Meal Prep, prvič: Mučkalica in skutni žličniki

Bom kar iskrena - moja prehrana je trenutno na katastrofalni točki. Pa niti nima nedavni december prstov vmes, bolj bi lahko krivdo pripisala temu, da sem na porodniškem dopustu. In potem sem doma, gnezdim z dojenčkom, neprestano lačna (pravijo, da zaradi dojenja, hm) in hrana kar leti vame brez repa in glave. Ob 11ih dopoldne dosežem dnevni kalorični vnos odrasle ženske, do večera lahko konkuriram moškemu, ki je cel dan fizično aktiven. In to seveda ni okej. Ne za moje fizično, še manj pa za psihično zdravje. Potem pa berem nasvete ljudi, ki živijo zdravo in so postavni in aktivni in zdravi ... in vsi pišejo - obroke si pripravljajte vnaprej! Okej, razumem, če si v službi in nimaš časa, da bi si vsak dan sveže skuhal, ampak jaz sem vendar doma, valda IMAM čas. Ampak resnica je, da ga največkrat nimam. Ko moj dojenček postane tečen in zaspan, ga popokam v voziček in greva ven. In potem sva zunaj tri ure, prideva notri, OBA lačna, on joka, jaz jokam, na hitro pograbim toast in vikikremo in med basanjem uspem nahraniti še njega. On je sit in vesel, jaz sem sita in ... vedno bolj debela. In nesrečna ... Potem pa mi je mož nekega dne rekel, da bi si nosil malico v službo. Okej, lahko ti skuham. In če skuham malo več, imamo hrano še zase. In tako smo pri mojem novem projektu, za katerega upam, da bo trajal čim dlje. MEAL PREP. Priprava hrana.

#StartajSlovenija: Gorki Chili + tortilja nadev

Še pred kakšnim letom si nisem mislila, da bom ravno jaz tista iz skupine, ki bo ob povabilu na testiranje pekočih čili omak dvigovala roke in navijala, da bi bila izbrana. Disclaimer: Še vedno se pekočih reči lotevam s skrajno previdnostjo in minimalnim doziranjem, kar pa štejem za veliko prednost, saj mi pekoči hudički tako še niso uspeli požgati vseh okuševalnih čutnic. Kljub pomanjkanju izkušenj se imam tako za precej verodostojen recenzentski vir. Tako sem torej precej samozavestno zagrizla (heh) v ambasadorsko vlogo, h kateri so nas povabili pri Štartaj, Slovenija! in Gorkemu Chiliju dovolila vstop v svojo novo kuhinjo (o moji selitvi pa malce več v katerem od prihajajočih zapisov).

Jamijeva 15-minutna grška pojedina

Jamie torej obljublja, da si lahko pripravimo vrhunsko kosilo v samo 15 minutah. Njegovo kuharsko oddajo, v kateri recepte iz svoje knjige predstavlja tudi v praksi, večkrat ujamem na televizijskem programu 24Kitchen in nemalokrat malce v nejeveri opazujem, kako mu res uspe vse pripraviti v 15 minutah. Zato sem onega dne preostalim Bormašincam predlagala, če preizkusimo, ali tako hitrostno kuhanje lahko funkcionira tudi v domači kuhinji. V domači kuhinji, v kateri a) kuhamo laiki in b) nam po koncu snemanja nihče ne pospravi nereda, ki je ostal. Jamie je namreč resda ekspresno hiter, ampak v kateri domači kuhinji je pa prednost 15-minutne kuharije ta, da potem še eno uro pospravljaš? No, jaz raje kuham malce dlje in imam ob koncu kuhe tudi vse (sproti) že pospravljeno.

Pa pojdimo k praksi. Jaz sem si za tale Jamiejev eksperiment izbrala Prekrasnega grškega piščanca z zelenjavnim kuskusom z zelišči in tzazikijem. Sestavine in recept prilagam kar direktno iz knjige, dodatna pojasnila in obrazložitve pa sledijo. 

Nosečnost za telebane, devetič: čakanje

Takole med nosečnostjo je človek kar načaka. Ne bom niti začela o tem, kako dolga doba je v resnici devet mesecev. No, saj itak na sploh v življenju preveč čakamo. Vsak teden znova čakamo na petek in z njim vikend, potem celo leto čakamo poletje in dopust, pa mogoče čakamo še novoletne praznike ... Samo čakamo, da se čas obrne in da se znajdemo na tisti dolgo pričakovani točki. Kaj pa potem?

