Nič manj kot nebesa!

Hkrati s prvim jesenskim dnem (ali je bil včeraj? Včeraj je bil, kajne!) objavljamo recept za sladoled. Ha, ne damo poletja kar tako, to pa res ne. Pa v resnici recept tule služi zgolj kot spremljevalec. No, saj ne, da ni pomemben ampak, nekaj je še veliko bolj pomembno! 

Saj vemo ... treba je zdravo živet. In načeloma vsi vemo, kaj pomeni zdravo življenje. Manj jest, veliko migat, in predvsem biti pozoren na tisto malo, kar jemo. Bela moka je strup, pa sladkor tudi, maščobe - eni so za, drugi še vedno ne ... Vsakemu po svoje. Ampak ja, to s sladkorjem se strinjam. Ni v redu. No, je v redu. V moderaciji. Če si je sposoben. (Jaz vem, da je nisem.) In zato me ob tem, ko samo pomislim, da je treba reči adijo sladkorju, ne popadejo nič manj kot samomorilske misli. Če je pa dobrooooooo. Mmmm.

Torej ... zadnjič je na naš info@bormasinazapunce.si priletelo eno simpatično sporočilo z Medexa. (Mimogrede - vesele smo vseh simpatičnih sporočil. Takšnih in drugačnih. Lahko rečete tudi samo živijo. :P) In potem sem na to sporočilo že malo pozabila. Pa je pozvonil poštar. In prinesel paket. In odprla so se mi  N E B E S A.

Špinačni pesto

Ste že siti spinače? Ne? Okej, potem je tale objava za vas. Vem, da sem za sklop testenin pripravljala špinačno skutne raviole ampak, ne morem si pomagati, za 'omako' predlagam špinačni pesto.

Čemažev pesto za na makarone

V bazi naših receptov se sicer že skriva recept za čemažev pesto, pa naj ga na tem mestu še enkrat izpostavimo. Upam, da ste si nabrali celoletno zalogo, tale pesto je namreč (pustimo ob strani to neverjetno poslovenjeno verzijo, hehe) v kombinaciji z domačimi testeninami res rešitelj in ultimativno zatočišče, ko je treba nekaj skuhati RES na hitro.

Vipava, part 1

Tam nekje v sredini aprila nas je Bratinov povabil k sodelovanju na festivalu Okusi Vipavske 2016. Že lani sem zasledila, kako so nekateri kulinarični blogerji sodelovali v čudovitem ambientu dvorca Zemono in samo upala sem, da bo še katera od Bormašinc za akcijo. In res, prvi majski vikend smo Bernarda, Sanja in moja malenkost preživele hudo delovno. Napele smo možgančke in povprašale brbončice, s katerimi okusi bi razvajale zahtevno publiko. Malce lažje delo smo imele, ko sta nam kot glavni sestavini bili določeni ovčja skuta in med, še lažje pa smo se še vse pod vplivom našega testeninskega tematskega sklopa hitro odločile, da pripravimo sladek kakavov raviol. Ker naju je z Beti najin čokoladni raviol tako zelo navdušil, pa še mislile smo si, da bo primorsko občinstvo navdušeno nad pašto, tako kot naša Ana ... 

In res so se okusi odlično ujeli. Kakavovo testo z nadevom iz albuminske skute z orehi ... vse skupaj v, tako kot je spesnila Beti, medeni kopeli.

Testenine: Čokoladni ravioli

Ha, ponavadi sem jaz tista, ki včasih kakšno izmed Bormašinc malce okaram, da je pozabila, na našo krasno razpredelnico, kjer je zapisano, kdaj je katera na vrsti za objavo recepta. No, danes pa bom kar sebi privoščila eno okrog ušes. Ura je 21:08, sedim na mini kavču v apartmaju v Barbarigi, precej pester dan je za mano in šele sedaj mi je kapnilo, da smo že devetega in da se v razpredelnici svetlika moje ime. V opravičilo lahko dodam to, da smo dopoldne uspešno prvič prevozili večje število kilometrov z našo deklino. Carinik je pogledal njeno osebno izkaznico, zagotovo si je mislil, da je fant, ona pa ga je gladko zignorirala.

