Meal prep: Tortilja wrap na 3 načine

Nedavno sem odkrila tole domislico za tortilla wrap oziroma zavitek s tortiljo, če poskusim posloveniti. V Ameriki je takih malic malo morje, odličitev, kaj boste v tortiljo zavili pa v resnici povsem vaša. Jaz vam danes ponujam 3 malce bolj zdrave različice, polne beljakovin, ki jih vsi še kako potrebujemo. Predvsem pa tisti, ki se želimo znebiti še kakšnega kilograma.

Za nadeve sem uporabila tri glave vire beljakovin - jajca, tuno in piščančja prsa. Zraven še obilica zelenjave (no, toliko, da wrap lahko še vedno elegantno zavijemo), polnozrnata tortilja in malica je pripravljena.

• 

• 

• 

Sestavine:

• 3 polnozrnate tortilje
• 100 g piščančjih prsi + lahki kremni namaz
• ena velika odcejena tuna + 50 g skute + žlička gorčice + 50 g koruze
• 3 jajca
• zelenjava po želji

Priprava:

Za tortiljin zavitek s piščančjimi prsmi sem na tortiljo namazala malce kremnega sira, čez njega razporedila meso in kasneje že zelenjavo (motovilec + kislo papriko.)

Tortilja s tuno je nastala tako, da sem zmešala eno odcejeno tuno skupaj s skuto in gorčico, namaz razmazala po tortilji, posula s koruzo in motovilcem.

V zadnji opciji z jajci pa sem najprej v posodi razžvrkljala 3 cela jajca, jih posolila in popoprala ter iz njih spekla debelo palačinko oziroma bolj omleto. Položila sem jo na tortiljo, nadevala z zelenjavo (motovilec in sveža kumara) in zavila.

• 

• 

• 

Navdih iz lokalne pekarne

V nedeljo smo se vrnili z dopusta. Bili smo malo tu in malo tam. Bilo je kar pestro, saj moraš imeti za dojenčka s sabo kar nekaj stvari. Velikih stvari, ki zavzamejo večino prtljažnika. Še huje je, ko si štiri dni na eni lokaciji, potem greš za naslednje štiri dni drugam, vmes še na eno poroko ... in vse te stvari, ki jih voziš s sabo, moraš prestavljati ven in nazaj v prtljažnik. Itak na koncu ne veš več, kje imaš kaj. V glavnem, bilo je pestro. Pa tudi lepo. Malo smo se spočili, malo smo uživali, čustev in dogodkov je bilo tudi kar nekaj. Zanimiv dopust, bi temu rekla.

#StartajSlovenija: Barba Sol

Sol. Najpomembnejša od začimb. Če se kulinarični pripravek še tako ponesreči, zadostna količina slanice izniči vse napačne okuse in nadvlada brbončicam. Kar ni nujno cilj našega gurmanskega popotovanja, heh. Priznam, jaz bi najbrž kar takoj umrla, če mi vzamete sol. (Za kar bi vam moje zdravje bilo najbrž hvaležno, ker za visok pritisk poskrbijo že izdatne količine kofeina.) Brez soli so jedi pač puste, pika. Že Martin Krpan je prepoznal vrednost belih kristalov in nato konsistentno kršil zakonodajo s tranzitom neprijavljenega blaga, da je severnim sosedom lahko dobavljal belo zlato.

Pita z rdečo peso in feto

V spodnjem receptu vam ponujamo malce nenavadno uporabo rdeče pese. Večina si jo privošči v solati, nekateri v juhi, popularna je tudi v burgerjih, jaz pa sem jo tokrat uporabila v slani piti. Kombinacija je malce nenavadna in priznam, tudi sama sem bila skeptična. Zaman! Teli okusi so ravno dovolj prefinjeni, da tale pita lahko služi kot sofisticiran silvestrski prigrizek oziroma predjed. Ostanki pa drug dan (ali pa še za cel teden, če je bo slučajno kaj ostalo) za malico v službi. (Ob predpostavki, da 2. januar ne postane zopet praznik, hehe, tako dolgo namreč pita definitivno ne bo preživela.) Aja, in seveda - o A do Ž je tale pita narejena v SilverCrest Monsieur Cuisine aparatu. In krhkega testa definitivno nikoli več ne boste mesili na roke, to vam zagotavljam.

