Preprosto kot pasulj

"Jutri bomo jedli pasulj!" Super! "Ti ga boš naredila!" Čakaj, kaj? Prvič, še nikoli se nisem lotila opletanja s kuhalnico nad loncem vrelega fižola, in drugič, nihče pod domačo streho ni zares vedel, kako se katalizatorja prebavnih plinov lotiti iz nule. Doslej so višje kulinarične inštance domače kuhinje za pripravo pasulja uporabljale kar fant. Najbrž to ni legitimno poimenovanje, ampak govorim o mešanici začimb, ki poskrbi za čarovnijo želenega okusa. Predstavljam si, da je poleg fižola to bila edina sestavina moje druge najljubše jedi na žlico. (Prva je čokolino.)

Pa smo doma staknili glave in se stegnili do najvišje police po najdebelejšo kuharsko knjigo. V Slovenski kuharici Felicite Kalinšek sva z gospodom Očetom trikrat pregledala (stvarno) kazalo, pa pasulja nisva uspela locirati. Nato se je nekje zabliskalo poglavje Srbska kuhinja in tam sva našla recept za srbski fižol, ki je bil po opisu še najbolj podoben pasulju. Voilà.

Polžki s skuto in pehtranom

Huh, teli polžki so se pa načakali v osnutkih za objavo. Ampak, kdor čaka, dočaka! Tako, kot sem tudi jaz par dni nazaj dočakala prvo pravo prespano noč moje dojenčice. Saj vem, medicinsko gledano se reče, da dojenček prespi noč, ko spi 5 ur v kosu. Ampak roko na srce, glede na to, da greva z Gajo spat med 20. in 21. uro zvečer, pa da se je kar velikokrat po 5 prespanih urah prvič prebudila ob 2. ali 3. uri ... To ni ravno nek tak ritem, ob kateremu bi tudi odrasel bil zadovoljen in rekel, uh, to noč se se pa res naspal. No, zadnjič je Gaja zaspala ob 21. uri spala do šestih zjutraj. Jaz sem ob štirih začudeno pogledovala na uro, računala, če mislim prav, potem pa me je skoraj razneslo od sreče, pa še nazaj nisem mogla zaspat. Noro. 

Pa pojdimo naprej k nedojenčkastim temam. Pomlad je tu, poletje se bliža. Jaz že praznim zamrzovalnik - pred poletjem je treba porabiti stare zaloge borovnic, malin, robid (da bo motivacija za nabiranje novih večja). V mamini toplo gredi se je že razbohotil motovilec, samo da se temperature povzdignejo, pa bomo pričeli s prekopavanjem vrta. Naša mami v zamrzovalnik vedno spravi tudi zelišča - eden najbolj dragocenih je pehtran. In ker ga bo poleti spet polno na vrtu, je treba porabiti tudi to. Vseeno pa ob zaenkrat še hladnih večerih paše malo vklopit pečico in se pogret ob kakšni topli pojedini. Danes vam ponujam recept za Kvašene polžke s skuto in pehtranom.

Ferrero Rocher

Jah, pridejo tudi taki dnevi, ko že zjutraj napišem sms Bernardi, da zvečer pridem na rundo, dve, tri Jegra. Če je res hudo, se povabim tudi na hranjenje. Pa preden vsi, ki me poznajo začnejo zaklepati vrata, da jih po nesreči ne obišče moja požrešna malenkost, moram dodati, da hrano prinesem s seboj. No, na srečo pa alkohola k osebi, ki si zimske večere na dnevni bazi krajša s kakavom in čajem, takim, okrepljenim, nikoli ni potrebno nositi  … pa si mislite kar si hočete. :)

In kakšni so takšni dnevi, ko že zjutraj vem, da bom dan preživela le z dodatno mero alkoholne motivacije? Takšni, ko me ob 6.00 iz postelje vrže budilka kljub temu, da se običajno zbujam vsaj dobrih 5 minut pred njenim zvonenjem. V teh letih se je moje telo namreč izučilo, da se naravno začne prebujati vsaj toliko prej, da budilko ugasnem, preden bi začela zvoniti. Nič namreč ni tako hudo kot tisti ostri zvok moje 15 let stare budilke, za katero se vsako jutro čudim, da še vedno deluje. Ženska je pač trdoživa … in zoprna bolj kot tri stare babice, ko jih zmotiš sredi 'vaške straže' in zraven obtožiš opravljanja.

Spomini, ki kipijo

    Hrana so zame v prvi vrsti spomini. Jesenski jabolčni štrudelj. No, ne povsem jesenski, kar poznopoletni je bil, takrat, ko prva jabolka že začnejo padati na tla. Rojstnodnevna torta z anansom iz kompota, sladko smetano in instant vanilijeve kreme. Poletni pehtranov biskvit. Nedeljski piščanec iz pečice in tenstan krompir. Vse to so klasike moje mame, okusi pa mi bodo ostali v spominu za vedno. Sama sem nase kar malce jezna - še večerje mi ne uspe vsak večer rutinirano izpeljati (ponavadi do kosila še nekako gre, potem pa zaplavam v nešteto prigrizkov brez kakršne koli logike in reda), kaj šele, da bi imela par tipičnih posladkov, ki bi zaznamovali naš vsakdan. Okej, ja, za rojstne dneve vedno spečem torto, ampak kaj, ko je (skoraj) vsakič drugačnega okusa. In sedaj, ko imamo podmladek v hiši, bi vsekakor bilo fino razmisliti, da ji nekoč, v prihodnje, ko bomo skupaj jedli in bili veseli, v spomin zapišem tipične okuse naše družine in našega življenja. Saj vem, da je kuharija sedaj sila moderna, treba je znati azijsko, špansko, italijansko, malo francoskega, pa kakšen ameriški burger, kje se najde še kakšna slovenska klasika ... Ampak jaz bi rada prenašala spomine. Rada bi, da bi se moji otroci nekoč preko hrane in poznanih okusov vračali v brezskrbne dneve mladosti.

