Gospa hruška in gurmanski presežki v Zgornjih Pirničah

Avtorica: Nina

  No, pa smo se tudi mi odpravili v trenutno najpopularnejšo gostilno v Sloveniji. V sredo pozno popoldne smo se podali na dolgo pot do Zgornjih Pirnič. Že tako dolgočasna ravna cesta se nam je zaradi kruljenja po trebuhu zdela še daljša. In sreča ni bila na naši strani, saj smo za piko na i pristali še v koloni, ki je bila posledica dela na cesti. Vse tiste prevožene rdeče luči,  nenadna zavijanja in vrivanja pred nič hudega sluteče kolege šoferje, so bila zaman, saj smo na našo rezervacijo vseeno zamudili. Ko pa smo v gostilno končno prispeli, nas je čakal še en hladen tuš. Očitno so tudi gostje, ki so imeli isto mizo rezervirano dve uri pred nami, obtičali v koloni. Gospodje pa so si za obrok vzeli čas in se niti malo niso ozirali na grde poglede, ki smo jih pošiljali v njihovo smer v želji, da mizo čim prej zapustijo, mi pa končno pridemo do težko pričakovane večerje. Niso se dali. 
  Za mizo smo tako sedli šele ob osmih. Pred tem pa smo si čas krajšali s pisanjem po stenah akvarija, v katerem so ujeti naši najljubši kuharji. Ja, s svojimi prisarijami smo v zadrego spravili našo Tino, ki jo vsi že grozno pogrešamo, a si vseeno želimo, da v kuhinji ostane še dolgo.

Kaj za vraga pripraviti za ozimnico in žajbljevi bonboni

Najbrž sem ena tistih, ki jih Bernarda čukasto gleda, ker nimam pojma ne o vlaganju, kaj šele o pripravi prave ozimnice. Pa sem se vseeno, za potrebe tegale našega bloga, lotila te naloge. Začela sem s tem, da sem poiskala vse knjige, ki jih imam doma, ki vsebujejo kakršnekoli recepte za marmelade in druge vložene dobrote. Stvar je izgledala tako, da sem listala po knjigah in ugotavljala, kateri recepti so dovolj enostavni zame, pa jih je večina odpadla. Potem sem ugotavljala, katere sestavine imam na vrtu, ki bi jih bilo vredno ohraniti in sem ugotovila, da imam bučke, ki sem jih v velikih količinah že zmrznila, pa se mi je zdelo, da bo to malo premalo za 'recept' - opereš, narežeš ali zmiksaš, daš v vrečke, označiš in zmrzneš. Malo prekratko za eno objavo ... Potem sem videla različne kise, od tistega z malinami, do takega z raznimi zelišči, pa nisem najbolje vedela, kje bi ga potem uporabljala. Srečala sem se tudi z raznimi žganji in sirupi, vendar je bil po večini postopek tako dolg, da ne bi bili pripravljeni niti po koncu naslednjega sklopa receptov. Potem sem naletela na recept za nekaj, kar bom pripravila v naslednjih dneh. Danes se ga enostavno nisem še upala lotiti. Sem pa v eni od knjigic, v katerih najdemo navodila za pripravo manjših daril in presenečenj, naletela na žajbljeve bonbone. To lahko tudi poskusim, sem si rekla. Postopek je skoraj tako enostaven, kot zmrzovanje bučk, ampak se mi je zdel vreden preizkusa. Samo še žajbelj sem potrebovala.

Kot naročeno, ga imam nekaj posajenega na vrtu, nekje med meto in meliso, ki ju imam toliko, da bi z njima lahko zalagala vse koktajl bare v okolici. Ko sem se do žajblja prebila, sem odrezala vse vejice, ki so še imele listke in upala, da bo listkov dovolj za pripravo nekaj bonbonov. Doma sem listke porezala iz stebelc in jih trepetajoč postavila na tehtnico, ki je le pokazala želenih 10 g. (Bojda je čisto v redu tudi, če bonbone pripravite s posušenim žajbljem. Takega boste potrebovali samo 5 g.)