Na začetku sem po prvih pregledih zavidljivo pogledovala proti veliko večjim trebuhom drugih nosečnic, ki so čakale na zadnje preglede v nosečnosti. Komaj čakam, da bom tudi jaz lahko hodila h ginekologinji vsak teden, sem si mislila. No, sedaj, ko res hodim na preglede vsak teden, komaj že čakam, da bom prišla potem po porodu na prvi pregled po šestih tednih od poroda. Pa saj sploh ne vem, kaj tako čakam. Večkrat se moram opomniti, da je treba uživati v 'tukaj in zdaj'. In tako se opomnim, da uživam v kobacanju te male kepe v mojem trebuhu, uživam v tem, ko ugotavljam, s katerim delom telesa je bitje uprlo ob moj trebuh in ga izbočilo. Včeraj sem pol ure uživala med poslušanjem CTG-ja in srčnega utripa, ki je v povprečju bilo nekje s 135 udarci na minuto, na vsake toliko pa poskočilo do 160. Nisem si prinesla s sabo nobene knjige, telefon je bil lepo na tleh v torbi, samo poslušala sem enakomerne udarce, ki so zveneli nekako tako, kot da če bi ženska s petkami udarjala ob asfalt na poti domov iz službe. Na trenutke je pospešila korak, kot da bi lovila avtobus.

Prejšnji teden sem bila grozno nestrpna in neučakana. Tako dolgo že čakam in res me zanima, kako bo dete izgledalo, komu bo podobno. Bo kaj spalo? Se bo dojilo? Bo vse v redu? Prav opomnit se moram, da naj le še počaka kakšen teden ali dva v trebuhu, naj še malo zraste, sedaj, ko ima direktno povezavo z vsemi njami dobrotami, ki jih zaužije preko mene. Saj bo, vse ob svojem času. To si moram ponoviti približno tako pogosto, kot si ponavljam tisto, da je žensko telo ustvarjeno za rojevanje in da bo vse v redu. Vdih, izdih.

Dokler ne rodim, lahko popolnoma brez skrbi uživam v nekaterih dobrotah. Zadnjič sva jedla sladko-kislo kitajsko zadevščino z govejim mesom. Tale recept si le prihranite, ko bo v Lidlu spet aktualen azijski teden. 

Na hitro

Ko sem sama doma, se mi velikokrat ne da kuhati kosila. Sploh, ko pridem iz službe mi je muka takoj za štedilnik. To se mi je zgodilo tudi pretekli teden. Najprej sem enostavno obsedela na kavču in vsaj pol ure delala nič. (Ja, no, priznam, igrala sem igrice na telefonu. Vsega je kriva Tina, ki me napeljuje k igranju, prisežem!) Potem mi je želodec sporočil, da moram dvigniti zadnjico in se spraviti v kuhinjo, da si pripravim nekaj dobrega za kosilo.

Prednost tega, da sem sama doma, je tudi ta, da si lahko za spremembo skuham nekaj, česar moj dragi ne bi jedel, torej jed, ki je primarno sestavljena iz zelenjave. V hladilniku sem nabrala še zadnjo poletno zelenjavo iz domačega vrta (kakšni okusi!) in se lotila priprave kuskusa s poletno zelenjavo. Na hitro.

Nosečnost za telebane, četrtič: Pušenjak vs. prvič noseča ženska

Na prvem "resnem" pregledu v nosečnosti (to je tisti, ko dobiš materinsko knjižico, pa prve fotografije, na katerih je morda že vidna kakšna roka ali noga, pa še ginekologinja ti reče kakšno na račun kilogramov, ki jih lahko (ali pa tudi ne) pridobiš v devetih mesecih (oziroma preostalih sedmih)) mi je ginekologinja poleg vseh ostalih nasvetov o osnovnem vzdrževanju telesa in duha med nosečnostjo na srce položila tudi to (in to povsem smrtno resno), da naj se pa interneta kar pridno izogibam. 

Pa v resnici internet ni najhuje, kar se lahko zgodi nosečnici.

