Jamie: Zlati piščanec, dušeno zeleno in gratiniran krompir

Res rada kuham. Ljudem, ki jih imam rada, in od teh še rajši tistim, ki radi jedo. Ljudem, ki jim ni težko posedeti ob mizi in tistim, ki jih kalorije ne zanimajo, če želim eksperimentirati po svoje. In vedno me  razveselijo tisti, ki se potem z zanosom zaženejo v umazano posodo in počistijo moj nered. Takim pa lahko kuham vsak dan. In za tale Jamiejev recept sta bili dve dobri pomivalski duši res dobrodošli. Pustimo ob strani, da sta prehvalila recept, pa kuharico tudi. Kako gospodu Oliverju rata umazat VSO posodo iz kuhinje, je fenomen. In kako mu rata umazat celo kuhinjo, je logično. Uporabila sem veliko ponev (dvakrat), malo ponev, veliko posodo s pokrovom, cedilo, kuhalnico, dve deski za rezanje, velik nizek pekač, dva peki papirja, lupilec krompirja, tri žlice, blender z malo posodo, dva noža, štiri vilice, štiri skodelice. Celo kuhinjo.



Torej. Jamie pravi, 15 minut. Ker vem, da nismo odkrivale tople vode in je idejo preizkusil in objavil že kdo drug, sem šla v raziskavo. Res so bili taki in drugačni kerlci, ki jim je bolj ali manj uspelo ujeti čas. Tukaj, tukaj in tukaj so samo nekateri izmed bolj zanimivejših. Sem si rekla, če Jamiejev čas podvojim, mogoče. No, rezultat brez priprave je bil 37 minut, in to tudi brez vmesnih pavz, da sem umila posodo, ki sem jo še rabila. In za foto material. Kar bi lahko zaokrožila skupaj na eno uro. 15 minut, pa kaj še, lažnivi Jamie!

Paradajzova župa po Jamieju

Če bi gospe Mami povedala, da se v njenem kuhinjskem svetišču nameravam lotiti preizkušanja receptov Jamieja Oliverja, bi me najbrž razdedinila. In če bi ji na ušesa prišlo, da nameravam recept izpeljati v petnajstih minutah, bi me najbrž kar takoj postavila pred prag in zamenjala ključavnico. Mislim, da je še nisem videla bolj nervozne kot takrat, ko gleda svetlolasega angleškega kuharja, kako soli vrelo vodo z višine dveh metrov. Zgornja veka ji začne trzati, ko vidi, kako kuhinje ne pospravlja sproti ali kako neuvidevno pušča prižgan plin. Ampak! Nisem se dala in se kuhe pogumno lotila v soboto ob pol devetih zjutraj. Da bi ob morebitnem zafrku uspela zglancati štedilnik in pult, da bi v miru pripravili klasične sobotne zrezke v omaki.

Še odlomek iz privat življenja, ki ga brez skrbi preskočite, ker je vse prej kot bistven za pripravo kosila:

Moram se še tule malo potožiti, ker imajo prijatelji mojega pritoževanja najbrž že vrh glave - zadnji mesec živim sredi gradbišča, ker je uprava študentskih domov presodila, da ne moremo več živeti z dvajset let starim pohištvom. Ne, pečice ne dobimo, niti novih kopalniških pip. Imamo pa protivlomna vrata in končno tudi zidano steno, ki meji na hodnik. Tudi to je nekaj. Ampak! Svinjarije in prahu je toliko, da smo s cimrami uspele razviti instant obliko astme. Prvi teden smo se še trudile s sprotnim čiščenjem, pa smo kmalu obupale zaradi nenapovedanih prihodov delavcev, ki imajo najbolj umazano obutev v zgodovini človeštva.

Še najbolj čisti prostor v stanovanju je hladilnik, do katerega pa trenutno tako nimam dostopa. Za noč ali dve so nas nič hudega sluteče preprosto vrgli iz stanovanja. Začasno nastanjena pri Pobu se trudim z nadvse damskim in priljudnim obnašanjem, da me še on ne zabriše iz svojega brloga. Nisem čisto prepričana, če mi gre dobro. Tako, konec z dnevno dozo jamrarije, naj vam v teh novembrskih dneh naredim malo skopim z vročim poletnim receptom za mehiško paradižnikovo juho.