Meal prep, četrtič: Bananine palačinke

Letos je noro. Če nisem bolna jaz, potem je prehlajena tavelika čebelca in v najhujšem možnem scenariju - tamali škrat. Čakam, da pride pomlad. Ne tale februarska, ampak tista, ki bo prišla aprila, po marčevski pošiljki snega Velkavrh je rekel, da zima letos še ni rekla zadnje, in jaz samo upam, da je temu res tako. Hudiča, včasih sem zvončke mami nabirala za materinski dan, potem sem se zadnjih par let soočala s tem, da do takrat že odcvetijo in sem jih nabirala za 8. marec, ampak na Prešernov dan, to je pa too much. No in potem se čudimo, zakaj so vrtčevske skupine na pol prazne - na eni točki, je bilo v Gajini skupini zgolj 7 otrok od 19. In to, da je moj cmok doma in ne v vrtcu, mi kot mami neješče in silno izbirčne deklice, prinese malokateri izziv. Ampak ko pogruntam, katera hrana ji paše, potem se pripravim, na hude čase. Ker ko si čebelca zaželi palačink, ja ni vrag, da ravno takrat doma ne bom imela super zrelih banan, ki naredijo te palačinke super njam.

Ta recept je že dolgo moj go to recept za palačinke. Sem poizkusila številne, ampak tale glede na vložen čas in tehniko priprave prinese optimalne rezultate. Pa še sestavine so malce bolj zdrave. Našla sem ga pri Mountain Mama, sestavine pa, jasno, ob vsej naglici skoraj vedno malce prilagodim.

Sestavine:

• 2 skodelici ovsenih kosmičev (mleti - modri iz Lidla ali Hoferja)
• 1 in 1/4 skodelice mleka (lahko kravjega, lahko rastlinskega)
• 1 velika zelo zrela banana (lahko tudi 1 in pol ali 2 manjši)
• ščep cimeta
• ščepec soli
• 1 žlica medu
• 1 vanilijev sladkor
• 1 veliko jajce
• 1 čajna žlička in pol pecilnega praška

Postopek:

Kaj je najboljše pri vsem skupaj? Vse sestavine damo v blender, zblendamo, da je vse super premešano, in to je to. In te količine jaz dobim cca. 25 srednje velikih palačink. Pečem po 4 hkrati. Gaja v eni rundi poje 5 palačink - to pomeni, da vsaj 3 porcije zapakiram v posodice in dam v zamrzovalnik. Da sem naslednjič, ko se spomni: "Jaz bi pa palačinke za večerjo!" pripravljena. :)

262 dni ...

... je minilo od mojega zadnjega prispevka na Bormašini. Od takega zapisa, kot se ga pričakuje - z receptom in fotografijo. Kar zmrazi me. To so skoraj 3/4 leta! Kaj se je v tem času dogajalo? Zaposlila sem se. In 40-urni delovnik me je popeljal na tak roller coaster čustev, kot si nisem mogla niti zamisliti. Saj ni prvič, da sem v službi za polni delovni čas, da po enem letu magisterija in porodniški se človek hudo odvadi vsakodnevne 8-urne obveze. In ta sprememba me je popeljala na en cel kup osebnostnih sprememb in prilagajanj ... predvsem pa mi je prinesla pomanjkanje časa. Pomanjkanje časa za druženje z mojo čebelco, pomanjkanje časa za najbolj osnovna gospodinjska dela, kje je šele telovadba, da o kuhariji sploh ne govorim. Ampak moj škrat raste. Postaja velika in samostojna deklica, hkrati z dolgimi zimskimi dnevi, zaradi katerih bomo primorani poiskati aktivnosti znotraj štirih sten pa vam obljubim, da prihajajo boljši časi tudi za mojo kuhinjo in Bormašino. O vseh novostih in dogajanju v tem letu vas definitivno seznanim še v prihodnjih objavah, danes pa pojdimo raje kar na recept.

Zadnjič sem za uverturo spekla piškote. Še vedno imam najraje izzive, ko imam v hladilniku kakšno določeno sestavino, ki jo moram porabiti. Tokrat je bil to kremni sir. Pinterest mi je hitro ponudil recept za piškote iz kremnega sira in nastali so najbolj enostavni, mehki, biskvitasti piškotki, s čudovito aromo vanilije. Toplo vam jih priporočam kar tako, za posladek k kavici.

