Ko hiša diši po domačih dobrotah

V nedeljo popoldne sem se odločila, da bom spekla nekaj rogljičkov za naslednji dan (a ni fino začeti tedna s svežimi domačimi rogljički?). Za zajtrk oziroma za malico za mojega gospoda. Velikokrat si namreč privošči kakšen pekovski izdelek za malico v službi, v nedeljo pa v trgovini nisem dobila več nič, kar bi lahko pomalical. Zakaj mu malice ne bi spekla sama doma?

Ker mi listnato testo ni tako pri srcu, sem se odločila, da poiščem en star recept za rogljičke iz kvašenega jogurtovega testa. Prepričana sem bila, da sem ga že objavila na bormašincah, ampak ga nisem nikakor našla. Naslednjič ga bom, ker ga bom zares zapisala. ;)

Piškot sendvič in televizija

Včeraj dopoldne sem se odpeljala v Velenje. VTV nas je povabil, da se udeležimo oddaje Nanovo, v kateri smo se tokrat pogovarjali o bloganju. Poleg mene kot predstavnice bormašinc je bila še Katja iz lepotnega bloga Viva la vida. Voditeljica oddaje pa je Sara, ki naju je sprejela s sproščenim klepetom pred snemanjem. V studiu kasneje tudi zaradi tega pravzaprav ni bilo nič kaj drugače. Zdelo se mi je, da smo bile vse tri precej sproščene in lahko bi se pogovarjale pred kamero še vsaj še enkrat toliko časa kot smo se v resnici. K temu je najbrž pripomoglo tudi dejstvo, da smo bile v studiu same. Režiser je sedel v režiji (sobici ob studiu), nam trem pa so družbo delale zgolj tri kamere, za vsako ena, in velika televizija, na kateri smo videle naš posnetek. Kamor pa nismo smele gledati, ker potem na posnetku zgleda kot da gledamo nekam stran in smo nezainteresirane.

Kot sem rekla, govorile smo o bloganju, kaj natančno pa ... glej oddajo. :P Lahko si jo ogledaš 17., 19. in 27. decembra ter 4. januarja vsakič ob 18.00 na VTV. Tudi če nisi lokalec, si boš oddajo najbrž lahko ogledal_a, saj je z digitalnim signalom dostopna preko večine operaterjev. NA Siolu najdeš VTV na kanalu 671, pri Telemachu je na programu 146, pri T2 na 18, pri Amisu nisem našla, na katerem kanalu je, je pa v shemi, tako da je treba samo malo preklikat med kanali. Oddaja se bo predvajala tudi na nekaterih drugih lokalnih televizijah, vendar ne vem točno katerih. Lepo vabljen_a k ogledu.

Kako mi je bilo? Lušno, veliko bolj sproščeno, kot sem mislila, da bo. Proti koncu oddaje nam je celo zmanjkalo časa, da bi se pogovorile o vsem, kar je bilo v planu in včasih sem se morala prav ugrizniti v jezik, da nisem vskočila še s kakšnim komentarjem ali mnenjem, ki sem se ga spomnila ob Katjinih ali Sarinih besedah.

Ampak pustimo televizijo na strani, čas je za piškote. S prvim receptom vam je postregla že Tina, danes pa so na vrsti moji. Sploh ne vem, kako bi jih poimenovala. V knjigi, iz katere sem pobrala recept so to čokoladne tortice in vsekakor mislim, da je ime čisto pravo, saj je piškot kar 'understatement'. Po tem, ko sem poskusila prvega, sem namreč želela pojesti vse. In vsak dan razmišljam, da jih moram ponovno speči. Za božično darilo bom vsem podarila kar te piškote, si pravim.

Priprave na poletje: sacher mafini

Če bi se držala navodil in trmasto sledila svojemu načrtu, bi danes brali slavospev brownijem s podlago iz piškotov s koščki čokolade. No, ker sem blondinka, moja volja pa močna približno toliko, kot volja tistih, ki z dieto pričnejo vsak ponedeljek, sem zlahka podlegla pritisku, ki sta ga nad mano brez zadržkov izvajali Tina in Sanja. Redki dve, ki se za razliko od večine, ne pretvarjata, da se pospešeno pripravljata na sezono kopalk, odkrito 'grešita' in sta posledično tarča zavidanja večine, ki se z enormnimi količinami hrane druži v samoti, ob ugasnjenih lučeh. Torej, predlagam, da se jima pridružimo. Navsezadnje so vidke postave v modi že kar nekaj časa, zato si upam trditi, da je letos sezona oblin! Tako se vsaj tolažim, ko si v usta bašem že drugi primerek … saj veste, da prvi ne bo sam ;)

P.S. Pomanjkanje slik je posledica 'na vrat na nos' spremembe načrta in moje predanosti uresničiti cilj 'pripravi telo na poletje'. Saj veste, april je že, poletje se bliža in časa ni več prav veliko!

Pomlad je tu z zavitki vred!

Pomlad je prišla! In za to se spodobi, da naredimo spomladanske zavitke!

Dekadenca, požrtija in karies!

Temni časi so pred nami. Temni in težki. Ovešeni z lučkami in sladkobnim vonjem gnijočega smrečja. Babice bodo besno pekle, sloka meščanska gospoda bo po rokah premetavala bio sladkarije in se pretvarjala, da pod posteljo ne skriva lanskoletnih miklavžev iz najcenejše čokolade. Zasebni prostor na javnih površinah bo postal luksuz, takisto pobožne želje bo belih kosmičih iz nebes. Glede na dosedanji trend se bomo med zimskimi počitnicami obmetavali s kepami blata.