Kaj za vraga pripraviti za ozimnico in žajbljevi bonboni

Avtorica: Ana

Najbrž sem ena tistih, ki jih Bernarda čukasto gleda, ker nimam pojma ne o vlaganju, kaj šele o pripravi prave ozimnice. Pa sem se vseeno, za potrebe tegale našega bloga, lotila te naloge. Začela sem s tem, da sem poiskala vse knjige, ki jih imam doma, ki vsebujejo kakršnekoli recepte za marmelade in druge vložene dobrote. Stvar je izgledala tako, da sem listala po knjigah in ugotavljala, kateri recepti so dovolj enostavni zame, pa jih je večina odpadla. Potem sem ugotavljala, katere sestavine imam na vrtu, ki bi jih bilo vredno ohraniti in sem ugotovila, da imam bučke, ki sem jih v velikih količinah že zmrznila, pa se mi je zdelo, da bo to malo premalo za 'recept' - opereš, narežeš ali zmiksaš, daš v vrečke, označiš in zmrzneš. Malo prekratko za eno objavo ... Potem sem videla različne kise, od tistega z malinami, do takega z raznimi zelišči, pa nisem najbolje vedela, kje bi ga potem uporabljala. Srečala sem se tudi z raznimi žganji in sirupi, vendar je bil po večini postopek tako dolg, da ne bi bili pripravljeni niti po koncu naslednjega sklopa receptov. Potem sem naletela na recept za nekaj, kar bom pripravila v naslednjih dneh. Danes se ga enostavno nisem še upala lotiti. Sem pa v eni od knjigic, v katerih najdemo navodila za pripravo manjših daril in presenečenj, naletela na žajbljeve bonbone. To lahko tudi poskusim, sem si rekla. Postopek je skoraj tako enostaven, kot zmrzovanje bučk, ampak se mi je zdel vreden preizkusa. Samo še žajbelj sem potrebovala.

Kot naročeno, ga imam nekaj posajenega na vrtu, nekje med meto in meliso, ki ju imam toliko, da bi z njima lahko zalagala vse koktajl bare v okolici. Ko sem se do žajblja prebila, sem odrezala vse vejice, ki so še imele listke in upala, da bo listkov dovolj za pripravo nekaj bonbonov. Doma sem listke porezala iz stebelc in jih trepetajoč postavila na tehtnico, ki je le pokazala želenih 10 g. (Bojda je čisto v redu tudi, če bonbone pripravite s posušenim žajbljem. Takega boste potrebovali samo 5 g.)

Nato sem listke umila in osušila s kuhinjskimi brisačkami. Recept je veleval, da jih čim bolj na drobno nasekljam, in ker nisem tako spretna z nožem kot pravi kuharji, sem jih enostavna vrgla v mali sekljalnik, ki je delo opravil namesto mene.

Stehtala sem še 100 g sladkorja in ga stresla v kozico, ki sem jo postavila na srednjo temperaturo na štedilniku. Pa spet topim sladkor, sem si mislila, in upala, da ga bom tokrat stopila pravilno. Ne pa tako kot takrat, ko sem pripravljala bazilikin preliv za jagodno peno, ko nisem vedela, ali sem ga pravilno stopila, ali bi morala to narediti na kak drug način, biti bolj potrpežljiva ali karkoli drugega. V navodilih je tokrat namreč pisalo, da ga moram stopiti oziroma ga karamelizirati, vendar moram paziti, da ne postane preveč temen. O-o, spet bom potrebovala dober tajming. No, ja, sladkor sem stopila, ga vmes še fotografirala, v kozico stresla žajbelj in ga dobro premešala. Toplo vam priporočam, da v postopku izpustite fotografiranje in vse skupaj kar se da hitro premešate, saj se začne sladkor kar hitro nazaj trditi. No, ali pa sem spet nekaj narobe naredila, in se je samo meni.

Vse skupaj mešajte kar z navadno žlico, guma ni ravno prijateljica s strjujočim se sladkorjem.

Ko sta bila sladkor in žajbelj dobro premešana, sem vlila zmes v modelčke za pralineje, saj modelčkov za bonbone nimam (a jih sploh ima kdo kot obvezni repertoar v kuhinji?). Če pa tudi modelčka za pralineje nimate, mešanico z žlico vlivajte na manjše kupčke na peki papir. Zdaj pa je napočil čas za čakanje na to, da se bonboni shladijo, torej da ugotovim, ali sem sladkor pravilno stopila, ali bom na koncu jedla hecen približek žajbljevih bonbonov.

