No ja, prazniki.

Ki me vedno delajo precej nesrečno. Preveč jem, ne znam se kontrolirati, pa nesrečna sem, ker nikamor ne morem (vse je zaprto!), ponavadi je še slabo vreme (tako kot letos) in zato samo čakam, da tale praznični teden od božiča do silvestrovega čim prej mine in je januar in začnemo živeti naprej. Znova od začetka. Kar je super, včasih potrebujemo kakšen nov začetek.

Danes ne bom dolgovezila, grem samo k sladici, ki sem jo pripravila za božično večerjo, ki sva jo snedli skupaj z mami. Kavna panakota. Že zadnjič sem pripravila jagodno in mislim, da jih imam sedaj pa za nekaj časa kar dovolj. Ampak ker je tako enostavna za pripraviti, sem jo izbrala kot protiutež k malce bolj komplicirani piti z govedino in šampinjoni (glavna jed) in kozicam na ražnjičih z arašidovo omako (predjed).

Pol litra sladke smetane in 55 gramov sladkorja (jaz sem namešala - malo rjavega, dva vanilija, nekaj navadnega) segrejemo na srednji temperaturi, dodamo 1 dcl kave, po želji še malo mleka, da količinsko pride več in da ni vse samo tako "smetanasto". Šest listov želatine, ki smo jih namakali v mrzli vodi, ožamemo in raztopimo v smetani, dodamo pljunek ruma, nalijemo v skodelice ali modelčke in dobro ohladimo (vsaj kakšnih pet, šest ur). Tole ni bila zelo sladka zadeva, tako da bolj sladkosnede še kakšna žlica sladkorja več.

Po vrhu sem prelila v čokolado in potresla lešnikov krokant.

No ja, prazniki.

Avtorica: Tina

Ki me vedno delajo precej nesrečno. Preveč jem, ne znam se kontrolirati, pa nesrečna sem, ker nikamor ne morem (vse je zaprto!), ponavadi je še slabo vreme (tako kot letos) in zato samo čakam, da tale praznični teden od božiča do silvestrovega čim prej mine in je januar in začnemo živeti naprej. Znova od začetka. Kar je super, včasih potrebujemo kakšen nov začetek.

Danes ne bom dolgovezila, grem samo k sladici, ki sem jo pripravila za božično večerjo, ki sva jo snedli skupaj z mami. Kavna panakota. Že zadnjič sem pripravila jagodno in mislim, da jih imam sedaj pa za nekaj časa kar dovolj. Ampak ker je tako enostavna za pripraviti, sem jo izbrala kot protiutež k malce bolj komplicirani piti z govedino in šampinjoni (glavna jed) in kozicam na ražnjičih z arašidovo omako (predjed).

Pol litra sladke smetane in 55 gramov sladkorja (jaz sem namešala - malo rjavega, dva vanilija, nekaj navadnega) segrejemo na srednji temperaturi, dodamo 1 dcl kave, po želji še malo mleka, da količinsko pride več in da ni vse samo tako "smetanasto". Šest listov želatine, ki smo jih namakali v mrzli vodi, ožamemo in raztopimo v smetani, dodamo pljunek ruma, nalijemo v skodelice ali modelčke in dobro ohladimo (vsaj kakšnih pet, šest ur). Tole ni bila zelo sladka zadeva, tako da bolj sladkosnede še kakšna žlica sladkorja več.

Po vrhu sem prelila v čokolado in potresla lešnikov krokant.

Sobota. In pred njo četrtek. Še prej pa torek.

Deževna, turobna, taka, kot je že kar nekaj časa ni bilo. Imela sem najbolj nore sanje, ki pa so predvsem posledica mojega večernega gledanja serije Once upon a time. Mislim, kako naj si drugače razlagam jahanje konj, galopiranje čez zasnežena kraljestva, majhne srednjeveške vasice in herojsko reševanje sveta pred hudobno mačeho?

Toliko za uvod, sedaj pa k dogajanju že skorajda minulega tedna. Nekako so se planeti poravnali in v četrtek sem večji del dneva preživela v moji najljubši družbi. Še več!, naš najljubši Dolenjec se je z mano odpravil na faks! No, če je zadnjič na predavanja ena sošolka pripeljala mamo, zakaj ne bi jaz fanta? Tako ali drugače smo bili v računalniški učilnici in vse je potekalo gladko in brez hujših posledic, ki bi jih omenjeni moral nositi do konca svojega življenja. In ker seveda vsako produktivno fizično ali mentalno naprezanje pusti posledice, sva krulečih želodčkov zavila proti poslovni stavbi Mercator, saj se je šušljalo, da se prav tega krasnega četrtka (ponovno) odpira Subway.