Bučkaton - 2

Pa nadaljujmo.

V resnici sem hotela narediti bučni burek. Pa doma nisem imela vlečenega testa, v trgovino pa nisem utegnila skočiti. (#dojenček) Pa sem se malce sprehodila do hladilnika moje drage mame in poglej, poglej, nikoli ne razočara! Listnato testo! Prav tako dobro bo, če ne še boljše! Sicer ne bo taprav burek, ker pravi burek je, jasno, iz vlečenega testa, ampak tudi štrudelj je boljši z listnatim testom, hehe.

In tako bučni burek postane Bučni zavitek.

Le Cordon Bleu-ish pita z rumenimi ringloji.

Tale lepotička, ki vam bo danes padla v oči, je nastala po receptu Le Cordon bleu skupnosti. Sledila sem receptu(om), kolikor se je dalo, seveda pa je recept, kot se za šolske učbenike spodobi, napisan res natančno in na pravih mestih oborožen s fotografijami. Sama sem bolj kuharca svobodomiselne nravi, pa sem recept prepisala, na oko premerila čase tam in čase tu, spremenila beli v kokosov sladkor, zmešala več mok skupaj, kar se mi je pač zdelo, da bo zame boljše, pa je nastala tale sladka lepotica. Tisti Francozi tam se križajo in zavijajo z očmi, jaz pa s prsti pobiram drobtinice po krilu. NJam!

Nutellino – vanilijeva marmorirana pita

Lahko bi rekla, da so pite moja specialiteta. Pa preden kdo pomisli, da sem se tako samozavesto in brez problema proglasila za kulinaričnega mojstra … ne gre za to. Vse skupaj gre bolj pripisati dejstvu, da sem tudi sama včasih v kuhinji prava lenoba.
Sploh če govorimo o kuhanju v poletnem času. Pri nas kljub visokim temperaturam zelo radi jemo sladko, kar pomeni, da sem hote ali nehote napotena na začasno delo v zaprto, neklimatizirno kuhinjo. Ko pomislim, da bi pri tistih trideset in nekaj stopnijah še pekla biskvite, mešala kreme in … ne hvala. Nisem tako nora. Raje se zatečem k pitam. Če sem malo bolj pri volji testo za pito pripravim sama, če ne, se poslužim 'podlage za lenobe' v kombinaciji piškoti-maslo, ki je prav tako odlična.
S pitami tako v poletnih časih kar precej eksperimentiram, da nam ne postane dolgčas, domači pa skorajda ne opazijo, da tri mesece zaporedoma praktično jedo eno in isto zadevo v sto in eni obliki. Pa je volk sit in koza cela, moj ljubi predpasnik pa neprešvican.

GoT: Zgodnjepoletne sadne pite

Jeyne je zazehala: "Imamo kaj limoninega peciva?" Sansi ni bilo všeč, da jo je prekinila, a morala je priznati, da se ji zdi limonino pecivo zanimivejše kot večina dogajanja v prestolni sobani. "Poglejva", je rekla. V kuhinji nista našli limoninega peciva, sta pa našli polovico mrzle jagodne pite in to je bilo skoraj enako dobro. Pojedli sta jo na stolpnih stopnicah, se hihitali in opravljali ter delili skrivnosti in ko je Sansa tisto noč odšla spat, se je počutila skoraj tako poredna kot Arya.

Nosečnost za telebane, enajstič: v desetem mesecu nosečnosti

Ko je ženska enkrat noseča in na hitro pregleda, kako bo nosečnost potekala, kmalu naleti tudi na besede, da nosečnost v resnici sploh ne traja samo devet mesecev, ampak deset mesecev. Ja - deset luninih mesecev. No, za tiste srečnice, katerih otroci so lepo zasidrani v maternico in si prav nič ne želijo pohiteti v tale naš čudoviti svet, pa je tudi deset koledarskih mesecev kaj kmalu lahko kruta realnost.