Najhujša stvar na tem planetu, ki se lahko zgodi internetu (!) je prvič noseča ženska.

Pušenjak bi vedel, o čem govorim.

No, pa za tiste, ki vas čarobni svet forumov med.over.net še ni povsem potegnil vase, naj na kratko razložim, o čem oziroma o kom govorim. Dr. Stanko Pušenjak, alfa in omega slovenske ginekologije in porodništva, je moderator (po mojem mnenju) enega najbolj obiskanih forumov (takoj za Starševskim čvekom). To je košček interneta, kamor se zgrinja vsak dvom in sum in problem sleherne paranoične nosečnice v Sloveniji. Če kdo ve, ve Pušenjak. Če je Pušenjak rekel to pa to, potem to drži. Pušenjak je za slovensko ginekologijo to, kar je sestra Vendelina za domačo kuhinjo. Do njega čutim samo najglobje spoštovanje - pa na tem mestu pustimo ob strani vso strokovnost, ki jo premore, človek mora namreč imeti hudo jeklene živce in skrajno natreniran jezik (oz. prste), da s prvič nosečimi ženskami komunicira na takem nivoju, kot ga je moč opaziti v njegovih odgovorih. 

Sama na ABC ginekologije in porodništva zahajam predvsem zato, da ujamem tiste dragocene trenutke, ko je dr. Pušenjak s svojimi besedami tako spreten, da v odgovor uspe zapakirati ne samo strokovno medicinsko mnenje, temveč obenem navrže še kakšno globoko življenjsko modrost ali pa zgolj nastavi ogledalo. O čem govorim? "Ne znam vam odgovoriti, kolikšna je verjetnost da bo naslednja ultrazvočna preiskava pokazala plodov utrip. Možnost je popolnoma enaka, kot da vas za vogalom hiše čaka dinozaver - 50 % za DA ali NE." Da sploh ne omenjam verige sporočil na temo listerioze ali salmonele ali toksoplazmoze - treh najbolj "strašnih" okužb s hrano, ki lahko doletijo nosečnice. Teme o tem, kaj je dotična oseba v tem pa tem tednu nosečnosti pojedla in kje in kako je bila salama narezana in na kakšnem krožniku postrežena in da je domačo skuto zajela z bronasto žlico in da je prodajalka v delikatesi kajmak v posodico nadevala z levo roko, medtem ko je bila oblečena v moder pulover ... no, temu kar ni in ni konca. Saj ne rečem, ko te zagrabi panika, luštno vsekakor ni. (Tudi mene je zadnjič pregnalo na sosednji forum Ortodontija, ker se mi pač po 4 letih fiksnega aparata in stabilizacijski žički, ki jo imam trenutno nalepljeno na zobe, le-ti še vedno misteriozno premikajo.) Pušenjak po tem, ko z racionalnimi argumenti (listerija ni običajna bakterija, ki bi bila prisotna kar v mleku in mlečnih izdelkih povsod ampak je ena od redkih infekcij; problem so le mehki siri nepreverjenega oziroma nesledljivega izvora, večinoma butične, domače proizvodnje) ne doseže želenega učinka, na moje veliko veselje postreže s sledečimi vrsticami:

• Glejte. To paniciranje nima nobenega smisla. Tudi preko ceste gre kdaj človek zamišljen in ne pazi, pa se večinoma ne zgodi nič.


• Vedno se ponavljajo iste reči: najprej "njam" potem "joj"! Potem pa študiramo, kaj bi utegnilo biti v kajmaku, siru, maslu, salami, majonezi itd. ipd.


• Če bi bile reči res tako usodne, bi ljudi na svetu že zdavnaj ne bilo več. Saj ste verjetno kdaj peljali skozi rdečo luč na semaforju? Vas je takoj povozil tovornjak? Verjetno ne, le malce večji verjetnosti za tak dogodek ste se izpostavili.


• Če želite, da se vam zagotovo ne bo zgodila prometna nesreča, se zaprite v stanovanje in če se v vašo hišo ne zaleti ravno tank ali rudniški tovornjak, prometne nesreče ne boste doživeli. Če je to praktično, je seveda drugo vprašanje.