Vse skupaj je malce smešno. Mimo Subwaya (na Bavarskem dvoru) sem povsem hladnokrvno hodila večji del mojega gimnazijskega izobraževanja, sedaj pa me je (predvsem zahvaljujoč ameriški resničnostni zadevi The Biggest Loser, katere ponosni sponzor je prav Subway) zanimalo tudi, kako zadeva reagira na mojih brbončicah. In sva šla. In bilo je malce hecno. Vrsta je bila ... no, sorazmerno kratka. A glede na dane okoliščine (beri: novi zaposleni, ki očitno nikoli prej niso ne a) delali v gostinstvu ali b) pripravili kakršnega koli sendviča) sva na svoj sendvič čakala kar ... nekaj časa. Ampak tako, povsem z dobro voljo in vsaj mene je prav zabavalo opazovanje prestrašenih 'Sandwich Artistov', med katerimi je vijugal nek starejši možakar, tujec, in jim razlagal, kako morajo kaj početi. Za spodobno otvoritev bi lahko vsaj malce povadili kakšen dan prej, kaj ne?

No, pa pojdimo naprej do ponudbe. Kot v vsaki fast food restavraciji, je tudi tu princip enak. Prideš, postaviš se v vrsto, ogledaš si panoje, ki so obešeni zgoraj in se poskusiš znajti. Ampak v resnici je vse zelo preprosto: na voljo so različni sendviči (osnovna cena velja za 15 cm dolg sendvič, za doplačilo 2.1€ lahko dobite 30 cm dolgega), ki so razporejeni v tri cenovne razrede - 3.2€, 2.8€ in 2.4€, odvisno od različice. Sendvič lahko vzameš kot samostojno jed ali v meniju - za doplačilo 1.7€ dobiš zraven še 0.4L gazirane pijače in (ne najboljši) piškot ali čips.

Vse lepo in prav. Postaviva se v vrsto, pregledava ponudbo in opaziva, da obstaja tudi tabla 'sestavi si svoj sendvič'. Ampak tiste slikice na panojih so bile tako mamljive, da sva se odločila kar za 'Teriyaki piščanec' (30 cm) in 'Zrezek in sir' (meni) sendvič. Potem pa končno prideva na vrsto, za pultom pa stojijo trije prestrašeni obrazi. Povem, kaj bi, nakar dobim polno nekih vprašanj: "Kakšen kruh?" "Katero zelenjavo?" "Katere omake?" Vse lepo in prav, ampak jaz hočem sendvič 'Zrezek in sir', tak, kot je narisan. Kaj jaz vem katera od desetih omak, ki jih je imela gospodična na pultu, je primerna za ta sendvič, poleg tega mi niti ni povedala, katere omake ima in katera bi se podala v moj sendvič. Enako je bilo s kruhom. V glavnem, zelo konfuzno. Jaz sem samo želela naročit sendvič, ki sem ga videla na sličici, na koncu pa sem pristala pri sestavljanju lastnega sendviča. In to je tudi razlog, zakaj gre vse tako počasi - zadeva deluje na principu tekočega traku: prvi zaposleni vpraša po kruhu in nadevu, drugi po zelenjavi, tretji po omaki, četrti izda račun. Če v to enačbo dodamo še to, da so to vsi (razen zadnjega, ki je imel edini nekaj energije) najverjetneje počeli prvič, je dokaj hitro jasno, zakaj se je kar nekaj strank po desetih minutah čakanja obrnilo in šlo čez cesto k Mlinarju.

So pa sendviči dobri, kruh je dober (pečejo ga sami in sproti), vse je zelo mehko, ampak cenovno kar malce prehud zalogaj za študentski žep. (Za en 30 cm sendvič, en 15 cm sendvič, 0.4L pijače in piškot sva dala 8.10€). Če bodo imeli na bone, je pa druga stvar in zgodba.

Pa pogrešala sem kakšna 'darilca' oz. pozornosti za prve stranke. Še slikovno gradivo, potem pa gremo k okusnejšim rečem.

In sedaj končno k torku. Povabljena sem bila na službeno novoletno zabavo, pazi zdaj to, brezposelnih! Čeprav sama teoretično s statusom študenta sicer nisem brezposelna, sem nedavno vseeno zaključila z mojim študentskim delom, ki me je okupiralo v takšni količini, kot bi me redna služba. No, dekleta smo se imela super, še bolje pa smo jedla. Raje ne začenjam naštevat vseh dobrot, ker me bo hitro zaneslo kam, kamor sicer ne nameravam. Torej jaz sem bila zadolžena za sladico in po navdihu oddaje Ana kuha (ona je sicer delala borovničevo) sem pripravila Jagodno panakoto.

Tole je ena bolj preprostih in vsekakor tudi najboljših sladic v zadnjem času. Pa poglejmo. Vzamemo pol litra sladke smetane in jo damo v posodo ter segrejemo. Dodamo ji šest žlic sladkorja in 300 g zmrznjenih jagod/gozdnih sadežev/borovnic. Segrevamo par minut, toliko, da se sadje odtali in malce razpusti. Med tem v mrzlo vodo namočimo šest lističev želatine. Smetano s sadjem potem s paličnim mešalnikom prepasiramo v homogeno zmes. Če ste občutljivi, lahko vse skupaj precedite. Potem zmes vrnemo na štedilnik, še malo segrejemo in v njej raztopimo liste želatine (ki smo jih prej, seveda, oželi, da ne bo odvečne vode). Prelijemo v skodelice (lahko pa tudi modelčke, če boste panakoto zvrnili na krožnike) in ohlajamo vsaj dve do tri ure. To je vsa umetnost.

