V iskanju recepta za piškote z ovsenimi kosmiči

Na morju sem brala knjigo Tihi avtorice Susan Cain. Gre za knjigo z oddelka psihologije, verjetno bolj pop psihologije. Tako je tudi napisana. Avtorica obravnava temo introvertnosti (in ekstravertnosti) ter to, kako uspeti kot introvert tudi v svetu, ki pričakuje od nas, da smo ekstravertni. Poenostavljeno, kako tihi, mirni ljudje, ki so radi sami, uspejo v hrupnem svetu, kjer je potrebna velika mera družabnosti, povezovanja in tako ali drugače 'prodajanja' samega sebe. Avtorica je iz ZDA, kjer celotna družba še toliko bolj pričakuje in nagrajuje lastnosti, ki jih navadno pripisujemo ekstravertnim ljudem. Pri nas, mislim, stvar (še) ni prišla do skrajnosti, ki jih včasih avtorica opisuje v knjigi.

Navdih iz lokalne pekarne

V nedeljo smo se vrnili z dopusta. Bili smo malo tu in malo tam. Bilo je kar pestro, saj moraš imeti za dojenčka s sabo kar nekaj stvari. Velikih stvari, ki zavzamejo večino prtljažnika. Še huje je, ko si štiri dni na eni lokaciji, potem greš za naslednje štiri dni drugam, vmes še na eno poroko ... in vse te stvari, ki jih voziš s sabo, moraš prestavljati ven in nazaj v prtljažnik. Itak na koncu ne veš več, kje imaš kaj. V glavnem, bilo je pestro. Pa tudi lepo. Malo smo se spočili, malo smo uživali, čustev in dogodkov je bilo tudi kar nekaj. Zanimiv dopust, bi temu rekla.

Pirini ravioli s špinačno skutnim nadevom

Zase lahko trdim, da nisem klasični ljubitelj testenin. Ja vem, šok! Večina vas prisega na testenine vseh okusov in oblik. 100 procentni OH direkt v žilo. Pa da se razumemo, tudi sama sem definitivno ZA direktno OH injekcijo, ampak za razliko od večine ne izberem testenin ampak, saj veste, Nutello. Pa da ne zaidem s poti in še eno objavo posvetim moji največji strasti in bistvu mojega obstoja ... Testenine, Nina, testenine. Bernarda je dala nalogo, focus woman!

Testenine: Hitri pirini široki rezanci

Torej, a smo pripravljeni? Smo!

A bomo zmogli? Bomo!

Trišterzdaj! Tole bo verjetno najhitrejše doma pripravljeno kosilo. Zato najprej malo poduka.

Testenine so iznašli Italijani Kitajci tako Kitajci kot Italijani, vsak po svoje , kdo točno jih je kam prenesel (Marco Polo naj bi jih s svojih raziskovalnih odprav, čeprav so nudeljne in 'lasane', podobno obliko današnji lazanji Italijani že poznali), so bolj domena zgodovinskih črvov, zakaj so to tako popularna hrana in praktično znana vsakemu predelu sveta, pa niti ni skrivnost. So ena najcenejših in hkrati hranljivih obrokov, pripraviti jih je mogoče na zilijon različnih načinov, hkrati pa so v testeninah tako osnovna živila, da jih najdemo povsod. In redkokdo je med nami, ki bi se nad testeninami zmrdoval.

Hitro kosilo, sem samozavestno zatrdila malo višje. Ja, res! Jamie Oliver, ki me je par let nazaj navdušil in pripravil do tega, da sem sama poskusila, je naredil testenine od moke do kuhanih testenin na krožniku v slabih 3 minutah. S tem, da je zraven govoril in pokal šale. Kar zmorem tudi jaz, valda. In sem šla v boj in odkrila, kar so mi pravile že stare izkušene kuharske tete - testa se ne smeš bati. Bolj s samozavestjo delaš z njim, boljši je rezultat. Jamie v posnetku zgoraj naredi preprosto računico; eno jajce in 100g moke na osebo. Poleg tega potrebuješ desko za rezanje in nož. Vse ostalo so bližnjice - valjar, The mašina za testenine, mikser,... Zato res nimate izgovora, da vam manjka kak poseben del opreme, da bi se lotili. Tule pa vam Gennaro krasno razloži, kaj in s kakšno lahkoto naredite testenine, ki vam jih bodo zavidali prijatelji. In hoteli na kosila. Kar naprej. In ne bodo hoteli kuhati sami. In se jih ne boste znebili. Eh, rajši ne glejte.

