Meal Prep, prvič: Mučkalica in skutni žličniki

Bom kar iskrena - moja prehrana je trenutno na katastrofalni točki. Pa niti nima nedavni december prstov vmes, bolj bi lahko krivdo pripisala temu, da sem na porodniškem dopustu. In potem sem doma, gnezdim z dojenčkom, neprestano lačna (pravijo, da zaradi dojenja, hm) in hrana kar leti vame brez repa in glave. Ob 11ih dopoldne dosežem dnevni kalorični vnos odrasle ženske, do večera lahko konkuriram moškemu, ki je cel dan fizično aktiven. In to seveda ni okej. Ne za moje fizično, še manj pa za psihično zdravje. Potem pa berem nasvete ljudi, ki živijo zdravo in so postavni in aktivni in zdravi ... in vsi pišejo - obroke si pripravljajte vnaprej! Okej, razumem, če si v službi in nimaš časa, da bi si vsak dan sveže skuhal, ampak jaz sem vendar doma, valda IMAM čas. Ampak resnica je, da ga največkrat nimam. Ko moj dojenček postane tečen in zaspan, ga popokam v voziček in greva ven. In potem sva zunaj tri ure, prideva notri, OBA lačna, on joka, jaz jokam, na hitro pograbim toast in vikikremo in med basanjem uspem nahraniti še njega. On je sit in vesel, jaz sem sita in ... vedno bolj debela. In nesrečna ... Potem pa mi je mož nekega dne rekel, da bi si nosil malico v službo. Okej, lahko ti skuham. In če skuham malo več, imamo hrano še zase. In tako smo pri mojem novem projektu, za katerega upam, da bo trajal čim dlje. MEAL PREP. Priprava hrana.

262 dni ...

... je minilo od mojega zadnjega prispevka na Bormašini. Od takega zapisa, kot se ga pričakuje - z receptom in fotografijo. Kar zmrazi me. To so skoraj 3/4 leta! Kaj se je v tem času dogajalo? Zaposlila sem se. In 40-urni delovnik me je popeljal na tak roller coaster čustev, kot si nisem mogla niti zamisliti. Saj ni prvič, da sem v službi za polni delovni čas, da po enem letu magisterija in porodniški se človek hudo odvadi vsakodnevne 8-urne obveze. In ta sprememba me je popeljala na en cel kup osebnostnih sprememb in prilagajanj ... predvsem pa mi je prinesla pomanjkanje časa. Pomanjkanje časa za druženje z mojo čebelco, pomanjkanje časa za najbolj osnovna gospodinjska dela, kje je šele telovadba, da o kuhariji sploh ne govorim. Ampak moj škrat raste. Postaja velika in samostojna deklica, hkrati z dolgimi zimskimi dnevi, zaradi katerih bomo primorani poiskati aktivnosti znotraj štirih sten pa vam obljubim, da prihajajo boljši časi tudi za mojo kuhinjo in Bormašino. O vseh novostih in dogajanju v tem letu vas definitivno seznanim še v prihodnjih objavah, danes pa pojdimo raje kar na recept.

Zadnjič sem za uverturo spekla piškote. Še vedno imam najraje izzive, ko imam v hladilniku kakšno določeno sestavino, ki jo moram porabiti. Tokrat je bil to kremni sir. Pinterest mi je hitro ponudil recept za piškote iz kremnega sira in nastali so najbolj enostavni, mehki, biskvitasti piškotki, s čudovito aromo vanilije. Toplo vam jih priporočam kar tako, za posladek k kavici.

Pomarančno-lešnikov brownie

Brownije lahko pečemo celo leto, če pa jim dodamo temno čokolado s pomarančo, postanejo pa še toliko bolj zimski in praznični. Čokolada - pomaranča je namreč ena tistih kombinacij, ki mene vedno asociirajo na zimo. Tudi ta poslastica je pripravljena s pomočjo SilverCrest Monsieur Cuisine naprave. Tule je še posebej prav prišla funkcija kuhanja oziroma segrevanja, saj smo v eni posodi najprej segreli oziroma stopili maslo in čokolado, nato pa samo dodali vse ostale sestavine. Nič izgubljanja časa z mikrovalovko, 13 različnimi posodicami in komplicirano pripravo. No, pa pojdimo kar na recept.

Le Cordon Bleu-ish pita z rumenimi ringloji.