Sobota. In pred njo četrtek. Še prej pa torek.

Avtorica: Tina

Deževna, turobna, taka, kot je že kar nekaj časa ni bilo. Imela sem najbolj nore sanje, ki pa so predvsem posledica mojega večernega gledanja serije Once upon a time. Mislim, kako naj si drugače razlagam jahanje konj, galopiranje čez zasnežena kraljestva, majhne srednjeveške vasice in herojsko reševanje sveta pred hudobno mačeho?

Toliko za uvod, sedaj pa k dogajanju že skorajda minulega tedna. Nekako so se planeti poravnali in v četrtek sem večji del dneva preživela v moji najljubši družbi. Še več!, naš najljubši Dolenjec se je z mano odpravil na faks! No, če je zadnjič na predavanja ena sošolka pripeljala mamo, zakaj ne bi jaz fanta? Tako ali drugače smo bili v računalniški učilnici in vse je potekalo gladko in brez hujših posledic, ki bi jih omenjeni moral nositi do konca svojega življenja. In ker seveda vsako produktivno fizično ali mentalno naprezanje pusti posledice, sva krulečih želodčkov zavila proti poslovni stavbi Mercator, saj se je šušljalo, da se prav tega krasnega četrtka (ponovno) odpira Subway. 

Vse skupaj je malce smešno. Mimo Subwaya (na Bavarskem dvoru) sem povsem hladnokrvno hodila večji del mojega gimnazijskega izobraževanja, sedaj pa me je (predvsem zahvaljujoč ameriški resničnostni zadevi The Biggest Loser, katere ponosni sponzor je prav Subway) zanimalo tudi, kako zadeva reagira na mojih brbončicah. In sva šla. In bilo je malce hecno. Vrsta je bila ... no, sorazmerno kratka. A glede na dane okoliščine (beri: novi zaposleni, ki očitno nikoli prej niso ne a) delali v gostinstvu ali b) pripravili kakršnega koli sendviča) sva na svoj sendvič čakala kar ... nekaj časa. Ampak tako, povsem z dobro voljo in vsaj mene je prav zabavalo opazovanje prestrašenih 'Sandwich Artistov', med katerimi je vijugal nek starejši možakar, tujec, in jim razlagal, kako morajo kaj početi. Za spodobno otvoritev bi lahko vsaj malce povadili kakšen dan prej, kaj ne? 

No, pa pojdimo naprej do ponudbe. Kot v vsaki fast food restavraciji, je tudi tu princip enak. Prideš, postaviš se v vrsto, ogledaš si panoje, ki so obešeni zgoraj in se poskusiš znajti. Ampak v resnici je vse zelo preprosto: na voljo so različni sendviči (osnovna cena velja za 15 cm dolg sendvič, za doplačilo 2.1€ lahko dobite 30 cm dolgega), ki so razporejeni v tri cenovne razrede - 3.2€, 2.8€ in 2.4€, odvisno od različice. Sendvič lahko vzameš kot samostojno jed ali v meniju - za doplačilo 1.7€ dobiš zraven še 0.4L gazirane pijače in (ne najboljši) piškot ali čips.

Vse lepo in prav. Postaviva se v vrsto, pregledava ponudbo in opaziva, da obstaja tudi tabla 'sestavi si svoj sendvič'. Ampak tiste slikice na panojih so bile tako mamljive, da sva se odločila kar za 'Teriyaki piščanec' (30 cm) in 'Zrezek in sir' (meni) sendvič. Potem pa končno prideva na vrsto, za pultom pa stojijo trije prestrašeni obrazi. Povem, kaj bi, nakar dobim polno nekih vprašanj: "Kakšen kruh?" "Katero zelenjavo?" "Katere omake?" Vse lepo in prav, ampak jaz hočem sendvič 'Zrezek in sir', tak, kot je narisan. Kaj jaz vem katera od desetih omak, ki jih je imela gospodična na pultu, je primerna za ta sendvič, poleg tega mi niti ni povedala, katere omake ima in katera bi se podala v moj sendvič. Enako je bilo s kruhom. V glavnem, zelo konfuzno. Jaz sem samo želela naročit sendvič, ki sem ga videla na sličici, na koncu pa sem pristala pri sestavljanju lastnega sendviča. In to je tudi razlog, zakaj gre vse tako počasi - zadeva deluje na principu tekočega traku: prvi zaposleni vpraša po kruhu in nadevu, drugi po zelenjavi, tretji po omaki, četrti izda račun. Če v to enačbo dodamo še to, da so to vsi (razen zadnjega, ki je imel edini nekaj energije) najverjetneje počeli prvič, je dokaj hitro jasno, zakaj se je kar nekaj strank po desetih minutah čakanja obrnilo in šlo čez cesto k Mlinarju.

So pa sendviči dobri, kruh je dober (pečejo ga sami in sproti), vse je zelo mehko, ampak cenovno kar malce prehud zalogaj za študentski žep. (Za en 30 cm sendvič, en 15 cm sendvič, 0.4L pijače in piškot sva dala 8.10€). Če bodo imeli na bone, je pa druga stvar in zgodba.

