In vino veritas.

V vinu je resnica, ali bolje, če ga malce preveč popiješ, boš povedal marsikaj po pravici. Vsaj tako  pravijo. Vino in alkoholne pijače na splošno niso nekaj, kar bi konzumirala pogosto ali v velikih količinah. Čeprav moram priznati, da sem prav uživala, ko so nas lani (prav v tem času, če se ne motim) povabili v Smrekarjev hram na večhodno martinovo večerjo, ki so jo pripravili po predlogih blogerjev in drugih uporabnikov družabnih omrežij. Večerje se še danes rada spomnim, ker je bila res vrhunska. In prav takšno je bilo tudi vino, ki ga je k vsaki jedi skrbno izbral vinar znamke Vipava 1894.

Ampak to je bilo lani. Za letošnje martinovo smo dobile bormašince #kuhaM nalogo oz. izziv, da pripravimo nekaj z vinom. Naj bo to jed ali pijača. Ker vina navadno nimam doma, z njim le redko kaj kuham ali kako drugače ustvarjam. Zato smo bormašince pri tem izzivu za pomoč prosile internet in našle tale zanimiv recept - tortice s čebulo v vinu in s kozjim sirom. 

Pica kraljica

Pica. Kraljica prigrizkov, študentske hrane, ljubiteljev italijanske kuhinje, comfort fooda. Ki je kriva za tisto lužico sirove maščobe, v kateri lahko vidiš odsev svojega zmačkanega obraza. Lužica je včasih mastna packa v kotičkih ustnic, ki jih pozabiš obrisati, ker se ti mudi na predavanje, s postano šestinko iz Slasta pa si vsaj za silo potolažil razdražen želodec. Včasih zaspiš s kosom v naročju, ker je deževen petek popoldan, tebi se ne da nikamor, in si jo naročil na dom. Ker jo lahko ješ tri dni zapored in se z lahkoto pretvarjaš, da je z drugo oblogo povsem drugačen obrok. Njam. Pica. Ena bolj simpl jedi, ki jo najbrž pripravljajo že 5-letniki, pa vseeno si zasluži obeleženje na našem blogu. Ker pica. Slastna, mastna, vroča ali mrzla. Pica.

Nosečnost za telebane, prvič: prolog.

Dolgo časa sem razmišljala, če sem v situaciji, v kateri sem se znašla (no, roko na srce sem/smo v njej že kar nekaj časa), zrela za to, da odprem nov blog. Dejstvo je, da se zadnje čase zgodovina mojega brskalnika polni s pojmi in izrazi, ki nekako ne gredo najbolj z roko v roki s kulinariko. Še večje (in bolj pomembno) dejstvo pa je to, da bi se me Sanja najverjetneje prijateljsko popolnoma odpovedala, če bi ji nekega dne smrtno resno oznanila: "Ti, veš kaj, nosečniški oziroma materinski blog bom začela pisat." (Že pri tistih SMS-ih, ko sem jo provocirala z nosečniško fotografijo in idejami v smislu 'lahko nas fotkaš v vinogradu, med trgatvijo, Denis bo imel brento na ramah, jaz pa v njej s trebuhom, ovita samo v ruto!' sem se sprehajala hudo po robu. In vse je bila samo šala, resno, prisežem!) Huje bi bilo lahko samo še, če bi ji rekla, da bom začela snemat videe o mejkapu in jih objavljati na Youtube. 

Potreben je bil torej kompromis in po ekspresnem premisleku ga res ni bilo težko skleniti: Bor mašina bo obogatena s pripovedkami o prihodu novega člana/članice, za povsem samostojen in kolikor toliko kredibilen nosečniški/materinski blog pa itak kljub šestim letom, preživetim na FDV-ju, še vedno ne znam dovolj dobro mešati megle (ali pa samo dreka). Upam, da tisti, ki Bor mašino spremljate predvsem zaradi receptov, ne boste preveč razočarani, ampak dejstvo je, da je to življenje. Še večje (in bolj pomembno) dejstvo pa je tudi to (again), da recepti ne gredo nikamor, samo obogateni bodo s kakšno nosečniško prigodo. 

Do novembra, ko bo Bor mašina postala šest-članska zasedba, je sicer še kar nekaj časa, zato naj bo za danes dovolj. Prihodnjič se lotim pripovedovanja malce bolj sistematizirano, obljubim. No, in če imamo eni na poti otroke, se drugi množično poročajo. Letos je bilo, kar se porok tiče, zame kar plodno leto - par dni nazaj se je odvila še tretja letošnja poroka, na katero sem bila vabljena in tudi sama sem prispevala k pogostitivi v obliki slanih rogljičkov s šunko in sirom. 

Ko se srečajo tuna, špinača in jajčevec

Tuna v konzervi. Ali bi si iz nje naredil kompot ali pa ti postane slabo samo od misli, da mi moral sam odpreti konzervo. Vmesne poti, mislim, da ni. Nadaljevanje tega zapisa je zatorej namenjeno tistim, ki so študentska leta preživeli ob različicah špagetov s tuno. Neko poletje, ko smo s prijateljicami kampirala ob Kolpi, smo po liniji najmanjšega odpora skoraj cel teden preživele ob testeninah, prelitih z neodcejeno konzervirano tuno, za boljši okus pa smo vse skupaj prelile s sokom sveže iztisnjene limone.