Tale lepotička, ki vam bo danes padla v oči, je nastala po receptu Le Cordon bleu skupnosti. Sledila sem receptu(om), kolikor se je dalo, seveda pa je recept, kot se za šolske učbenike spodobi, napisan res natančno in na pravih mestih oborožen s fotografijami. Sama sem bolj kuharca svobodomiselne nravi, pa sem recept prepisala, na oko premerila čase tam in čase tu, spremenila beli v kokosov sladkor, zmešala več mok skupaj, kar se mi je pač zdelo, da bo zame boljše, pa je nastala tale sladka lepotica. Tisti Francozi tam se križajo in zavijajo z očmi, jaz pa s prsti pobiram drobtinice po krilu. NJam!

Nutellino – vanilijeva marmorirana pita

Lahko bi rekla, da so pite moja specialiteta. Pa preden kdo pomisli, da sem se tako samozavesto in brez problema proglasila za kulinaričnega mojstra … ne gre za to. Vse skupaj gre bolj pripisati dejstvu, da sem tudi sama včasih v kuhinji prava lenoba.
Sploh če govorimo o kuhanju v poletnem času. Pri nas kljub visokim temperaturam zelo radi jemo sladko, kar pomeni, da sem hote ali nehote napotena na začasno delo v zaprto, neklimatizirno kuhinjo. Ko pomislim, da bi pri tistih trideset in nekaj stopnijah še pekla biskvite, mešala kreme in … ne hvala. Nisem tako nora. Raje se zatečem k pitam. Če sem malo bolj pri volji testo za pito pripravim sama, če ne, se poslužim 'podlage za lenobe' v kombinaciji piškoti-maslo, ki je prav tako odlična.
S pitami tako v poletnih časih kar precej eksperimentiram, da nam ne postane dolgčas, domači pa skorajda ne opazijo, da tri mesece zaporedoma praktično jedo eno in isto zadevo v sto in eni obliki. Pa je volk sit in koza cela, moj ljubi predpasnik pa neprešvican.

Mladiči, maline in maskarpone

Med vsakimi počitnicami pod našo streho nekaj dni preživi bratranec, s katerim si Mulc deli čisto vsa internetna zanimanja. Letos je njegov prihod sovpadel (nihče ne verjame, da po naključju) z dopustovanjem višjih inštanc iz našega gospodinjstva. Milo rečeno to za mladiča, ki ju hormonska ravnovesja odbijajo od sten in zdrave pameti, pomeni popolno svobodo buljenja ekranov. Ko sem prišla domov, sta me po pičlega pol dneva odsotnosti staršev pozdravila s krvavo rdečimi očmi. Upam priseči, da so bile tudi malo bolj kvadrataste kot sicer.

Kljub temu da sicer najbrž ne bi umrla od lakote – založena sta bila namreč vsaj s petimi paketi toastov in pol kilograma sira – so me pod pretvezo pogrešanja po kakšnem mesecu tavanja po prestolnici le pripravili do prihoda domov, da bi za podmladek pripravila kakšen kuhan obrok. In pazila, da ne zažgeta hiše. Ker danes ni več problem v tem, da bi najstniška zabava, ki nenadzorovano uide izpod nadzora, poskrbela za razpad siceršnjega hišnega reda. Ne, danes lahko zaradi preobremenjenega električnega omrežja pride do kratkega stika, ki bi stokrat presušeni parket zakuril kot seno.

GoT: Zgodnjepoletne sadne pite

Jeyne je zazehala: "Imamo kaj limoninega peciva?" Sansi ni bilo všeč, da jo je prekinila, a morala je priznati, da se ji zdi limonino pecivo zanimivejše kot večina dogajanja v prestolni sobani. "Poglejva", je rekla. V kuhinji nista našli limoninega peciva, sta pa našli polovico mrzle jagodne pite in to je bilo skoraj enako dobro. Pojedli sta jo na stolpnih stopnicah, se hihitali in opravljali ter delili skrivnosti in ko je Sansa tisto noč odšla spat, se je počutila skoraj tako poredna kot Arya.

Vipava, part 1

Tam nekje v sredini aprila nas je Bratinov povabil k sodelovanju na festivalu Okusi Vipavske 2016. Že lani sem zasledila, kako so nekateri kulinarični blogerji sodelovali v čudovitem ambientu dvorca Zemono in samo upala sem, da bo še katera od Bormašinc za akcijo. In res, prvi majski vikend smo Bernarda, Sanja in moja malenkost preživele hudo delovno. Napele smo možgančke in povprašale brbončice, s katerimi okusi bi razvajale zahtevno publiko. Malce lažje delo smo imele, ko sta nam kot glavni sestavini bili določeni ovčja skuta in med, še lažje pa smo se še vse pod vplivom našega testeninskega tematskega sklopa hitro odločile, da pripravimo sladek kakavov raviol. Ker naju je z Beti najin čokoladni raviol tako zelo navdušil, pa še mislile smo si, da bo primorsko občinstvo navdušeno nad pašto, tako kot naša Ana ... 