Rabarbara: odkljukana!

Topel veter, svetla zgodnja jutra, vse manj oblačilnih plasti in vse več pegic na licu napovedujejo moj najljubši letni čas- poletje. Komaj čakam tiste dni, ko bo treba skrbno pazit na uro izhoda na odprto in 'jsbizdejtakojmelabazenevoježeprepozno' jamr. Zaenkrat mi je samo toplo. In zaenkrat me še vsaj enkrat v dnevu zebe.

No, višje temperature napovedujejo pa tudi določen del leta, ko se moram mami zahvalit, da sem na svetu. Leta bom počasi nehala štet, glava je ostala nekje na robu najstništva, svoj bucket list pridno črtam, to je pa tudi vse, kar je važno. In na tem seznamu je bila v sekciji 'Čimprej, tem bolje - Hrana' tudi rabarbara.

Če maš čemaž, lahko nardiš pesto.

In pesto je ena najlažjih oblik shranjevanja čemaža na daljši rok. Pri nas doma ga imamo še nekaj kozarčkov lanskega, kar pomeni, da zdrži tudi leto. Shranjen naj bo v temnem in hladnem prostoru, recimo, v hladilniku. Če vam ni všeč slan, v olju shranjen čemaž, ga lahko samega shranite tudi v skrinji. Na drobno ga narežete in shranite v vrečke. Prav vam bo prišel za juhe, namaze (npr. s skuto, avokadom, tunino,...), kot dodatek rižoti, ajdovi kaši, omaki za testenine, za solato, za nadev štrukljev, zavitkom, za kruh,... Pravzaprav je precej uporabna reč, če spadate med ljubitelje česna. Najbolj osnovni recept, ki je verjetno tudi najbolj poznan, vsaj meni, vsebuje goro čemaža, olivno/bučno olje in sol. In mikser ali potrpežljive roke.

Mafin kruhki

napisano v ponedeljek zjutraj

Mafin kruhek je čisto navadno testo za kruh, natlačeno v modelčke za mafine. Enkrat poleti sem pridno mesila, da bi jih jeseni odmrznjene lahko pridno mlatila za malico. Končali so v mojem želodcu, se preden so se zares ohladili, česar pa za današnjo jutranjo kavo ne morem trditi. S popečenim jezikom in nemirnim želodcem se poskušam koncentrirati na zapis, misli pa se podijo nekje med potni list-dežnik-polnilci-dežnik relacijo. Čez 12 ur bom izgubljeno stala na letališču v drugem koncu Evrope in iskala javni prevoz do Londona.

*vstavi krik navdušenja, ki se sčasoma prelevi v krik histerije* Samo redkim (pha) je znano moje katastrofalno prenašanje potovalnega stresa .....

Krof, ki to ni

Ko nas je Mercator razveselil s pustno novico in izzivom zdravih krofov sem se ... prestrašeno zvila v dve gubi. Priznam, na trenutke iz dna srca preziram vse tisto, kar se dandanes prodaja kot zdravo, še bolj pa me jezi človeška pamet, ko bi povsem enostavno lahko marsikateri problem rešili s preprosto zmernostjo, pa se raje zatekamo v take ekstreme, da hudo bolita in srce in denarnica. Ob telih naših zdravih krofih sem se nevšečnostim enostavno izognila tako, da sem na tlako povabila Ano in Sanjo, potem pa sta packali in se matrali, jaz pa sem lepo tiho pomivala posodo in si mislila svoje. In ob vsakem poizkušanju zmajevala z glavo in mrmrala: "To niso krofi." Pa saj smo se dekleta imela čisto fino, lepo smo se podružile, klepetale na dolgo in široko, jaz pa mislim, da bom do nadaljnjega zaključila s takšnimi in drugačnimi "zdravimi" različicami klasik - raje pojem samo enega. Eden je zdrav, nihče me ne bo prepričal v nasprotno. Tako, Tina se poslavljam, v branje vam prepuščam Anine pisarije.