• Bodite torej malo bolj kritični in realni in ne nasedajte vsaki histerični prijateljici, ki mora nujno okrog sebe širit skrbi in strah, da je srečna.

Mislim, da bo dovolj. Skočimo sedaj na hitro še k včerajšnjem kosilu: enchillade z mletim mesom. 

Piknik solati

Takole je. Arašidi so ena najboljših stvari na svetu. Poleg koriandra, prosene kaše, barvnih poprov, grškega jogurta, muscovado sladkorjem in pehtranom je še ena reč, ki se me lotila zahrbtno. Najprej mi je popolnoma odveč, potem jo malo povoham, mi ne paše, potem nekdo nekje naredi nek nor recept, hočem sama ponoviti in na koncu to reč vtaknem v vsako jed. Zgodilo se je koriandru, zgodilo se je arašidom. Se spomnite kitajskih jedi, v katerih so arašidi? No? Sem si rekla, zakaj pa ne. Odkrivat toplo vodo, s katero so se že davno Kitajci umili, zakaj pa ne. Paprika in arašidi, zakaj pa ne. Če lahko Tanja* v zeleno solato da belo namizno grozdje k češnjevim paradižničkom, zakaj pa jaz nebi še arašidov nekam podtaknila?

 

Vse poletne klasike

Če tako malce generalno pogledamo na življenje - a je sploh še kaj drugega, kot eno samo dolgo izmenjevanje krvavic s kislo repo/zeljem in sataraša/filanih paprik? Kaj hočem reči - neke te tipične sezonske jedi, ki jih, hočeš nočeš, moraš jesti, ker je pač, no, sezona. Letos sem o filanih paprikah sanjala že junija, ko sem šla prvič na dopust. Pa so po trgovskih centrih za njih zahtevali še *vrtoglave* slabe tri eure in me je kar malo srce zabolelo. Ampak na našem vrtu paprike tradicionalno ne obrodijo najbolje (čeprav se letos situacija malce obrača!). No, sedaj je sezona paprik na vrhuncu, cene so padle, paradižnik (če se odločite za domačo mezgo) je tudi ponorel, tako da res ne vem, kaj še čakamo. Filane paprike! Poletna klasika številka ena!

Čili in visoke temperature

Zadnjih par mesecev se s prijatelji enkrat mesečno dobimo pri enemu od treh sodelujočih parov in se malce kulinarično pocrkljamo. Ta mesec je bila gostiteljica naša mansarda, midva pa sva se že kar nekaj tednov poprej zakopala v kuharske bukve in iskala, kaj dobrega bi gostom pripravila. Vsak mesec je gostujoči par zadolžen za glavno jed, ostala dva pa prineseta sladico in predjed. No, čeprav si jaz v kuharskih knjigah na moji polici pridno označujem zanimive recepte s post-it listki, pa tokrat nisem našla recepta, ki bi mojo glavno sestavino, ki me je čakala v hladilniku, umestil na krožnik tako, kot sem si jaz zamislila. Vse od kar sem nazadnje delila del poti z avtobusom domov s prijateljico, katere mož je odličen kuhar, in njenim pripovedovanjem o odličnem chiliju con carne, ki ji ga on skuha, se mi ta čili kar ni in ni hotel izmuzniti iz glave. 

Raziskava je bila obširna - najprej sem prečesala vse kuharske knjige. En recept sem našla v knjigi Novakovih, pa me ni prepričal. Potem sem poguglala, kako zadevi streže še Napotnik, ampak na koncu sem se odločila, da se posvetujem kar z omenjenim možem. Telefonski pogovor je bil dolg, sporočilo pa kratko in jasno - ob kuhi razmišljaj, kako se določene sestavine obnašajo, vzemi si čas in končni rezultat je bil zares fenomenalen. 

Saj vem, da je zunaj 30 stopinj ...