Bonboni niso ravno najlepša stvar, ki sem jo kdajkoli naredila, so pa dobri. Pozabila sem že, kaj je to žajbelj in kakšen okus ima, moram pa vam zaupati, da mi je všeč in da ga ne bom več zapostavljala, reveža. Ob okušanju bonbonov sem se ponovno spomnila na mamino prežgano mleko ... počasi jo bom morala malo pobarati, kaj vse je noter, ker očitno še ne vem vsega.

Oda presežkom na vrtu, receptom po občutku in znanju starih mam

Khm, khm. Takole.

Priznam, sem stereotipna nabiralka. In zato se počutim med temi puncami z Bormašine precej stara mamasta. Težnja, da moram vse shraniti, me spremlja vedno in povsod. Da vsak višek pridelka nekako ohranim za kasneje, pa če posušim, zamrznem, delno ali v celoti predelam v kaše, kompote, solate. Važno, da shranim. Občutek, da sem poskrbela, da kasneje ne bom lačna, me pomirja. Saj v resnici vem, da se teh dveh kozarcev kompota ne naješ ravno, ali pa treh kozarcev paradižnikove omake, ampak vseeno. Pridejo prav in dajejo potuho mojemu 'naredičimprejinsčimmanjkompliciranja' načinu prehranjevanja.

Mogoče je to pravzaprav stvar vzgoje. Doma je mami vedno vlagala na veliko, police v kleti so se stalno polnile s klasično kislo zelenjavo, marmeladami, gobami in paradižnikovo omako. Zadnja leta malo manj, ker je bilo treba pojest, kar je bilo vloženo. Lani smo tako naredili čistko in kar precej starih kozarcev vrgli stran in naredili prostor letošnji beri zelenjave in sadja (priporočam, mi smo našli precej nekih pozabljenih zakladov).

Oda presežkom na vrtu, receptom po občutku in znanju starih mam

Avtorica: Bernarda

Khm, khm. Takole.

Priznam, sem stereotipna nabiralka. In zato se počutim med temi puncami z Bormašine precej stara mamasta. Težnja, da moram vse shraniti, me spremlja vedno in povsod. Da vsak višek pridelka nekako ohranim za kasneje, pa če posušim, zamrznem, delno ali v celoti predelam v kaše, kompote, solate. Važno, da shranim. Občutek, da sem poskrbela, da kasneje ne bom lačna, me pomirja. Saj v resnici vem, da se teh dveh kozarcev kompota ne naješ ravno, ali pa treh kozarcev paradižnikove omake, ampak vseeno. Pridejo prav in dajejo potuho mojemu 'naredičimprejinsčimmanjkompliciranja' načinu prehranjevanja.
 

Skladiščenje in Špinačni pesto

Ko je Bernarda za naš naslednji tematski teden (dva, v bistvu) predlagala ozimnico, sem v svetlobi ekrana samo še malo bolj bledo zasijala in malo bolj na trdo pogoltnila palačinko z viki kremo. "Premlada sem, da bi vlagala!" je bila moja prva misel. Druga pa pigment rdeče pese na maminih rokah, ki so polnile kozarce in na željo preostalih družinskih članov zvesto uporabljale mleto kumino namesto tiste cele. Prav smešno se mi je zdelo, kako ozimnico enačim samo z vlaganjem in kakšno strahospoštovanje gojim do ta velikih kozarcev in kisa, ki ''mora biti točno v pravem v razmerju.'' Sem rekla, sem bom že uštulila h kakšnem projektu družinskega poglavarja, ki se vsako leto odloči dopolniti našo shrambo. Pa smo zelje za srbsko solato zdušili za kosilo, papriko zakamuflirali v šataraš, z rdečo peso pa pogostili voluharje.