Ko kuham s Tino/pri Tini sem iz neznanega razloga vedno živčna. Ne zaupam toliko v svoje kuharske sposobnosti in ves čas mislim, da bom nekaj naredila narobe. In neizbežno se to tudi zgodi, prav zaradi tega, ker me je strah. Sicer nič nerešljivega, sploh tokrat ni bilo skoraj nobenih zapletov, vseeno pa sploh nismo bile navdušene nad nalogo in smo 'zdrave krofe' že pred začetkom obsodile na propad. Sama sem bila najbrž še najbolj avanturistična in sem si želela nekega rezultata, tako da sem se lotila dela.

Zarečenega kruha (brez gnetenja) se največ poje (z zaseko in zelišči)

Danes vam predajam še druga dva recepta za kruh. Prvi je najenostavnejši kruh vseh časov, ki je tako brezvezen recept, da se ga dolgo sploh nisem lotila, ker se mi je zdel larifari. Ker, kaj točno naj bi dobrega prišlo iz recepta 'vse nameči skupaj, zmešaj, pusti dolgo časa, potem pa speči'?

Ma kaki kaki, raje bi kakijevo pito.

Ko sem bila majhna, je pred hišo od none in nonota stal poleg mandlje tudi kaki (ki je kasneje moral proč, ker sta bili drevesi preveliki in ni bilo dovolj prostora za obe). Tako smo imeli vsako zimo na zalogi kar nekaj kakijev. Tistih mehkih, seveda. Kakije sem vedno rada jedla, sploh, ker sem lahko packala, ko sem z žličko v njegovi notranjosti iskala še kaj mehkega mesa kakija. Velikokrat se je zgodilo tudi, da sem se kakija lotila, ko še ni bil dovolj zrel. Saj poznate tisti občutek, ko vam usta potegne skupaj, ne? Vseeno imam kakije še vedno rada, čeprav jih danes pustim, da so res čisto mehki, preden zagrizem v kakšnega. Tako da je jasno, da mi tisti trdi kakiji niso najbolj jasni in ne vem točno, kako do njih pristopati. Kdaj naj vanj ugriznem, ne da bi se pri tem skremžila zaradi nezrelosti?

Kakorkoli, danes nisem imela takšnih težav. Doma sem imela namreč 5 čisto zrelih, mehkih kakijev in sem se odločila, da poskusim narediti iz njih pito. Torej, malo bolj zdrava kakijeva pita:

Ma kaki kaki, raje bi kakijevo pito.

Avtorica: Ana

Ko sem bila majhna, je pred hišo od none in nonota stal poleg mandlje tudi kaki (ki je kasneje moral proč, ker sta bili drevesi preveliki in ni bilo dovolj prostora za obe). Tako smo imeli vsako zimo na zalogi kar nekaj kakijev. Tistih mehkih, seveda. Kakije sem vedno rada jedla, sploh, ker sem lahko packala, ko sem z žličko v njegovi notranjosti iskala še kaj mehkega mesa kakija. Velikokrat se je zgodilo tudi, da sem se kakija lotila, ko še ni bil dovolj zrel. Saj poznate tisti občutek, ko vam usta potegne skupaj, ne? Vseeno imam kakije še vedno rada, čeprav jih danes pustim, da so res čisto mehki, preden zagrizem v kakšnega. Tako da je jasno, da mi tisti trdi kakiji niso najbolj jasni in ne vem točno, kako do njih pristopati. Kdaj naj vanj ugriznem, ne da bi se pri tem skremžila zaradi nezrelosti?