Torta za dušo

No, sedaj, ko pa mi kronično primanjkuje časa (popravek, ne da mi ga primanjkuje, ampak odločila sem se, da ga vsega posvetim naši najmlajši), si pa lahko izbiram, kdaj in kakšne torte bom pekla. In v teh treh mesecih sva z Gajo končno uspeli ujeti tak ritem, da si njene vmesne dremeže in trenutke, ko se sama zamoti v igralnem centru, brez skrbi sama privoščim za ustvarjanje v kuhinji. Takole pozno pozimi/zgodaj spomladi se pri nas že začne sezona rojstnih dni in prav super se je bilo zadnjič premišljeno lotiti peke tele čokoladno-pomarančne lepotičke. 

Aha, vas zanima še kaj o dojenčku? Trije meseci so mimo. Ponoči je že zelo lepo spala, pa je na to pred 14 dnevi uspešno pozabila in tako me ponoči vrže pokonci tam nekje minimalno trikrat, včasih pa tudi petkrat. Tam nekje ob 4. uri zjutraj ponavadi tudi ne bi več nazaj zaspala, takrat v igro vstopi še Denis, pa čeprav mora zjutraj v službo. Se je pa mala mrhica končno uspela malce bolj konkretno in "v šusu" najesti. Čeprav sem z dojenjem skoraj obupala že po 14 dneh, so sedaj trije meseci mimo in ... no, prsne blazinice so še vedno v igri, hehe. Je pa otroček pri tej starosti že hudo zanimiva reč. Smeji se, včasih ji uspe odgovoriti z "abu, agu, ee, oo, grhdgrgr", največja fascinacija v tem trenutku so pa njene roke, natančneje desnica. Gledala bi jo lahko pol ure, nato jo v naslednje pol ure želi pojesti. Krave pase že hudo suvereno, to, da bi se obrnila iz trebuha na hrbet pa je zaenkrat zgolj še teorija, na prakso bo potrebno malce počakati. Veliko že zna, zaspati sama še vedno ne. Bo že. 

Gremo k tortici. Torta s pomarančno peno, čokoladnim ganašem in orehovim biskvitom.

Sivi lasje in orehovi rogljički

Na predvečer 23. rojstnega dneva se je pod neusmiljeno razsvetljavo študentske kopalnice na vrhu moje glave nekaj zasvetilo. Večkrat. Na narastku. Še preden sem dvakrat pomislila, so moji prsti izpulili lase, ki so se prav po hinavsko začeli obnašati zelo … starikavo. Osiveli so. Sive lase imam. Siva je tako dokončna. Še nikoli se nisem počutila tako mlado, kot prejšnji teden. Premlado, da bi se mi dogajale stvari starih ljudi!

In če mislite, je bilo tole dramatiziranje, vam očitno še nisem razložila, kako sem oktobra brata peljala k frizerju in se nato na stol usedla še sama (ponavadi me postriže cimra). »A se barvaš?« »Ne.« *frizerka zdrsi s prsti med lasmi* »Aha, saj vidim zdaj, da se vidijo sivi lasje.« Do takrat sem imela vsak siv las preštet. Sedem jih je bilo do letošnjega oktobra. Pogovor s frizerko se je na tej točki nehal, tako kot tudi upanje na večno mladost.

Na poti domov sva se s tamilim ustavila v drogeriji, kupila barvo za lase in dve uri kasneje in eno kopalniško katastrofo kasneje sem samo čisto malo obžalovala svojo odločitev. In te male sive barabice so si drznile pogledati ravno na vrhu glave, da jih nisem mogla zapaziti že prej, ampak šele po dveh centimetrih življenja. No, sedaj sem v procesu sprijaznjenja s staranjem (zelo slabo mi gre) in poskuša preživetja veselega decembra (še malo slabše).

Kakorkoli, leto je okoli in jaz sem nad peko piškotov navdušena ravno toliko kot lani. Nisem.

Krapec!