Skladiščenje in Špinačni pesto

Ko je Bernarda za naš naslednji tematski teden (dva, v bistvu) predlagala ozimnico, sem v svetlobi ekrana samo še malo bolj bledo zasijala in malo bolj na trdo pogoltnila palačinko z viki kremo. "Premlada sem, da bi vlagala!" je bila moja prva misel. Druga pa pigment rdeče pese na maminih rokah, ki so polnile kozarce in na željo preostalih družinskih članov zvesto uporabljale mleto kumino namesto tiste cele. Prav smešno se mi je zdelo, kako ozimnico enačim samo z vlaganjem in kakšno strahospoštovanje gojim do ta velikih kozarcev in kisa, ki ''mora biti točno v pravem v razmerju.'' Sem rekla, sem bom že uštulila h kakšnem projektu družinskega poglavarja, ki se vsako leto odloči dopolniti našo shrambo. Pa smo zelje za srbsko solato zdušili za kosilo, papriko zakamuflirali v šataraš, z rdečo peso pa pogostili voluharje.

Kaj naj bi pripravila za tokratni tedenski izziv? Sadja za marmelade in kompote ni bilo več, zelenjavo smo zamrznili ali pojedli sproti, edino, kar imamo letos vrtnega presežka, pa se nahaja v obliki čebule in ... špinače! V visoki sezoni smo jo jedli približno dvakrat, zdaj pa je samevala in se bohotila v svoji zelenosti. Lahko bi jo blanširala in zamrznila, lahko pa bi se malo bolj pozabavala in pozimi v študentskem domu prihranila kakšen evro in minuto.

Pesto sem prvič jedla kakšna tri leta nazaj, ko sta se starša vrnila iz Italije in prinesla neko domačo zadevščino. Najprej sem bila presenečena nad močnim okusom, ko sem se pa na aromo navadila, sem sama zmazala cel lonček. Špinača se mi je vedno zdela blazno fina, kako fina bi bila šele na testeninah! : ) Po brskanju sem našla kup receptov, ki so po drugem ogledu zelo podobni - špinača, obvezna bazilika, olivno olje, začimbe, oreščki (običajno pinjole) - spreminjajo se samo razmerja sestavin in drznost v dodatkih. Ubrala sem čisto preprosto pot, ki ni bila več tako preprosta, ko sem ugotovila, da je naša vrtna bazilika izginila neznano kam. Imamo pol kubika rožmarina in šest sadik tobaka, te nežne zelenine pa ne.

Nič ne dé, sem imela pa športni dan v ogromnih gradbenih trgovinah, kjer sem dobila kompleks, ko sem srečala straniščno školjko vredno več od mojega bančnega računa, na vrtnem oddleku pa sem vsega skupaj prepoznala šest (najcenejših) rastlin. Domov sem privlekla tri močno dišeče in močno uvele dame, jih malo napojila, takoj nato oskubila in pozabila posaditi v gredico. *si nastavi opomnik* Listke je potrebno pozorno pregledat, ker je bazilika znana kot krasna gostiteljica ušem. Če bi radi malo bolj meseni pesto, pa itak ni panike. Obrala sem še špinačo in se znašla pred naslednjo dilemo:

Naj jo zblanširam ali naj uporabim kar surovo? V vseh receptih, ki sem jih pregledala, so pisci prisegali na surovo, pa bojda se taka daje tudi v moderne smutije, jaz sem pa zelo špinačno konzervativna in se mi ideja ni preveč dopadla. Pa da me ne bi lastna zadrtost omejevala pri polnem uživanju okusov, sem en listek stlačila v usta in ga na hitro prežvečila. ... Blanširanje it is. 

Blanširanje? V vrelo vodo listke potopiš za dve minutki, več je že preveč za vse fino zdrave stvari, ki jih zelenje poseduje. Špinača je bogata s folno kislino, ki je bejsikli naravni prozac. S pestom nad depresijo! Poleg tega je ena redkih rastlin bogata z vitaminom K, ki je skrbi za Kosti in strjevanje krvi. Pa na antioksidante ne pozabit.

Od tukaj naprej pa je v bistvu vse samo improvizacija na podlagi vašega okusa. Če imate preveč časa ali nimate pripomočkov moderne kuhinje, lahko sestavine sekljate na roke, jaz sem jih nametala v posodo paličnega mešalnika (predvidevam, da v poštev pridejo tudi smutimejkerji in multipraktiki) in če fotošuting ne bi trajal sto let, bi končala v petih minutah. Vključno z vrtnim lovom.