In smo tukaj. Dober teden je minil, odkar bi naše dete moralo pririti na svet, pa se še nič kaj konkretnega ne dogaja. Kolikor je moja celotna nosečnost potekala brez težav, toliko v znamenju brez težav minevajo tudi dnevi okoli in po predvidenem datumom poroda. Nič kaj konkretno me ne špika, boli, otrdevanje trebuha in pripravljalni popadki so mi prej neznanka kot nekaj običajnega in kar nekako sem izgubila zaupanje v to, da moje telo sploh ve in zna roditi. No, pa so mi kaj hitro pojasnili, da je porod odvisen in sprožen s strani otroka, to malo bitjece, ki res ne ve, kaj ga zunaj čaka, pa bi bilo povsem nepravično kriviti za nastalo situacijo, kaj ne?

No, kje pa leži sploh problem? Ne rečem, da bi bila jaz polno zaposlena ženska z 8-urno redno zaposlitvijo in bi komaj čakala tale zadnji mesec, da dam vse štiri od sebe in lenarim in čakam ... pf, še srečna bi bila, če bi otrok zamujal, daljša porodniška pa to. Ker pa sem letos bila redno vpisana v prvi (in edini) letnik magisterija, v začetku poletja pa imela kar nekaj smole z iskanjem dela za kratek čas (pa še takega, ki bi ga lahko opravljala z vedno večjim trebuhom), sem se odločila, da še zadnje poletje preživim brezskrbna kot ptičica na veji. Saj ne rečem, 5 tednov morja je bilo super, a kaj, ko potem pride jesen in cel september, oktober in (sedaj skoraj) še november je absolutno preveč časa, ko je človek v pričakovanju in nizkem štartu, da se končno že kaj začne dogajati. Prav smešno se mi zdi, da imam že več kot en mesec pripravljene vse potrebščine, oprana vsa oblačila, samo še tega se manjka, da napihnem zračnice na vozičku.

In kakšne misli mi rojijo po glavi od prejšnjega torka, ko je mimo mene hladnokrvno spolzel 17. november (beri: predviden datum poroda)? Po eni strani se počutim malce naplahtano, ker so nas v šoli za starše tako lepo podučili, kako se spopasti z bolečimi popadki, ki nas bodo sredi noči hoteli razparati na dva dela. Jutri se mi namreč najverjetneje (ali pa tudi ne) obeta ena topla postelja v ljubljanski porodnišnici, kjer mi bodo sprožili porod. Še bolj smešno se mi zdi, kako sva se z mojim dolenjcem dvakrat po temi peljala do ljubljanske porodnišnice, naštudirala vse parkinge v okolici in tako dalje, da bo ja v najbolj bolečih trenutkih mojega življenja in (potencialne) neprištevnosti vse potekalo brez hujših zapletov. No, pa ga bom lahko jutri sama čisto prisebna usmerjala do cilja. Malce sem razočarana nad svojim telesom, ampak hej, kot so mi povedali, ni krivo telo, ampak je porod odločitev otroka, le-tega pa res ne bom krivila. Je že tako usojeno in namenjeno. 

Kakorkoli že. Jutri bo tole popotovanje najverjetneje (UPAM!) končano. Po pravici povedano ne zdržim več. To konstantno pričakovanje, zbujanje sredi noči v upanju, da me zbada v maternici in ne samo v polnem mehurju, pa to, da sem glavna tema in začudenje vseh mojih bližnjih/prijateljev/sosedov, da kako to, da še kar nisem rodila ... Preveč je vsega. Čakanje se mi zdi tako dolgo in z vsakim dnem, ko sem bližje koncu, se mi zdi, da v resnici ne bom nikoli dočakala. Pa čeprav bom. In ko bo enkrat mimo, se mi bodo te misli zdele smešne in v tem trenutku popolnoma nepotrebne ampak ... to je pač življenje. 

Absolutno pa so zadnjič bile potrebne tele gratinirane skutne palačinke iz pečice. Juha + palačinke = božansko nedeljsko kosilo.

Pica kraljica

Pica. Kraljica prigrizkov, študentske hrane, ljubiteljev italijanske kuhinje, comfort fooda. Ki je kriva za tisto lužico sirove maščobe, v kateri lahko vidiš odsev svojega zmačkanega obraza. Lužica je včasih mastna packa v kotičkih ustnic, ki jih pozabiš obrisati, ker se ti mudi na predavanje, s postano šestinko iz Slasta pa si vsaj za silo potolažil razdražen želodec. Včasih zaspiš s kosom v naročju, ker je deževen petek popoldan, tebi se ne da nikamor, in si jo naročil na dom. Ker jo lahko ješ tri dni zapored in se z lahkoto pretvarjaš, da je z drugo oblogo povsem drugačen obrok. Njam. Pica. Ena bolj simpl jedi, ki jo najbrž pripravljajo že 5-letniki, pa vseeno si zasluži obeleženje na našem blogu. Ker pica. Slastna, mastna, vroča ali mrzla. Pica.