Kakorkoli, danes nisem imela takšnih težav. Doma sem imela namreč 5 čisto zrelih, mehkih kakijev in sem se odločila, da poskusim narediti iz njih pito. Torej, malo bolj zdrava kakijeva pita:

Kosilo, ozimnica in nekaj novega, kar bo jedel tudi on.

Kuhanje je nekaj lepega, nekaj, ob čemer se sprostim in mi pomaga, da si ponovno nadenem pristen nasmešek na obraz. Ne samo zaradi dobrot, ki jih zaužijem na koncu, ampak zaradi celotnega postopka priprave. Ko kuham, sem zbrana na stvari, ki jih počnem. Na rezanje zelenjave ali gnetenje testa. Misli mi redko uhajajo na druga vprašanja in jih lahko velikokrat preusmerim iz kakšnega temnega kotička, v katerega so zašle, nazaj na prijetnejše stvari. Jih obrnem nazaj v tisto smer, v katero bi jih imela rada obrnjene večino časa, v dobro in lepo. Berem se tako klišejsko in dolgočasno, vendar v težkih časih tudi klišeji pomagajo, da se počutim bolje. Konec koncev so klišeji tam z razlogom. Edina škoda je, da jih ne jemljemo več s takšno težo, kot si jo zaslužijo.

Stare stvari je potrebno včasih odprašiti in jih ponovno preizkusiti. Ne morem ravno reči, da je jed, ki sem si jo izbrala za pripravo ob našem prvem #kuham izzivu, 'zaprašena' in pozabljena, daleč od tega. Je pa definitivno ena tistih, ki jih imam najraje, vendar sem nanjo vedno gledala s strahospoštovanjem in se je enostavno nisem upala lotiti, ker sem bila sveto prepričana, da je ni tako lahko pripraviti. Tako kot dobro zelenjavno juho. Zato sem se odločila, da bom ob naši prvi nalogi lotila krompirjevih njokov. Da pa ne bi bili čisto navadni, sem jih naredila s pirino moko, ker sem pri svojem ustvarjanju belo moko skoraj že zamenja s pirino.

Kosilo, ozimnica in nekaj novega, kar bo jedel tudi on.

Avtorica: Ana

Kuhanje je nekaj lepega, nekaj, ob čemer se sprostim in mi pomaga, da si ponovno nadenem pristen nasmešek na obraz. Ne samo zaradi dobrot, ki jih zaužijem na koncu, ampak zaradi celotnega postopka priprave. Ko kuham, sem zbrana na stvari, ki jih počnem. Na rezanje zelenjave ali gnetenje testa. Misli mi redko uhajajo na druga vprašanja in jih lahko velikokrat preusmerim iz kakšnega temnega kotička, v katerega so zašle, nazaj na prijetnejše stvari. Jih obrnem nazaj v tisto smer, v katero bi jih imela rada obrnjene večino časa, v dobro in lepo. Berem se tako klišejsko in dolgočasno, vendar v težkih časih tudi klišeji pomagajo, da se počutim bolje. Konec koncev so klišeji tam z razlogom. Edina škoda je, da jih ne jemljemo več s takšno težo, kot si jo zaslužijo.

Izgovori, izgovori, izgovori ... aja, pa slivovi cmoki

Že eno uro ždim za računalnikom in razmišljam, ali naj začnem s pisanjem seminarske naloge, katere rok za oddajo se nezadržno približuje, ali naj se raje posvetim pisanju za blog. Jp, ena ura, ki je nikoli v življenju ne bom dobila nazaj in dobro se zavedam, da bi v tej uri spisala konkreten del ene ali druge naloge. V kateremkoli drugem primeru odločitev ne bi bila tako težka, ampak tale pa je. In to zelo. Razlog? Ozimnica!

