PO-velikonočni #MealPrep: Jajčna solata

Te dni nas z vseh strani obkrožajo recepti za takšne in drugačne potice, velikonočno dekoracijo in načine barvanja pirhov. Kot pri vsakem velikem prazniku je tudi tukaj, jasno, v ospredju hrana. Saj ne rečem, tudi jaz se veselim vseh dobrot (čeprav nekoliko raje posežem po božičnih jedeh), ampak letos si nisem mogla kaj, da ne bi v duhu mojega MEAL-PREPanja razmislila malce o tem, kaj bom v torek, ko prazniki minejo, z vsemi ostanki jajc in šunke. Vsa leta doslej sta namreč omenjeni dve jedi še kar nekaj dni po praznikih samevali v hladilniku in čakali, da se ju kdo usmili.

Letos sem zato zase (in za vse vas) pripravila štiri ideje, kam z ostanki jajc in šunke. Pripravila sem štiri ideje za obroke, ki jih lahko pripravite kot #MealPrep in nesete s seboj v službo ali šolo za malico - od tega sta dve jedi hladni, dve pa topli.

Pa začnimo z jajci. Jajčna solata. Čez lužo precej poznana jed, ki pa je zalita z obilico majoneze. V resnici me original spominja na našo francosko solato. Samo da je brez vse zelenjave in krompirja. Ker pa ne samo, da se želimo otresti velikonočnih ostankov, ampak morda tudi kakšnega velikonočnega kilogramčka viška, je spodnji recept malce bolj fit.

Sestavine:

• 4 trdo kuhana jajca
• 150 g grškega jogurta (če pazite na vnos maščob in kalorij, naj bo manjmasten)
• pest sesekljane mlade čebule (zelen del)
• pest sesekljanega peteršilja in čemaža
• čajna žlička gorčice
• sol in poper

Priprava:

Ni neke hude znanosti - sesekljamo čebulo, peteršilj in čemaž, jajca narežemo na srednje velike kocke, dodamo grški jogurt, gorčico, zelišča in začinimo s soljo in poprom. Vse dobro premešamo. Poleg postrežemo kakšen kos dobrega kruha, lahko pa tudi drug vir ogljikovih hidratov (ali pa ne).

Čemažev pesto za na makarone

V bazi naših receptov se sicer že skriva recept za čemažev pesto, pa naj ga na tem mestu še enkrat izpostavimo. Upam, da ste si nabrali celoletno zalogo, tale pesto je namreč (pustimo ob strani to neverjetno poslovenjeno verzijo, hehe) v kombinaciji z domačimi testeninami res rešitelj in ultimativno zatočišče, ko je treba nekaj skuhati RES na hitro.

Okusi Vipavske, part2

Nadaljujmo z našo Vipavo.

Poleg čokoladnih raviolov smo Bormašince postregle še s skutnimi truffli iz albuminske skute. Nekaj smo jih povaljale v parmezanu, nekaj v čemažu, nekaj pa v nasekljanih suhih figah. Še dobro, da smo se odločile tudi za ta prigrizek, po zaslugi gneče na primorski avtocesti smo na kraj dogodka namreč še celo malo zamudile, pa potem smo iskale tekočo vodo in največji lonec, kar ga premore moja kuhinja, poln vode, tudi potrebuje kar nekaj časa, da zavre (da smo v njem lahko pričele s kuhanjem raviolov) ... Tele kroglice so bile prave rešiteljice, da gosti niso obstali pred praznim štantom.

Ena petkovska

Danes je petek? Privilegij, ali pa prekletstvo tega, da nimam redno-obvezujoče-rutinirane zaposlitve, ki bi me iz dneva v dan spravljala v hujši obup in v meni klišejsko sprožala odrešujoče vzklike in hvalospeve koncem tedna, je vsekakor ta, da večino časa nimam pojma, kateri dan je. Svoje dneve kvalificiram večinoma samo po ključu 'vsebuje obveznosti' ali 'ne vsebuje obveznosti', sicer pa sem prosta kot ptiček na veji, ki pljuje med sprehodi, konstantnim pospravljanjem kuhinje, konstantnim likanjem, gledanjem serij, branjem knjig in obupavanjem nad študijsko literaturo.

Pa ko smo že pri branju knjig. Pomlad se prebuja, ves narod ob koncih tedna drvi v mesto na sončka in kavice in ne vem kaj še vse, jaz pa sem lepo na varnem, doma, s knjigo v roki. Jaz sem tak izreden kampanjski bralec, ponavadi berem samo na morju in takrat veliko, čez leto je pa bolj kot ne ena sama revščina. Potem pa sem zadnjič pri Frutini brala, da si je za letos zadala cilj prebranih 100 knjig. A sem si prav zapomnila? Jaz sem zadnji dve leti vztrajala na številki 30, letos ponižno znižujem kvoto na 12, zaenkrat se lahko pohvalim z eno prebrano in drugo začeto. Saj bo, samo bralno kondicijo moram dobiti nazaj in bo vse super.