Pomlad.

Jaz se rada stvari lotevam čim bolj preprosto. Zame je najboljše kosilo tisto, ki ima samo en hod in ne več kot tri sestavine. Popečen krompir z brokolijem in cvetačo, ne rabim več dosti drugega. Tako logiko sem osvojila, ko sem bila na študijski izmenjavi v Španiji in je bila kuhinja v stanovanju skromno opremljena, skromna pa je bila tudi vsebina moje denarnice. In to logiko z veseljem uporabljam še danes. Strah me je receptov z nešteto alinejami, zato vam tudi jaz danes ponujam takega, ki kliče po le petih glavnih sestavinah. Spomladanski zavitki s tistim, kar najdemo doma.

Kita. Janeževa.

Sibirske temperature so se malo omilile, snega pa je ostalo samo še toliko, da si naša Pesjanka obriše tace, na katere se že z največjim veseljem in radostjo lepi blato na sosednjem kakališču (t.j. sosednji travnik delno znanega lastnika, ki služi kot dežurna postaja polnih mehurjev in črevesij okoliških štirinožcev). Še vseeno pa Bormašince nadaljujemo z našimi krušnimi prispevki v tem in prihodnjem tednu - kruh gor ali pa dol, topla pečica, ki prijetno pogreje naše bivalne sobane je tista, ki nas pri tem projektu še najbolj osrečuje.

Sirovi obročki

Sem začela pisati o tem, kako sem že kar globoko zabredla v "krizo počasi iztekajočih se študentskih let", pa sem zaplula v tako melanholične vode, da sem se po treh vrsticah premislila. Nočem pisati jamrajočega bloga. Teh je vsepovsod že dovolj. Nikoli ne bom najbolje razumela tistih, ki se odločijo zapisati nek slovnično in stilistično perfekten zapis, samo zato, da lahko celih 796 besed v jeznem tonu udrihajo po tem in onem. Or is it just me?

Kakorkoli že, je rekla, in še naprej ignorirala glavobol. Trenutno sem zasidrana za mojo pisalno mizo, spopadam se še z zadnjimi vrsticami krajše študijske naloge (no, in tudi tale zapis se ne piše kar sam, kaj ne), ki jo moram oddati danes, z mislimi pa že malce zaskrbljujoče pogledujem proti prihodnjim tednom, ko me čaka oddaja kar lepega zalogaja seminarskih nalog. Ampak, nikar otožno in jamrajoče pogledovati v mojo smeri (to velja predvsem zame), kar je treba, se da, in samo opominjam se lahko, kako sem si včasih med maratonskimi učenji za kakšen zoprn izpit želela, da bi morala napisati samo seminarsko nalogo.

Je pa ta vikend v naši mansardi dišalo po kruhu. In siru. Po sirovih obročkih, natančneje.

Slavnostna večerja - zelenjavni quiche, prva glavna jed

Ker sem včeraj zvečer utopila možgane v bifteku in maslu, sem tvegala, da me vržejo iz kluba vražjih babnic, ker sem preprosto spregledala štafetno palico slavnostne večerje, ki mi jo je v torek predala Ana. Po tem ko sem preživela eno izjemno neudobno potovanje z nacionalnim potniškim prometom, okrasila drevešček (ki bi lahko mimogrede pobral nagrado za najbolj kičasto božično stvaritev na severni polobli – nič ne more premagati testeninskih angelov), se okopala v pohanju in sorazmerno uspešno preživela družinski popoldan, se mi, čisto po pravici, ni dalo kuharskih miselni paketkov zavijati v besedne.