Pa pogrešala sem kakšna 'darilca' oz. pozornosti za prve stranke. Še slikovno gradivo, potem pa gremo k okusnejšim rečem.

In sedaj končno k torku. Povabljena sem bila na službeno novoletno zabavo, pazi zdaj to, brezposelnih! Čeprav sama teoretično s statusom študenta sicer nisem brezposelna, sem nedavno vseeno zaključila z mojim študentskim delom, ki me je okupiralo v takšni količini, kot bi me redna služba. No, dekleta smo se imela super, še bolje pa smo jedla. Raje ne začenjam naštevat vseh dobrot, ker me bo hitro zaneslo kam, kamor sicer ne nameravam. Torej jaz sem bila zadolžena za sladico in po navdihu oddaje Ana kuha (ona je sicer delala borovničevo) sem pripravila Jagodno panakoto.

Tole je ena bolj preprostih in vsekakor tudi najboljših sladic v zadnjem času. Pa poglejmo. Vzamemo pol litra sladke smetane in jo damo v posodo ter segrejemo. Dodamo ji šest žlic sladkorja in 300 g zmrznjenih jagod/gozdnih sadežev/borovnic. Segrevamo par minut, toliko, da se sadje odtali in malce razpusti. Med tem v mrzlo vodo namočimo šest lističev želatine. Smetano s sadjem potem s paličnim mešalnikom prepasiramo v homogeno zmes. Če ste občutljivi, lahko vse skupaj precedite. Potem zmes vrnemo na štedilnik, še malo segrejemo in v njej raztopimo liste želatine (ki smo jih prej, seveda, oželi, da ne bo odvečne vode). Prelijemo v skodelice (lahko pa tudi modelčke, če boste panakoto zvrnili na krožnike) in ohlajamo vsaj dve do tri ure. To je vsa umetnost. 

Zbirčnost je lepa čednost.

Dandanes. A ni fino, ko dobiš prijateljice na obisk, pred njih postaviš neke klasične napolitanke in potem slišiš kaj v smislu: "Joj, ne, hvala, ne jem glutena in belega sladkorja." Saj ne rečem, vsak ima svoje osebne prehrambene preference in s tem ni nič narobe. Svet, v katerem živimo leta 2013 se tako ali drugače vrti zgolj in samo še okoli hrane. Kdaj smo postali tako obsedeni? Na eni strani paleo in kar je še podobnih diet, ki tako hudo diskriminirajo uboge ogljikove hidrate in sladkor, na drugem polu vegani in presnojedci, ki trdijo ravno obratno. Se že komu malce meša? Hrana sploh ne predstavlja več toliko neke osnovne dobrine za zadovoljevanje najosnovnejših potreb z dna Maslowe piramide, ampak je v poplavi foodie in foodporn kulture, ki nam iz dneva v dan servira nove in nove knjige in oddaje in način življenja, postala uteha v težkih in čustvenih trenutkih in najboljši prijatelj, ko te vsi ostali zapustijo.

 

In tako smo spet pri prijateljicah. Mislim, da bom nad vhod v mojo jedilnico napisala tale citat Oscarja Wilda: "Everything in moderation, including moderation." Tole je eden mojih ljubših citatov, ki si ga večkrat ponovim v tej moji betici, še posebej, ko vse postane preveč komplicirano in si precej prepričan, da si zaradi svoje normalnosti že kar ... nenormalen. Najbolj pa me je groza tega, kaj bo iz naših otrok. Zadnje čase imam zahvaljujoč moji brezposelnosti priložnost nekaj več časa preživeti z mojima nečakoma in tako sem začela razmišljati tudi o tem, kaj bo z "našimi" otroki. Saj vemo, da so otroci kot spužvice, ki nase in vase vlečejo znanja in navade, ki so jim predane s strani staršev in drugih oseb, s katerimi preživijo veliko časa. In če gledam (nekatere) moje prijateljice ... hudiča, a bo čez 15 let sploh še kdo jedel zelenjavo?

 

Vsakemu svoje, ampak ko sem se v petek soočila z nalogo kuhanja za štiriletno nečakinjo, niti pomislila nisem, da bi se izognila zelenjavi, ali kaj podobnega. Jej ali pa bodi lačen. Preprosto. Malce karikiram in jasno je, da lastnega otroka ne boš pustil lačnega. Ali pa dojenčka. Ampak ljudje imamo tako ali drugače preveč izbire in posledično najprej zaplavamo v eno skrajnost (McDonalds in ostale neumnosti), potem pa še v drugo (paleo, Atkins, ločevalna, South Beach, Dukan in ostale neumnosti). Jej, ko si lačen. Če nisi lačen, ne jej. Preprosto. Dihaj s polnimi pljuči, zjutraj spij dva deci sonca iz pomaranče, in ne, ne potrebuješ super živil in zelenih smoothiejev, pojdi na sprehod, smej se in ne kompliciraj.