Spraševali se bomo, če nam od hudega zvoni v ušesih, nato pa ugotovili, da so zlobni glasbeni škrati v vsako pesem na radijskih valovih podtaknili zvončkljanje kraguljčkov. Telefoni bodo kot zmešani zvonili v zobozdrastvenih ordinacijah, ko se bomo vsi hkrati poskušali naročiti na januarski pregled zobovja, saj se kot odgovorni odrasli seveda zavedamo, da po toni sladkorja obstaja nevarnost kariesa. (Fun facts; ste vedeli, da decembra pri zobozdravnikih ni rednih pregledov? Vse termine imajo sproščene za reševanje najbolj radikalnih jedcev, ki jim lepljivi karamelni bomboni pokradejo stare plombe.)

The Šmorn.

Šefov šmorn aka THE šmorn. Ena sladica (poleg tapioke), ki se je ta teden, ko gremo na kulinarični obisk v Gostilno, najbolj veselim. Predvsem zato, ker se mi nikoli ni zdela dovolj posebna, da bi jo pripravljala kot sladico. Bine je (metaforično, se ve) to moje mišljenje flegma pohodil, potacal, malo poskakal po njem in mi požugal, kaj si mislim, da te preproste slovenske jedi ne vzamem resno.

Zraven je ponudil krasen recept, ki sem ga do zdaj štirikrat preizkusila in vsakič je bil pohvaljen. Hvaljen Bine!

 

The Šmorn.

Avtorica: Bernarda

   Šefov šmorn aka THE šmorn. Ena sladica (poleg tapioke), ki se je ta teden, ko gremo na kulinarični obisk v Gostilno, najbolj veselim. Predvsem zato, ker se mi nikoli ni zdela dovolj posebna, da bi jo pripravljala kot sladico. Bine je (metaforično, se ve) to moje mišljenje flegma pohodil, potacal, malo poskakal po njem in mi požugal, kaj si mislim, da te preproste slovenske jedi ne vzamem resno.
  Zraven je ponudil krasen recept, ki sem ga do zdaj štirikrat preizkusila in vsakič je bil pohvaljen. Hvaljen Bine!

50-50

Ko imaš 50 % možnosti za uspeh, se nekako ne moreš izogniti razočaranju, ki sledi, ko ti ne uspe. Temu se navadno poskušam izogniti tako, da se ne veselim pretirano vnaprej, da ne razmišljam preveč o tem, kako bo, ko se bo situacija razpletla v moje dobro. Vendar ne gre vedno tako. Včasih je potrebno vložiti več sebe, več truda, časa in razmisleka, celo navdušenja in zavzetosti, da imaš več možnosti za pozitiven razplet. Poskušam se držati 'filozofije', da mi vsaka izkušnja prinaša nekaj dobrega, me nekaj nauči, da bom lahko v prihodnje delala manj napak, da bom boljša in da mi bo lepše. Nemogoče je namreč, da ne bi bila nikoli razočarana. Ko pa se to zgodi, naj bo iz tega kar največ pozitivnega. Eno od 'zdravil', ko doživim razočaranje, je vsekakor peka oz. to, da se zatečem v kuhinjo in skuham, spečem ali kako drugače ustvarim kaj dobrega.

Tokrat sem kuhala marelično marmelado. Točno takšno, kot jo kuha moja babica in jo imam najraje. Kuhala sem jo prvič in nisem imela pojma, kako bo izpadla. Sladic in druge hrane, ki jih kdo res odlično pripravi, se velikokrat bojim sama pripraviti, saj moram zadostiti visokim kriterijem. Vendar, za marmelado sem se dolgo posvetovala z babico po telefonu, in ker je recept res preprost (in sem imela doma 8 kg marelic), sem se ga lotila z radovednostjo.

50-50

Avtorica: Ana

Ko imaš 50 % možnosti za uspeh, se nekako ne moreš izogniti razočaranju, ki sledi, ko ti ne uspe. Temu se navadno poskušam izogniti tako, da se ne veselim pretirano vnaprej, da ne razmišljam preveč o tem, kako bo, ko se bo situacija razpletla v moje dobro. Vendar ne gre vedno tako. Včasih je potrebno vložiti več sebe, več truda, časa in razmisleka, celo navdušenja in zavzetosti, da imaš več možnosti za pozitiven razplet. Poskušam se držati 'filozofije', da mi vsaka izkušnja prinaša nekaj dobrega, me nekaj nauči, da bom lahko v prihodnje delala manj napak, da bom boljša in da mi bo lepše. Nemogoče je namreč, da ne bi bila nikoli razočarana. Ko pa se to zgodi, naj bo iz tega kar največ pozitivnega. Eno od 'zdravil', ko doživim razočaranje, je vsekakor peka oz. to, da se zatečem v kuhinjo in skuham, spečem ali kako drugače ustvarim kaj dobrega.

Tokrat sem kuhala marelično marmelado. Točno takšno, kot jo kuha moja babica in jo imam najraje. Kuhala sem jo prvič in nisem imela pojma, kako bo izpadla. Sladic in druge hrane, ki jih kdo res odlično pripravi, se velikokrat bojim sama pripraviti, saj moram zadostiti visokim kriterijem. Vendar, za marmelado sem se dolgo posvetovala z babico po telefonu, in ker je recept res preprost (in sem imela doma 8 kg marelic), sem se ga lotila z radovednostjo.