V sodelovanju z Rio Mare pa sem se tunine testeninske klasike tokrat lotila na malo drugačen, bolj zelenjavno-kremni način.

Saj vem, da je zunaj 30 stopinj ...

... ampak kdo pravi, da hrenovkam ni mrzlo? Ali se kdaj znajdete v situaciji, ko imate preveč časa in se zalotite pri razmišljanju o tem, kako se počuti, npr., vaš pes? Jaz se to redno sprašujem, vsak dan, pravzaprav, ko mi Pesjanka uide v gozd, spleza čez ograjo (kljub nedavni zamrežitvi le-te) in ignorira moje klice. No, danes pa se, za potrebe spodaj objavljene dobrote, za krajši trenutek prelevimo v hrenovko. Najprej razčistimo eno stvar: smo eko junečja hrenovka, ne kar katerakoli hrenovka. Tako. Mislim, če se že gremo, da smo hrenovke, bodimo vsaj ekološke in naravnost slastne, kaj ne? Odlično. Sedaj pa pomislimo na to - kje hrenovke preživijo večino svojega časa? V hladilniku. Na tistih borih 6°C. Zakaj jim torej ob zunanjih poletnih temperaturah ne bi privoščili malce toplote? Za vsak slučaj jih pa še oblecimo, uboge reve so zagotovo že precej podhlajene. No ... in tako dobimo: prav posebno hrenovko v testu!

Jajca pa čemaž

Nisem si mislila, da bom doma s čemažem povzročila preplah oranže stopnje. Ko sem na plano privlekla vrečico gozdnega zelenja, je gospod Ata začel vreščati, da pod njegovo streho ne bomo uživali potencialno strupenih darov narave. Na tem mestu se mi zdi pošteno omeniti, da se v njegovi gobovi juhi občasno znajde kak ''najbrž je jurček'' in ''saj samo lisičke rumene, kajne?" gobji primerek.

Pomlad na hitro

Konec februarja se mi je zdelo grozno fino, da se zima končuje in da prihajajo toplejši meseci. Pravzaprav, prvič v življenju sem pomislila, da je zima kar hitro minila. Danes pa sem si že zaželela poletja. Mogoče sem res malo preveč zahtevna ali neučakana, ampak poletje je res moj najljubši letni čas, ki sem mu že večkrat pisala slavospeve.

Kakorkoli, psihično se moram pripraviti na to, da bo toplo šele čez par mesecev in uživati v lepotah sedanjega letnega časa. Izkoristiti moreče in hladne dni, kot je današnji, da se zabubim pod odejo ali v kuhinjo in spečem nekaj dobrega. Ravno pravšnji dan je torej, da preizkusim recept za čemaževe hitre kruhke s sirom.

 

Če čebula ...

... ne bi imela če, bi Julia Child ponujala recept za juho iz bule.

Ampak ne. Imamo kar dobro staro čebulo, katere omamen vonj se po moji vsemogočni napi širi vse do mamine kopalnice, ki se nahaja pod mojo kuhinjo. Praktično, kaj ne? Ena kuha, v odličnih vonjavah uživava pa obe. Malce se oproščam, ker tale receptura oziroma vtis čebulne juhe izpod peresa Julie Child prihaja na splet tako pozno, ni veliko takih dni, ko človek naredi dve torti, dokonča eno seminarsko, prevozi pol Ljubljane (ta potrebe oddaje omenjene seminarske naloge) in še skuha juho. Tako.

En pohan december, prosim

Razmišljam, kako naj ubesedim zaključek včerajšnjega večera, ko smo Ana, Sanja in jaz po večerji s petimi hodi, ki smo jo pripravljale (nekatere bolj aktivno, druge malce bolj samo z opazovanjem in slinjenjem v potokih) na druženju z Andrejem Kuharjem, na katerega nas je povabil Mercator, sedele v McDonaldsu ter brskale vsaka po svojem McFlurryju, češ, mogoče pa se čudežno pojavi še kaj te sladke epskosti. Da se ne bomo narobe razumeli - 5-hodni meni s hobotnico, govejo juho, riževimi kroglici s škampi, piščancem z zelenjavo ter mangovo tortico je več kot zadovoljil naše, sicer na povprečno študentsko hrano vajene brbončice, a McDonalds je le tisti, ki v hladnem decembrskem večeru, ko se je po Čopovi pod vplivom kuhanega vina nevarno pozibavalo že kar veliko število naključnih majajidočih (majav+mimoidoč), ponudi toplo zavetje, oporo za zadnjico in ravno dovolj šundra, da se klepeti o januarskih dietah porazgubijo do sosedne mize.