Tako, pa smo se končno prebili do recepta. Za moj špinačni ali, kot mu ljubkovalno pravim, zeleni pesto gre takole (končna količina 2 dcl):

- 4 jogurtovi lončki blanširane! špinače
- 1 lonček sveže bazilike
- 1/3 lončka olivnega olja
- tri zvrhane žlice parmezana
- 4 stroki česna
- žlica sveže iztisnjenega limoninega soka
- pol žlice celega popra
- pol žlice solnega cveta (ker je fensi pesto)

Če niste velik ljubitelj česna, ga priporočam manj, sama pa v prostem času rada odganjam vampirje, tudi brez soli bi se dalo preživeti, ima vse ostalo dovolj močan okus.

V del pesta sem dodala mandlje v lističih, ki so mi ostali od priprave torte, in jih pustila cele. Res me zanima, kako se bo tole obneslo na peresnikih.

No, če se kdo še spomni, sem na začetku govorila o ozimnici. Kaj torej dlje početi s pestom, ki ga je hranjenega na hladnem (v hladilniku, ne Povšetovi) priporočljivo porabiti v enem tednu? Interneti pravijo, da se ga da čisto vredu zamrzniti in uporabiti ob primernejši priložnosti. Ponovno sem se odločila, da mu zaupam in zeleno kašo porcijsko razdelila v vrečke za zmrzovanje in zaprla v skrinjo. Upam, da bo trik deloval. Še pred vrečkami sem za fotografiranje uporabila veliko bolj fotogenične steklene kozarčke. : )

Resno, kdo bi lahko bil slabe volje ob teh barvah. Praktično Iški vintgar v kozarčku.

Ledeno z aromo kave

Avtorica: Sanja

"Preveč sem sit, ne morem še sladoleda." S pobešeno čeljustjo sem se skoraj zatajila edinega brata, ki je pozabil na pravilo, da gredo sladice v poseben želodec, itak pa sladoled kot hrana ne šteje, ker se raztopi že v ustih, če ga ješ prehitro, pa čez pore skupaj s švicem izpuhti v zrak. Zato tudi ne redi, samo povem. No, po tem ko sem že jaz hladila svoj jezik, so Mulca kakopak premamile banjice s slastnimi barvastimi kremami. Oba velika ljubitelja čokoladnih okusov, vedno sumničavo pogledujeva proti grozljivo zeleni pistaciji ali sončno rumenemu mangu. Okus modrega neba (???) je bil moderen v času mojega otroštva, sedaj čakam na trend rukolinega sladoleda. Ne, moje brbončice srečanju strogo nasprotujejo, potrebujem pa novega grešnega kozla. Ker glede na porast prehrambenih religij moje zgražanje nad sladoledom brez laktoze/sladkorja/maščobe/krvi mladih devic počasi postaja politično sporno.

Mogoče se vam že svita, ob čem se bodo cedilo sline naslednji teden ali dva. Ledene sladice! Če bi se blog spravila pisati prej, bi na tem mestu spesnila hvalnico milemu vremenu, letos tako zelo prizanesljivemu vročini nasprotujočim dušam. Tako pa mi je pred nekaj urami žlica filane paprike obstala pred odrtimi usti, ko sem izvedela, da je letošnje pomanjkanje kontinuirano sončnega vremena solinarjem preprečilo kakršnokoli žetev soli. :( Ampak! Ker je poletje*, se vsekakor spodobi, da recept ali dva namenimo hladnejšim posladkom.     

Ko pride do sladoleda sem izredno ... preprosta. Zaprta v svoj mini mehurček, kjer je edina legitimna smetana tista iz mleka in kjer je rukola na pici samo izgovor za slabo vest. Preizkušanje novih okusov mi je skorajda tuje, če pa že, ga mora zvesto spremljati preverjena aroma čokolade. Čeprav čokoladni sladoled nima zares okusa po čokoladi. V resnici pa z njim težko brcneš v temo, ker je preprosto dober. Še najbolj avanturistično je bilo moje eksperimentiranje z okusom mlečnega riža. Čisto solidno, ampak jaz še vedno navijam za trapast film in pol litra planice direkt iz škatle.