Okusi Vipavske, part2

Nadaljujmo z našo Vipavo.

Poleg čokoladnih raviolov smo Bormašince postregle še s skutnimi truffli iz albuminske skute. Nekaj smo jih povaljale v parmezanu, nekaj v čemažu, nekaj pa v nasekljanih suhih figah. Še dobro, da smo se odločile tudi za ta prigrizek, po zaslugi gneče na primorski avtocesti smo na kraj dogodka namreč še celo malo zamudile, pa potem smo iskale tekočo vodo in največji lonec, kar ga premore moja kuhinja, poln vode, tudi potrebuje kar nekaj časa, da zavre (da smo v njem lahko pričele s kuhanjem raviolov) ... Tele kroglice so bile prave rešiteljice, da gosti niso obstali pred praznim štantom.

Testenine: Čokoladni ravioli

Ha, ponavadi sem jaz tista, ki včasih kakšno izmed Bormašinc malce okaram, da je pozabila, na našo krasno razpredelnico, kjer je zapisano, kdaj je katera na vrsti za objavo recepta. No, danes pa bom kar sebi privoščila eno okrog ušes. Ura je 21:08, sedim na mini kavču v apartmaju v Barbarigi, precej pester dan je za mano in šele sedaj mi je kapnilo, da smo že devetega in da se v razpredelnici svetlika moje ime. V opravičilo lahko dodam to, da smo dopoldne uspešno prvič prevozili večje število kilometrov z našo deklino. Carinik je pogledal njeno osebno izkaznico, zagotovo si je mislil, da je fant, ona pa ga je gladko zignorirala.

Praznično kosilo prvakov po bormašincah

Januarja smo si s puncami rekle, kaj ko bi sodelovale na mesečnem izzivu Naša sestavina - vaš recept revije Odprta kuhinja. Gre za izziv, kjer oni zastavijo temo oz. sestavino, bralci pa pošiljajo svoje recepte. Najboljše preizkusijo, najboljši trije pa dobijo tudi nagrado. Januarja je bila ta tema kava in s puncami smo združile moči in pripravile kavni recept. Jaz sem pa vse skupaj zamočila in v poplavi obveznosti recept enostavno pozabila poslati. O-o. Zato sem se morala februarja oddolžiti. In seveda je bil izziv veliko večji, saj je bila tema ribe oz. postne jedi. Ribe imam sicer rada, ampak jih redko pripravljam doma, predvsem zato, ker ne znam najbolje z njimi. Postna hrana pa ... kaj je to? Ja, ja, rada jem. :)

Tako je bil izziv veliko večji. Seveda je z idejami zelo pomagala šefica Tina, tako da sva na koncu nevihtenja možganov prišli do ideje, da bi pripravili ribji burger z limetino majonezo. Zveni moderno, dokaj enostavno in okusno. Super! Ker čas beži, sem se burgerja lotila sama.

Pa, kot bi naročili, smo dobile izziv tudi od Mercatorja za naš #kuhaM projekt. Velikonočno kosilo za naše skakalce.

Postna hrana nima sicer nobene veze z Veliko nočjo, razen tega, da Velika noč sledi postu, ampak ... športniki imajo posebno prehrano in za skakalce, smo si mislile, je ta hrana bolj ali manj lahka, razen pred in po tekmi. Kot rečeno, burger je vseeno trenutno kar moderen in bogat, in zakaj ne bi poskusili nečesa novega za praznike. Hkrati pa je spodnji recept res lahek, razen praznične majoneze, tako da odličen za to priložnost. Letos je lahko Velika noč malo bolj moderna, tudi v sestavinah. ;)

In vino veritas.