 

Tri v enem

Pri nama doma je tako, da velikokrat kuham dve različni jedi za dva: eno iz klasičnega repertoarja in drugo zame. Ta druga navadno vključuje kaj (dodatne) zelenjave. Moj dragi ima namreč, kot sam rad reče, 'izbran okus'. Kar ne pomeni, da rad preizkuša specialitete sveta in se naslaja nad tartufi, kaviarjem in sushijem, ampak prisega na omejen izbor sestavin in jedi. Vsakemu svoje, pravim jaz. Kar pa pomeni, da moram biti v kuhinji malce bolj iznajdljiva, če hočem kdaj pojesti kaj zelenjave ali preizkusiti kakšno novo jed. Najenostavneje pa je, da njegovi jedi dodam zelenjavo zase. Na primer, da rižoti primešam posebej popečeno zelenjavo.

Tokrat sem se lotila kuhanja bolonjske omake, ki jo imam zelo rada. Obožujem jo na pašti (beri: testeninah), njokih in seveda v lazanji. Ker sem letos na vrt bolj na srečo sadila stvari, se je zgodilo to, da sem imela, kot sem že omenila pri bučkinem čatniju, enostavno ogromno bučk, ki jih je bilo potrebno pokoristiti, zato sem se odločila, da bom eno 'talepo' bučko izdolbla, iz nje naredila polnjeno bučko (tole je recept številka 2, prvo, pravo polnjeno bučko, vam je v bučkinem tednu pripravila Sanja), pri tem pa izkoristila že skuhano bolonjsko omako.

 

 

Tri v enem

Avtorica: Ana

  Pri nama doma je tako, da velikokrat kuham dve različni jedi za dva: eno iz klasičnega repertoarja in drugo zame. Ta druga navadno vključuje kaj (dodatne) zelenjave. Moj dragi ima namreč, kot sam rad reče, 'izbran okus'. Kar ne pomeni, da rad preizkuša specialitete sveta in se naslaja nad tartufi, kaviarjem in sushijem, ampak prisega na omejen izbor sestavin in jedi. Vsakemu svoje, pravim jaz. Kar pa pomeni, da moram biti v kuhinji malce bolj iznajdljiva, če hočem kdaj pojesti kaj zelenjave ali preizkusiti kakšno novo jed. Najenostavneje pa je, da njegovi jedi dodam zelenjavo zase. Na primer, da rižoti primešam posebej popečeno zelenjavo.

  Tokrat sem se lotila kuhanja bolonjske omake, ki jo imam zelo rada. Obožujem jo na pašti (beri: testeninah), njokih in seveda v lazanji. Ker sem letos na vrt bolj na srečo sadila stvari, se je zgodilo to, da sem imela, kot sem že omenila pri bučkinem čatniju, enostavno ogromno bučk, ki jih je bilo potrebno pokoristiti, zato sem se odločila, da bom eno 'talepo' bučko izdolbla, iz nje naredila polnjeno bučko (tole je recept številka 2, prvo, pravo polnjeno bučko, vam je v bučkinem tednu pripravila Sanja), pri tem pa izkoristila že skuhano bolonjsko omako.

Seznam želja

Bivša sodelavka mi je pred časom omenila, da sta s prijateljico v srednji šoli zapisali seznam stvari, ki bi jih rade doživele, naredile, dosegle do 30. leta. Ideja se mi je zdela zanimiva in v bistvu super. Kje je že srednja šola in kako blizu je tridesetka. Malce sem sicer pozna, da bi si zapisala seznam stvari, ki bi jih rada doživela do takrat, ampak zakaj si ne bi naredila seznama stvari, ki bi jih rada uresničila do 40. rojstnega dne? Zanimivo bo spremljati, kako se bodo želje in prioritete tekom let spreminjale in predvsem, koliko bo zapisana želja dejansko prispevala k njeni uresničitvi. Dopust na morju je čisto prav čas, da se lotim takega seznama.

Prav tako je zdaj čisto pravi čas, da smo se avtorice tega bloga lotile tematskih dveh tednov o bučkah. Na mojem vrtu jih je že ogromno. Sama bom prispevala dva preprosta recepta, ki sem ju našla med brskanjem po spletu. Namreč, ko smo se dogovorile, da bomo preizkušale recepte z bučkami, sem si mislila, da gotovo ne bom našla nobenega posebno privlačnega recepta z bučkami, o katerem bi bilo vredno pisati na Bor mašini za punce. V brskalnik sem vpisala iskalni besedi 'zucchini recipes' in kliknila na slike. Sline so se mi začele cediti v trenutku in izbira je bila tako pestra, da sem se le stežka odločila, kaj bom preizkusila. Na koncu sem izbrala dva precej preprosta recepta, ki pa sta izpadla super.