O ozimnici vem približno toliko, kot se spoznam na napeljavo elektrike. Vem, kakšen je njen končni proizvod in vem, zakaj je pomembna. Računalnik, wifi, luč … marmelada, vložene paprike, slivovi cmoki. Ozadju nastanka ene ali druge stvari ne posvečam pretirane pozornosti. Situacija pa se je spremenila, ko smo s puncami sprejele odločitev, da bo naša naslednja tema ozimnica. Ne, o električni napeljavi še vedno ne vem nič, če crkne varovalka, v temi čakam na prvega družinskega člana, ki pride domov, in stiskam pesti, da to ni mami. Sem pa ugotovila, kako narediti slivove cmoke! Najprej sem se lotila navadnih, ker pa sem želela biti inovativna in v skladu s svojo kuharsko filozofijo o malo bolj zdravih 'glavnih' jedeh, sem se odločila za eksperimentiranje.

Izgovori, izgovori, izgovori ... aja, pa slivovi cmoki

Avtorica: Nina

 Že eno uro ždim za računalnikom in razmišljam, ali naj začnem s pisanjem seminarske naloge, katere rok za oddajo se nezadržno približuje, ali naj se raje posvetim pisanju za blog. Jp, ena ura, ki je nikoli v življenju ne bom dobila nazaj in dobro se zavedam, da bi v tej uri spisala konkreten del ene ali druge naloge. V kateremkoli drugem primeru odločitev ne bi bila tako težka, ampak tale pa je. In to zelo. Razlog? Ozimnica!  

 O ozimnici vem približno toliko, kot se spoznam na napeljavo elektrike. Vem, kakšen je njen končni proizvod in vem, zakaj je pomembna. Računalnik, wifi, luč … marmelada, vložene paprike, slivovi cmoki. Ozadju nastanka ene ali druge stvari ne posvečam pretirane pozornosti. Situacija pa se je spremenila, ko smo s puncami sprejele odločitev, da bo naša naslednja tema ozimnica. Ne, o električni napeljavi še vedno ne vem nič, če crkne varovalka, v temi čakam na prvega družinskega člana, ki pride domov, in stiskam pesti, da to ni mami. Sem pa ugotovila, kako narediti slivove cmoke! Najprej sem se lotila navadnih, ker pa sem želela biti inovativna in v skladu s svojo kuharsko filozofijo o malo bolj zdravih 'glavnih' jedeh, sem se odločila za eksperimentiranje.

 Še preden vam postrežem z receptom, vam dolgujem opravičilo. Zdi se mi, da že celo večnost nisem prispevala recepta, mislim, da sem se nazadnje javila iz Škotske. Brez skrbi, na dlani imam izvrsten izgovor. Pravzaprav več njih. Prvi je ta, da sem bila nekaj časa brez kuhinje oziroma sem imela doma lastno verzijo odprte kuhne. Pa ne v prenesenem pomenu, kot se to ob  petkih dogaja v Ljubljani. V takem pravem, neprijetnem duhu. Še posebej če pomislite, kakšno poletje smo imeli. V dobri veri, da nam bo vreme naklonjeno, smo menjavo kuhinje planirali za avgust. Pa dež bi še nekako preživeli, če bi imeli krožnike iz katerih bi lahko jedli. Ja, prav ste prebrali. Moja mati je, kot do sedaj že veste, neverjeten kuharski genij. Odločila se je, da v novo kuhinjo spadajo novi krožniki in po hitrem postopku opravila s starimi, ki so nesrečno pristali v smeteh. Ne, ni pomislila, da nas do nove kuhinje ločita še slaba dva tedna, in da bomo v tem času, ne boste verjeli, jedli! Z bratom sva, ne vem sicer kako, rešila tri srečne primerke. Enega globokega in dva navadna krožnika. Nedeljsko juho smo tako jedli glede na hierarhični red v družini. Najprej glava družine, potem brat in nato jaz. Mati se je zadvoljila s srebanjem  juhe iz sklede za solato. Ko smo le preživeli tole robinzonsko poletje in ko sem imela čas, in bi se lahko lotila eksperimentiranja pa sem naletela na novo oviro.