V vinu je resnica, ali bolje, če ga malce preveč popiješ, boš povedal marsikaj po pravici. Vsaj tako  pravijo. Vino in alkoholne pijače na splošno niso nekaj, kar bi konzumirala pogosto ali v velikih količinah. Čeprav moram priznati, da sem prav uživala, ko so nas lani (prav v tem času, če se ne motim) povabili v Smrekarjev hram na večhodno martinovo večerjo, ki so jo pripravili po predlogih blogerjev in drugih uporabnikov družabnih omrežij. Večerje se še danes rada spomnim, ker je bila res vrhunska. In prav takšno je bilo tudi vino, ki ga je k vsaki jedi skrbno izbral vinar znamke Vipava 1894.

Ampak to je bilo lani. Za letošnje martinovo smo dobile bormašince #kuhaM nalogo oz. izziv, da pripravimo nekaj z vinom. Naj bo to jed ali pijača. Ker vina navadno nimam doma, z njim le redko kaj kuham ali kako drugače ustvarjam. Zato smo bormašince pri tem izzivu za pomoč prosile internet in našle tale zanimiv recept - tortice s čebulo v vinu in s kozjim sirom. 

Pica kraljica

Pica. Kraljica prigrizkov, študentske hrane, ljubiteljev italijanske kuhinje, comfort fooda. Ki je kriva za tisto lužico sirove maščobe, v kateri lahko vidiš odsev svojega zmačkanega obraza. Lužica je včasih mastna packa v kotičkih ustnic, ki jih pozabiš obrisati, ker se ti mudi na predavanje, s postano šestinko iz Slasta pa si vsaj za silo potolažil razdražen želodec. Včasih zaspiš s kosom v naročju, ker je deževen petek popoldan, tebi se ne da nikamor, in si jo naročil na dom. Ker jo lahko ješ tri dni zapored in se z lahkoto pretvarjaš, da je z drugo oblogo povsem drugačen obrok. Njam. Pica. Ena bolj simpl jedi, ki jo najbrž pripravljajo že 5-letniki, pa vseeno si zasluži obeleženje na našem blogu. Ker pica. Slastna, mastna, vroča ali mrzla. Pica.

Nosečnost za telebane, prvič: prolog.

Dolgo časa sem razmišljala, če sem v situaciji, v kateri sem se znašla (no, roko na srce sem/smo v njej že kar nekaj časa), zrela za to, da odprem nov blog. Dejstvo je, da se zadnje čase zgodovina mojega brskalnika polni s pojmi in izrazi, ki nekako ne gredo najbolj z roko v roki s kulinariko. Še večje (in bolj pomembno) dejstvo pa je to, da bi se me Sanja najverjetneje prijateljsko popolnoma odpovedala, če bi ji nekega dne smrtno resno oznanila: "Ti, veš kaj, nosečniški oziroma materinski blog bom začela pisat." (Že pri tistih SMS-ih, ko sem jo provocirala z nosečniško fotografijo in idejami v smislu 'lahko nas fotkaš v vinogradu, med trgatvijo, Denis bo imel brento na ramah, jaz pa v njej s trebuhom, ovita samo v ruto!' sem se sprehajala hudo po robu. In vse je bila samo šala, resno, prisežem!) Huje bi bilo lahko samo še, če bi ji rekla, da bom začela snemat videe o mejkapu in jih objavljati na Youtube. 

Potreben je bil torej kompromis in po ekspresnem premisleku ga res ni bilo težko skleniti: Bor mašina bo obogatena s pripovedkami o prihodu novega člana/članice, za povsem samostojen in kolikor toliko kredibilen nosečniški/materinski blog pa itak kljub šestim letom, preživetim na FDV-ju, še vedno ne znam dovolj dobro mešati megle (ali pa samo dreka). Upam, da tisti, ki Bor mašino spremljate predvsem zaradi receptov, ne boste preveč razočarani, ampak dejstvo je, da je to življenje. Še večje (in bolj pomembno) dejstvo pa je tudi to (again), da recepti ne gredo nikamor, samo obogateni bodo s kakšno nosečniško prigodo. 