Seznam želja

Avtorica: Ana

Bivša sodelavka mi je pred časom omenila, da sta s prijateljico v srednji šoli zapisali seznam stvari, ki bi jih rade doživele, naredile, dosegle do 30. leta. Ideja se mi je zdela zanimiva in v bistvu super. Kje je že srednja šola in kako blizu je tridesetka. Malce sem sicer pozna, da bi si zapisala seznam stvari, ki bi jih rada doživela do takrat, ampak zakaj si ne bi naredila seznama stvari, ki bi jih rada uresničila do 40. rojstnega dne? Zanimivo bo spremljati, kako se bodo želje in prioritete tekom let spreminjale in predvsem, koliko bo zapisana želja dejansko prispevala k njeni uresničitvi. Dopust na morju je čisto prav čas, da se lotim takega seznama.

Prav tako je zdaj čisto pravi čas, da smo se avtorice tega bloga lotile tematskih dveh tednov o bučkah. Na mojem vrtu jih je že ogromno. Sama bom prispevala dva preprosta recepta, ki sem ju našla med brskanjem po spletu. Namreč, ko smo se dogovorile, da bomo preizkušale recepte z bučkami, sem si mislila, da gotovo ne bom našla nobenega posebno privlačnega recepta z bučkami, o katerem bi bilo vredno pisati na Bor mašini za punce. V brskalnik sem vpisala iskalni besedi 'zucchini recipes' in kliknila na slike. Sline so se mi začele cediti v trenutku in izbira je bila tako pestra, da sem se le stežka odločila, kaj bom preizkusila. Na koncu sem izbrala dva precej preprosta recepta, ki pa sta izpadla super.

Najprej sem si za večerjo pripravila Bučke s čebulo v pečici. Prižgala sem pečico in jo nastavila na 175°C. Skupaj sem zmešala dve jajci, narezan strok česna, štiri narezane rezine sira (ali nariban parmezan), malo peteršilja, soli, popra in olja. V posebni posodici sem zmešala 100 g moke, žličko pecilnega praška in 20 g zmehčanega masla (ne sprašujte, zakaj tako, poskušala sem delati po hecnem ameriškem receptu). Mešanici sem zmešala skupaj in jima dodala na kocke narezano večjo bučko in čebulo. (Naslednjič bom poskusila polovico bučke naribati, tako da se bo bolje spojila z maso, drugo polovico pa narezati na kocke.) Vse skupaj sem stresla v namaščen pekač in pekla približno pol ure. Prepričana sem, da se da recept popestriti še s kakšno dodatno začimbo ali zelenjavo po okusu, glede na zaloge v hladilniku.

Med tem, ko sem čakala, da se večerja v pečici speče, sem pripravila še bučkin čips za ob filmu (ki ga na koncu sploh nisem gledala). Ker sem svoje bučke iz vrta nabrala nekoliko prepozno, so bile prevelike, da bi jih narezala na lepe okrogle kolobarčke, zato sem upoštevala Betijino domiselno idejo, da jih oblikujem s pomočjo zobotrebca. Torej, bučo sem po dolgem prerezala na pol, očistila semena in jo narezala na tanke koščke. V krožnik sem si pripravila mešanico drobtin, naribanega parmezana in ščepec soli ter kajenskega popra. V drugo skodelico pa sem nalila malo mleka. Rezine bučke sem najprej potopila v mleko, nato pa povaljala v drobtinah. Vsak kos sem večkrat prebodla z zobotrebcem, da sem dobila valovit vzorec in ga položila na pekač, ki sem ga poprej obložila s papirjem za peko. Pripravljen čips sem pekla v pečici na 225°C slabih 15 minut.

Čips ima nekoliko sladkast okus pečenih bučk, ampak mu začimbe dodajo prijetno pestrost, hkrati pa je veliko manj masten prigrizek za ob filmu ali kar tako, za grizljanje. Pa še namig, na spletni strani, kjer sem našla recept, priporočajo, da čips med peko obrnete, če ste ga pripravili iz kolobarjev bučk, da se ne zapeče samo na eni strani. Bučkin čips je najbrž dober tudi brez celotnega 'paniranja', prav tako kot čips iz različnih drugih vrst zelenjave, na primer korenčkov čips. Narežeš na kolobarje in vržeš v pečico. Simpl.

Jaz sem ena taka buča.

Ta teden nekako ni najbolj moj teden. Najverjetneje sem že tisočkrat povedala in še najmanj petstokrat bom, da sem človek načrtov. Srečna sem lahko samo, če si zastavim načrt in ga tudi zrealiziram. Moja prejšnja objava je bila polna šmarnogorskega optimizma, ta teden pa se na vsakem koraku utopim v najmanjši možni luži (metaforično in dobesedno - ta teden sem uspela dvakrat iti s kolesom v službo in obakrat sem domov prišla premočena). Deževno vreme sem včasih povezovala s srečo - narava mi je sama od sebe poklonila izgovor za neomejeno lenarjenje. Sedaj pa je deževno vreme sinonim za porušene načrte. Ne samo, da ne morem iti ven, še vsa sem depresivna in nimam absolutno nobene motivacije, da bi karkoli koristnega počela znotraj. Pa da ne boste mislili, dela imam ogromno. Vsakič, ko se usedem na WC školjko, razmišljam o moji sestrični, ki ima stanovanje pospravljeno kot iz škatlice. V pomivalnem koritu me vedno čaka vsaj kakšen kos posode. Pasjih dlak nikakor ne morem do konca posesati. Nočne omarice so tudi vedno prašne. V glavnem, dela več kot dovolj. Ampak dež prinese samo eno veliko željo po tem, da bi se zabubila in počakala, da bo spet sonce, nizka vlažnost v zraku in energija.