Pa dajmo narediti konec moji ozkogledi sladoledni filozofiji, ki najbrž ne zanima nikogar. Ali pa mogoče tiste, ki me želijo peljati na kepico. Mini raziskava o sladoledu niti ni bila tako zelo mini, ker sem na priporočilo kolovodje prebrala tole mestoma pohujšljivo knjigo, ki za potrebe zgodbe malce poetično opisuje ''izum'' sladoleda. Najbolj sladke prste imajo zagotovo Italijani, ki so kitajski recept za aromatiziran sneg malce priredili in mu za bolj kremasto strukturo dodajali mleko. Tako kot se je takrat (okoli 16. stoletja) širila večina ostalih stvari, naj bi sladoled v Francijo prinesla poroka, kjer je postal prava modna muha. Danes poznano obliko naj bi ustvaril italijanski kuhar na dvoru angleškega kralja Karla II, o čemer pripoveduje zgoraj omenjena zgodba. Špekulacij o očetu sladoleda je več, seveda tudi zaradi nestrinjanja, na kateri razvojni stopnji ga že lahko okličemo za Sladoled. 

Tako, malo teorije ne škodi, preveč pa zagotovo, zato se ustavljam in predstavljam recept, ki to v bistvu ni: vtis o pripravi ledene kave.

Postopek je res simpl - če imaš dovolj denarja/nisi škrt, greš na ledeno kavo v lokal. Če imaš rad stvari iz tetrapaka/si lene duše/rad mešaš razne praške, v najbližji trgovini kupiš kemični pripravek, ki najbolj ustreza tvojim trenutnim potrebam. Jaz sem usekana na njih, ampak ne mene poslušat, jaz tudi preferiram  kupljene tortilje. Lahko si pa vzameš čas in skuhaš** (ali pa ti jo avtomat) kavo doma. Če je turška, je filtracija nujna; razen seveda, če tvoj zobozdravnik računa čisto preveč za odstranjevanje zobnega kamna.  Priporočljivo je hlajenje kave, nato pa jo v poljubnem razmerju zmešaš s hladnim mlekom, sladoledom in sladko smetano. Pozor: če pijete kavo sladkano, sladkor zaradi boljšega raztapljanja dodajte še v toplem stanju. Avtorica priporoča še jedljive estetske dodatke. Ledena kava v najbolj razkošni obliki. Približno takšno - z bolj ali manj sumlj... kvalitetnimi sestavinami - boste dobili v večini slovenskih lokalov.

Obstaja več različic ledene kave, največkrat odvisno od geografske lege. Zgoraj opisano pijejo tudi v Avstraliji in Nemčiji, medtem ko se v Indiji in južnoameriških državah igrajo še z raznimi aromatičnimi dodatki. Na Japonskem in Združenih državah Amerika, pa je zelo priljubljena ... hm. Hladno kuhana kava? Zelo približen prevod iz cold brewed coffee. Gre pa za to, da čez mleto kavo prelijemo vodo sobne temperature in stvar za vsaj 12 ur postavimo v hladilnik (+ filtracija). Prepričana sem, da obstaja kakšen fensi količinsko natančen recept, ampak jaz sem spet delala bolj po občutku. Tri velike zvrhane žlice kave in skoraj pol litra vode. Priznam, bila sem super skeptična, ampak napitek je res FAJN. Krasna, nevpadljiva aroma, okus pa pritajeno grenak in presenetljivo poln. Kava kot se šika.

Preizkusila sem še eno možnost: hlajenje vroče kave z ledom. Skuhaš približno tako močno kavo kot na zadnjo noč pred oddajo seminarske, saj jo bodo kasneje razredčile taleče se ledene kocke. Morebitni kanec mleka popestri okus in s počasnim dolivanjem poskrbi za zabavo vidnih organov. Ni švoh.

Moja najlubša? VSE. Ker kava in ker sladoled. Your argument is invalid.

*Uporaba dovoljena v kateremkoli položaju Zemlje.

** Recepta za napitek bogov ne bom pisala. Če ga do sedaj ne znaš pripraviti, si tudi homemade ledene kave ne zaslužiš.

Tortilja žepki ali Kaj mi je bilo tega treba

Cona somraka ali mesec brez prehrane na študentske bone. Ja, jamram čez leto, da ima vse isti okus, da je drago, da glavni obrok v dnevu vzame preveč časa. Jamrala pa sem tudi zadnjih nekaj ljubljanskih dni, ki sem jih skoraj vsak dan preživela v trgovini, ker s Pobom nisva sposobna načrtovanja za več kot dan vnaprej. Pri sestavi jedilnika poleg lenobe obstaja še kup ovir, kot so pomanjkanje pečice in prostora za skladiščenje ter ... določene nepremostljive razlike najinih izbranih gurmanskih okusov.