In res so se okusi odlično ujeli. Kakavovo testo z nadevom iz albuminske skute z orehi ... vse skupaj v, tako kot je spesnila Beti, medeni kopeli.

Pašta!

Naj najprej spravim tole iz sebe, potem pa lahko nadaljujemo kot običajno. Izraz testenine je zame vse preveč sterilen, da ne govorim o žaljivosti makaronov, zato naj vam povem, da zaključujem tale tematski sklop s pašto. Nekaj o njej so povedale ostale punce, tako da se ne bom ponavljala, vam bom pa predstavila še kakšno drugo obliko pašte.

Za uvod pa: pašta je zakon. Tako kot Sanja, bi tudi jaz lahko jedla pašto vsak dan. Sicer je ne jem več toliko , kot sem je, saj jo je v nekem delu zamenjal riž, ker moj gospod. Moj tata (beri: oče) bi na to rekel: 'Rajš ku rajž, rajš neč,' (beri: 'raje nič kot riž'). Kakorkoli, domača pašta!

Testenine: Čokoladni ravioli

Ha, ponavadi sem jaz tista, ki včasih kakšno izmed Bormašinc malce okaram, da je pozabila, na našo krasno razpredelnico, kjer je zapisano, kdaj je katera na vrsti za objavo recepta. No, danes pa bom kar sebi privoščila eno okrog ušes. Ura je 21:08, sedim na mini kavču v apartmaju v Barbarigi, precej pester dan je za mano in šele sedaj mi je kapnilo, da smo že devetega in da se v razpredelnici svetlika moje ime. V opravičilo lahko dodam to, da smo dopoldne uspešno prvič prevozili večje število kilometrov z našo deklino. Carinik je pogledal njeno osebno izkaznico, zagotovo si je mislil, da je fant, ona pa ga je gladko zignorirala.

Pirini ravioli s špinačno skutnim nadevom

Zase lahko trdim, da nisem klasični ljubitelj testenin. Ja vem, šok! Večina vas prisega na testenine vseh okusov in oblik. 100 procentni OH direkt v žilo. Pa da se razumemo, tudi sama sem definitivno ZA direktno OH injekcijo, ampak za razliko od večine ne izberem testenin ampak, saj veste, Nutello. Pa da ne zaidem s poti in še eno objavo posvetim moji največji strasti in bistvu mojega obstoja ... Testenine, Nina, testenine. Bernarda je dala nalogo, focus woman!

Testenine: Zelena rustikalna pašta

Če bi se zgodilo nekaj res strašnega in bi morala izbrati eno samo samcato jed, ki bi jo lahko jedla do konca življenja - samo ob misli na tako katastrofo me oblije ledeni hlad - bi po sicer kratkem, a tehtnem razmisleku izbrala špagete bolonjez po domčem receptu. Pa tudi sicer so testenine moja ultimativna izbira tolažilne hrane, ko gre vse narobe, ali pa se v študentski kuhinji ne najde drugega. (Nekoč vam bom zaupala recept za smetanovo omako s tuno, kateri s Cimro najverjetneje dolgujeva preživetje polovice študentskih let.)

Brezsramno priznavam, da se domače izdelave zakladnice ogljikovih hidratov do pričujočega izziva nisem lotevala. Gospod Oče je nekoč kupil mašino za izdelavo testenin, jo uporabil enkrat za pripravo širokih rezancev in jo nato pospravil na neznano lokacijo. Vse moje testeninske izkušnje (ni jih malo, lahko mi verjamete) so tako povezane izključno s konzumacijo, kar pa me ni ustavilo, da se ne bi lotila našega novega tematskega sklopa.