Jaz sem ena taka buča.

Avtorica: Tina

Ta teden nekako ni najbolj moj teden. Najverjetneje sem že tisočkrat povedala in še najmanj petstokrat bom, da sem človek načrtov. Srečna sem lahko samo, če si zastavim načrt in ga tudi zrealiziram. Moja prejšnja objava je bila polna šmarnogorskega optimizma, ta teden pa se na vsakem koraku utopim v najmanjši možni luži (metaforično in dobesedno - ta teden sem uspela dvakrat iti s kolesom v službo in obakrat sem domov prišla premočena). Deževno vreme sem včasih povezovala s srečo - narava mi je sama od sebe poklonila izgovor za neomejeno lenarjenje. Sedaj pa je deževno vreme sinonim za porušene načrte. Ne samo, da ne morem iti ven, še vsa sem depresivna in nimam absolutno nobene motivacije, da bi karkoli koristnega počela znotraj. Pa da ne boste mislili, dela imam ogromno. Vsakič, ko se usedem na WC školjko, razmišljam o moji sestrični, ki ima stanovanje pospravljeno kot iz škatlice. V pomivalnem koritu me vedno čaka vsaj kakšen kos posode. Pasjih dlak nikakor ne morem do konca posesati. Nočne omarice so tudi vedno prašne. V glavnem, dela več kot dovolj. Ampak dež prinese samo eno veliko željo po tem, da bi se zabubila in počakala, da bo spet sonce, nizka vlažnost v zraku in energija.

No, pa sem rekla, da ne bom jamrala. Zadnje čase sem malce padla v svet kuharskih kanalov na Youtubu in naletela na tole gospodično. Ne samo, da ima dečva svoj kuharski kanal, ima tudi svoj lepotni kanal in nek kanal, kjer skupaj s svojim možem govorita o svojem življenju. Pustimo ob strani mero narcisoidnosti, ki jo je potrebno posedovati, da si sposoben snemati svoje življenje na vsakem koraku, bolj sta me šokirala videa o njenih navadah glede čiščenja stanovanja in o njenem načrtovanju jedilnika. Punca je res noro organizirana. (Da niti ne omenjam njenega telovadnega režima.) Na kakšen sončen dan bi me njeno početje hudo motiviralo, danes pa me samo nenormalno spravlja v obup. Ampak ja, v zadnjem letu sem se definitivno naučila, da jamrat ni OKEJ in da moram biti bolj aktivna, da se te grde razvade otresem. Ampak ne danes. Danes pada dež. (Tisto sonce vmes pa ignoriram.)

Nadaljujmo z bučkinim tednom. No, bučkinih 14 dni. V zadnjem tednu se mi je malce spremenil delovni urnik (ravno toliko, da mi je porušil moj sistem prehranjevanja, hehe), ampak sem se kot feniks vzdignila iz pepela in našla rešitev. Preprosto ne morem iz svoje stare navade, da jem kosilo okoli 13. ure. Tako se najbolje počutim in zakaj bi komplicirala, če si pa lahko v službo nesem nekaj kosilu podobnega. Zadnja dva dneva so bili to bučkini mafini. Spekla sem jih veliko - toliko, da sem se jih sedaj že prenajedla in bodo romali v zamrzovalnik. Recept sem našla na Kulinariki, sem pa ga, seveda, prilagodila. Sploh zato, ker sem imela za porabit veliko bučke, več kot tam omenjenih 200 gramov.

Najprej sem vzela eno bučo velikanko, ki mi je malce ušla izpod nadzora. Kdo bi si mislil, da ta hudič tudi ob pomanjkanju sonca tako raste, jejhata. Po dolgem sem jo razčetverila, odstranila semena in postavila na tehtnico.

Torej približno 400 gramov bučke, ki jo naribamo v posodo. Zraven naribamo še 100 gramov sira (jaz sem uporabila edamca) in nasekljamo par vejic peteršilja. To damo v posodo številka ena in postavimo na stran.

Posoda številka dve bo vsebovala 300 gramov presejane moke, 1 pecilni prašek, sol in poper. Vse skupaj zmešamo.

Preostaneta nam le še dve jajci, en lonček jogurta (180 gramov) in en lonček olja. Vse zmečemo v tretjo posodo in premešamo.

Nato pa gre stvar tako: k suhim sestavinam dodamo mokre. Če je zmes pregosta, dolijemo malce mleka. Pa ne preveč, bučke bodo še dodatno navlažile testo. Na koncu dodamo sestavine iz prve posode (bučke in sir), vse dobro premešamo, nadevamo v silikonske modelčke ali pekač za mafine in pečemo slabe pol ure na 180°C. Jaz sem iz te mase dobila 20 mafinov. Med peko so sicer krasno narastli, a se potem malce sploščili. Notri so pa kar ... žmohtni.