 

Korenčkova juha [vir: The Irisih Countrywomen's Association Cookbook]

 

 

Eno čebulo nasekljamo in prepražimo na malo olivnega olja. Počasi jo pražimo, da postekleni, dodamo še dva lovorjeva lista. Medtem na kocke narežemo pet korenjev in en krompir (prej jih seveda očistimo in olupimo - tako korenje kot tudi krompir). Manjše, kot bodo kocke, prej bo juha kuhana. Nakockano korenje in krompir dodamo čebuli in pražimo kakšnih sedem minut, da se okusi okrepijo. Potem vse skupaj zalijemo s 400 ml vode in kuhamo toliko časa, dokler zelenjava ni mehka in kuhana (čas je odvisen od velikosti zelenjave). Naslednji korak zahteva palični mešalnik (ali kakšen drug kuhinjski pripomoček), s katerim zmiksamo juho v homogeno zmes (še pred miksanjem odstranimo lovorjeva lista). Potem juho vrnemo nazaj na štedilnik in ji dolijemo 400 ml mleka. Solimo, popramo in na manjšem ognju kuhamo še par minut. To je vsa umetnost.

K juhi lahko postrežemo popečene krušne kocke (jaz sem toast narezala na kocke in jih popekla na malo olja), svež peteršilj, kislo smetano ...

 

In tudi štiriletna deklica je jedla tole juho! Kdo je ne bi, tole je za vseh 20 prstov za obliznit.

Zbirčnost je lepa čednost.

Avtorica: Tina

Dandanes. A ni fino, ko dobiš prijateljice na obisk, pred njih postaviš neke klasične napolitanke in potem slišiš kaj v smislu: "Joj, ne, hvala, ne jem glutena in belega sladkorja." Saj ne rečem, vsak ima svoje osebne prehrambene preference in s tem ni nič narobe. Svet, v katerem živimo leta 2013 se tako ali drugače vrti zgolj in samo še okoli hrane. Kdaj smo postali tako obsedeni? Na eni strani paleo in kar je še podobnih diet, ki tako hudo diskriminirajo uboge ogljikove hidrate in sladkor, na drugem polu vegani in presnojedci, ki trdijo ravno obratno. Se že komu malce meša? Hrana sploh ne predstavlja več toliko neke osnovne dobrine za zadovoljevanje najosnovnejših potreb z dna Maslowe piramide, ampak je v poplavi foodie in foodporn kulture, ki nam iz dneva v dan servira nove in nove knjige in oddaje in način življenja, postala uteha v težkih in čustvenih trenutkih in najboljši prijatelj, ko te vsi ostali zapustijo. 

In tako smo spet pri prijateljicah. Mislim, da bom nad vhod v mojo jedilnico napisala tale citat Oscarja Wilda: "Everything in moderation, including moderation." Tole je eden mojih ljubših citatov, ki si ga večkrat ponovim v tej moji betici, še posebej, ko vse postane preveč komplicirano in si precej prepričan, da si zaradi svoje normalnosti že kar ... nenormalen. Najbolj pa me je groza tega, kaj bo iz naših otrok. Zadnje čase imam zahvaljujoč moji brezposelnosti priložnost nekaj več časa preživeti z mojima nečakoma in tako sem začela razmišljati tudi o tem, kaj bo z "našimi" otroki. Saj vemo, da so otroci kot spužvice, ki nase in vase vlečejo znanja in navade, ki so jim predane s strani staršev in drugih oseb, s katerimi preživijo veliko časa. In če gledam (nekatere) moje prijateljice ... hudiča, a bo čez 15 let sploh še kdo jedel zelenjavo?

Vsakemu svoje, ampak ko sem se v petek soočila z nalogo kuhanja za štiriletno nečakinjo, niti pomislila nisem, da bi se izognila zelenjavi, ali kaj podobnega. Jej ali pa bodi lačen. Preprosto. Malce karikiram in jasno je, da lastnega otroka ne boš pustil lačnega. Ali pa dojenčka. Ampak ljudje imamo tako ali drugače preveč izbire in posledično najprej zaplavamo v eno skrajnost (McDonalds in ostale neumnosti), potem pa še v drugo (paleo, Atkins, ločevalna, South Beach, Dukan in ostale neumnosti). Jej, ko si lačen. Če nisi lačen, ne jej. Preprosto. Dihaj s polnimi pljuči, zjutraj spij dva deci sonca iz pomaranče, in ne, ne potrebuješ super živil in zelenih smoothiejev, pojdi na sprehod, smej se in ne kompliciraj.

Korenčkova juha [vir: The Irisih Countrywomen's Association Cookbook]

Eno čebulo nasekljamo in prepražimo na malo olivnega olja. Počasi jo pražimo, da postekleni, dodamo še dva lovorjeva lista. Medtem na kocke narežemo pet korenjev in en krompir (prej jih seveda očistimo in olupimo - tako korenje kot tudi krompir). Manjše, kot bodo kocke, prej bo juha kuhana. Nakockano korenje in krompir dodamo čebuli in pražimo kakšnih sedem minut, da se okusi okrepijo. Potem vse skupaj zalijemo s 400 ml vode in kuhamo toliko časa, dokler zelenjava ni mehka in kuhana (čas je odvisen od velikosti zelenjave). Naslednji korak zahteva palični mešalnik (ali kakšen drug kuhinjski pripomoček), s katerim zmiksamo juho v homogeno zmes (še pred miksanjem odstranimo lovorjeva lista). Potem juho vrnemo nazaj na štedilnik in ji dolijemo 400 ml mleka. Solimo, popramo in na manjšem ognju kuhamo še par minut. To je vsa umetnost.