Začela sem z razkoščičenjem marelic. Porezala sem porjavele in poškodovane dele sadja in marelice zrezala na osmine. Marmelada tako ni povsem gladka, ampak ima noter 'koščke' marelic, kar mi je bilo pri babičini marmeladi vedno všeč. Če si želite bolj gladke marmelade, marelice predhodno vrzite v mikser. Iz mamine omare sem vzela največji lonec in ga napolnila s 4,5 kg razkoščičenih marelic in 1,575 kg sladkorja. Na kg razkoščičenih marelic sem torej dala 350 g sladkorja. Lonec sem postavila na ogenj in začela kuhati. Začela sem z nižjo temperaturo in mešala marelice in sladkor, dokler marmelada ni postala že bolj tekoča. Temperaturo sem nekoliko zvišala in naslednji dve uri marmelado vztrajno mešala, da se ni prijela ali zažgala. Babica mi je kasneje skesano povedala, da je izpustila pomembno informacijo, in sicer, da je bolje, če kuhaš hkrati manjše količine marelic oz. marmelade, saj se tako hitreje skuha in je kuhana v približno eni uri.

Ko je marmelada kuhana, jo prelijemo v steklene kozarčke, jih označimo in pustimo, da se ohladi. Kozarčke je pred tem potrebno dobro oprati v pomivalnem stroju (ali kako drugače prekuhati/razkužiti) in v pečici ogreti na 100°C, da se marmelada ne pokvari in da se pokrovčki bolje zaprejo. Emmm ... ta-dam, to je vsa znanost. Marmelado sem danes poskusila in sem z njo zelo zadovoljna. Vsekakor se bom v kratkem lotila še kakšne druge, morda malce bolj eksotične.

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Krogličanje serijsko.

Zadnjič me je svakinja prosila, če lahko pripravim nekaj Jaffa kroglic, da se bodo z njimi posladkali otroci v vrtcu ob zaključku leta. Sem rekla 'seveda, ni problema', masa je itak hitro narejena, krogličanje pa odlična zaposlitev za roke, medtem ko misli letijo v nebo. No, potem pa drug dan prejmem klic, da so imeli roditeljski sestanek in so se starši prepirali o sladkarijah in o tem, kako otroci praznujejo rojstne dni in da pojejo preveč sladkorja. Ha.

Jaz vem, od kje to izhaja. Od tule. Naj najprej razjasnim nekaj: tale Tarča je bila vsekakor nekaj najboljšega, kar se je zgodilo slovenski televizijski produkciji. In ogled bi moral biti obvezen v vseh vrtcih, šolah, pa ne za otroke, ampak starše! Po drugi strani pa ljudje (starši) v afektu po ogledu take oddaje začnejo panično mlatit naokoli in črtat vse, kar je slabega, brez nobenega premisleka in razumnega pristopa k stvari. To, da praktično noben otrok ne zna piti vode, vsi vase vlivajo le hektolitre sokov in drugih sladkanih pijač, ja, to je problem. To, da starši otroku, ki se v trgovini meče po tleh, kupijo vrečo bombonov, ki niso res čisto nič drugega, kot samo in zgolj sladkor, ja, to je tudi problem. Pa to, da se otroku, ko joka, ali ko se udari, ali ko doma trmari, ponudi čokolado, to je tudi velik problem, ki preraste v to, da povezujemo čustva s sladkorjem in se še kasneje v odraslosti v trenutkih obupa, žalosti, jeze, negotovosti, pa tudi veselja, nažiramo s sladoledom. Hello there, fellow emotional eater.

Krogličanje serijsko.

Avtorica: Tina

Zadnjič me je svakinja prosila, če lahko pripravim nekaj Jaffa kroglic, da se bodo z njimi posladkali otroci v vrtcu ob zaključku leta. Sem rekla 'seveda, ni problema', masa je itak hitro narejena, krogličanje pa odlična zaposlitev za roke, medtem ko misli letijo v nebo. No, potem pa drug dan prejmem klic, da so imeli roditeljski sestanek in so se starši prepirali o sladkarijah in o tem, kako otroci praznujejo rojstne dni in da pojejo preveč sladkorja. Ha. 

Jaz vem, od kje to izhaja. Od tule. Naj najprej razjasnim nekaj: tale Tarča je bila vsekakor nekaj najboljšega, kar se je zgodilo slovenski televizijski produkciji. In ogled bi moral biti obvezen v vseh vrtcih, šolah, pa ne za otroke, ampak starše! Po drugi strani pa ljudje (starši) v afektu po ogledu take oddaje začnejo panično mlatit naokoli in črtat vse, kar je slabega, brez nobenega premisleka in razumnega pristopa k stvari. To, da praktično noben otrok ne zna piti vode, vsi vase vlivajo le hektolitre sokov in drugih sladkanih pijač, ja, to je problem. To, da starši otroku, ki se v trgovini meče po tleh, kupijo vrečo bombonov, ki niso res čisto nič drugega, kot samo in zgolj sladkor, ja, to je tudi problem. Pa to, da se otroku, ko joka, ali ko se udari, ali ko doma trmari, ponudi čokolado, to je tudi velik problem, ki preraste v to, da povezujemo čustva s sladkorjem in se še kasneje v odraslosti v trenutkih obupa, žalosti, jeze, negotovosti, pa tudi veselja, nažiramo s sladoledom. Hello there, fellow emotional eater. 