To je to.

Ti si taka buča.

V zadnjem tednu sem bila obsojena na štajersko letovišče. Družinska poglavarja sta svoje riti odnesla v hribe (čeprav ju imam na sumu, da sta večino časa preživela v hotelskem bazenu), mene pa pooblastila v dežurnega vrtnarja in varuško. Nadzor na pelargonijami je neprimerno lažji kot nad dvema najstnikoma. Pojma nimam, kako se lahko kdo prostovoljno odloči za podmladek. Toast in internet, bi bil  tedenski moto brata in bratranca. Prvi mutira, drugi pa namesto smeha po kozje rezgeta. Ampak končno(!) nista več pokonci že pred prvo risanko, ampak vlečeta dreto skoraj do enajste. Pri zaprtem oknu. Razglasila sem manjši čudež, ker se nista zadušila v oblaku vonjav, ki jih oddajajo odraščajoči fantje.

No, je pa zato naoseno vzdušje popravil prihod mojega odraslega fanta, ki se je pogumno spopadel s sistemom železnice in se pricijazil čez slovenske Karpate v moje naročje. So drug drugega malo postrani gledali - mulca sta se spraševala, če bosta tudi onédva nekoč tako kosmata, Poba pa je od njiju hotel wifi geslo. So se zmenili in poskrbeli, da so v naslednjem dnevu videli čim manj.

 

 

Ti si taka buča.

Avtorica: Sanja

V zadnjem tednu sem bila obsojena na štajersko letovišče. Družinska poglavarja sta svoje riti odnesla v hribe (čeprav ju imam na sumu, da sta večino časa preživela v hotelskem bazenu), mene pa pooblastila v dežurnega vrtnarja in varuško. Nadzor na pelargonijami je neprimerno lažji kot nad dvema najstnikoma. Pojma nimam, kako se lahko kdo prostovoljno odloči za podmladek. Toast in internet, bi bil  tedenski moto brata in bratranca. Prvi mutira, drugi pa namesto smeha po kozje rezgeta. Ampak končno(!) nista več pokonci že pred prvo risanko, ampak vlečeta dreto skoraj do enajste. Pri zaprtem oknu. Razglasila sem manjši čudež, ker se nista zadušila v oblaku vonjav, ki jih oddajajo odraščajoči fantje.

No, je pa zato naoseno vzdušje popravil prihod mojega odraslega fanta, ki se je pogumno spopadel s sistemom železnice in se pricijazil čez slovenske Karpate v moje naročje. So drug drugega malo postrani gledali - mulca sta se spraševala, če bosta tudi onédva nekoč tako kosmata, Poba pa je od njiju hotel wifi geslo. So se zmenili in poskrbeli, da so v naslednjem dnevu videli čim manj.

Bučka se predstavi. Kot je že oni dan naznanila šefica, se bomo punčare nekaj časa igrale z bučami. Pa ne tako, kot je mislila skupina mladih italijanskih žrebet, ki se je hihitala iznad polic s čokolado, ko sem v Maxiju preizkušala trdoto tega precej uporabnega sadeža. Tako je, botanično so buč(k)e sadje, čeprav jih v kulinariki večinoma uporabljamo za pripravo slanih jedi. Ponavadi uživamo plod, ki je tehnično gledano otečeni jajčnik bučkinega cveta. Seksi. Cveti so takisto užitni. 

Predniki bučke prihajajo iz Amerike, kjer so bile buče poleg fižola, koruze in krompirja eno izmed temeljnih živil. Prinešene v Evropo, so zabavale Italijane, ki so ''ta velike buče'' razvijali in si omislili zelene jedilne bučke - zucchini. V dobesednem prevodu iz italijanščine to pomeni majhna buča, kar bučki dela malo krivice, saj lahko plod zrase tudi do metra. Takrat je že praktično neužitna, saj so semena prevelika, olup skoraj olesni, meso, sicer zelo mehko in nežno, pa postane ... no, žilavo. Manjših bučk ni potrebno slačiti iz olupa. Za razliko od otrok je vzgoja bučk izredno enostavna; uspeva povsod, znana je po svoji hitri reprodukciji. Je nizkokalorična, vse dokler je ne začinimo z vsemi primerno mastnimi dodatki.

Kaj vse pa lahko pripravimo iz te grozljivo nefotogenične hrane, bo znano v nadaljevanju tega zapisa in naslednjih objavah na Bormašini. : )

Babici smo koncept jedilnih buč predstavili že pred nekaj leti, vendar še vedno trdi, da je to kurbus in potemtakem namenjen svinjam. Nam je prav, dokler nam je pripravljena odstopiti del svoje njive. Ni pa še osvojila dela, ki pravi, da so bučke užitne še preden v dolžino merijo pol metra. Tako nas pokliče, ko so že prave pošasti. Ampak ker hrane ne mečemo stran, nožek za lupljenje zamenjamo z mačeto in poiščemo primerno velik pekač in ustrezno primeren recept:

Filane bučke. Tudi polnjene, za fino govoreče.