Poletje je mimo in naše kuhalnice, ki so lansko leto pridno kuhale v Mercatorjevem KuhaM projektu, so se spočile in so pripravljene na nove izzive. Letos bodo izzivi še posebej zanimivi in povsem drugačni od tistih, s katerimi smo se spopadali lansko leto. Te dni lahko v Mercatorjevih prodajalnah zasledite tipične izdelke iz Pomurja - gre za projekt SloFest, s katerim želi Mercator kupcem še bolj približati slovenske pokrajine z njihovimi tipičnimi kulinaričnimi dobrotami. Tudi blogerji, ki sodelujemo v projektu KuhaM z Mercatorjem, smo bili povabljeni, da raziščemo slovenske pokrajine, ki so kulinarično še kako pestre, žal pa se velikokrat ustavimo samo pri tistih najbolj znanih in niti ne raziščemo še vseh ostalih dobrot, ki nam jih določen predel ponuja. Saj ste uspeli razbrati, da ciljam na prekmursko gibanico, kaj ne? No, Prekmurje in Pomurje nista samo gibanica in bograč. Ampak preden se podamo v kulinarične vode, najprej razdelajmo, kaj Pomurje sploh je. Vsi večinoma rečemo področju, ki ga zajema izraz Pomurje, zgolj in samo Prekmurje, včasih kdo doda še Prlekijo. No, stvar je v resnici taka - Pomurje ne zajema zgolj Prlekije (med Dravo in Muro) in Prekmurja (od Mure naprej), ampak še nekatera druga področja, kot si lahko preberete tule. Toliko, hiter tečaj geografije Pomurja, hehe.

Kot sem že napisala - Pomurje nista samo prekmurska gibanica in bograč. Tu je še bujta repa, pa en kup močnatih jedi (mlini na Muri, logično), brez bučnega olja pa tako ali drugače ne gre. No, in če kdo v izobilju uporablja meni tako ljubo proseno kašo, potem so to zagotovo Pomurci. Zato je tudi današnji recept proseno-kašnat - predstavljamo vam Krapce!

Mafin kruhki

napisano v ponedeljek zjutraj

Mafin kruhek je čisto navadno testo za kruh, natlačeno v modelčke za mafine. Enkrat poleti sem pridno mesila, da bi jih jeseni odmrznjene lahko pridno mlatila za malico. Končali so v mojem želodcu, se preden so se zares ohladili, česar pa za današnjo jutranjo kavo ne morem trditi. S popečenim jezikom in nemirnim želodcem se poskušam koncentrirati na zapis, misli pa se podijo nekje med potni list-dežnik-polnilci-dežnik relacijo. Čez 12 ur bom izgubljeno stala na letališču v drugem koncu Evrope in iskala javni prevoz do Londona.

*vstavi krik navdušenja, ki se sčasoma prelevi v krik histerije* Samo redkim (pha) je znano moje katastrofalno prenašanje potovalnega stresa .....

Vaba za piškotno pošast

Ne gre nam tole, decembrsko obdarovanje. Samo Ana se pridno prebija čez teden kulinaričnih darilc, druge pa smo se izgubile nekje med dirkanjem po Ljubljani. Ali Egiptu, tako kot Tina, ki uživa na zimskopoletnem dopustu. Ostale navdušeno vzdihujejo ob fotografijah palm, jaz imam pa čisto rada mraz. Tako lepo se lahko zapakiram v žabe in štumfe in škornje in spodnje majice in tople puloverje in šale. Samo nos kuka ven. Nos, ki zaradi nizkih temperatur/kuhanega vina/stiskanja mozoljev večkrat zardi.

Zardeva pa tudi moj božiček, ki z vedno bolj častitljivo starostjo postaja vedno bolj dolgočasen. Letos se sploh namerava izogibati nakupovalnim prostorom, zato je opasal predpasnik, odprl Bor mašino za punce, pobral ideje Piškotarije 2014 in se za en dan zaprl v kuhinjo. No, Božiček sem jaz, zato so tudi piškoti primerno ponesrečeni. Čokoladni after eight so padli skupaj, čokoladno-pomarančni grižljaji niso nikoli dobili oblike smrečic, kokosovih poljubčkov nikakor nisem znala ravno prav zapeči ... no, marmeladne lunice pa so sorazmerno uspele.

 

Ma kaki kaki, raje bi kakijevo pito.