Do novembra, ko bo Bor mašina postala šest-članska zasedba, je sicer še kar nekaj časa, zato naj bo za danes dovolj. Prihodnjič se lotim pripovedovanja malce bolj sistematizirano, obljubim. No, in če imamo eni na poti otroke, se drugi množično poročajo. Letos je bilo, kar se porok tiče, zame kar plodno leto - par dni nazaj se je odvila še tretja letošnja poroka, na katero sem bila vabljena in tudi sama sem prispevala k pogostitivi v obliki slanih rogljičkov s šunko in sirom. 

Pica? Pita? Pitca. In knjige.

Knjige. Zelo imam rada knjige. No, do konca sedmega razreda OŠ res nisem marala brati. Najbrž zaradi prisile in obveznosti. Potem pa se je nekaj zgodilo (ni skrivnost, samo ne vem, kaj) in sem začela brati kot nora. Najbrž sem največ knjig prebrala v teh nekaj sledečih letih. Seveda obvezne literature še vedno nisem marala preveč, ker sem bila uporna najstnica. Ne more mi biti všeč nekaj, kar je v šoli obvezno. Se ne spodobi. :) Na faksu me je upornost nekoliko minila, saj je bilo obvezne literature na pretek in nekaj nje tudi zelo zanimive. Mi je pa tekom študijskega leta zmanjkovalo časa in volje za branje leposlovja. Sem pa za to izkoristila poletne počitnice, kjer sem se razvajala z manj zahtevnimi mladinskimi knjigami, med njimi je bilo kar nekaj fantazijskih.

 Tudi v zadnjih letih moj interes za branje variira. Kakšno leto preberem veliko knjig, spet drugič 'se mu ustavi' in ne morem prebrati niti ene knjige. Tako je bilo celo prvo polovico letošnjega leta. Lotila sem se branja kar nekaj knjig, pa jih enostavno nisem prebrala do konca. Na srečo je tu dopust in morje, kjer si uspem vzeti dovolj časa in imam dovolj motivacije za branje. Tako sem nadoknadila in prišla na 6 prebranih knjig, eno pa pravkar zaključujem. Za motivacijo za naslednjih nekaj mesecev mi je pa bralni izziv, ki sem ga na spletu zasledila pred nekaj dnevi. Knjigo v roke!

Saj vem, da je zunaj 30 stopinj ...

... ampak kdo pravi, da hrenovkam ni mrzlo? Ali se kdaj znajdete v situaciji, ko imate preveč časa in se zalotite pri razmišljanju o tem, kako se počuti, npr., vaš pes? Jaz se to redno sprašujem, vsak dan, pravzaprav, ko mi Pesjanka uide v gozd, spleza čez ograjo (kljub nedavni zamrežitvi le-te) in ignorira moje klice. No, danes pa se, za potrebe spodaj objavljene dobrote, za krajši trenutek prelevimo v hrenovko. Najprej razčistimo eno stvar: smo eko junečja hrenovka, ne kar katerakoli hrenovka. Tako. Mislim, če se že gremo, da smo hrenovke, bodimo vsaj ekološke in naravnost slastne, kaj ne? Odlično. Sedaj pa pomislimo na to - kje hrenovke preživijo večino svojega časa? V hladilniku. Na tistih borih 6°C. Zakaj jim torej ob zunanjih poletnih temperaturah ne bi privoščili malce toplote? Za vsak slučaj jih pa še oblecimo, uboge reve so zagotovo že precej podhlajene. No ... in tako dobimo: prav posebno hrenovko v testu!

Sladko pekoče perutničke

Tako kot je pri večini stvari v mojem življenju, je tudi moj odnos do nogometa na relaciji vroče-hladno. V svoji mladosti sem ga celo tako oboževala, da sem se pri športni vzgoji prostovoljno pridružila fantom in se kasneje odločila celo, da se pridružim ženski ekipi na Kodeljevem. Po treh treningih sem odkrila pete, šminke in maskaro in nogomet me ni več zanimal. Sedaj ga gledam občasno, največkrat prvih deset in zadnjih pet minut. Vmes pa samo počivam z zaprtimi očmi, če veste kaj mislim.

Rekorderski maj.

