PO-velikonočni #MealPrep: Jajčna solata

Te dni nas z vseh strani obkrožajo recepti za takšne in drugačne potice, velikonočno dekoracijo in načine barvanja pirhov. Kot pri vsakem velikem prazniku je tudi tukaj, jasno, v ospredju hrana. Saj ne rečem, tudi jaz se veselim vseh dobrot (čeprav nekoliko raje posežem po božičnih jedeh), ampak letos si nisem mogla kaj, da ne bi v duhu mojega MEAL-PREPanja razmislila malce o tem, kaj bom v torek, ko prazniki minejo, z vsemi ostanki jajc in šunke. Vsa leta doslej sta namreč omenjeni dve jedi še kar nekaj dni po praznikih samevali v hladilniku in čakali, da se ju kdo usmili.

Letos sem zato zase (in za vse vas) pripravila štiri ideje, kam z ostanki jajc in šunke. Pripravila sem štiri ideje za obroke, ki jih lahko pripravite kot #MealPrep in nesete s seboj v službo ali šolo za malico - od tega sta dve jedi hladni, dve pa topli.

Pa začnimo z jajci. Jajčna solata. Čez lužo precej poznana jed, ki pa je zalita z obilico majoneze. V resnici me original spominja na našo francosko solato. Samo da je brez vse zelenjave in krompirja. Ker pa ne samo, da se želimo otresti velikonočnih ostankov, ampak morda tudi kakšnega velikonočnega kilogramčka viška, je spodnji recept malce bolj fit.

Sestavine:

• 4 trdo kuhana jajca
• 150 g grškega jogurta (če pazite na vnos maščob in kalorij, naj bo manjmasten)
• pest sesekljane mlade čebule (zelen del)
• pest sesekljanega peteršilja in čemaža
• čajna žlička gorčice
• sol in poper

Priprava:

Ni neke hude znanosti - sesekljamo čebulo, peteršilj in čemaž, jajca narežemo na srednje velike kocke, dodamo grški jogurt, gorčico, zelišča in začinimo s soljo in poprom. Vse dobro premešamo. Poleg postrežemo kakšen kos dobrega kruha, lahko pa tudi drug vir ogljikovih hidratov (ali pa ne).

Praznična večerja: sprehodi-se-po-trgovini-in-naberi-nekaj solata

Tale naša pojedina je bilo letos že tretja zapored. In res sem se je veselila! Če bi bilo po moje, bi imele take obede vsaj trikrat letno, hehe. Ampak ja, predstavljajte si, kako se uskladiti pet deklet, z najmanj tremi različnimi življenjskimi stili - misija nemogoče. Ampak res se imamo fino, super jemo, in vsako leto tudi bolje kuhamo! Iz leta v leto tudi bolje naštudiramo porcije - če smo se prvo leto odkotalile skozi Bernardina vrata, smo letos po Sanjini juhi in moji solati Ani zabičale, naj pripravi samo eno porcijo glavne jedi. In bilo je je ravno dovolj. 

In tako zaključujemo še eno leto. Kaj naj rečem, zame osebnostno je bilo tudi to leto en hud roller coaster - z majhnih otrokom to res ni težko doseči, hehe. Kuhala sem manj, kot sem upala, da bom, in jedla slabše, kot sem pričakovala, da bom. V letu 2017 je vsekakor veliko manevrskega prostora, da to izboljšam. Smo na Bor mašini imele nekaj super kulinaričnih projektov v tem letu in samo upam, da bo drugo leto tudi tako dobro, če ne še boljše. Vseh projektov na blogu niti ne omenimo, vabljeni na našo Facebook stran, kjer take zadeve vsekakor izpostavimo. 

No, en tak konkreten zaključek leta še spišem, za danes pa preneham čvekati in raje napišem, kako sem za našo večerjo pripravila solato. To je taka solata, ko nimaš kaj dosti časa za razmišljanje, kaj in kako bi, ampak se samo sprehodiš po trgovini (aja, pa časa tudi ni preveč - otrok spi v avtu! Babica jo pa čuva, brez skrbi, ne puščam male Gaje same v avtu. ;)) in upaš, da bo rezultat dober. In je bil! Solata z gorgonzolo, arašidi in še in še. 