Sama sem tudi šele v sredini srednje šole črtala vse sladke pijače in začela piti samo vodo. Dandanes jo čisto vsak dan spijem približno 3 litre. Odkar v večini sama skrbim in financiram (!!!) svojo prehrano, mi je tudi škoda namenjati dragocene € za sladkarije, ker so drage in definitivno bi morale biti še dražje. Čustveno prenajedanje pa ostaja problem.

No in tako razmišljanje je očitno doletelo tudi te nesrečne panične mame, da so otroci potem vseeno lahko uživali v kroglicah. Jaz še vedno trdim, da domače ni niti približno tako škodljivo kot industrijsko, sploh pa, če poješ nekaj z užitkom, ne redi, hehe. In pa seveda ... da so te sladke malenkosti res samo priložnostne. Rojstni dnevi, kakšna lepa nedelja in tako dalje. To je tudi cilj, ki ga jaz želim nekoč doseč. Saj bo, počasi.

Kot že rečeno - Jaffa kroglice. Zdaj sem jih delala že kar nekajkrat, postopek je res enostaven, kroglice so pa super mehke in sočne in meni so sploh super oblite v čokolado. Ker potem, ko pregrizneš ohlajeno in strjeno čokolado, te notri pričaka mehek nadev. Joj, kar lačna ratujem, ko tole pišem. Tokrat sem jih sicer samo povaljala v različnih čokoladnih koščkih in mandljih, ker bi se čokolada med otroškimi prsti najverjetneje stopila in povzročila precej ... umazanije, hehe.

Tako preprosto, da je veliko težje dejansko napisat recept, kot pa tole narest. 300 g zmletih piškotov, 150 ml pomarančnega soka, 1 vanilin sladkor, 2 veliki žlici pomarančne ali marelične marmelade (jaz sem dala pa tudi že slivovo), 2 žlici kakava in 1 rebro stopljene čokolade za kuhanje (med in naribano pomarančno lupinico pa sem jaz izpustila). Včasih dodam še malo limoninega soka, da je vse skupaj še bolj osvežilno. Vse zmešamo, damo v hladilnik za eno uro in potem .. krogljičamo. 

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Še migam.

Moj brat je imel pretekli vikend rojstni dan in planeti so se poravnali natanko tako, da mi nič ni uspelo, kot je bilo načrtovano. Najprej sem se lotila enih pomarančnih kroglic po receptu iz ene Ramine knjižice, ki sem jo dobila za nagrado, ker sem zbrala zadostno število črtnih kod. Eeeee, napaka. Ne vem, zakaj me nikakor ne izuči, da ravno taki recepti (poleg tistih iz raznih poljudnih ne-specializiranih revij) kar kličejo po neuspehu. Mislim kot izučeni slaščičarki bi mi moralo biti jasno, da 25 dag margarine, 2 dl pomarančnega soka in 1 dl smetane v kombinaciji z zgolj 300 g suhih sestavin ne bo obrodilo nič dobrega. No, na koncu je vseeno nastalo tole ...

Ponesrečenčki.

Še migam.

Avtorica: Tina

Moj brat je imel pretekli vikend rojstni dan in planeti so se poravnali natanko tako, da mi nič ni uspelo, kot je bilo načrtovano. Najprej sem se lotila enih pomarančnih kroglic po receptu iz ene Ramine knjižice, ki sem jo dobila za nagrado, ker sem zbrala zadostno število črtnih kod. Eeeee, napaka. Ne vem, zakaj me nikakor ne izuči, da ravno taki recepti (poleg tistih iz raznih poljudnih ne-specializiranih revij) kar kličejo po neuspehu. Mislim kot izučeni slaščičarki bi mi moralo biti jasno, da 25 dag margarine, 2 dl pomarančnega soka in 1 dl smetane v kombinaciji z zgolj 300 g suhih sestavin ne bo obrodilo nič dobrega. No, na koncu je vseeno nastalo tole ...

Ponesrečenčki.

Recepta ne bom objavila ker gre nekako takole: zmeči v posodo vse, kar najdeš v omari s slaščičarskimi sestavinami. Notri je od mleka v prahu, do kokosa in zdrobljenih piškotov ... No, sem vsaj izpraznila vse tiste na pol porabljene paketke tega in onega.

Sedaj pa k zvezdi večera. Danes sicer dobim recept za tisto pravo Prekmursko šarloto, do takrat se bomo pa morali zadovoljiti s tem receptom iz knjige 1000 Backideen, ki sem jo enkrat za 6 € kupila v Frankfurtu. Pustimo ob strani to, da je popolnoma v nemščini, moje znanje pa je po 30 začetnih urah tečaja ostalo tam nekje na nivoju 'Ich heisse Tina'.

Torej, Šarlota.

Stvar je v resnici preprosta - spečemo rulado pa najljubšem receptu. Lahko je to tista klasična 5 jajc, 5 žlic moke, 5 žlic sladkorja enačba, nadevamo pa s slivovo marmelado. Lahko naredimo tudi orehovo rulado. V glavnem, karkoli želite. Postopek je enak pripravi biskvita: jajca in sladkor penasto stepamo (z ročnim mešalnikom najprej sneg s polovico sladkorja, potem še rumenjake s preostalim sladkorjem) in nato počasi z metlico vmešamo presejano moko. Pečemo 10 minut na 180°C. Šala mala. Nadevamo, zvijemo in tesno povijemo v folijo za živila in naj roma v hladilnik za kakšno uro.