K juhi lahko postrežemo popečene krušne kocke (jaz sem toast narezala na kocke in jih popekla na malo olja), svež peteršilj, kislo smetano ... 

In tudi štiriletna deklica je jedla tole juho! Kdo je ne bi, tole je za vseh 20 prstov za obliznit.

Zapisnik četrte skupščine ...

... okrepljene zasedbe spontanega torka.

(Pa saj niti delniška družba nismo, a sliši se blazno imenitno.)

Zbrani člani: gospodična večna pesimistka/Zooey Deschanel, gospodič designated driver, gospodič sosed od veterinarja našega Pesjana, gostujoče okrepitve z Dolenjske in moja zapisnikarska malenkost.

Kot že samo ime naše zasedbe nakazuje, smo se povsem spontano zbrali na določeni skrivni lokaciji v Črnučah ob povsem spontani zgodnje-večerni uri. Prav tako v duhu spontanosti nismo imeli vnaprej definiranega dnevnega reda in obravnavanih točk. Smo pa povsem spontano uspeli pripraviti kar nekaj hrane. Prej omenjeni dežurni šaljivec je kar tako 'tebi nič, meni nič' na sejo zakorakal z roza hladilno torbo v naročju in iz nje izvrgel vse potrebne sestavine za focaccio. Glede na to, da je bil krožnik po dveh minutah in petintridesetih sekundah prazen, lahko z metodo dedukcije sklenemo, da je bila odlična.

Tudi sama sem se malce zavrtela po kuhinji in pripravila nekaj za pod zobčič. Ker z vedno čisto in pospravljeno kuhinjo je življenje vendar čisto preveč enostavno. Zgodilo pa se je nekaj precej revolucionarnega. Stvar je namreč taka, da na moji knjižni polici počiva kar precej kuharskih knjig, pa tudi spremljanje TV programa 24Kitchen mi ni ravno neznanka. Ampak iz neznanega razloga tako zelo redko skuham kaj, kar sem prebrala ali videla, da me je prav groza, potrata časa in denarja, za vse te informacije, ki jih imam, pa nikoli ne uporabim. In tako sem se v duhu (nezaposlenosti in) prednovoletnih zaobljub (te se nanašajo predvsem na to, da se do novega leta ne uspem porediti za par kilogramov) odločila, da prelistam vse moje kuharske knjige, si vestno označim vse, kar mi je všečnega in me zlakoti ter samo še kuham.

No in tako sem ob spontanem obisku zgoraj omenjenih junakov iz hladilnika vzela en zavitek že razvaljanega listnatega testa, ki sem ga par ur poprej povsem spontano kupila v Lidlu, in pripravila zvitke iz listnatega testa s sušenim paradižnikom. (In še zelo pomemben podatek: recept oz. idejo za te prigrizke sem pobrala pri Lorraine Pascale - Baking Made Easy)

Tole je tako preprosto pa še super njam. Kot sem že prej omenila, sem kupila en zavitek razvaljanega listnatega testa v Lidlu. Mislim, da količinsko znese 275 g listnatega testa. Jaz sem ga še malo razvaljala, ampak ne pretanko. Mogoče kakšna dva milimetra debelo. Potem sem uporabila en kozarec sušenih paradižnikov v olju, prav tako iz Lidla, 285 g piše na kozarcu. Olje sem odlila, paradižnike pa narezala/nasekljala in potresla po testu. Na testo sem potresla še malo posušene bazilike in nariban parmezan. Potem testo zvijemo do polovice z ene strani in do polovice z druge. Zgornji del premažemo z jajcem in postavimo v hladilnik za kakšne pol ure. Potem narežemo približno 1 cm debele rezine in pečemo 10 - 15 minut na 180°C, dokler niso zlato zapečene.

O sladkem programu pa naslednjič. Bodite zdravi.

Zapisnik četrte skupščine ...

Avtorica: Tina

... okrepljene zasedbe spontanega torka. 

(Pa saj niti delniška družba nismo, a sliši se blazno imenitno.)

Zbrani člani: gospodična večna pesimistka/Zooey Deschanel, gospodič designated driver, gospodič sosed od veterinarja našega Pesjana, gostujoče okrepitve z Dolenjske in moja zapisnikarska malenkost.

Kot že samo ime naše zasedbe nakazuje, smo se povsem spontano zbrali na določeni skrivni lokaciji v Črnučah ob povsem spontani zgodnje-večerni uri. Prav tako v duhu spontanosti nismo imeli vnaprej definiranega dnevnega reda in obravnavanih točk. Smo pa povsem spontano uspeli pripraviti kar nekaj hrane. Prej omenjeni dežurni šaljivec je kar tako 'tebi nič, meni nič' na sejo zakorakal z roza hladilno torbo v naročju in iz nje izvrgel vse potrebne sestavine za focaccio. Glede na to, da je bil krožnik po dveh minutah in petintridesetih sekundah prazen, lahko z metodo dedukcije sklenemo, da je bila odlična.