Tole je naša četrta objava v maju. Kaj pa vem, življenje se dogaja, potem si človek rad vzame kakšno uro več v naravi in kakšno uro manj v kuhinji. Nič hudega. Jaz na take reči gledam kot na zavetje pred viharjem - ko bodo naše glave polne idej in bo na Bormašini spet veselo. In ja, kar nekaj projektov prihaja, tako da nikamor nam ne pobegnit.

Kaj se sicer dogaja? Mene je v teh dneh popolnoma povozil faks in vse obveznosti, ki so se mi nakopičile. Spet sem v tistem obdobju, ko si na list papirja naredim koledarček in na njem za vsak posamezen dan označim, katero seminarsko nalogo bom pisala in koliko moram napisat, hehe. Smešno, saj vem, ampak jaz nisem človek, ki bi se lahko usedel in bil sposoben napisati vseh zahtevanih 4000 besed v enem dnevu, tako da je razporejanje dela moj edini ključ do (relativnega) uspeha. Sploh pa je pred mano dolgo poletje, ko bo tudi še čas za kakšen stari greh, hehe.

No, za začetek je bormašince iz spomladanske utrujenosti predramil Mercator. Doletela sta nas kar dva izziva, jaz pa danes začenjam s tistim, ki je tesno povezan tudi z nogometom. Bliža se finale lige prvakov in sama sicer nisem noben strokovnjak, a nekaj malega sem kot pasivna gledalka vendarle ujela. In kaj je najlepša možna kombinacija s televizijo (nogomet gor ali dol)? Hrana, kaj pa drugega. 

Pomlad na hitro

Konec februarja se mi je zdelo grozno fino, da se zima končuje in da prihajajo toplejši meseci. Pravzaprav, prvič v življenju sem pomislila, da je zima kar hitro minila. Danes pa sem si že zaželela poletja. Mogoče sem res malo preveč zahtevna ali neučakana, ampak poletje je res moj najljubši letni čas, ki sem mu že večkrat pisala slavospeve.

Kakorkoli, psihično se moram pripraviti na to, da bo toplo šele čez par mesecev in uživati v lepotah sedanjega letnega časa. Izkoristiti moreče in hladne dni, kot je današnji, da se zabubim pod odejo ali v kuhinjo in spečem nekaj dobrega. Ravno pravšnji dan je torej, da preizkusim recept za čemaževe hitre kruhke s sirom.

 

Ko se veliki noči zrola

Mercator nam jo marsikdaj zagode. Pa ne v slabem smislu - izzivi, ki v razmišljanje spravijo tiste možganske celice, ki so odločilne za kreativnost in so včasih malce preveč zakrneli, so še kako dobrodošli. Bormašince smo se tokrat spet usedle za mizo in se skupaj podale v boj pri iskanju inovativnih in drugačnih receptov za pripravo velikonočnih dobrot. No, Sanja je grela domačo posteljo, ostale pa smo zavihale rokave. 

Moja velika noč odkar pomnim izgleda nekako takole: hren z jabolki, prekajena šunka, pirhi, orehova potica in kruh. Klasika, ki je super okusna in sploh se ni za pritoževati. Letos, pa bo malce drugače. Včeraj smo uspele naumiti kar nekaj zanimivih receptov, ki imajo še vseeno tisti pravi velikonočni okus, po drugi strani pa je se počutiš, kot da si odkril nekaj novega. Začnimo kar z Velikonočnimi polžki oz. rolicami.

Mafin kruhki

napisano v ponedeljek zjutraj

Mafin kruhek je čisto navadno testo za kruh, natlačeno v modelčke za mafine. Enkrat poleti sem pridno mesila, da bi jih jeseni odmrznjene lahko pridno mlatila za malico. Končali so v mojem želodcu, se preden so se zares ohladili, česar pa za današnjo jutranjo kavo ne morem trditi. S popečenim jezikom in nemirnim želodcem se poskušam koncentrirati na zapis, misli pa se podijo nekje med potni list-dežnik-polnilci-dežnik relacijo. Čez 12 ur bom izgubljeno stala na letališču v drugem koncu Evrope in iskala javni prevoz do Londona.