Ampak se nama je uspelo nahranit! Tako, po gosposko. Ne spomnim se, da bi v domači kuhinji kdaj pripravila kosilo z juho in solato hkrati. Lepoprosim. Prav presenetljivo se znam potruditi, glede na to, da sem sicer sposobna preživeti dan z včerajšnjimi palačinkami ali peresniki, zakuhanimi v juhi iz vrečke. Oja, seveda je dovoljeno vprašanje, kdo je tej instant kokoši dal dostop do kulinaričnega bloga. Zmenite se s šefico. Sem ji lepo povedala, da je moja največja specialiteta bolonjez omaka in da sploh še nikoli nisem letela z letalom. Kar načeloma nima neposredne povezave z izkušnjami v kuhinji, ampak lahko vodi v avanturistične kulinarične zapise. Pa je rekla, citiram, boš rasla z blogom. In če to pomeni, da brez vihanja nosu v najmanjši kuhinji Ljubljane pripravim pire krompir, prav. (Disclaimer - Ne bi ga, če ni bi uživala prednosti dvojine, ki pomeni, da pomivanje piskrov ni moja skrb.)

Tortilja žepki ali Kaj mi je bilo tega treba

Avtorica: Sanja

Cona somraka ali mesec brez prehrane na študentske bone. Ja, jamram čez leto, da ima vse isti okus, da je drago, da glavni obrok v dnevu vzame preveč časa. Jamrala pa sem tudi zadnjih nekaj ljubljanskih dni, ki sem jih skoraj vsak dan preživela v trgovini, ker s Pobom nisva sposobna načrtovanja za več kot dan vnaprej. Pri sestavi jedilnika poleg lenobe obstaja še kup ovir, kot so pomanjkanje pečice in prostora za skladiščenje ter ... določene nepremostljive razlike najinih izbranih gurmanskih okusov.

Ampak se nama je uspelo nahranit! Tako, po gosposko. Ne spomnim se, da bi v domači kuhinji kdaj pripravila kosilo z juho in solato hkrati. Lepoprosim. Prav presenetljivo se znam potruditi, glede na to, da sem sicer sposobna preživeti dan z včerajšnjimi palačinkami ali peresniki, zakuhanimi v juhi iz vrečke. Oja, seveda je dovoljeno vprašanje, kdo je tej instant kokoši dal dostop do kulinaričnega bloga. Zmenite se s šefico. Sem ji lepo povedala, da je moja največja specialiteta bolonjez omaka in da sploh še nikoli nisem letela z letalom. Kar načeloma nima neposredne povezave z izkušnjami v kuhinji, ampak lahko vodi v avanturistične kulinarične zapise. Pa je rekla, citiram, boš rasla z blogom. In če to pomeni, da brez vihanja nosu v najmanjši kuhinji Ljubljane pripravim pire krompir, prav. (Disclaimer - Ne bi ga, če ni bi uživala prednosti dvojine, ki pomeni, da pomivanje piskrov ni moja skrb.)

No, ko pa nama je končno zmanjkalo idej za kopeli, v katerih bi utapljala testenine/njoke/raviole, sva posvojila idejo o tortiljah. Poba mi je uspelo prepričati, da moje stare znanke iz študentskih obrokov mehiških restavracij ne bodo okrnile njegovega žgancarstva, pa še ideja o nadevu iz mletega mesa ga je očitno zabavala. Tortilje sva kupila že pripravljene, jih pogrela, kot je ukazala embalaža, in jih spremenila v jedljivo posodo. Obogateno z ogromnimi količinami sira je bilo dovolj kalorično, da sva del kosila pojedla še za večerjo po popoldnevu paintballa. In sediva tam, mlativa tortilje in potem sem meni utrne res briljantna ideja. Krivim ostanek adrenalina zaradi navdušenja, ker mi ga je celo enkrat uspelo ustreliti. Grozna punca sem, vem. Kaj pa če bi tortilje naredila sama, saj ne more biti tako težko.