... ampak kdo pravi, da hrenovkam ni mrzlo? Ali se kdaj znajdete v situaciji, ko imate preveč časa in se zalotite pri razmišljanju o tem, kako se počuti, npr., vaš pes? Jaz se to redno sprašujem, vsak dan, pravzaprav, ko mi Pesjanka uide v gozd, spleza čez ograjo (kljub nedavni zamrežitvi le-te) in ignorira moje klice. No, danes pa se, za potrebe spodaj objavljene dobrote, za krajši trenutek prelevimo v hrenovko. Najprej razčistimo eno stvar: smo eko junečja hrenovka, ne kar katerakoli hrenovka. Tako. Mislim, če se že gremo, da smo hrenovke, bodimo vsaj ekološke in naravnost slastne, kaj ne? Odlično. Sedaj pa pomislimo na to - kje hrenovke preživijo večino svojega časa? V hladilniku. Na tistih borih 6°C. Zakaj jim torej ob zunanjih poletnih temperaturah ne bi privoščili malce toplote? Za vsak slučaj jih pa še oblecimo, uboge reve so zagotovo že precej podhlajene. No ... in tako dobimo: prav posebno hrenovko v testu!

Tišina z ajdovo kašo

Kam drugam, kot v Ziferblat na čaj, ko pišem tole objavo o Čedahučijih. Verjamem, da življenje teži k ravnovesju in da se stvari poklopijo, če ne danes, pa jutri. Tako me je danes do Ziferblata pripeljala ne samo Tišina, ampak tudi to, da so nam tečaj joge za kak mesec iz Mestnega muzeja prestavili v prostor zraven Ziferblata. Časa imam natanko pol ure in ker je moje partizansko ime Firbec, sem mogla it na obisk. Vse, kar rabim, je vtičnica, WiFi, čaj in Čedahuči. Vse je tu. Blagor ravnovesju. Tu plačaš čas in ne kave. Tu si postrežeš sam in pustiš, da te poboža prostor, posrka vase in pozabiš, da je zunaj dež in hrup. Zdaj razumem.

Ampak hvalospev Ziferblatu bom tu končala (a vse tja prijazno napotim), naslednji zanj so fantje in dekle, ki so si izbrali en skupen projekt: Čedahuči. Spremljam jih slabo leto, intenzivneje od septembra. Prvi stik z njimi je bil koncert ob izdaji Severnice in moje srce je bilo prodano takoj, ko sem stopila na jesensko listje v Zlatem zobu. Pričarali so krasen, intimen večer, vidno srečni in veseli vsakega v občinstvu so sijali kot sije Severnica. Žareli pravzaprav. In čeprav marsikdo, ko posluša album, pravi, da so besedila melanholična in bolj žalostna kot optimistična, se težko čisto strinjam. Vsak konec je namreč začetek in zgodbe o odhajanju so hkrati zgodbe o novem začetku, o notranjem glasu, ki vodi srce in o pogumu, ki si ga marsikdo lahko le želi. Pogumen je tisti, ki odhaja in pogumen mora biti tisti, ki ostaja. Besedila so taka, da jih lahko vsak vidi po svoje. In vsak je kdaj odšel ali pa ostal. So zgodbe vseh nas. Ampak, je kozarec napol prazen ali napol poln? Pesmi so kot ogledalo, vedno se nas ene bolj ali manj dotaknejo zaradi nas samih. Najbolj mirna od vseh Čedahuči pesmi je Tišina. In ravno ta je meni najljubša.

Slavnostna večerja - zelenjavni quiche, prva glavna jed

Ker sem včeraj zvečer utopila možgane v bifteku in maslu, sem tvegala, da me vržejo iz kluba vražjih babnic, ker sem preprosto spregledala štafetno palico slavnostne večerje, ki mi jo je v torek predala Ana. Po tem ko sem preživela eno izjemno neudobno potovanje z nacionalnim potniškim prometom, okrasila drevešček (ki bi lahko mimogrede pobral nagrado za najbolj kičasto božično stvaritev na severni polobli – nič ne more premagati testeninskih angelov), se okopala v pohanju in sorazmerno uspešno preživela družinski popoldan, se mi, čisto po pravici, ni dalo kuharskih miselni paketkov zavijati v besedne.

Zdaj pa zamujam že več kot en dan, skregala sem se z vso tehnologijo in polovico žlahte, in če hočem zvečer na koncert vaškega pevskega zbora, da znižam povprečno starost publike, moram pohiteti z zapisom. Moja naloga je bila priprava brezmesne glavne jedi, čemur nisem nameravala posvečati posebne pozornosti, dokler me punce niso prijazno obvestile, da kuhana zelenjava s koščkom masla baje ne šteje za slavnostno. V navalu panike sem med nakupovanjem božičnih daril sebi kupila še čisto nov pekač za quiche, ki na prvi (in amaterski) pogled zgleda tako prijetno neuporaben, da mi je kot pisan na kožo.