Potem si izberemo poljubno posodo, ki naj bo čim bolj okrogla. Tale moja je imela ralo ravnega dna, zato je tudi vrh šarlote malo raven. Obložimo jo s folijo za živila. Ko je rulada ohlajena, jo narežemo na koščke in z njimi obložimo posodo. Na koncu se gremo malo sestavljanke, da zadelamo kolikor je mogoče.

Sledi krema. Tale moja je šla takole: 3 jajca, sok 5 pomaranč in 1 limone, 9 listov želatine, 100 gramov sladkorja. Želatino namočimo v mrzli vodi. Medtem stepamo rumenjake in sladkor nad soparo. Naj se sladkor stopi in zmes dobro naraste, vendar ne sme zavreti. Posebej beljake stepemo v sneg. Želatino po 10 minutah namakanja rahlo ožamemo in raztopimo v segretem soku pomaranč in limone. Malo ohladimo. Nato pa samo "sestavimo vse skupaj" - rumenjakovo zmes in pomarančni sok z želatino, na koncu vmešamo še beljake. Zlijemo v z rulado obloženo posodo, postavimo v hladilnik in pozabimo za eno noč. Brez skrbi, zmes se bo strdila.

Ker je bila moja posoda dokaj velika in krema ni zapolnila vsega, sem stepla še malo smetane in zapolnila praznino. 

Ko sedaj gledam mojo sliko in tisto, v knjigi, vidim, da krema ni bila popolnoma taka, kot bi morala biti. V receptu namreč ni omenjenega stepanja rumenjakov nad soparo, razen, če se je ta del izgubil s prevodom.

Kakorkoli že, naslednjič poskusim še z orehovo rulado in čokoladnim polnilom - kakšen čokoladni mousse bi se odlično podal.

Ta nesrečni januar ali zakaj sem tako tiho.

Stvar je taka. Situacijo sem vzela v svoje roke in končno naredila konec vsej moji nesreči, nezadovoljstvu in slabi energiji, ki sem jo zadrževala v sebi. Ponosno lahko tukaj in zdaj oznanim, da letos še nisem jedla sladkarij. Nobenih kupljenih čokoladic (oh, kaj bi dala za en Snickers!), nikakršnih doma pripravljenih dobrot (tudi mamin štrudelj je bil hladnokrvno prezrt), ničesar! Počutim se odlično, še nikoli bolje, in čakam na poletje, ko si bom le privoščila kakšno skledo nektarin in melone z vanilijevim sladoledom. Ampak do takrat bom že v najboljši formi mojega življenja in v krasnih kopalkah.

Gre predvsem zato, da je moj odnos s sladkarijami prešel vse meje zdravega in sedaj lahko razmišljam veliko bolj trezno. Kakšne hude krize niti ni, najhuje je sicer po kosilu, ko se v želodec prileze tisti "zdaj bi pa tako pasalo kaj sladkega" občutek. Ampak ga preprosto zignoriram in je pozabljen v dveh minutah. In ker je januar očitno mesec samih izzivov, sem nedavno pričela še z enim. Paleo izziv. Povsem priznam, da ne gre za željo po koreniti spremembi življenjskega sloga in tak hud mesojedec/maščobojedec ne želim biti do konca življenja, bi pa rada izničila nekaj celulita na bedrcih in na tehtnici z veseljem pozdravila kakšno številko ali deset manj. Ampak ja, počasi, tudi zasvojenosti z ogljikovimi hidrati se lahko vsaj malce rešim in zato me do nadaljnjega v trgovinah najdete na oddelku mesnin ter sadja/zelenjave.

Tako. Mislim, da sem zelo lepo in temeljito argumentirala tole mojo daljšo odsotnost, kaj ne? O paleu in počutju kdaj drugič, ko bo za mano še kakšen dan več, zaenkrat pa hiter recept za Mikro pite z marmelado. Za tiste pridne fante, ki trpijo ob puncah slaščičarkah, ki so na takšnih in drugačnih dietah ter se ne morejo sladkati.

Stvar je sila preprosta. V resnici bi za podlago lahko uporabili katerokoli krhko testo za piškote, za katerega imate preverjen recept. Ena različica je lahko tudi iz listnatega testa, najmanjši problem. Jaz sem uporabila kar klasično linško testo - moka, maslo in sladkor, enačba 3:2:1. 300 gramov moke, 200 gramov na kocke narezanega masla (super je, če je vsaj pol ure na sobni temperaturi) in 100 gramov sladkorja v prahu. Za krhka peciva se vedno uporablja sladkor v prahu! Dodamo še eno jajce, vse skupaj zgnetemo v kepo (čim hitreje, tem bolje, jaz vse skupaj vržem v KitchenAida in potem samo še združim v kepo), zavijemo v folijo za živila in postavimo v hladilnik za pol ure. V testo lahko dodate tudi vanilijev sladkor ter limonino lupinico, za še več arome. Jaz sem potem našla eno skodelico z malce večjim premerom, izrezala kroge, jih nadevala v pekač za mafine, dala na vsakega eno zvrhano žličko domače slivove marmelade, pekla 15 minut na 180°C, potem pa naribala zamrznjeno maso na vsako pito in pekla še 5 min (na najvišji rešetki, tako da se je hitro zapeklo). Tole je res ekspresno hitro. In tisti, ki ima čast to konzumirati, pravi, da je "ful dobr."

 

Ta nesrečni januar ali zakaj sem tako tiho.