Nekaterih okusov se je treba samo navaditi

Sodelavka je celo zimo v službi pridno jedla grenivke. No, ne vsak dan, ampak pogosto. Sama nisem ravno navdušenka nad grenkimi okusi. Nekako mi je vse pregrenko. Tudi če dodam sladkor, je še vedno grenko. Ne gre stran. Samo grenko in povrhu še presladko postane. Velja tudi za kavo. Zato kavo pijem redko in to brez sladkorja ter po možnosti z veliko mleka. Zares ni niti več kava. No, ne pijem kave. In tudi grenivke so sadje, ki sem se mu izogibala kar nekaj časa. Ko sem pa gledala sodelavko, kako jih pridno je ... pa potem še poudari, kako so zdrave in vse to ... Jah, nič, sem si rekla, čas je, da zagrizem vanje tudi sama in se poskušam 'navaditi' tega okusa. Kot se je zgodilo s siri s plemenito plesnijo, pa olivami in bi se še kaj našlo.

Kupila sem si grenivko in posnemala sodelavko: počez sem jo prerezala na polovico in z nožem izrezovala 'trikotnike' izmed kože. Pojedla sem jih z žličko, iz preostanka pa iztisnila sok, ga razredčila z vodo in popila. Po nekaj pojedenih grenivkah še vedno nisem bila prepričana. Ob vsaki sem se zmrdovala nad okusom, ampak sem vztrajala. Ne dolgo, da ne bo pomote. Čez čas sem se okusa kar navadila in z veseljem začnem mrcvariti novo grenivko. Priznam, malo se še kremžim, ko jo jem, ampak mi je postala dobra. Pri tistih bolj sladkih z lahkoto spijem iztisnjeni sok tudi brez dodane vode (na začetku sem dodala vročo vodo in med).

Prejšnjo nedeljo (ali je bilo to že dve nazaj?!) sem si vzela prosto od vsega dela pri mojih starših ali doma in sem se odločila, da spečem torto. V znamenju mojega eksperimentiranja z grenivkami in naraščajočega navdušenja nad njimi sem se odločila, da bom poskusila narediti grenivkino torto. Malce sem razmišljala, s katerimi okusi bi jo povezala, iskala recepte na spletu za pomoč pri pripravi in ugotovila, da jih ni ravno veliko. Tisti pa, ki so, so bolj biskviti in manj torte. Odlična priložnost, da ustvarim nekaj mojega. Super.

Predstavljam vam mojo grenivkino torto z jogurtovo kremo. *zvok razkritja težko pričakovane novice*

Švedske mucke

December, še malo prej v letu smo komaj čakali nate, zdaj pa se mi bolj zdi, da nam boš ušel, še preden te uspemo sploh dodobra zagledati. Vse/i tako hiti/mo in hiti/mo, da sem ravno zajela sapo, pa bo že januar. In še eno leto. Šestnajstka. Dva-šest-najst. Miselno sem še vedno nekje v začetku oktobra, vreme očitno tudi. Malo prej sem šla čez staro jedro Ljubljane in se čudila toplemu vetru. Saj ne, da kuhanček ne bi pasal, ali pa, da bi si želela snežne zamete brez možnosti izhoda, ne ne, želela bi si tisti stari božič nazaj. Tisti, ko smo lopatali parkirišče na petek in svetek, ko smo hodili po snežnih kozjih stezicah, drevje je počivalo pod težo odeje in so bili letni časi jasno opredeljeni. Tako zimo sem imela res rada. Danes, 22. v mesecu, ko bi moralo prvo navdušenje nad snegom že zbledeti in bi se roke že navadile mrzlih kep, mi še vedno nismo videli snega tako, zares zares. Vem, to je pač zima, ki jo imamo, jamr čez 'včasih je bilo pa to tako...' ne pomaga, ampak potožim pa lahko. Vreme, tole ni za nikomor. A veš.

In ker je treba tale decembrski vrvež malo umiriti, se vsesti, narediti kakšen drzen plan za leto, ki nam že precej od blizu žuga, da prihaja, vam ponujam rešilno bilko. Nalijte si šalico mleka, zleknite utrujene nožice na kavč, odprite škatlo s temi krasnimi piškoti in si zamislite, da se vam nikamor ne mudi. Ni vam treba pospravljati stanovanja, ni vam treba v trgovino na drugo stran mesta, kup umazanega perila ne obstaja, psa ni treba ravno zdaj peljati ven. Samo pomakajte piškot v mleko in uživajte. Napolnite svoje baterije, ta mirnost vam zna priti še kako prav v tej decembrski noriji in na družinskih srečanjih. Bo šlo?

Sivi lasje in orehovi rogljički

Na predvečer 23. rojstnega dneva se je pod neusmiljeno razsvetljavo študentske kopalnice na vrhu moje glave nekaj zasvetilo. Večkrat. Na narastku. Še preden sem dvakrat pomislila, so moji prsti izpulili lase, ki so se prav po hinavsko začeli obnašati zelo … starikavo. Osiveli so. Sive lase imam. Siva je tako dokončna. Še nikoli se nisem počutila tako mlado, kot prejšnji teden. Premlado, da bi se mi dogajale stvari starih ljudi!