Ker je mulčeva najljubša zelenjava krompir, je za kuho potrebna določena stopnja usposobljenosti v kamuflaži. Dovolj homogene zmesi še takšno izbirčno trmo prepričajo, da je brskanje po hrani nesmiselno in da pogoltne tudi tisti razkuhani košček paradižnikovega olupka. Filo od bučke lahko enostavno ločimo, kar mi kot starejši sestri omogoči, da se pred višjimi instancami ne rabim zagovarjati, zakaj nisem kuhala tudi za dežurne izbirčneže. Recept je res simpl, prav hecno mi ga bo pisati, ker gre tukaj vse bolj po občutku.

Močno priporočam domače sestavine, tokrat sem kupila samo papriko, ker je na našem vrtu zaenkrat samo v miniaturni različici. Jaz sem čarala takole: na olivnem olju sem prepražila čebulo, dodala celo zeleno papriko in tri paradižnike. Količine lahko brez skrbi prilagajate lastnim preferencam. Ko je paradižnik izgubil na prepoznavnosti, sem dodala pol kilograma mletega mesa. Nekateri ga raje pražijo takoj na čebuli, meni se pa dopade mešanje barv zelenjave. Vse skupaj sem začinila s soljo, poprom, svežim česnom, (svežim) timijanom in mleto papriko. Kljub temu da ima paradižnik z vrta dejansko okus, sama rada dodam še malček paradižnikove mezge. Zalila sem z deci vode, vrgla not nasekljan korenček in dušila kakšnih 15-20 minut.

Nato izklopiš modem, da pritegneš bratovo pozornost in ga pošlješ na njivo, da izkoplje krompir. Ko se vrne, ga prisiliš, da ga olupi, ti se pa spopadeš z buč(k)o. Oskubiš, daš na pol in izdolbeš. Ker si se vmes približno trikrat zravsal s sorojencem, je 20 minut minilo kot blisk, in luknje v bučkah lahko napolniš z mesom. Potrosiš z naribanim sirom in zaliješ s kislo smetano, ki si ji primešal jajce. Vse skupaj zapreš v pečico na 180°C dokler krompir ni mehak, in ni vrag, da takrat ne bi bila tudi buča. Ne glede na to, kako stara je že.

Pa dober tek.

Pizza mafini, prvi vtisi in nekaj nepozabnega

Minil je verjetno najnapornejši teden mojega življenja. Prvič sem se morala zbuditi sredi noči, pa ne z namenom, da ujamem letalo ali avtobus, ki bi me popeljal na kakšno zanimivo doživetje, ampak ker sem morala iti v službo. Moram reči, da se je precej zanimivo zbuditi ob pol štirih zjutraj. Od vsega adrenalina me je kar odneslo v kopalnico in naravnost neverjetno je, kako malo časa je ob tej uri potrebnega, da se človek uredi in odpelje od doma. Maia me je v komentarju vprašala, kaj je ta čarobni kraj, kjer delam. To ni nič drugega kot preljubi Kolosej, v katerem se skriva prava pravacata slaščičarska delavnica. Dela je presenetljivo veliko, pa ne samo kar se tiče pripravljanja slaščic (te so na žalost narejene izključno in samo iz čudežnih praškov), ampak tudi sendvičev, narezkov in podobnih zadev. Dela tam se precej veselim, četudi sem do sedaj delala samo enkrat, saj je bil prejšnji teden naravnost ... pester. Tudi to, da bom morala v prihodnje vstati še prej (ob 3:00), mi ni taka ovira, saj mi lahko potem vseeno uspe priti še na faks, popoldne pa sem prosta kot ptička na veji.

Kaj se je prejšnji teden še dogajalo? Zavarovala, registrirala, z letnimi gumami opremila in na tehnični pregled sem pospremila mojo Škatlco. Zahvaljujoč temu sedaj po svetu hodim s peresno lahko denarnico na eni in oglasom za prodajanjem bobnov na Bolhi na drugi strani. Če kdo koga pozna, da potrebuje bobne ... ali pa če kdo potrebuje kakšno domačo torto, iz pravih sestavin ... vsak zaslužek mi pride prav.

Kakorkoli že. Teden se je zaključil naravnost čudovito ... v najboljši možni družbi. Najprej sva šla v Firence in po precej mučni 7-urni vožnji na neudobnih avtobusnih sedežih so Mumford&Sons nežno pobožali bobniče in na plan privlekli vse tiste spomine na samotna pohajkovanja po španskih ulicah s slušalkami v ušesih. Po sobotnem dopoldanskem power napu sva počistila kopalnico, ki je skoraj že končana in prav zelo lepa. Nedelja pa vremenu primerna lenobna. Prav hecno je, kako se mi dogaja hkrati tako zelo veliko, a po drugi strani nič posebnega. Spet čakam, da se vzpostavi ena taka prijetna rutina, da bom imela malce časa tudi za ... brezskrbno lenarjenje.