Ko je treba porabiti stvari po izteku roka uporabe ... in nastane nekaj dobrega.

Pridejo dnevi, ko se mi ne da najbolj kuhat, sploh ne samo zase. Odprem hladilnik in pogledam, kaj je za porabit. Danes je iz njega kričala paprika, ki se je počasi že gubala, prav tako je izgledala tudi bučka, eno polico bolj gor pa je datum na embalaži vlečenega testa pravil, da bi ga morala porabiti do včeraj. In potem začnem počasi packat in na koncu ugotovim, ali je zadeva užitna. Včasih spravim skupaj tudi kaj takega, kar bi si upala ponuditi še komu drugemu. Danes se mi je zdelo, da okusi kar sedejo skupaj in da nisem pretiravala z obilico sestavin, kar se mi včasih dogaja.

Kako naj tole poimenujem? Vegi zavitek s curry-jem? Zelenjava s tofujem v listnatovem testu? Dajte mu vaše poljubno ime, jaz sem se z njim kar lepo pocrkljala za kosilo.

Ko je treba porabiti stvari po izteku roka uporabe ... in nastane nekaj dobrega.

Avtorica: Ana

Pridejo dnevi, ko se mi ne da najbolj kuhat, sploh ne samo zase. Odprem hladilnik in pogledam, kaj je za porabit. Danes je iz njega kričala paprika, ki se je počasi že gubala, prav tako je izgledala tudi bučka, eno polico bolj gor pa je datum na embalaži vlečenega testa pravil, da bi ga morala porabiti do včeraj. In potem začnem počasi packat in na koncu ugotovim, ali je zadeva užitna. Včasih spravim skupaj tudi kaj takega, kar bi si upala ponuditi še komu drugemu. Danes se mi je zdelo, da okusi kar sedejo skupaj in da nisem pretiravala z obilico sestavin, kar se mi včasih dogaja.

Kako naj tole poimenujem? Vegi zavitek s curry-jem? Zelenjava s tofujem v listnatovem testu? Dajte mu vaše poljubno ime, jaz sem se z njim kar lepo pocrkljala za kosilo.

Bučke, buče in ostale pametne glave

Medtem, ko se je tale objava lepo ogrevala in potem končno štartala za vas, se meni morski dnevi približujejo h koncu. Svaljkanje po brisači me verjetno že precej utruja, kosti bolijo od ležanja, knjižne uspešnice prebrane in koža je najnajverjetneje pridobila za en koš novih pegic.

Ker pa sem pridne narave (oh, ta samohvala, kje si večino časa), sem za vas tole napisala večer pred odhodom. Torej, moja prva objava na Bormašinci. Kaj nej rečem, počaščena sem, da me je Tina povabila k pisanju in oblikovanju svojega bloga. Verjetno me je bolj po nesreči, ampak kaj, zdaj je, kar je in izkazati se moram. Če Tina pravi, da sem za to, pa sem. Čeprav se trudim pisati tudi svoj blog, ki je čisto druge narave in sem nanj objavila en sam recept, mi je šefica dala kar dober zagon za pisanje tudi tega, odišavljenega s krasnimi vonji iz kuhinje.

Torej, ste ta teden že jedli bučke?

Ali bolje, naj dvigne roko tisti, ki jih ni? Nikogar, ne? Seveda, ker bučke so tanartabuljš. Bučke so sadje, ampak so zelenjava. Bučke so lahka hrana, brez posebnega okusa, kar pomeni, da jih lahko kombiniramo na tisoč načinov. Kar potem pomeni, da nimate utemeljenega izgovora. Pššt. Hitro bučke jest!

 

Bučke, buče in ostale pametne glave

Avtorica: Bernarda

  Medtem, ko se je tale objava lepo ogrevala in potem končno štartala za vas, se meni morski dnevi približujejo h koncu. Svaljkanje po brisači me verjetno že precej utruja, kosti bolijo od ležanja, knjižne uspešnice prebrane in koža je najnajverjetneje pridobila za en koš novih pegic.