Zdaj pa zamujam že več kot en dan, skregala sem se z vso tehnologijo in polovico žlahte, in če hočem zvečer na koncert vaškega pevskega zbora, da znižam povprečno starost publike, moram pohiteti z zapisom. Moja naloga je bila priprava brezmesne glavne jedi, čemur nisem nameravala posvečati posebne pozornosti, dokler me punce niso prijazno obvestile, da kuhana zelenjava s koščkom masla baje ne šteje za slavnostno. V navalu panike sem med nakupovanjem božičnih daril sebi kupila še čisto nov pekač za quiche, ki na prvi (in amaterski) pogled zgleda tako prijetno neuporaben, da mi je kot pisan na kožo.

Kruh, mleko, maslo, med, jabolko!

Avtorica: Tina

So vam sestavine, naštete zgoraj, kaj znane?

Menda se bliža 21. november. Menda je to dan slovenske hrane in otroci v šolah in vrtcih širom Slovenije bodo ta dan začeli s slovenskim zajtrkom, sestavljenem iz zgornjih sestavin. Meni so v spominu na šolske zajtrke ostali samo smrdeči zelenjavni namaz (ki bi mi trenutno verjetno predstavljal nič manj kot kulinarični presežek), čokolino, za katerega smo se praktično stepli in burek, ki je bil tako zelo masten, da je prtiček, na katerega smo ga odložili, v sekundi dvajset postal neviden. Ampak to so bili dobri časi brezskrbnosti in tudi na trenutke slabi šolski zajtrki jih niso mogli pokvariti.

No, sedaj sem pa velika in ko sem bila še majhna si niti misliti nisem mogla, da si bom nekoč iz samega užitka pripravljala zajtrke. Oziroma bolje rečeno ... eksperimentirala s sestavinami za zajtrk. Ampak, v elektronski pošti je pisalo, da je to naš naslednji #KuhaM izziv in kar je treba, je treba! Poiskati zanimive, preproste, okusne, igrive, kreativne ideje za obrok iz sestavin slovenskega zajtrka. No, pa dajmo. 

Mesi, dokler se ti glava ne povesi!

Avtorica: Tina

Zahvaljujoč 1/2 zasedbe, ki je zadolžena za estetiko tega bloga (beri: odlične fotografije, ostale 3/5 Bormašinc namreč fotografsko hudo šepamo in si delamo prej sramoto kot karkoli drugega), je moj najljubši kuhinjski pripomoček (v trenutkih, ko tega zapisa še ne bere moj fant, pa tudi sorodna duša) na eksperimentalni izmenjavi. Varno zavetje moje kuhinje je zapustil bel in nepopisan, nazaj pa pride bog-ve-kdaj in bog-ve-kakšen. Se pustimo presenetiti.

Naj se najprej opravičim za nekajtedensko odsotnost. Tudi sama sem se vključila v ... eksperiment. Khm.

Doma me je pričakala vrečka jabolk in krompirja in tople besede Bormašinc, da smo resno zaplule v projekt #KuhaM in da naj kar hitro scompram kaj iz jabolk/krompirja.

Bila sem pridna. Moji prsti so sicer malce zarjaveli in posledično mi gre tipkanje tega zapisa skoraj tako počasi, kot mi je šlo mesenje zadeve, ki jo nameravam razkriti čez nekaj trenutkov. Aha, in tu se miselni tok št. 2 združi z miselnim tokom št. 1, o mojem najboljšem pobeglem prijatelju ... 

Če je kdo spremljal eksperiment, ki me je okupiral zadnjih šest tednov (minus dva tedna, ki ju že vsa blažena preživljam doma), potem se mogoče spomni tistega enega četrtka, ko smo na obljudeni tržnici stregli prav poseben sendvič panini panindvič ... postrežen je bil na krompirjevem kruhu in to je bila tudi iztočnica za moje ustvarjanje na nedavni praznični petek, ko je nižja terifa električne energije kar klicala po tem, da moja pečica spet malo pretegne svoje ... karkoli že.

Dame in gospodje ... Krompirjev kruh!

Izgovori, izgovori, izgovori ... aja, pa slivovi cmoki

Že eno uro ždim za računalnikom in razmišljam, ali naj začnem s pisanjem seminarske naloge, katere rok za oddajo se nezadržno približuje, ali naj se raje posvetim pisanju za blog. Jp, ena ura, ki je nikoli v življenju ne bom dobila nazaj in dobro se zavedam, da bi v tej uri spisala konkreten del ene ali druge naloge. V kateremkoli drugem primeru odločitev ne bi bila tako težka, ampak tale pa je. In to zelo. Razlog? Ozimnica!