Ko sem bila majhna, je pred hišo od none in nonota stal poleg mandlje tudi kaki (ki je kasneje moral proč, ker sta bili drevesi preveliki in ni bilo dovolj prostora za obe). Tako smo imeli vsako zimo na zalogi kar nekaj kakijev. Tistih mehkih, seveda. Kakije sem vedno rada jedla, sploh, ker sem lahko packala, ko sem z žličko v njegovi notranjosti iskala še kaj mehkega mesa kakija. Velikokrat se je zgodilo tudi, da sem se kakija lotila, ko še ni bil dovolj zrel. Saj poznate tisti občutek, ko vam usta potegne skupaj, ne? Vseeno imam kakije še vedno rada, čeprav jih danes pustim, da so res čisto mehki, preden zagrizem v kakšnega. Tako da je jasno, da mi tisti trdi kakiji niso najbolj jasni in ne vem točno, kako do njih pristopati. Kdaj naj vanj ugriznem, ne da bi se pri tem skremžila zaradi nezrelosti?

Kakorkoli, danes nisem imela takšnih težav. Doma sem imela namreč 5 čisto zrelih, mehkih kakijev in sem se odločila, da poskusim narediti iz njih pito. Torej, malo bolj zdrava kakijeva pita:

Ma kaki kaki, raje bi kakijevo pito.

Avtorica: Ana

Ko sem bila majhna, je pred hišo od none in nonota stal poleg mandlje tudi kaki (ki je kasneje moral proč, ker sta bili drevesi preveliki in ni bilo dovolj prostora za obe). Tako smo imeli vsako zimo na zalogi kar nekaj kakijev. Tistih mehkih, seveda. Kakije sem vedno rada jedla, sploh, ker sem lahko packala, ko sem z žličko v njegovi notranjosti iskala še kaj mehkega mesa kakija. Velikokrat se je zgodilo tudi, da sem se kakija lotila, ko še ni bil dovolj zrel. Saj poznate tisti občutek, ko vam usta potegne skupaj, ne? Vseeno imam kakije še vedno rada, čeprav jih danes pustim, da so res čisto mehki, preden zagrizem v kakšnega. Tako da je jasno, da mi tisti trdi kakiji niso najbolj jasni in ne vem točno, kako do njih pristopati. Kdaj naj vanj ugriznem, ne da bi se pri tem skremžila zaradi nezrelosti?

Kakorkoli, danes nisem imela takšnih težav. Doma sem imela namreč 5 čisto zrelih, mehkih kakijev in sem se odločila, da poskusim narediti iz njih pito. Torej, malo bolj zdrava kakijeva pita:

Imamo krompir!

Avtorica: Sanja

Jesen se že važi na vremenski pisti in razkazuje vitke veje, ki bodo kmalu popolnoma gole. Človeštvo bo pa vedno bolj zavito v plašče, puloverje, šale, dolge gate in kunje mufe, če jih lokalna PETA še ni uspela zapleniti. V sodih mošt pridno vre, vrtna perjad se pred martinovo norijo zadeva s perseni, zaljubljenci se stiskajo po kotih, vsi pa pridno lokamo vročo čokolado. Tako je, jesen je moj najljubši letni čas. Oh, je kaj bolj simpatičnega od rdečih noskov in kaj diši lepše kot pečen kostanj?

Malo manj luštno je drenjanje na mestnih avtobusih in prodaja božičnega okrasja sredi oktobra. Ne samo zaradi tega, ker še prvega novembra sploh nismo pokopali, ampak tudi zato, ker me spomni na prihajajoči veseli december. Čas, ko se od vsakega kulinaričnega bloga, ki da kaj nase, pričakuje kak recept za piškote. Tukaj pa se zaplete, kajti edini opravek, ki ga imam s piškoti, oziroma keksi, kot jih ljubkovalno kličem, je, bodimo odkriti, žretje.

Pa ne prehitevajmo dogodkov in ostanimo pri jesenski megli.

Kot je v prejšnji objavi že omenila Nina, nam je Mercator pred vrati pustil par kil krompirja pa japk. Prej omenjena blondinka je pograbila sadje kot lačen zmaj na prečiščevalni dieti, jaz pa sem se bila primorana odločiti, da poskusim preseči svoje kuharsko znanje v pripravi krompirja.

Imamo krompir!