In če mislite, je bilo tole dramatiziranje, vam očitno še nisem razložila, kako sem oktobra brata peljala k frizerju in se nato na stol usedla še sama (ponavadi me postriže cimra). »A se barvaš?« »Ne.« *frizerka zdrsi s prsti med lasmi* »Aha, saj vidim zdaj, da se vidijo sivi lasje.« Do takrat sem imela vsak siv las preštet. Sedem jih je bilo do letošnjega oktobra. Pogovor s frizerko se je na tej točki nehal, tako kot tudi upanje na večno mladost.

Na poti domov sva se s tamilim ustavila v drogeriji, kupila barvo za lase in dve uri kasneje in eno kopalniško katastrofo kasneje sem samo čisto malo obžalovala svojo odločitev. In te male sive barabice so si drznile pogledati ravno na vrhu glave, da jih nisem mogla zapaziti že prej, ampak šele po dveh centimetrih življenja. No, sedaj sem v procesu sprijaznjenja s staranjem (zelo slabo mi gre) in poskuša preživetja veselega decembra (še malo slabše).

Kakorkoli, leto je okoli in jaz sem nad peko piškotov navdušena ravno toliko kot lani. Nisem.

Krapec!

Poletje je mimo in naše kuhalnice, ki so lansko leto pridno kuhale v Mercatorjevem KuhaM projektu, so se spočile in so pripravljene na nove izzive. Letos bodo izzivi še posebej zanimivi in povsem drugačni od tistih, s katerimi smo se spopadali lansko leto. Te dni lahko v Mercatorjevih prodajalnah zasledite tipične izdelke iz Pomurja - gre za projekt SloFest, s katerim želi Mercator kupcem še bolj približati slovenske pokrajine z njihovimi tipičnimi kulinaričnimi dobrotami. Tudi blogerji, ki sodelujemo v projektu KuhaM z Mercatorjem, smo bili povabljeni, da raziščemo slovenske pokrajine, ki so kulinarično še kako pestre, žal pa se velikokrat ustavimo samo pri tistih najbolj znanih in niti ne raziščemo še vseh ostalih dobrot, ki nam jih določen predel ponuja. Saj ste uspeli razbrati, da ciljam na prekmursko gibanico, kaj ne? No, Prekmurje in Pomurje nista samo gibanica in bograč. Ampak preden se podamo v kulinarične vode, najprej razdelajmo, kaj Pomurje sploh je. Vsi večinoma rečemo področju, ki ga zajema izraz Pomurje, zgolj in samo Prekmurje, včasih kdo doda še Prlekijo. No, stvar je v resnici taka - Pomurje ne zajema zgolj Prlekije (med Dravo in Muro) in Prekmurja (od Mure naprej), ampak še nekatera druga področja, kot si lahko preberete tule. Toliko, hiter tečaj geografije Pomurja, hehe.

Kot sem že napisala - Pomurje nista samo prekmurska gibanica in bograč. Tu je še bujta repa, pa en kup močnatih jedi (mlini na Muri, logično), brez bučnega olja pa tako ali drugače ne gre. No, in če kdo v izobilju uporablja meni tako ljubo proseno kašo, potem so to zagotovo Pomurci. Zato je tudi današnji recept proseno-kašnat - predstavljamo vam Krapce!

Pica kraljica

Pica. Kraljica prigrizkov, študentske hrane, ljubiteljev italijanske kuhinje, comfort fooda. Ki je kriva za tisto lužico sirove maščobe, v kateri lahko vidiš odsev svojega zmačkanega obraza. Lužica je včasih mastna packa v kotičkih ustnic, ki jih pozabiš obrisati, ker se ti mudi na predavanje, s postano šestinko iz Slasta pa si vsaj za silo potolažil razdražen želodec. Včasih zaspiš s kosom v naročju, ker je deževen petek popoldan, tebi se ne da nikamor, in si jo naročil na dom. Ker jo lahko ješ tri dni zapored in se z lahkoto pretvarjaš, da je z drugo oblogo povsem drugačen obrok. Njam. Pica. Ena bolj simpl jedi, ki jo najbrž pripravljajo že 5-letniki, pa vseeno si zasluži obeleženje na našem blogu. Ker pica. Slastna, mastna, vroča ali mrzla. Pica.