O ozimnici vem približno toliko, kot se spoznam na napeljavo elektrike. Vem, kakšen je njen končni proizvod in vem, zakaj je pomembna. Računalnik, wifi, luč … marmelada, vložene paprike, slivovi cmoki. Ozadju nastanka ene ali druge stvari ne posvečam pretirane pozornosti. Situacija pa se je spremenila, ko smo s puncami sprejele odločitev, da bo naša naslednja tema ozimnica. Ne, o električni napeljavi še vedno ne vem nič, če crkne varovalka, v temi čakam na prvega družinskega člana, ki pride domov, in stiskam pesti, da to ni mami. Sem pa ugotovila, kako narediti slivove cmoke! Najprej sem se lotila navadnih, ker pa sem želela biti inovativna in v skladu s svojo kuharsko filozofijo o malo bolj zdravih 'glavnih' jedeh, sem se odločila za eksperimentiranje.

Izgovori, izgovori, izgovori ... aja, pa slivovi cmoki

Avtorica: Nina

 Že eno uro ždim za računalnikom in razmišljam, ali naj začnem s pisanjem seminarske naloge, katere rok za oddajo se nezadržno približuje, ali naj se raje posvetim pisanju za blog. Jp, ena ura, ki je nikoli v življenju ne bom dobila nazaj in dobro se zavedam, da bi v tej uri spisala konkreten del ene ali druge naloge. V kateremkoli drugem primeru odločitev ne bi bila tako težka, ampak tale pa je. In to zelo. Razlog? Ozimnica!  

 O ozimnici vem približno toliko, kot se spoznam na napeljavo elektrike. Vem, kakšen je njen končni proizvod in vem, zakaj je pomembna. Računalnik, wifi, luč … marmelada, vložene paprike, slivovi cmoki. Ozadju nastanka ene ali druge stvari ne posvečam pretirane pozornosti. Situacija pa se je spremenila, ko smo s puncami sprejele odločitev, da bo naša naslednja tema ozimnica. Ne, o električni napeljavi še vedno ne vem nič, če crkne varovalka, v temi čakam na prvega družinskega člana, ki pride domov, in stiskam pesti, da to ni mami. Sem pa ugotovila, kako narediti slivove cmoke! Najprej sem se lotila navadnih, ker pa sem želela biti inovativna in v skladu s svojo kuharsko filozofijo o malo bolj zdravih 'glavnih' jedeh, sem se odločila za eksperimentiranje.

 Še preden vam postrežem z receptom, vam dolgujem opravičilo. Zdi se mi, da že celo večnost nisem prispevala recepta, mislim, da sem se nazadnje javila iz Škotske. Brez skrbi, na dlani imam izvrsten izgovor. Pravzaprav več njih. Prvi je ta, da sem bila nekaj časa brez kuhinje oziroma sem imela doma lastno verzijo odprte kuhne. Pa ne v prenesenem pomenu, kot se to ob  petkih dogaja v Ljubljani. V takem pravem, neprijetnem duhu. Še posebej če pomislite, kakšno poletje smo imeli. V dobri veri, da nam bo vreme naklonjeno, smo menjavo kuhinje planirali za avgust. Pa dež bi še nekako preživeli, če bi imeli krožnike iz katerih bi lahko jedli. Ja, prav ste prebrali. Moja mati je, kot do sedaj že veste, neverjeten kuharski genij. Odločila se je, da v novo kuhinjo spadajo novi krožniki in po hitrem postopku opravila s starimi, ki so nesrečno pristali v smeteh. Ne, ni pomislila, da nas do nove kuhinje ločita še slaba dva tedna, in da bomo v tem času, ne boste verjeli, jedli! Z bratom sva, ne vem sicer kako, rešila tri srečne primerke. Enega globokega in dva navadna krožnika. Nedeljsko juho smo tako jedli glede na hierarhični red v družini. Najprej glava družine, potem brat in nato jaz. Mati se je zadvoljila s srebanjem  juhe iz sklede za solato. Ko smo le preživeli tole robinzonsko poletje in ko sem imela čas, in bi se lahko lotila eksperimentiranja pa sem naletela na novo oviro.