Jesen se že važi na vremenski pisti in razkazuje vitke veje, ki bodo kmalu popolnoma gole. Človeštvo bo pa vedno bolj zavito v plašče, puloverje, šale, dolge gate in kunje mufe, če jih lokalna PETA še ni uspela zapleniti. V sodih mošt pridno vre, vrtna perjad se pred martinovo norijo zadeva s perseni, zaljubljenci se stiskajo po kotih, vsi pa pridno lokamo vročo čokolado. Tako je, jesen je moj najljubši letni čas. Oh, je kaj bolj simpatičnega od rdečih noskov in kaj diši lepše kot pečen kostanj?

Malo manj luštno je drenjanje na mestnih avtobusih in prodaja božičnega okrasja sredi oktobra. Ne samo zaradi tega, ker še prvega novembra sploh nismo pokopali, ampak tudi zato, ker me spomni na prihajajoči veseli december. Čas, ko se od vsakega kulinaričnega bloga, ki da kaj nase, pričakuje kak recept za piškote. Tukaj pa se zaplete, kajti edini opravek, ki ga imam s piškoti, oziroma keksi, kot jih ljubkovalno kličem, je, bodimo odkriti, žretje.

Bumbar in da haus.

In spet se je zaprl v kuhinjo brez vrat, si nadel predpasnik z rožastim vzorcem in z Edit Piaf na ušesih scompral še eno pito. Pravi mali gospodinjec. Gora posode je, seveda, ostala nedotaknjena in tako sedaj legam k počitku z eno veliko željo, da se v teh osmih urah brezskrbnega spanca zgodi čudež in se zjutraj zbudim in je vse čisto, ha.

Blazno sem vesela, ko vidim, da je moje darilo tako super uporabno in uporabljeno, malce manj se veselim poletja in morja in celulita poledic vseh teh dobrot, ampak ... saj sem danes prekolesarila 33 kilometrov in poskušala prilezti celo na Janče. Neuspešno. Nekateri cilji morajo ostati neosvojeni, da nam ni preveč dolgčas, aneda.

Sicer pa mi je včeraj dalo misliti pisanje cenjenega kolega in prav zares se poigravam z idejo, da si za določeno časovno obdobje postavim izziv in pišem malce bolj ... redno. Bom še razmislila. Problem nastane pri samem konceptu - zelo hudo bi mi namreč bilo, ako bi bila primorana objaviti neko pisarijo in jo ne zaključiti z recepturo. No, kot pravim, bom razmislila. Je pa res, da vaja dela mojstra in zakrnele misli in artritični prsti potrebujejo razgibavanje in vadbo. Vaja dela mojstra. In tako naprej.

Bumbar in da haus.

Avtorica: Tina

In spet se je zaprl v kuhinjo brez vrat, si nadel predpasnik z rožastim vzorcem in z Edit Piaf na ušesih scompral še eno pito. Pravi mali gospodinjec. Gora posode je, seveda, ostala nedotaknjena in tako sedaj legam k počitku z eno veliko željo, da se v teh osmih urah brezskrbnega spanca zgodi čudež in se zjutraj zbudim in je vse čisto, ha. 

Blazno sem vesela, ko vidim, da je moje darilo tako super uporabno in uporabljeno, malce manj se veselim poletja in morja in celulita poledic vseh teh dobrot, ampak ... saj sem danes prekolesarila 33 kilometrov in poskušala prilezti celo na Janče. Neuspešno. Nekateri cilji morajo ostati neosvojeni, da nam ni preveč dolgčas, aneda.

Sicer pa mi je včeraj dalo misliti pisanje cenjenega kolega in prav zares se poigravam z idejo, da si za določeno časovno obdobje postavim izziv in pišem malce bolj ... redno. Bom še razmislila. Problem nastane pri samem konceptu - zelo hudo bi mi namreč bilo, ako bi bila primorana objaviti neko pisarijo in jo ne zaključiti z recepturo. No, kot pravim, bom razmislila. Je pa res, da vaja dela mojstra in zakrnele misli in artritični prsti potrebujejo razgibavanje in vadbo. Vaja dela mojstra. In tako naprej.

Ne bom dolgovezila, teden je bil naporen, vikend še bolj (hranaaaaaJančehranaaaaaaa), gremo k receptu, ki ga bom kar po spominu (noge me preveč bolijo, da bi se sprehodila do knjižne omare) naklofala in vam ga prepustila v uporabo. Dežurni slaščičar še vedno vztrajno zavrača moja vabila, da bi na tem blogu gostoval ne le s kuhalnico, ampak tudi s peresom, mnja.  