Tudi sama sem se malce zavrtela po kuhinji in pripravila nekaj za pod zobčič. Ker z vedno čisto in pospravljeno kuhinjo je življenje vendar čisto preveč enostavno. Zgodilo pa se je nekaj precej revolucionarnega. Stvar je namreč taka, da na moji knjižni polici počiva kar precej kuharskih knjig, pa tudi spremljanje TV programa 24Kitchen mi ni ravno neznanka. Ampak iz neznanega razloga tako zelo redko skuham kaj, kar sem prebrala ali videla, da me je prav groza, potrata časa in denarja, za vse te informacije, ki jih imam, pa nikoli ne uporabim. In tako sem se v duhu (nezaposlenosti in) prednovoletnih zaobljub (te se nanašajo predvsem na to, da se do novega leta ne uspem porediti za par kilogramov) odločila, da prelistam vse moje kuharske knjige, si vestno označim vse, kar mi je všečnega in me zlakoti ter samo še kuham.

No in tako sem ob spontanem obisku zgoraj omenjenih junakov iz hladilnika vzela en zavitek že razvaljanega listnatega testa, ki sem ga par ur poprej povsem spontano kupila v Lidlu, in pripravila zvitke iz listnatega testa s sušenim paradižnikom. (In še zelo pomemben podatek: recept oz. idejo za te prigrizke sem pobrala pri Lorraine Pascale - Baking Made Easy)

Tole je tako preprosto pa še super njam. Kot sem že prej omenila, sem kupila en zavitek razvaljanega listnatega testa v Lidlu. Mislim, da količinsko znese 275 g listnatega testa. Jaz sem ga še malo razvaljala, ampak ne pretanko. Mogoče kakšna dva milimetra debelo. Potem sem uporabila en kozarec sušenih paradižnikov v olju, prav tako iz Lidla, 285 g piše na kozarcu. Olje sem odlila, paradižnike pa narezala/nasekljala in potresla po testu. Na testo sem potresla še malo posušene bazilike in nariban parmezan. Potem testo zvijemo do polovice z ene strani in do polovice z druge. Zgornji del premažemo z jajcem in postavimo v hladilnik za kakšne pol ure. Potem narežemo približno 1 cm debele rezine in pečemo 10 - 15 minut na 180°C, dokler niso zlato zapečene. 

O sladkem programu pa naslednjič. Bodite zdravi.

Draga Sanja!

Zadeva je zelo preprosta in gre takole: vzameš šest jajc. Če imaš kakšen bolj zmogljiv mešalec (kaj, kar bi znalo biti podobno tej zadevi) ti ni potrebno ločevati beljakov in rumenjakov, to je potrebno le v primeru navadne bor mašine za punce. Potrebuješ še 220 gramov sladkorja, ki ga počasi dodajaš v posodo med stepanjem celih jajc ali pa beljakom, ki jih stepaš z ročnim mešalcem. Ko so jajca stepena (oz. ko so beljaki narasli in precej trdni - hitro stepeš še rumenjake in jih z metlico previdno primešaš beljakom) jim med mešanjem s lopatko dodajaš mešanico 200 gramov moke in 50 gramov kakava. Mešati je potrebno počasi in previdno, da ohraniš čim več zraka v stepenih jajcih, saj potem kasneje biskvit v pečici lepo naraste in nimaš problema z rezanjem na več plasti. Ko je vsa moka dobro vmešana, vliješ maso v pekač premera 26 cm in ga položiš v pečico, ki si jo predhodno ogrela na 180°C. Pečeš 45 minut, z zobotrebcem lahko preveriš, če je biskvit res pečen.

Ko je biskvit pečen, odpreš pečico in pustiš biskvit par minut še v njej, da ne bo šok ob spremembi temperature prevelik in bi posledično "padel skupaj". Potem počakaš, da se dobro ohladi in ga prerežeš na tri plasti. Za to je potrebno malce vaje, predvsem pa dolg in oster nož, pa veliko samozavesti in zaupanja vase. Ampak saj bo šlo!

Za to torto sem uporabila samo dve plasti, kar pomeni, da lahko eno zamrzneš (v hladilniku lahko počaka tudi 4 - 5 dni) in jo kasneje uporabiš za kakšno drugo pecivo. Lahko pa jo (tako kot sem naredila jaz) zmelješ v drobtine in z njimi okrasiš torto. Prvo plast torej položiš na krožnik, na kateremu bo torta tudi servirana. Okoli nje ponovno vpneš obroč, v katerem se je pekel biskvit. Segreješ mleko (vsaj 2 - 3 dl za eno plast!) in ji dodaš nekaj ruma.