 

 Sledi izgovor številka dve. Do sedaj verjetno že vsi veste, da se naša šefica Tina trenutno uri pod budnim očesom šefa Bineta, v priljubljnem resničnostnem šovu komercialne televizije. Teoretično tega sicer ne morem prodati kot zadosten izgovor, saj sama nimam dosti s tem, ampak saj veste, vsak izgovor je dober. Kako naj kuham, če pa držim pesti, da se bo čim bolje izkazala na predizborih in kako naj kuham po tem, ko jih je konec, ko pa moram bogo revo zasliševati in vse svoje sive celice prisiliti v skovanje zvitega načrta, ki bi me pripeljal do zaupnih informacij. Ni mi uspelo. Še ena ura, ki je ne bom dobila nazaj. Tina je ostala neomajna in tako sem šele teden kasneje izvedela, kako je s Poletno sestro gibanice navdušila šefa. Poleg tega me je Tina pred svojo vselitvijo v hišo in z njo karanteno, pooblastila, da uradno upravljam z njenim življenjem. Predvsem govorim o študijskih obveznostih. Ja, zaupala mi je svoj vpis na podiplomski študij. Tako se lahko po mili volji odločim, ali se bo naslednje leto učila veščin obramboslovja, spoznavala tehnike klekljarstva ali pa pozorno spremljala in si zapisovala trike cirkusantov. Le kdo si ne želi delati v cirkusu? Sigurno obstaja kakšna akademija kamor jo lahko vpišem?!

 No, šalo na stran. Ji bom dovolila, da se do konca izuči za komunikologinjo in ji nato predlagala nadaljne izobraževanje v zgoraj naštetih panogah. Na Tino smo seveda vse punce zelo ponosne in ko jo takole gledam na televiziji, kako sledi svojim sanjam, si ne morem pomagati, da si tudi sama ne bi želela podobnega. Ampak tale začetna evforija me je ob spoznaju, da sem za takšne podvige vseeno prevelik strahopetec, minila. Ko je bil potešen moj avanturistični duh, sem se z Nutello in veliko žlico v rokah zavalila na kavč. Zaenkrat se bom zadovoljila s spremljanjem šova in sledenje svojim sanjam odložila za nedoločen čas. Med tem pa seveda zapisala recept za  lahke slivove cmoke.

Potrebujete:  
500 gramov lahke skute 
6 do 10 žlic polnozrnate pirine moke 
6 žlic pšeničnega zdroba
dve jajci

dve žlici olivnega olja   
malo soli

slive

  Vse sestavine, razen sliv, stresete v posodo in zgnetete enotno testo. Če se vam bo to zdelo premehko, dodajte moko, vendar pa ne pretiravajte. Ob večji količini moke bo namreč testo bolj zbito, cmoki pa ne preveč rahli. Testo zavijte v prozorno folijo in postavite v hladilnik. Tam naj bo približno pol ure, lahko tudi dlje. Medtem predlagam izkoščičevanje sliv. Ko ste pripravljeni na izdelavo cmokov, testo vzemite iz hladilnika. Oblikujte poljubno velike kroglice, v njihovo sredino pa položite po eno slivo. Če so te manj sladke lahko dodate kocko sladkorja, drugače pa ta ni nujno potreben. Ko so cmoki pripravljeni, jih lahko, v slogu ozimnice, zamrznete in v njih uživate kasneje. Če pa se odločite izdelek preizkusiti takoj, zavrite vodo, ki jo rahlo solite. Ko voda zavre, zmanjšajte ogenj, dodajte cmoke in jih na zmerni temperaturi kuhajte od 15 do 20 minut. 

  Po končanem kuhanju jih previdno odcedite, so namreč zelo rahli in imajo visoko stopnjo potenciala za razpad. Na maslu pripravite drobtinice, nato pa v lonec dodajte cmoke in jih dobro povaljajte v drobtinicah. Pred jedjo jih po želji potresite s sladkorjem.

P.S. Zdaj si verjetno mislite, da je lahka verzija cmokov nepotrebna, saj bomo nadaljnih nekaj mesecev nosili bunde, kar pomeni, da se lahko bašemo do nezavesti. Ampak garantiram vam, da mi boste na prvi dan diete, 1. januarja, še hvaležni.

Dober tek!