Kako se že reče tej zadevi ... Em, zaprta pita z orehi!

Najprej se lotimo testa: v multipraktik presejemo 60 gramov sladkorja v prahu in 220 gramov moke. Dodamo 110 gramov masla, ki smo ga narezali na kocke, in vse zmiksamo v multipraktiku - z rezilom. Tako da nastane suha, drobtinasta zmes. Zmes pretresemo v posodo, dodamo 2 rumenjaka, naribano lupino ene limone, ter nekaj mleka - toliko, da lahko testo zamesimo in da se vse sestavine povežejo. Testo zavijemo v folijo za živila in damo v hladilnik za eno uro.

Medtem se seveda lotimo priprave nadeva. 150 gramov kristalnega sladkorja in 1,5 dl vode damo v posodo in segrevamo, da prične vreti. Vmes malce premešamo. Potem pustimo, da zmes vre na srednji temperaturi, dokler ne nastane karamela. Zdaj ... ta proces zna biti malce dolgotrajen, pa tudi ... karamelast. Karamela je taka sitna zadeva in ne posreči se vedno. Nama se je vmes ves sladkor ponovno skristaliziral, začel karamelizirati, bil seveda še povsem v kepah in grudicah, ampak nekako nama ga je uspelo prepričati. Če ne prej, pa takrat, ko se karameliziran sladkor zalije s 1,5 dl smetane, da nastane omaka. V zmes dodamo še eno žlico medu ter 170 gramov nasekljanih orehov in pustimo, da se ohladi. 

Testo razvaljamo, eno tretjino pa pustimo, saj bomo z njim pokrili testo. Položimo ga v model, napolnimo z nadevom, rob namažemo s stepenim jajcem, prilepimo še pokrov, premažemo še po vrhu in pečemo na 180°C približno 40 minut.

Dobro, ampak sladko. Torej dobro.

[Recept: KLIK]

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Čokoladna. Pita. Pika.

Vedno sem bila slaba v sklepanju prijateljstev. V dvanajstih letih, kar hodim na morje na eno in isto lokacijo, nisem bila sposobna ustvariti poznanstva s kakšno deklico, da bi si delali družbo med poletjem. Moja mami in pesjan in sosedova šest let mlajša punčka so mi zadostovali. In tako smo nekoč stali ob trampolinu v tem počitniškem naselju ob hrvaški obali in gledali to sosedovo punčko, kako skače. Edinka. Vsak večer na sladoled in trampolin, ob jutranjem nakupovanju hrane pa obvezno kakšna igrača. Ampak to je že druga zgodba. Z njunima staršema sem se vedno rada pogovarjala. No, lahko se izrazim drugače: rada in veliko govorim in rada se pogovarjam. In tako se pogovarjamo in njen oče mi, takrat sveži gimnazijki, položi na srce: "Tina, uživaj, gimnazijska leta so najlepša."

In tako ti nekako v spominu ostanejo določeni trenutki tvojega življenja, ki pa v resnici niso prav nič posebni. Ne govorim o prelomnicah, temveč o nekih nesmiselnih izsekih in momentih, ki pa jih misli, po mojem mnenju, zadržijo z razlogom. Tako nekako se tam nekje iz ozadja včasih na plan prebije tisti trenutek v tretjem nadstropju Šube, kjer smo imeli ponavadi biologijo, a tokrat izjemoma slovenščino, in smo brali Kosovelov Kons št. 5. Pa je rekla profesorica, da nam da pet minut časa in tisti, ki bi se opogumil in to skropucalo interpretiral, dobi takoj eno sijočo petico. Pa sem se, opogumila. In jo dobila. In Konsa niti približno ne znam več interpretirati, ali pa bi si morala vzeti kar precej več časa. Precej več voženj z avtobusom, opazovanja okolice, pobeglih misli. In tako je ta spomin nekakšen opomin, ki vsake toliko časa potrka na mojo betico in reče: "Živjo, Tina, čakam, kdaj boš naredila kaj iz sebe?" Ampak ne vem, če lahko tisto Tino dobim nazaj. Tista Tina bi se morala voziti z avtobusi in pisati in imeti v torbi majhne popisane listke zanimivih besed in ob sebi ljudi, ki so ti preprosto usojeni in ti še po toliko letih rečejo, da kdaj si boš vzela čas in napisala knjigo.