Potem pripraviš kremo. Vzameš pol litra sladke smetane za stepanje in 250 gramov čvrstega jogurta. Jaz sem uporabila še en paketek instant želatine iz Hoferja. Pa seveda 4 zvrhane žlice Nutele ali katerega drugega čokoladnega namaza po tvojem okusu. Smetano stepeš in ji že med stepanjem dodajaš želatino. Nutelo dobro zmešaš z jogurtom in vse skupaj vmešaš v smetano. Potem pa gre stvar takole:

• prvo plast nasočiš z mlekom,


• potreseš z zamrznjenimi gozdnimi sadeži (ali drugim sadjem, lahko tudi iz kompota - sok pa uporabiš za sočenje),


• vse skupaj premažeš s polovico kreme,


• na kremo položiš drugo plast in jo dobro pritisneš ob kremo,


• nasočiš drugo plast biskvita,


• zopet potreseš z gozdnimi sadeži,


• premažeš s preostalo kremo in jo poskusiš čim bolj poravnati.

Potem torto pustiš čez noč v hladilniku, da se okusi dobro prepojijo. Torto lahko preliješ s stopljeno čokolado, kateri si dodala nekaj smetane (ne stepene!) in jo okrasiš po želji. Z nožem torto ločiš od oboda in le-tega odstraniš in torto okrasiš še po obodu. Lahko jo samo premažeš s smetano ali se kako drugače poigraš. Lahko pustiš tudi neokrašeno, saj se lepo vidijo plasti. In to je v resnici vsak umetnost.

No, samo pojesti jo je še treba.

 

Draga Sanja!

Avtorica: Tina

Zadeva je zelo preprosta in gre takole: vzameš šest jajc. Če imaš kakšen bolj zmogljiv mešalec (kaj, kar bi znalo biti podobno tej zadevi) ti ni potrebno ločevati beljakov in rumenjakov, to je potrebno le v primeru navadne bor mašine za punce. Potrebuješ še 220 gramov sladkorja, ki ga počasi dodajaš v posodo med stepanjem celih jajc ali pa beljakom, ki jih stepaš z ročnim mešalcem. Ko so jajca stepena (oz. ko so beljaki narasli in precej trdni - hitro stepeš še rumenjake in jih z metlico previdno primešaš beljakom) jim med mešanjem s lopatko dodajaš mešanico 200 gramov moke in 50 gramov kakava. Mešati je potrebno počasi in previdno, da ohraniš čim več zraka v stepenih jajcih, saj potem kasneje biskvit v pečici lepo naraste in nimaš problema z rezanjem na več plasti. Ko je vsa moka dobro vmešana, vliješ maso v pekač premera 26 cm in ga položiš v pečico, ki si jo predhodno ogrela na 180°C. Pečeš 45 minut, z zobotrebcem lahko preveriš, če je biskvit res pečen.

Ko je biskvit pečen, odpreš pečico in pustiš biskvit par minut še v njej, da ne bo šok ob spremembi temperature prevelik in bi posledično "padel skupaj". Potem počakaš, da se dobro ohladi in ga prerežeš na tri plasti. Za to je potrebno malce vaje, predvsem pa dolg in oster nož, pa veliko samozavesti in zaupanja vase. Ampak saj bo šlo!

Za to torto sem uporabila samo dve plasti, kar pomeni, da lahko eno zamrzneš (v hladilniku lahko počaka tudi 4 - 5 dni) in jo kasneje uporabiš za kakšno drugo pecivo. Lahko pa jo (tako kot sem naredila jaz) zmelješ v drobtine in z njimi okrasiš torto. Prvo plast torej položiš na krožnik, na kateremu bo torta tudi servirana. Okoli nje ponovno vpneš obroč, v katerem se je pekel biskvit. Segreješ mleko (vsaj 2 - 3 dl za eno plast!) in ji dodaš nekaj ruma. 

Potem pripraviš kremo. Vzameš pol litra sladke smetane za stepanje in 250 gramov čvrstega jogurta. Jaz sem uporabila še en paketek instant želatine iz Hoferja. Pa seveda 4 zvrhane žlice Nutele ali katerega drugega čokoladnega namaza po tvojem okusu. Smetano stepeš in ji že med stepanjem dodajaš želatino. Nutelo dobro zmešaš z jogurtom in vse skupaj vmešaš v smetano. Potem pa gre stvar takole:

• prvo plast nasočiš z mlekom,
• potreseš z zamrznjenimi gozdnimi sadeži (ali drugim sadjem, lahko tudi iz kompota - sok pa uporabiš za sočenje),
• vse skupaj premažeš s polovico kreme,
• na kremo položiš drugo plast in jo dobro pritisneš ob kremo,
• nasočiš drugo plast biskvita,
• zopet potreseš z gozdnimi sadeži,
• premažeš s preostalo kremo in jo poskusiš čim bolj poravnati.

Potem torto pustiš čez noč v hladilniku, da se okusi dobro prepojijo. Torto lahko preliješ s stopljeno čokolado, kateri si dodala nekaj smetane (ne stepene!) in jo okrasiš po želji. Z nožem torto ločiš od oboda in le-tega odstraniš in torto okrasiš še po obodu. Lahko jo samo premažeš s smetano ali se kako drugače poigraš. Lahko pustiš tudi neokrašeno, saj se lepo vidijo plasti. In to je v resnici vsak umetnost. 

No, samo pojesti jo je še treba.