  Ker pa sem pridne narave (oh, ta samohvala, kje si večino časa), sem za vas tole napisala večer pred odhodom. Torej, moja prva objava na Bormašinci. Kaj nej rečem, počaščena sem, da me je Tina povabila k pisanju in oblikovanju svojega bloga. Verjetno me je bolj po nesreči, ampak kaj, zdaj je, kar je in izkazati se moram. Če Tina pravi, da sem za to, pa sem. Čeprav se trudim pisati tudi svoj blog, ki je čisto druge narave in sem nanj objavila en sam recept, mi je šefica dala kar dober zagon za pisanje tudi tega, odišavljenega s krasnimi vonji iz kuhinje.

Torej, ste ta teden že jedli bučke?

  Ali bolje, naj dvigne roko tisti, ki jih ni? Nikogar, ne? Seveda, ker bučke so tanartabuljš. Bučke so sadje, ampak so zelenjava. Bučke so lahka hrana, brez posebnega okusa, kar pomeni, da jih lahko kombiniramo na tisoč načinov. Kar potem pomeni, da nimate utemeljenega izgovora. Pššt. Hitro bučke jest!

Ti si taka buča.

V zadnjem tednu sem bila obsojena na štajersko letovišče. Družinska poglavarja sta svoje riti odnesla v hribe (čeprav ju imam na sumu, da sta večino časa preživela v hotelskem bazenu), mene pa pooblastila v dežurnega vrtnarja in varuško. Nadzor na pelargonijami je neprimerno lažji kot nad dvema najstnikoma. Pojma nimam, kako se lahko kdo prostovoljno odloči za podmladek. Toast in internet, bi bil  tedenski moto brata in bratranca. Prvi mutira, drugi pa namesto smeha po kozje rezgeta. Ampak končno(!) nista več pokonci že pred prvo risanko, ampak vlečeta dreto skoraj do enajste. Pri zaprtem oknu. Razglasila sem manjši čudež, ker se nista zadušila v oblaku vonjav, ki jih oddajajo odraščajoči fantje.

No, je pa zato naoseno vzdušje popravil prihod mojega odraslega fanta, ki se je pogumno spopadel s sistemom železnice in se pricijazil čez slovenske Karpate v moje naročje. So drug drugega malo postrani gledali - mulca sta se spraševala, če bosta tudi onédva nekoč tako kosmata, Poba pa je od njiju hotel wifi geslo. So se zmenili in poskrbeli, da so v naslednjem dnevu videli čim manj.

 

 

Ti si taka buča.

Avtorica: Sanja

V zadnjem tednu sem bila obsojena na štajersko letovišče. Družinska poglavarja sta svoje riti odnesla v hribe (čeprav ju imam na sumu, da sta večino časa preživela v hotelskem bazenu), mene pa pooblastila v dežurnega vrtnarja in varuško. Nadzor na pelargonijami je neprimerno lažji kot nad dvema najstnikoma. Pojma nimam, kako se lahko kdo prostovoljno odloči za podmladek. Toast in internet, bi bil  tedenski moto brata in bratranca. Prvi mutira, drugi pa namesto smeha po kozje rezgeta. Ampak končno(!) nista več pokonci že pred prvo risanko, ampak vlečeta dreto skoraj do enajste. Pri zaprtem oknu. Razglasila sem manjši čudež, ker se nista zadušila v oblaku vonjav, ki jih oddajajo odraščajoči fantje.

No, je pa zato naoseno vzdušje popravil prihod mojega odraslega fanta, ki se je pogumno spopadel s sistemom železnice in se pricijazil čez slovenske Karpate v moje naročje. So drug drugega malo postrani gledali - mulca sta se spraševala, če bosta tudi onédva nekoč tako kosmata, Poba pa je od njiju hotel wifi geslo. So se zmenili in poskrbeli, da so v naslednjem dnevu videli čim manj.

Bučka se predstavi. Kot je že oni dan naznanila šefica, se bomo punčare nekaj časa igrale z bučami. Pa ne tako, kot je mislila skupina mladih italijanskih žrebet, ki se je hihitala iznad polic s čokolado, ko sem v Maxiju preizkušala trdoto tega precej uporabnega sadeža. Tako je, botanično so buč(k)e sadje, čeprav jih v kulinariki večinoma uporabljamo za pripravo slanih jedi. Ponavadi uživamo plod, ki je tehnično gledano otečeni jajčnik bučkinega cveta. Seksi. Cveti so takisto užitni. 

