Sladko z veliko začetnico

Že ničkolikokrat sem se opekla s preizkušanjem ameriških receptov. Jaz ne razumem, a imajo Američani povsem "skurjene" brbončice za zaznavanje sladkobe, ali pa ... sem jaz čudna. Kajti tale recept, ki vam ga predstavljam danes, je slaaaaaaaadek. Hudo sladek. Tako sladek, da bi šel v tek morebiti edino mojemu bratu, največjemu sladkoholiku daleč naokoli. No, tudi jaz sem jedla tole pito, ampak kar kmalu obupala. Povsem enostavno pa bi jo lahko postregli vsem nosečnicam, ki se spopadajo z OGTT presejalnim testom za odkrivanje nosečniške sladkorne bolezni. Na tem testu je namreč potrebno spiti cca. 2 dl vode, v kateri je raztopljena ne-vem-kolikšna količina čiste glukoze. No, ta napitek je bil prav tako res sladek. Skoraj tako sladek, kot moja pita. Hehe.

Že ko sem recept brala na enem izmed ameriških kulinaričnih blogov, sem vedela, da bo sladko. Kondenzirano mleko v kombinaciji z belo čokolado ... uf. No, jaz sem omenjeno mešanico še dodatno razredčila s stepeno smetano (NESLADKANO!), pa je zadeva še vseeno zelo sladka. Ampak v resnici je dobra. Sama namreč naravnost obožujem kondenzirano mleko in tokrat mi ga je po dolgem času končno uspelo narediti. Lotila sem se ga prvič, in čeprav ni take čiste bele barve, kot tisti iz tube, je po okusu natančno tak, kot sem ga na žlico jedla v Sevilli. Mmmm, nebesa!

En nasvet za pripravo kondenziranega mleka - potrpežljivost in čas. Meni je mleko s sladkorjem vrelo kar dobro uro, pa je bilo še vedno tekoče. Pa sem ga vseeno dala v hladilnik in se je čez noč ohladilo in doseglo pravo konsistenco. 

Aha, navedene količine zadostujejo za dve piti premera 15 cm. Vsako sem narezala na 4 majhne koščke.

[yumprint-recipe id='132']

Filmi pod zvezdami z okusom po meti

Kino pod zvezdami. Že par let se poleti z veseljem odpravim v ta ali oni kino na odprtem. Vsako leto odkrijem kakšnega novega v kakšnem drugem kraju v Sloveniji. Najbližji in največji mi je seveda tisti na Ljubljanskem gradu. Všeč mi je, ker vrtijo tako premiere nekaterih bolj popularnih filmov, manj holivudske filme in par filmov, ki si jih ljudje niso uspeli ogledati v kinu čez leto. Lani sem odkrila brezplačni kino na odprtem v organizaciji lokalnega mestnega kina v Domžalah v Češminovem parku, kjer smo si z družbo brezplačno ogledali film, ki se je takrat sicer vrtel v kinematografih. Med drsanjem po časovnici na družabnih medijih pa sem letos zasledila še Filme na Vovkovem trgu v organizaciji Layerjeve hiše v Kranju. V Ljubljani se avgusta tudi na Kongresnem trgu nekaj dogaja, filmsko, mislim. Prepričana sem, da tudi drugje po Sloveniji organizirajo podobne oglede bolj ali manj popularnih filmov.

Nesreča je, da grem navadno v času poteka teh projekcij na dopust. No, vsaj del časa. Že tako gre čas, iz neznanih razlogov, čudno mimo in včasih pozabim ali se dogovorim za kaj drugega, v glavnem, izgovorov se tudi kar nekaj najde in na koncu si ne uspem privoščiti toliko filmskih večerov, kolikor bi si na začetku zaželela. Mogoče naslednje leto. ;) Kakorkoli, včeraj sem si ogledala prvi film pod zvezdami letos, Meggie-jin načrt. Po opisu iz imdb-ja je to film o ženski, ki si želi otroka, vendar ni najboljša v vztrajanju v ljubezenskih zvezah, zato se odloči za umetno oploditev. Nakar spozna poročenega moškega ... Ko sem se odpravljala na grad, sem si mislila, da bo to težek film, drama, s kopico muk in težav, s katerimi se bodo spopadali glavni liki. Večer se je obrnil čisto drugače. Film me je nasmejal, na nekoliko lahkotnejši način in iz nekega drugega zornega kot je obravnaval življenjsko situacijo, v kateri so se znašli glavni liki ... v glavnem, prav poletno simpatičen.

Vsekakor je k poletnemu, sproščenemu in dobremu vzdušju prispevalo tudi dejstvo, da sem pred odhodom na grad, doma pojedla košček sveže delno zmrznjene metine pite. Domače. Da si jo lahko pripravite tudi vi, delim z vami recept.

Ko se preprosto ... ne moreš ustavit.

Zadnjič sem v roke dobila Oreo piškote. Uf, slabo se je končalo, hudo slabo. Kupila sem jih z namenom, da z njimi oplemenitim wannabe Oreo torto, pa sem jih na koncu morala prelomiti na polovičke, da sem komaj zbrala dovolj koščkov samo za dekoracijo. Hja, ko je kriza, je pač kriza. Nekateri se ne morejo upreti mesu, spet drugi alkoholu, mene bo najverjetneje pokopal sladkor. Lani takle čas sem bila že globoko v mojem abstinenčnem podvigu, letos pa pač ... ne gre. Konstantno hočem izboljšati moje prehranjevalne navade, ki same po sebi res niso katastrofalne (dokler po kosilu ne napadem česarkoli sladkega), pa nič ne kaže na izboljšanje, kvečjemu je iz leta v leto slabše, hehe. Optimistično zrem v prihodnost in potencialne boljše čase, čakam na čudež bodisi v obliki hude discipline, ki bi me zaobjela, bodisi na izpad vseh zob, na primer, do takrat pa se sladkam kolikor se morem.