 

 Sledi izgovor številka dve. Do sedaj verjetno že vsi veste, da se naša šefica Tina trenutno uri pod budnim očesom šefa Bineta, v priljubljnem resničnostnem šovu komercialne televizije. Teoretično tega sicer ne morem prodati kot zadosten izgovor, saj sama nimam dosti s tem, ampak saj veste, vsak izgovor je dober. Kako naj kuham, če pa držim pesti, da se bo čim bolje izkazala na predizborih in kako naj kuham po tem, ko jih je konec, ko pa moram bogo revo zasliševati in vse svoje sive celice prisiliti v skovanje zvitega načrta, ki bi me pripeljal do zaupnih informacij. Ni mi uspelo. Še ena ura, ki je ne bom dobila nazaj. Tina je ostala neomajna in tako sem šele teden kasneje izvedela, kako je s Poletno sestro gibanice navdušila šefa. Poleg tega me je Tina pred svojo vselitvijo v hišo in z njo karanteno, pooblastila, da uradno upravljam z njenim življenjem. Predvsem govorim o študijskih obveznostih. Ja, zaupala mi je svoj vpis na podiplomski študij. Tako se lahko po mili volji odločim, ali se bo naslednje leto učila veščin obramboslovja, spoznavala tehnike klekljarstva ali pa pozorno spremljala in si zapisovala trike cirkusantov. Le kdo si ne želi delati v cirkusu? Sigurno obstaja kakšna akademija kamor jo lahko vpišem?!

 No, šalo na stran. Ji bom dovolila, da se do konca izuči za komunikologinjo in ji nato predlagala nadaljne izobraževanje v zgoraj naštetih panogah. Na Tino smo seveda vse punce zelo ponosne in ko jo takole gledam na televiziji, kako sledi svojim sanjam, si ne morem pomagati, da si tudi sama ne bi želela podobnega. Ampak tale začetna evforija me je ob spoznaju, da sem za takšne podvige vseeno prevelik strahopetec, minila. Ko je bil potešen moj avanturistični duh, sem se z Nutello in veliko žlico v rokah zavalila na kavč. Zaenkrat se bom zadovoljila s spremljanjem šova in sledenje svojim sanjam odložila za nedoločen čas. Med tem pa seveda zapisala recept za  lahke slivove cmoke.

Potrebujete:  
500 gramov lahke skute 
6 do 10 žlic polnozrnate pirine moke 
6 žlic pšeničnega zdroba
dve jajci

dve žlici olivnega olja   
malo soli

slive

  Vse sestavine, razen sliv, stresete v posodo in zgnetete enotno testo. Če se vam bo to zdelo premehko, dodajte moko, vendar pa ne pretiravajte. Ob večji količini moke bo namreč testo bolj zbito, cmoki pa ne preveč rahli. Testo zavijte v prozorno folijo in postavite v hladilnik. Tam naj bo približno pol ure, lahko tudi dlje. Medtem predlagam izkoščičevanje sliv. Ko ste pripravljeni na izdelavo cmokov, testo vzemite iz hladilnika. Oblikujte poljubno velike kroglice, v njihovo sredino pa položite po eno slivo. Če so te manj sladke lahko dodate kocko sladkorja, drugače pa ta ni nujno potreben. Ko so cmoki pripravljeni, jih lahko, v slogu ozimnice, zamrznete in v njih uživate kasneje. Če pa se odločite izdelek preizkusiti takoj, zavrite vodo, ki jo rahlo solite. Ko voda zavre, zmanjšajte ogenj, dodajte cmoke in jih na zmerni temperaturi kuhajte od 15 do 20 minut. 

  Po končanem kuhanju jih previdno odcedite, so namreč zelo rahli in imajo visoko stopnjo potenciala za razpad. Na maslu pripravite drobtinice, nato pa v lonec dodajte cmoke in jih dobro povaljajte v drobtinicah. Pred jedjo jih po želji potresite s sladkorjem.

P.S. Zdaj si verjetno mislite, da je lahka verzija cmokov nepotrebna, saj bomo nadaljnih nekaj mesecev nosili bunde, kar pomeni, da se lahko bašemo do nezavesti. Ampak garantiram vam, da mi boste na prvi dan diete, 1. januarja, še hvaležni.

Dober tek!