Gimnazijska leta so bila res lepa. Dandanes pa se navidezno zaprem v svojo novo kuhinjo in spečem čokoladno pito. In čakam, če tisti krasni časi morda nekoč spet pridejo, v kakšni novi obliki in ob drugi priložnosti, čeprav vem, da si jih bom v določenem trenutku preprosto morala lastnoročno izboriti. O tem, kako se bom morala celo življenje boriti in kaj se je zgodilo na Crvenem vrhu pa prihodnjič.

_______________________________________________________

In ker je nedelja in poleg vsega še deževna nedelja in se seveda nikomur nič ne da, gre stvar takole: vzamemo pekač za pite. Če mate takega s snemljivim dnom, super. Jaz sem seveda zaljubljena v mini pite, zato sem vzela pet malih pekačev. Kupila sem listnato testo, to pride v poštev za tiste, ki smo res leni, lahko pa pripravite tudi krhko testo za vaše najljubše piškote. Niti ni važno - lahko je navadno krhko testo za linške piškote, orehovo, lešnikovo, kokosovo, po želji. Zamesite ga iz poljubne količine, če pa vam ostane, ga lahko brez problema v hladilniku hranite do Miklavža, ko bo šel ostanek spet v promet. Testo razvaljamo (v kolikor že ni, moje iz Eurospina se samo razvije iz role in je to vsa umetnost), razdelimo na pet delov (ali pa samo enega, če delate v večjem pekaču) in obložimo pekače. Pozor: pri listnatem testu pekačev ni potrebno dodatno namestiti, pri krhkem je zgodba drugačna, tako da jih le premažite s stopljenim maslom in potresite z moko. Damo v hladilnik/zamrzovalnik za 10 minut, toliko, da pospravimo kuhinjo in da se pečica segreje. Potem prešpikamo z vilicami, lahko se lotite tudi slepe peke (na testo date peki papir in nanj nasujete fižola), in pečemo v pečici pet minut na 180°C.

 

Medtem se lotimo nadeva. V kozico zlijemo 4 dl smetane in jo zavremo. Odmaknemo z ognja in vanjo stresemo 225 g čokolade, ki smo jo nalomili na koščke. Mešamo, da se stopi. Pustimo, da se malce ohladi in medtem z metlico stepemo 2 jajci. Nato čokoladno zmes počasi vlivamo k jajcema in mešamo. Nadev nalijemo v pite/pito in pečemo še 15 minut na 180°C. 

Pustimo v vroči pečici, da se počasi ohlaja. Ne se ustrašit - nadev med peko naraste, ob ohlajanju pa usahne. Rezultat je nekaj zelo dobrega in zelo čokoladnega. Da vso sladkobo malce nevtraliziramo je poleg super stepena smetana (nesladkana), da pa še malo zahrusta, lahko vse skupaj potresete z zmletimi piškoti, orehi/lešniki/mandlji in cimetom.

Tako, pa je življenje lepše.

Čokoladna. Pita. Pika.

Avtorica: Tina

Vedno sem bila slaba v sklepanju prijateljstev. V dvanajstih letih, kar hodim na morje na eno in isto lokacijo, nisem bila sposobna ustvariti poznanstva s kakšno deklico, da bi si delali družbo med poletjem. Moja mami in pesjan in sosedova šest let mlajša punčka so mi zadostovali. In tako smo nekoč stali ob trampolinu v tem počitniškem naselju ob hrvaški obali in gledali to sosedovo punčko, kako skače. Edinka. Vsak večer na sladoled in trampolin, ob jutranjem nakupovanju hrane pa obvezno kakšna igrača. Ampak to je že druga zgodba. Z njunima staršema sem se vedno rada pogovarjala. No, lahko se izrazim drugače: rada in veliko govorim in rada se pogovarjam. In tako se pogovarjamo in njen oče mi, takrat sveži gimnazijki, položi na srce: "Tina, uživaj, gimnazijska leta so najlepša."