*vstavi krik navdušenja, ki se sčasoma prelevi v krik histerije* Samo redkim (pha) je znano moje katastrofalno prenašanje potovalnega stresa .....

Čarobni december in mini burgerji

Ah, ti prazniki. Čas, ko se nam vse stvari zdijo preprosto čarobne in nepopisno lepe. Čas, ko se hitenje po Čopovi spremeni v počasno potikanje in opazovanje lepot naše prestolnice. Čas, ko se nadležni kitajski turisti, ki z ogromnimi iPadi slikajo ljubljanske viseče spermije in vrhnje dele glav svojih soturistov, spremenijo v pozorne in hvaležne opazovalce slovenskih lepot. Ko fušajoče strune kitar pouličnih glasbenikov postanejo nežna simfonija, ki nas spremlja na poti do božičnega čudeža, naporni sorodniki pa prijetna popestritev prazničnih dni.

December pa je ob enem tudi čas, ko so nenapovedani obiski prej pravilo kot izjema in čas, ko vsi po vrsti pričakujejo, da jih bomo po gosposko postregli. Ja, čisto vsi po vrsti. Tudi tista teta iz Spodnjega Dupleka, za katero se nihče več natančno ne spomni kakšne družinske vezi nas družijo, da o imenu niti ne govorimo, in ki nas naslednji dve uri po prihodu dolgočasi z zgodbicami iz svojega otroštva in tako počasi a vztrajno ubija božični duh vseh prisotnih mlajših družinskih članov. Saj ne rečem, obiski so lahko čudovita stvar. Če so napovedani in posledično zaželjeni. Ali pa, če gre za redke posameznike, katerih družbe se nikoli ne branimo. Okej, pa če imajo darila. V tem primeru spregledam nenapovedanost in težak karakter, priznam.

En pohan december, prosim

Razmišljam, kako naj ubesedim zaključek včerajšnjega večera, ko smo Ana, Sanja in jaz po večerji s petimi hodi, ki smo jo pripravljale (nekatere bolj aktivno, druge malce bolj samo z opazovanjem in slinjenjem v potokih) na druženju z Andrejem Kuharjem, na katerega nas je povabil Mercator, sedele v McDonaldsu ter brskale vsaka po svojem McFlurryju, češ, mogoče pa se čudežno pojavi še kaj te sladke epskosti. Da se ne bomo narobe razumeli - 5-hodni meni s hobotnico, govejo juho, riževimi kroglici s škampi, piščancem z zelenjavo ter mangovo tortico je več kot zadovoljil naše, sicer na povprečno študentsko hrano vajene brbončice, a McDonalds je le tisti, ki v hladnem decembrskem večeru, ko se je po Čopovi pod vplivom kuhanega vina nevarno pozibavalo že kar veliko število naključnih majajidočih (majav+mimoidoč), ponudi toplo zavetje, oporo za zadnjico in ravno dovolj šundra, da se klepeti o januarskih dietah porazgubijo do sosedne mize.

 

Skoraj kitajski devžej

Z gosti imam zelo malo opravka. Malo zato, ker na moji levi rami čepi gospa Mati, ki pravi, da moraš pred prihodom obiskov nujno pobrisati prah tudi po najvišjih policah (moji lenobi se pa kaj takega seveda ne da), malo pa zato, ker študentska soba ni ravno kraj, zaradi katerega bi Gatsbyjev organizator zabav padal po tleh. No, če se kak obisk ustavi v mali študentski kuhinji, pripravim palačinke, ki so tako že uveljavljena študentska sladica. Veliko raje sem sama gost. Ni boljšega, ko te nekdo postreže, pa četudi "samo" z sirovim toplim sendvičem.

Kvazi kitajski navdih za spodnje Bor mašina prigrizke se je pretihotapil iz poznonočnih pogovorov s cimro, ko obe sanjava o dostavi iz zaprtih kitajskih restavracij. In s ''kitajskim navdihom'' mislim predvsem na sojino omako, ki je v naši domači kuhinji precejšnji neznanec.