Avtorica: Tina

Stvar je taka. Situacijo sem vzela v svoje roke in končno naredila konec vsej moji nesreči, nezadovoljstvu in slabi energiji, ki sem jo zadrževala v sebi. Ponosno lahko tukaj in zdaj oznanim, da letos še nisem jedla sladkarij. Nobenih kupljenih čokoladic (oh, kaj bi dala za en Snickers!), nikakršnih doma pripravljenih dobrot (tudi mamin štrudelj je bil hladnokrvno prezrt), ničesar! Počutim se odlično, še nikoli bolje, in čakam na poletje, ko si bom le privoščila kakšno skledo nektarin in melone z vanilijevim sladoledom. Ampak do takrat bom že v najboljši formi mojega življenja in v krasnih kopalkah. 

Gre predvsem zato, da je moj odnos s sladkarijami prešel vse meje zdravega in sedaj lahko razmišljam veliko bolj trezno. Kakšne hude krize niti ni, najhuje je sicer po kosilu, ko se v želodec prileze tisti "zdaj bi pa tako pasalo kaj sladkega" občutek. Ampak ga preprosto zignoriram in je pozabljen v dveh minutah. In ker je januar očitno mesec samih izzivov, sem nedavno pričela še z enim. Paleo izziv. Povsem priznam, da ne gre za željo po koreniti spremembi življenjskega sloga in tak hud mesojedec/maščobojedec ne želim biti do konca življenja, bi pa rada izničila nekaj celulita na bedrcih in na tehtnici z veseljem pozdravila kakšno številko ali deset manj. Ampak ja, počasi, tudi zasvojenosti z ogljikovimi hidrati se lahko vsaj malce rešim in zato me do nadaljnjega v trgovinah najdete na oddelku mesnin ter sadja/zelenjave. 

Tako. Mislim, da sem zelo lepo in temeljito argumentirala tole mojo daljšo odsotnost, kaj ne? O paleu in počutju kdaj drugič, ko bo za mano še kakšen dan več, zaenkrat pa hiter recept za Mikro pite z marmelado. Za tiste pridne fante, ki trpijo ob puncah slaščičarkah, ki so na takšnih in drugačnih dietah ter se ne morejo sladkati. 

Stvar je sila preprosta. V resnici bi za podlago lahko uporabili katerokoli krhko testo za piškote, za katerega imate preverjen recept. Ena različica je lahko tudi iz listnatega testa, najmanjši problem. Jaz sem uporabila kar klasično linško testo - moka, maslo in sladkor, enačba 3:2:1. 300 gramov moke, 200 gramov na kocke narezanega masla (super je, če je vsaj pol ure na sobni temperaturi) in 100 gramov sladkorja v prahu. Za krhka peciva se vedno uporablja sladkor v prahu! Dodamo še eno jajce, vse skupaj zgnetemo v kepo (čim hitreje, tem bolje, jaz vse skupaj vržem v KitchenAida in potem samo še združim v kepo), zavijemo v folijo za živila in postavimo v hladilnik za pol ure. V testo lahko dodate tudi vanilijev sladkor ter limonino lupinico, za še več arome. Jaz sem potem našla eno skodelico z malce večjim premerom, izrezala kroge, jih nadevala v pekač za mafine, dala na vsakega eno zvrhano žličko domače slivove marmelade, pekla 15 minut na 180°C, potem pa naribala zamrznjeno maso na vsako pito in pekla še 5 min (na najvišji rešetki, tako da se je hitro zapeklo). Tole je res ekspresno hitro. In tisti, ki ima čast to konzumirati, pravi, da je "ful dobr."

Cake pops.

Z eno majhno majceno nepomembnostjo. Da so v resnici samo cakes. Mislim, lepo prosim, ne pričakovat, da sem nekega deževnega dolgočasnega sobotnega popoldneva, ko se že cel dan malo poigravam z mislijo, da bi za moj sladkorni napad in strahotno željo po sladkem dejansko nekaj naredila (in ne kupila, kot se zgodi ponavadi), pripravljena narediti neko določeno sladico tako, kot se spodobi, brez poenostavljanja. Za tiste tri minute šestintrideset, kolikor sem potrebovala, da sem vase zmetala pet slastnih kroglic, bi bila res potrata energije, časa in denarja za tiste palčke. Ob kakšni drugi, malce bolj svečani priložnosti, pa še to izpilim.

Sam proces je pa v resnici tako preprost, da je že kar škoda besed. No, preprosto je, če se le poravnajo planeti in če luna v kuhinjo med izdelavo sveti pod pravim kotom. Kar lahko prevedemo tudi takole: izdelava cake popsov je preprosta, če nam nekje v hladilniku prostor krade kakšen kos/ostanek/odrezek biskvita, za katerega težko najdemo drugo poslanstvo, pa kakšna dobra domača marmelada, ostanki stopljene čokolade, tista nutela, ki še ni uspela na žlici romati v usta, pa tudi arašidovo maslo in podobne zadeve bi funkcionirale. Jaz sem dodala še pljunek ruma, ker se je odlično podal k domači slivovi marmeladi, ki je že tako ali drugače super aromatizirana z rumom. Gre pa seveda pri samem postopku precej za stvar občutka - biskvit nadrobimo ali, še bolje, v fine drobtine zmeljemo v multipraktiku. Potem dodamo vezivo, lahko naravnost v mešalnik, ali pa kar na roke - tako imamo še boljši občutek, kdaj bo masa tako lepljiva, da bodo kroglice ravno prav mehke oz. trde. Kroglice damo za nekaj časa v zamrzovalnik (če imate čas, pa za dlje v hladilnik), medtem pa si pripravimo stopljeno čokolado, s katero bomo kroglice oblili.

