Tako kot je pri večini stvari v mojem življenju, je tudi moj odnos do nogometa na relaciji vroče-hladno. V svoji mladosti sem ga celo tako oboževala, da sem se pri športni vzgoji prostovoljno pridružila fantom in se kasneje odločila celo, da se pridružim ženski ekipi na Kodeljevem. Po treh treningih sem odkrila pete, šminke in maskaro in nogomet me ni več zanimal. Sedaj ga gledam občasno, največkrat prvih deset in zadnjih pet minut. Vmes pa samo počivam z zaprtimi očmi, če veste kaj mislim.