Predniki bučke prihajajo iz Amerike, kjer so bile buče poleg fižola, koruze in krompirja eno izmed temeljnih živil. Prinešene v Evropo, so zabavale Italijane, ki so ''ta velike buče'' razvijali in si omislili zelene jedilne bučke - zucchini. V dobesednem prevodu iz italijanščine to pomeni majhna buča, kar bučki dela malo krivice, saj lahko plod zrase tudi do metra. Takrat je že praktično neužitna, saj so semena prevelika, olup skoraj olesni, meso, sicer zelo mehko in nežno, pa postane ... no, žilavo. Manjših bučk ni potrebno slačiti iz olupa. Za razliko od otrok je vzgoja bučk izredno enostavna; uspeva povsod, znana je po svoji hitri reprodukciji. Je nizkokalorična, vse dokler je ne začinimo z vsemi primerno mastnimi dodatki.

Kaj vse pa lahko pripravimo iz te grozljivo nefotogenične hrane, bo znano v nadaljevanju tega zapisa in naslednjih objavah na Bormašini. : )

Babici smo koncept jedilnih buč predstavili že pred nekaj leti, vendar še vedno trdi, da je to kurbus in potemtakem namenjen svinjam. Nam je prav, dokler nam je pripravljena odstopiti del svoje njive. Ni pa še osvojila dela, ki pravi, da so bučke užitne še preden v dolžino merijo pol metra. Tako nas pokliče, ko so že prave pošasti. Ampak ker hrane ne mečemo stran, nožek za lupljenje zamenjamo z mačeto in poiščemo primerno velik pekač in ustrezno primeren recept:

Filane bučke. Tudi polnjene, za fino govoreče.

Ker je mulčeva najljubša zelenjava krompir, je za kuho potrebna določena stopnja usposobljenosti v kamuflaži. Dovolj homogene zmesi še takšno izbirčno trmo prepričajo, da je brskanje po hrani nesmiselno in da pogoltne tudi tisti razkuhani košček paradižnikovega olupka. Filo od bučke lahko enostavno ločimo, kar mi kot starejši sestri omogoči, da se pred višjimi instancami ne rabim zagovarjati, zakaj nisem kuhala tudi za dežurne izbirčneže. Recept je res simpl, prav hecno mi ga bo pisati, ker gre tukaj vse bolj po občutku.

Močno priporočam domače sestavine, tokrat sem kupila samo papriko, ker je na našem vrtu zaenkrat samo v miniaturni različici. Jaz sem čarala takole: na olivnem olju sem prepražila čebulo, dodala celo zeleno papriko in tri paradižnike. Količine lahko brez skrbi prilagajate lastnim preferencam. Ko je paradižnik izgubil na prepoznavnosti, sem dodala pol kilograma mletega mesa. Nekateri ga raje pražijo takoj na čebuli, meni se pa dopade mešanje barv zelenjave. Vse skupaj sem začinila s soljo, poprom, svežim česnom, (svežim) timijanom in mleto papriko. Kljub temu da ima paradižnik z vrta dejansko okus, sama rada dodam še malček paradižnikove mezge. Zalila sem z deci vode, vrgla not nasekljan korenček in dušila kakšnih 15-20 minut.

Nato izklopiš modem, da pritegneš bratovo pozornost in ga pošlješ na njivo, da izkoplje krompir. Ko se vrne, ga prisiliš, da ga olupi, ti se pa spopadeš z buč(k)o. Oskubiš, daš na pol in izdolbeš. Ker si se vmes približno trikrat zravsal s sorojencem, je 20 minut minilo kot blisk, in luknje v bučkah lahko napolniš z mesom. Potrosiš z naribanim sirom in zaliješ s kislo smetano, ki si ji primešal jajce. Vse skupaj zapreš v pečico na 180°C dokler krompir ni mehak, in ni vrag, da takrat ne bi bila tudi buča. Ne glede na to, kako stara je že.

Pa dober tek.