In to je v resnici tudi vsa umetnost. Kroglice lahko okrasite z različnimi sesekljanimi oreščki, kokosom, krokantom, naj domišljija poleti v višave.

Cake pops.

Avtorica: Tina

Z eno majhno majceno nepomembnostjo. Da so v resnici samo cakes. Mislim, lepo prosim, ne pričakovat, da sem nekega deževnega dolgočasnega sobotnega popoldneva, ko se že cel dan malo poigravam z mislijo, da bi za moj sladkorni napad in strahotno željo po sladkem dejansko nekaj naredila (in ne kupila, kot se zgodi ponavadi), pripravljena narediti neko določeno sladico tako, kot se spodobi, brez poenostavljanja. Za tiste tri minute šestintrideset, kolikor sem potrebovala, da sem vase zmetala pet slastnih kroglic, bi bila res potrata energije, časa in denarja za tiste palčke. Ob kakšni drugi, malce bolj svečani priložnosti, pa še to izpilim.

Sam proces je pa v resnici tako preprost, da je že kar škoda besed. No, preprosto je, če se le poravnajo planeti in če luna v kuhinjo med izdelavo sveti pod pravim kotom. Kar lahko prevedemo tudi takole: izdelava cake popsov je preprosta, če nam nekje v hladilniku prostor krade kakšen kos/ostanek/odrezek biskvita, za katerega težko najdemo drugo poslanstvo, pa kakšna dobra domača marmelada, ostanki stopljene čokolade, tista nutela, ki še ni uspela na žlici romati v usta, pa tudi arašidovo maslo in podobne zadeve bi funkcionirale. Jaz sem dodala še pljunek ruma, ker se je odlično podal k domači slivovi marmeladi, ki je že tako ali drugače super aromatizirana z rumom. Gre pa seveda pri samem postopku precej za stvar občutka - biskvit nadrobimo ali, še bolje, v fine drobtine zmeljemo v multipraktiku. Potem dodamo vezivo, lahko naravnost v mešalnik, ali pa kar na roke - tako imamo še boljši občutek, kdaj bo masa tako lepljiva, da bodo kroglice ravno prav mehke oz. trde. Kroglice damo za nekaj časa v zamrzovalnik (če imate čas, pa za dlje v hladilnik), medtem pa si pripravimo stopljeno čokolado, s katero bomo kroglice oblili. 

In to je v resnici tudi vsa umetnost. Kroglice lahko okrasite z različnimi sesekljanimi oreščki, kokosom, krokantom, naj domišljija poleti v višave.

Kovčki, pogledi in malce improvizacije

Preživljam še mojih zadnjih 24 ur v Sevilli. Jutri take čas bom že čakala na vstop na letalo v Barceloni. Na tleh moje sobe je že skoraj popolnoma napolnjena potovalka, na postelji počivajo samo še oblačila, ki jih potrebujem danes/jutri. Kar težko verjamem. Pred slabimi petimi meseci sem prišla v razgreto Sevillo, s toliko najrazličnejših misli in občutkov v glavi, in danes odhajam. Ko človek zapušča mesto in ljudi, je kar naenkrat vse lepše, vse ima nek svoj čar, odnosi s cimri so popolni in ... kako hecno, za krajši moment si želiš, da mogoče sploh ne bi šel domov. Ampak moje srce je še vedno v Ljubljani. V tisti Ljubljani, v kateri me vsako jutro zbudi sonce, ki se sramežljivo prikaže izza gozda. V tisti Ljubljani, kjer je vsega ravno dovolj in ne preveč. V tisti Ljubljani, ki je moj dom in je ne zamenjam za nič na svetu.

Obstajajo ljudje, ki si želijo potovati, živeti po celem svetu. Takšna je moja cimra Clara, ki živi malo v Parizu, pa se potem vrne v Nemčijo, pa gre v ZDA, pa v Španijo. In potem sem tukaj jaz, ki uživam doma. Rada sem nekje, ker imam ustaljeno rutino in red v življenju. Zakaj sem potem sploh šla za pol leta na izmenjavo? Mogoče zato, da sedaj še bolj vem, kako rada imam svoj dom? Ne vem, kakšne posledice (predvsem dobre) bo Sevilla pustila na meni. Vsekakor bo to pokazal čas.

Ta teden smo se s cimri veliko družili. Vsak večer smo skupaj jedli večerjo, za danes pa imamo v načrtu poslovilno večerjo. Vsak bo pripravil nekaj malega za jest in jaz sem se seveda ponudila za sladki program. Ker pa imam danes še kar nekaj obveznosti - posloviti se moram od moje španske družine in od nemških prijateljic - sem sladico pripravila že včeraj. No, slaba novica je ta, da smo jo zmazali že včeraj. Dobra novica je ta, da se je za današnji posladek javila tudi Francozinja, tako da bomo vseeno po večerji uživali še v malce sladkih dobrotah.

Seveda je tale sladica plod improvizacije, ampak sedaj razmišljam, katere sestavine sem uporabila, in mislim, da bi jo lahko poimenovala kar Španski kozarček (jogurtova krema z marmelado in piškoti v kozarcu).

Sestavine (za 7 porcij, pa še malo vmes za v usta)

• 200 gramov piškotov


• 300 gramov marmelade z okusom gozdnih sadežev


• pol limone


• pol litra sladke smetane


• 750 mL jogurta (ne tekoči!)