Ob vsem tem mojem nakladanju pa končno pridemo do tistega dela, kjer vam ponudim kaj koristnega. Pizza mafini. Muffini. Mafini. Nima veze.

Sestavine (za 16 mafinov)

• salama


• sir


• ena čebula


• 4 dl moke


• pol vrečke pecilnega praška


• pol čajne žličke soli


• origano


• bazilika


• 3 jajca


• 1 žlička paradižnikovega koncentrata


• 3 žlice olja


• 2 žlici kisle smetane


• 2 žlici mleka

Priprava

Salamo in sir nasekljamo/naribamo. Količina je poljubna. Jaz sem uporabila cca. 100 gramov sira in 100 gramov salame. Tudi čebulo nasekljamo in jo prepražimo na malo olja.

V eni posodi zmešamo jajca, paradižnikov koncentrat, kislo smetano in mleko. V drugi posodi zmešamo moko, pecilni prašek, sol, origano in baziliko. Suhe sestavine nato dodamo mokrim, na hitro premešamo, dodamo še sir, salamo in čebulo, nadevamo v modelčke in pečemo od 20 do 25 minut na 180°C. Bolj enostavno kot to že ne more več biti.

Pizza mafini, prvi vtisi in nekaj nepozabnega

Avtorica: Tina

Minil je verjetno najnapornejši teden mojega življenja. Prvič sem se morala zbuditi sredi noči, pa ne z namenom, da ujamem letalo ali avtobus, ki bi me popeljal na kakšno zanimivo doživetje, ampak ker sem morala iti v službo. Moram reči, da se je precej zanimivo zbuditi ob pol štirih zjutraj. Od vsega adrenalina me je kar odneslo v kopalnico in naravnost neverjetno je, kako malo časa je ob tej uri potrebnega, da se človek uredi in odpelje od doma. Maia me je v komentarju vprašala, kaj je ta čarobni kraj, kjer delam. To ni nič drugega kot preljubi Kolosej, v katerem se skriva prava pravacata slaščičarska delavnica. Dela je presenetljivo veliko, pa ne samo kar se tiče pripravljanja slaščic (te so na žalost narejene izključno in samo iz čudežnih praškov), ampak tudi sendvičev, narezkov in podobnih zadev. Dela tam se precej veselim, četudi sem do sedaj delala samo enkrat, saj je bil prejšnji teden naravnost ... pester. Tudi to, da bom morala v prihodnje vstati še prej (ob 3:00), mi ni taka ovira, saj mi lahko potem vseeno uspe priti še na faks, popoldne pa sem prosta kot ptička na veji. 

Kaj se je prejšnji teden še dogajalo? Zavarovala, registrirala, z letnimi gumami opremila in na tehnični pregled sem pospremila mojo Škatlco. Zahvaljujoč temu sedaj po svetu hodim s peresno lahko denarnico na eni in oglasom za prodajanjem bobnov na Bolhi na drugi strani. Če kdo koga pozna, da potrebuje bobne ... ali pa če kdo potrebuje kakšno domačo torto, iz pravih sestavin ... vsak zaslužek mi pride prav. 

Kakorkoli že. Teden se je zaključil naravnost čudovito ... v najboljši možni družbi. Najprej sva šla v Firence in po precej mučni 7-urni vožnji na neudobnih avtobusnih sedežih so Mumford&Sons nežno pobožali bobniče in na plan privlekli vse tiste spomine na samotna pohajkovanja po španskih ulicah s slušalkami v ušesih. Po sobotnem dopoldanskem power napu sva počistila kopalnico, ki je skoraj že končana in prav zelo lepa. Nedelja pa vremenu primerna lenobna. Prav hecno je, kako se mi dogaja hkrati tako zelo veliko, a po drugi strani nič posebnega. Spet čakam, da se vzpostavi ena taka prijetna rutina, da bom imela malce časa tudi za ... brezskrbno lenarjenje. 

Ob vsem tem mojem nakladanju pa končno pridemo do tistega dela, kjer vam ponudim kaj koristnega. Pizza mafini. Muffini. Mafini. Nima veze.

Sestavine (za 16 mafinov)

• salama
• sir
• ena čebula
• 4 dl moke
• pol vrečke pecilnega praška
• pol čajne žličke soli
• origano
• bazilika
• 3 jajca
• 1 žlička paradižnikovega koncentrata
• 3 žlice olja
• 2 žlici kisle smetane
• 2 žlici mleka

Priprava

Salamo in sir nasekljamo/naribamo. Količina je poljubna. Jaz sem uporabila cca. 100 gramov sira in 100 gramov salame. Tudi čebulo nasekljamo in jo prepražimo na malo olja. 

V eni posodi zmešamo jajca, paradižnikov koncentrat, kislo smetano in mleko. V drugi posodi zmešamo moko, pecilni prašek, sol, origano in baziliko. Suhe sestavine nato dodamo mokrim, na hitro premešamo, dodamo še sir, salamo in čebulo, nadevamo v modelčke in pečemo od 20 do 25 minut na 180°C. Bolj enostavno kot to že ne more več biti.