Babyshower presenečenje in cakepops-i

Prejšnja nedelja je bila posebna. Tako za nas, povabljene, kot za bodočo mamico Tino. Dva meseca priprav, usklajevanj in bolj ali manj uspešnega prikrivanja s strani bodočega očka Denisa, so se udejanjile v zabavi presenečenja, ki smo jo prav po slovensko prekopirale od 'bolj naprednih' američanov. Ah, vsak izgovor za dodatna darila je dober in se ga kot tipična predstavnica ženskega spola držim bolj kot vaški pijanec svojega zadnjega piva. Torej, baby shower it is!

Tinin baby shower je bil moj prvi. Baby shower seveda! Če dobro pomislim, ima sicer otroke kar nekaj mojih prijateljic in sorodnic … hm … so mogoče pričakovale, da bom jaz kaj organizirala?!? Okej, trenutek tišine. Ah, bi pa dale kakšne bolj konkretne namige. Vsega pa tudi ne morem razbrati med vrsticami. Se jim bom očitno morala oddolžiti s kupovanjem daril v času odraščanja njihovih malčkov. No, pri Tini nismo zamočile, saj je vso organizacijo odlično vodila Tjaša, Tinina dolgoletna prijateljica in edina mamica, ki je bila med ostalimi nevednimi edina primerna za organizacijo takega dogodka, ki bi se ga ostale verjetno lotile na tisoč in en 'neustrezen' način.

Bodoča mamica je cel mesec živela v zmoti, da gre prav tisto nedeljo na nogometno tekmo. Vse smo bile sicer v dvomih, da so na zabavo povabili 'tapravo' Tino, saj tista 'naša' nikoli ne bi šla na nogomet. V živo in na mraz?! Ne, ne, pa ne 'naša' Tina. Ko smo razjasnili dvome in njen pristanek na športno popoldne opravičili z nosečniškimi možgani, ki nam vsem mešajo štrene že dobrih 7 mesecev, smo lahko nemoteno nadaljevali priprave. Pa da se razumemo, tekma, na katero je bila povabljena Tina je bila izvedena v soboto in bodoča mamica jo je gledala po televiziji. Medtem ko si je Denis pogrizel nohte na obeh rokah in nogah, je gospa noseča neprizadeto mislila, da bo pač jutri še ena. Ista. No, kaj sem vam rekla! Zdaj razumete naše dvome?

Zabava je torej uspela, Tinina zmedena faca, ko nas je videla na hodniku, vse iz različnega obdobja njenega življenja, punce, ki se med seboj še nikoli nismo srečale, a smo stale tam in jo, z rahlo rosnimi očmi, zaradi prehlada seveda ;), gledale in jo prav nečloveško objemale, pa je to potrjevala. Z Bernardo sva se, prav po Bormašinsko javile za pripravo sladic. Na jedilniku so bili Nutellini cakepopsi in limonino makovi mini mafini. Precept za prve sledi danes. Kdaj bo na vrsti drugi, pa je odvisno od 'lenobe' in zaposlenosti naše velenjske Pike Nogavičke.

 

[yumprint-recipe id='82']

 

Breskovi mafini z jogurtom

Tako dolgo sem spodnji recept pustila na intenzivnem valjanju med osnutki, da me je prihtel Piknik teden, ki ga je pred kratkim otvorila Tina. Pa ker nismo ravno picajzlaste, bomo recept za jogurtove mafine podtaknile med ostale piknik dobrote. Konec koncev so mafini majhni, prenosljivi in sladki, kar jih - če bi obkljukali še kategorijo "imajo okus po čevapih" - praktično naredi za idealno piknik hrano. Še posebej, ko jim dodamo domače breskve, ki jih letos v našem mini sadovnjaku v izobilju. In kako dišijo!

Robide prvič.

Ha! To sezono mi je Tino, robidno pionirko, uspelo prehiteti z robidovim receptom. Lani je pripravila domač robidov sladoled, letos pa me je poskušala pripraviti na robidenje (nabiranje malin, op. a.) z naslednjimi nasveti: obvezne superge, rokavice, dolge hlače, dolgi rokavi, pršilo proti komarjem, čelada in ščitniki za gležnje. Še dobro, da je nisem upoštevala, ker sem v sandalih in krilu veliko lažje porabila kalorije, ki sem jih kasneje zaužila s slaščico v spodnjem receptu. Če nimaš desetletne fitnes karte, se je pač treba znajti pri ohranjanju linije.