• tri žlice sladkorja v prahu


• eno rebro čokolade

Priprava

Piškote (lahko so navadni albert keksi, lahko so polnozrnati, po želji) damo v plastično vrečko in jih zdrobimo s pomočjo valjarja, lahko pa jih damo v multipraktik in jih zmeljemo, tako da dobimo mešanico fino mletih piškotov, vmes pa je lahko še kakšen večji košček.

Potem pripravimo marmelado. Iz kozarca jo damo v posodo in jo malce segrejemo ter premešamo, tako da je bolj tekoča. Dodamo ji tudi malce limoninega soka.

Stepemo pol litra sladke smetane (jaz sem jo včeraj stepla na roke!, zelo zanimiva izkušnja, priporočam vsem). Med stepanjem dodamo 3 žlice sladkorja v prahu in preostali limonin sok polovice limone. Smetano stepamo toliko časa, da je dovolj trdna, a ne preveč. Nato vanjo vmešamo še jogurt, lahko z mešalnikom ali pa na roke.

V kozarce (moji so bili prostornine 2 dcl) potem poljubno zložimo - plast piškotov, nato marmelada, nato krema. Ponovimo dvakrat ali večkrat, po želji.

Po vrhu potresemo še s sesekljano čokolado in uživamo.

Kovčki, pogledi in malce improvizacije

Avtorica: Tina

Preživljam še mojih zadnjih 24 ur v Sevilli. Jutri take čas bom že čakala na vstop na letalo v Barceloni. Na tleh moje sobe je že skoraj popolnoma napolnjena potovalka, na postelji počivajo samo še oblačila, ki jih potrebujem danes/jutri. Kar težko verjamem. Pred slabimi petimi meseci sem prišla v razgreto Sevillo, s toliko najrazličnejših misli in občutkov v glavi, in danes odhajam. Ko človek zapušča mesto in ljudi, je kar naenkrat vse lepše, vse ima nek svoj čar, odnosi s cimri so popolni in ... kako hecno, za krajši moment si želiš, da mogoče sploh ne bi šel domov. Ampak moje srce je še vedno v Ljubljani. V tisti Ljubljani, v kateri me vsako jutro zbudi sonce, ki se sramežljivo prikaže izza gozda. V tisti Ljubljani, kjer je vsega ravno dovolj in ne preveč. V tisti Ljubljani, ki je moj dom in je ne zamenjam za nič na svetu.

Obstajajo ljudje, ki si želijo potovati, živeti po celem svetu. Takšna je moja cimra Clara, ki živi malo v Parizu, pa se potem vrne v Nemčijo, pa gre v ZDA, pa v Španijo. In potem sem tukaj jaz, ki uživam doma. Rada sem nekje, ker imam ustaljeno rutino in red v življenju. Zakaj sem potem sploh šla za pol leta na izmenjavo? Mogoče zato, da sedaj še bolj vem, kako rada imam svoj dom? Ne vem, kakšne posledice (predvsem dobre) bo Sevilla pustila na meni. Vsekakor bo to pokazal čas.

Ta teden smo se s cimri veliko družili. Vsak večer smo skupaj jedli večerjo, za danes pa imamo v načrtu poslovilno večerjo. Vsak bo pripravil nekaj malega za jest in jaz sem se seveda ponudila za sladki program. Ker pa imam danes še kar nekaj obveznosti - posloviti se moram od moje španske družine in od nemških prijateljic - sem sladico pripravila že včeraj. No, slaba novica je ta, da smo jo zmazali že včeraj. Dobra novica je ta, da se je za današnji posladek javila tudi Francozinja, tako da bomo vseeno po večerji uživali še v malce sladkih dobrotah.

Seveda je tale sladica plod improvizacije, ampak sedaj razmišljam, katere sestavine sem uporabila, in mislim, da bi jo lahko poimenovala kar Španski kozarček (jogurtova krema z marmelado in piškoti v kozarcu).

Sestavine (za 7 porcij, pa še malo vmes za v usta)

• 200 gramov piškotov
• 300 gramov marmelade z okusom gozdnih sadežev
• pol limone
• pol litra sladke smetane
• 750 mL jogurta (ne tekoči!)
• tri žlice sladkorja v prahu
• eno rebro čokolade

Priprava

Piškote (lahko so navadni albert keksi, lahko so polnozrnati, po želji) damo v plastično vrečko in jih zdrobimo s pomočjo valjarja, lahko pa jih damo v multipraktik in jih zmeljemo, tako da dobimo mešanico fino mletih piškotov, vmes pa je lahko še kakšen večji košček.

Potem pripravimo marmelado. Iz kozarca jo damo v posodo in jo malce segrejemo ter premešamo, tako da je bolj tekoča. Dodamo ji tudi malce limoninega soka.

Stepemo pol litra sladke smetane (jaz sem jo včeraj stepla na roke!, zelo zanimiva izkušnja, priporočam vsem). Med stepanjem dodamo 3 žlice sladkorja v prahu in preostali limonin sok polovice limone. Smetano stepamo toliko časa, da je dovolj trdna, a ne preveč. Nato vanjo vmešamo še jogurt, lahko z mešalnikom ali pa na roke.

V kozarce (moji so bili prostornine 2 dcl) potem poljubno zložimo - plast piškotov, nato marmelada, nato krema. Ponovimo dvakrat ali večkrat, po želji.

Po vrhu potresemo še s sesekljano čokolado in uživamo.