Jaz se neštetokrat spomnim še zajtrka, ki sem ga vedno dobila pri moji stari mami. Ne, ni mi kuhala pudingov, gresa, ni mi mazala tisoč in en namaz na kruh ... Dobila sem skodelico tople, sladke bele kave in rezino kruha. Mmm, kolikokrat sem poizkusila zadeti pravo mešanico proje, in kneippa, pa še kar mi ni uspelo, da bi bila bela kava tako okusna, kot je bila njena. Smo pa zadnjič s puncami to kombinacijo kruha in bele kave malce predrugačile. Nastali so kipniki z belo kavo. 

Praznično kosilo prvakov po bormašincah

Januarja smo si s puncami rekle, kaj ko bi sodelovale na mesečnem izzivu Naša sestavina - vaš recept revije Odprta kuhinja. Gre za izziv, kjer oni zastavijo temo oz. sestavino, bralci pa pošiljajo svoje recepte. Najboljše preizkusijo, najboljši trije pa dobijo tudi nagrado. Januarja je bila ta tema kava in s puncami smo združile moči in pripravile kavni recept. Jaz sem pa vse skupaj zamočila in v poplavi obveznosti recept enostavno pozabila poslati. O-o. Zato sem se morala februarja oddolžiti. In seveda je bil izziv veliko večji, saj je bila tema ribe oz. postne jedi. Ribe imam sicer rada, ampak jih redko pripravljam doma, predvsem zato, ker ne znam najbolje z njimi. Postna hrana pa ... kaj je to? Ja, ja, rada jem. :)

Tako je bil izziv veliko večji. Seveda je z idejami zelo pomagala šefica Tina, tako da sva na koncu nevihtenja možganov prišli do ideje, da bi pripravili ribji burger z limetino majonezo. Zveni moderno, dokaj enostavno in okusno. Super! Ker čas beži, sem se burgerja lotila sama.

Pa, kot bi naročili, smo dobile izziv tudi od Mercatorja za naš #kuhaM projekt. Velikonočno kosilo za naše skakalce.

Postna hrana nima sicer nobene veze z Veliko nočjo, razen tega, da Velika noč sledi postu, ampak ... športniki imajo posebno prehrano in za skakalce, smo si mislile, je ta hrana bolj ali manj lahka, razen pred in po tekmi. Kot rečeno, burger je vseeno trenutno kar moderen in bogat, in zakaj ne bi poskusili nečesa novega za praznike. Hkrati pa je spodnji recept res lahek, razen praznične majoneze, tako da odličen za to priložnost. Letos je lahko Velika noč malo bolj moderna, tudi v sestavinah. ;)

Torta za dušo

No, sedaj, ko pa mi kronično primanjkuje časa (popravek, ne da mi ga primanjkuje, ampak odločila sem se, da ga vsega posvetim naši najmlajši), si pa lahko izbiram, kdaj in kakšne torte bom pekla. In v teh treh mesecih sva z Gajo končno uspeli ujeti tak ritem, da si njene vmesne dremeže in trenutke, ko se sama zamoti v igralnem centru, brez skrbi sama privoščim za ustvarjanje v kuhinji. Takole pozno pozimi/zgodaj spomladi se pri nas že začne sezona rojstnih dni in prav super se je bilo zadnjič premišljeno lotiti peke tele čokoladno-pomarančne lepotičke. 

Aha, vas zanima še kaj o dojenčku? Trije meseci so mimo. Ponoči je že zelo lepo spala, pa je na to pred 14 dnevi uspešno pozabila in tako me ponoči vrže pokonci tam nekje minimalno trikrat, včasih pa tudi petkrat. Tam nekje ob 4. uri zjutraj ponavadi tudi ne bi več nazaj zaspala, takrat v igro vstopi še Denis, pa čeprav mora zjutraj v službo. Se je pa mala mrhica končno uspela malce bolj konkretno in "v šusu" najesti. Čeprav sem z dojenjem skoraj obupala že po 14 dneh, so sedaj trije meseci mimo in ... no, prsne blazinice so še vedno v igri, hehe. Je pa otroček pri tej starosti že hudo zanimiva reč. Smeji se, včasih ji uspe odgovoriti z "abu, agu, ee, oo, grhdgrgr", največja fascinacija v tem trenutku so pa njene roke, natančneje desnica. Gledala bi jo lahko pol ure, nato jo v naslednje pol ure želi pojesti. Krave pase že hudo suvereno, to, da bi se obrnila iz trebuha na hrbet pa je zaenkrat zgolj še teorija, na prakso bo potrebno malce počakati. Veliko že zna, zaspati sama še vedno ne. Bo že. 

Gremo k tortici. Torta s pomarančno peno, čokoladnim ganašem in orehovim biskvitom.