 

 Napaka. Nazadnje mi je toliko živcev požrl Mulc, ko sva kupovala cunje za njegovo valeto. Lahko bi že vedela, da recepti lažejo, ali vsaj prikrivajo ves švic, ki med kuho teče z riti, ampak da ob tako pošastnih receptih ni niti najmanjšega opozorila, bi pa skoraj moralo biti zakonsko prepovedano. SEVEDA dopuščam možnost, da je recept krasen in sem jaz netalentirana gos, ampak tukaj je:

Prvi iskreni recept za koruzne tortilje

Jap, prva napaka je bila to, da sem jih delala iz koruzne moke (druga možnost je pšenična), ampak sem hotela take true. Take true hipster azteške.  In imela sem vizijo, ki za razliko od ponavadi ni bila skomig z bo-že-nekaj-ratalo rameni. Vizijo tortilja žepkov, napolnjenih z ajdovo kašo, mocarelo in sezonsko zelenjavo. Lepo se sliši, vem. Skrajno primerno za lahko poletno večerjo ali pozno malico. Ako bi le bilo tako enostavno.

Recept. Najbrž je krivo to, da sem uporabila drugi recept, ki sem ga našla. Če prvi ne bi vseboval dodatka škroba, bi najbrž ponucala kar najvišji guglov zadetek. Hm. Bolje bi bilo, če bi dodala tisti škrob, saj ima koruzna moka drugačno strukturo kot pšenična, ki zaradi visoke vsebnosti glutena tortiljo naredi ... recimo temu fleksibilnejšo. Problem trdote zaradi koruzne moke sem nameravala reševati s pomočjo kondenzacije - pečene tortilje nalagaš eno na drugo, pokriješ s pokrovko in upaš, da se zmehčajo. No, se ne.

Vzela sem malo več kot 300 g presejane koruzne moke, žličko soli in približno 2,5 dcl mlačne vode. Zmešaš v posodi in začneš slutiti težave zaradi precej razpadajočokrhke zmesi. Količina naj bi zadosotovala za približno 12 tortilj s premerom 15 cm. Sama se obupala pri približno sedmi. Nobena ni imela premera večjega od decimetra. Zelo pomemben del recepta je tudi popolnoma nov paket papirja za peko, saj je brez tega valjanje tortilj praktično nemogoče. Kupček mase daš med dva kosa peki papirja in počasipočasi razvaljaš. Seveda se drobi, seveda se papir strga, seveda je zamudno. In seveda ni popolnoma okroglo. No, ko valjanje končno uspe, previdno odstraniš eno plast papirja in tortiljo položiš v močno segreto nenamaščeno ponev. Ko začne tortilja odstopati od zgornje plasti, počasi odstraniš še drugo plast papirja, tortiljo obrneš in popečeš še na drugi strani. (Kjer se sploh ne speče lepo in je cela bleda kot viktorijanska dama).

Zdajle se mi tole že čisto fino bere, ampak včeraj je bil moj monolog podoben temu:

Saprabolt! Drekec pekec. Ni vredno počenega groša! Gromska strela in tristo kosmatih! Vrag naj plenta to koruzno skrpucalo! *

Skratka, kuhinja je bila fronta, koruzna moka pa moj okupator. Trdno verjamem, da je s pšenično lažje, ampak ni na meni, da se spuščam v še eno vojno. Za potrebe fotošutinga mi je dve z nabodali uspelo prisiliti v ''zvito'' stanje, preostale pa sem nadrobila. Polovica jih bo šla v današnjo kremno juho namesto jušnih kroglic, drugo polovico pa sem podtaknila v solato iz ajdove kaše, mocarele in sezonske zelenjave. :) Ko so se napile kisa in olja skorajda nisi imel več občutka, da žvečiš koruzni podplat. V veliko pomoč mi je bila tudi očetova polnočna požrešnost in občutno pomanjkanje čokolade, njegove najljubše hrane. Moja že pripravljena ''solata'' pa ga je tako lepo čakala na pultu. Ker mi hrane ne mečemo stran. In od sedaj naprej jemo samo še vnaprej pripravljene tortilje.

*Zaradi jezikovne politike na Bormašini je moj (presenetljivi) besednjak starega mornarja zakamufliran v slogovno dopustljivejšo različico.