In tako ti nekako v spominu ostanejo določeni trenutki tvojega življenja, ki pa v resnici niso prav nič posebni. Ne govorim o prelomnicah, temveč o nekih nesmiselnih izsekih in momentih, ki pa jih misli, po mojem mnenju, zadržijo z razlogom. Tako nekako se tam nekje iz ozadja včasih na plan prebije tisti trenutek v tretjem nadstropju Šube, kjer smo imeli ponavadi biologijo, a tokrat izjemoma slovenščino, in smo brali Kosovelov Kons št. 5. Pa je rekla profesorica, da nam da pet minut časa in tisti, ki bi se opogumil in to skropucalo interpretiral, dobi takoj eno sijočo petico. Pa sem se, opogumila. In jo dobila. In Konsa niti približno ne znam več interpretirati, ali pa bi si morala vzeti kar precej več časa. Precej več voženj z avtobusom, opazovanja okolice, pobeglih misli. In tako je ta spomin nekakšen opomin, ki vsake toliko časa potrka na mojo betico in reče: "Živjo, Tina, čakam, kdaj boš naredila kaj iz sebe?" Ampak ne vem, če lahko tisto Tino dobim nazaj. Tista Tina bi se morala voziti z avtobusi in pisati in imeti v torbi majhne popisane listke zanimivih besed in ob sebi ljudi, ki so ti preprosto usojeni in ti še po toliko letih rečejo, da kdaj si boš vzela čas in napisala knjigo.

Gimnazijska leta so bila res lepa. Dandanes pa se navidezno zaprem v svojo novo kuhinjo in spečem čokoladno pito. In čakam, če tisti krasni časi morda nekoč spet pridejo, v kakšni novi obliki in ob drugi priložnosti, čeprav vem, da si jih bom v določenem trenutku preprosto morala lastnoročno izboriti. O tem, kako se bom morala celo življenje boriti in kaj se je zgodilo na Crvenem vrhu pa prihodnjič.

_______________________________________________________

In ker je nedelja in poleg vsega še deževna nedelja in se seveda nikomur nič ne da, gre stvar takole: vzamemo pekač za pite. Če mate takega s snemljivim dnom, super. Jaz sem seveda zaljubljena v mini pite, zato sem vzela pet malih pekačev. Kupila sem listnato testo, to pride v poštev za tiste, ki smo res leni, lahko pa pripravite tudi krhko testo za vaše najljubše piškote. Niti ni važno - lahko je navadno krhko testo za linške piškote, orehovo, lešnikovo, kokosovo, po želji. Zamesite ga iz poljubne količine, če pa vam ostane, ga lahko brez problema v hladilniku hranite do Miklavža, ko bo šel ostanek spet v promet. Testo razvaljamo (v kolikor že ni, moje iz Eurospina se samo razvije iz role in je to vsa umetnost), razdelimo na pet delov (ali pa samo enega, če delate v večjem pekaču) in obložimo pekače. Pozor: pri listnatem testu pekačev ni potrebno dodatno namestiti, pri krhkem je zgodba drugačna, tako da jih le premažite s stopljenim maslom in potresite z moko. Damo v hladilnik/zamrzovalnik za 10 minut, toliko, da pospravimo kuhinjo in da se pečica segreje. Potem prešpikamo z vilicami, lahko se lotite tudi slepe peke (na testo date peki papir in nanj nasujete fižola), in pečemo v pečici pet minut na 180°C.

Medtem se lotimo nadeva. V kozico zlijemo 4 dl smetane in jo zavremo. Odmaknemo z ognja in vanjo stresemo 225 g čokolade, ki smo jo nalomili na koščke. Mešamo, da se stopi. Pustimo, da se malce ohladi in medtem z metlico stepemo 2 jajci. Nato čokoladno zmes počasi vlivamo k jajcema in mešamo. Nadev nalijemo v pite/pito in pečemo še 15 minut na 180°C. 

Pustimo v vroči pečici, da se počasi ohlaja. Ne se ustrašit - nadev med peko naraste, ob ohlajanju pa usahne. Rezultat je nekaj zelo dobrega in zelo čokoladnega. Da vso sladkobo malce nevtraliziramo je poleg super stepena smetana (nesladkana), da pa še malo zahrusta, lahko vse skupaj potresete z zmletimi piškoti, orehi/lešniki/mandlji in cimetom. 

Tako, pa je življenje lepše.