Sicer smo pa še vedno pri čemažu. Danes v eni izjemno preprosti obliki s tortelini. 

Če maš čemaž, lahko nardiš pesto.

In pesto je ena najlažjih oblik shranjevanja čemaža na daljši rok. Pri nas doma ga imamo še nekaj kozarčkov lanskega, kar pomeni, da zdrži tudi leto. Shranjen naj bo v temnem in hladnem prostoru, recimo, v hladilniku. Če vam ni všeč slan, v olju shranjen čemaž, ga lahko samega shranite tudi v skrinji. Na drobno ga narežete in shranite v vrečke. Prav vam bo prišel za juhe, namaze (npr. s skuto, avokadom, tunino,...), kot dodatek rižoti, ajdovi kaši, omaki za testenine, za solato, za nadev štrukljev, zavitkom, za kruh,... Pravzaprav je precej uporabna reč, če spadate med ljubitelje česna. Najbolj osnovni recept, ki je verjetno tudi najbolj poznan, vsaj meni, vsebuje goro čemaža, olivno/bučno olje in sol. In mikser ali potrpežljive roke.

Jajca pa čemaž

Nisem si mislila, da bom doma s čemažem povzročila preplah oranže stopnje. Ko sem na plano privlekla vrečico gozdnega zelenja, je gospod Ata začel vreščati, da pod njegovo streho ne bomo uživali potencialno strupenih darov narave. Na tem mestu se mi zdi pošteno omeniti, da se v njegovi gobovi juhi občasno znajde kak ''najbrž je jurček'' in ''saj samo lisičke rumene, kajne?" gobji primerek.

Pomlad na hitro

Konec februarja se mi je zdelo grozno fino, da se zima končuje in da prihajajo toplejši meseci. Pravzaprav, prvič v življenju sem pomislila, da je zima kar hitro minila. Danes pa sem si že zaželela poletja. Mogoče sem res malo preveč zahtevna ali neučakana, ampak poletje je res moj najljubši letni čas, ki sem mu že večkrat pisala slavospeve.

Kakorkoli, psihično se moram pripraviti na to, da bo toplo šele čez par mesecev in uživati v lepotah sedanjega letnega časa. Izkoristiti moreče in hladne dni, kot je današnji, da se zabubim pod odejo ali v kuhinjo in spečem nekaj dobrega. Ravno pravšnji dan je torej, da preizkusim recept za čemaževe hitre kruhke s sirom.

 

Čemaževa juha.

Današnji recept bi moral priti k vam na obličje že kakšne tri ure nazaj, pa sem se morala ukvarjati z nevšečnostmi. No, današnje popoldne se je začelo povsem umirjeno s sprehodom do bližnje (beri: 2 km stran) trgovine. Sem si rekla, bom združila prijetno s koristnim, grem raje peš v trgovino z nahrbtnikom, naredim nekaj dobrega zase in za Pesjanko, kot pa da se usedem v avto. Vse lepo in prav, nakar na pol poti proti domu preverim elektronsko pošto, kjer opazim obvestilo o tem, da je v knjižnico prispelo rezervirano gradivo. Naj povem, da sem zadnja dva dneva obsesivno pregledovala Cobiss in čakala, kdaj bo gradivo prispelo v knjižnico. No, zgodba se je končala s tem, da sem šla potem vseeno nazaj v Črnuče z avtom. Po isti poti, po kateri sem se slabo uro nazaj sprehajala. Toliko o prijetnem in koristnem.

Sedaj pa končno k čemaževi juhi. 

Rjavi medvedi smrdijo po česnu

Prvič sem za čemaž slišala pred kakšnima dvema letoma. Da je to neke vrste divji česen, mi je bilo razloženo. Naivno sem si predstavljala, da okrog bukev v lokalnem gozdu pač rase bolj kilavi bratranec merkatorjevega bohotnega preganjalca vampirjev. Do danes dopoldan, ko sem se se prvič zares (internetno) spoznala z njim ugotovila, da v bistvu gre za užitne šmarnice. Ali solzice, kot jim pravi Prežihov Voranc. Na videz se razlikujejo le po obliki cveta, sicer pa čemaž na daleč izdaja že močan vonj po česnu.

[caption id="attachment_2073" align="aligncenter" width="412"] Listi čemaža, ne šmarnic.[/caption]