Rada imam domače.

Malo smo se že spraševale, kaj se dogaja z Mercatorjevim KuhaM izzivom. Kar nekaj časa je preteklo od zadnjega izziva, ampak smo kar potrpežljivo čakale in dočakale. In to odlično tematiko - domača hrana! Mercator s projektom Radi imamo domače namreč spodbuja k uporabi pristnih lokalnih izdelkov. Včasih res ni najbolj enostavno zaviti h kakšnemu kmetu, zato se prav veselim, da bo na policah moč poiskati izdelke, za katere vemo, da prihajajo iz naših krajev. Ne samo, da so taka živila veliko boljša za naše telo, s tem podpiramo slovenske pridelovalce. Win-win.

Praznična večerja – solata

Naj vas že kar takoj razočaram (no, ali pa razveselim ). Tale objava, ki ste jo ravnokar začeli brati, ne bo dolga kot večino njenih predhodnic. Slabo počutje, boleče grlo in ravnokar zmazana pica, so glavni razlogi, zakaj kot mrož ležim na kavču in se mi ne ljubi niti do stranišča. Kaj šele, da bi se lotila večjega podviga, kamor definitivno prištevam tipkanje na, že pošteno zmahani tipkovnici.

 

Zato brez dolgovezenja. Prvo predjed vam je predstavila Bernarda, druga je na vrsti danes, in sicer solata. Očitno sem bila tudi ob izbiri jedi bolj lenobno razpoložena … le tako lahko opravičim, da sem že drugo leto zapored pripravljala solato. Je pa res, da so solate ena izmed mojih najljubših jedi in če bi si jo privoščila večkrat, predvsem pa brez zame obvezne sladice, mi verjetno poleti ne bi bilo tako nerodno.

Piknik solati

Takole je. Arašidi so ena najboljših stvari na svetu. Poleg koriandra, prosene kaše, barvnih poprov, grškega jogurta, muscovado sladkorjem in pehtranom je še ena reč, ki se me lotila zahrbtno. Najprej mi je popolnoma odveč, potem jo malo povoham, mi ne paše, potem nekdo nekje naredi nek nor recept, hočem sama ponoviti in na koncu to reč vtaknem v vsako jed. Zgodilo se je koriandru, zgodilo se je arašidom. Se spomnite kitajskih jedi, v katerih so arašidi? No? Sem si rekla, zakaj pa ne. Odkrivat toplo vodo, s katero so se že davno Kitajci umili, zakaj pa ne. Paprika in arašidi, zakaj pa ne. Če lahko Tanja* v zeleno solato da belo namizno grozdje k češnjevim paradižničkom, zakaj pa jaz nebi še arašidov nekam podtaknila?

 

Velikonočna solata

Kot je v prejšnjih 'velikonočnih' zapisih omenila že Tina, je za nami še ena prijetna, kulinarično obarvana nedelja. Zaradi kroničnega pomanjkanja inovativnih idej, sva se z Bernardo javili za vesti pomočnici Ane in Tine, ki sta kar prekipevali od bolj ali manj izvedljivih idej za velikonočno pojedino. Poleg tega sva z Bernardo v idejah prepoznali precej velik potencial in visok odstotek možnosti za uspeh, kar je pomenilo, da nekako morava priti zraven, saj nikakor nisva želeli zamuditi najboljšega dela - požrtije. Ker imava dve roki, se nama je ideja, da se ponudiva za pomočnici, zdela briljantna. Tako smo se na sončno nedeljo zbrale pri Tini, ki je svojo kuhinjo eno popoldne prijazno delila z nami. Po uvodnem sestanku in nekaj ukradenih bananah s strani tistih, ki so doma preskočili zajtrk, smo se lotile dela.

Kašna ajda

Disclaimer: Današnji zapis je nastal pod prsti našega najljubšega moškega, imenovanega NuckinFuts, ki se je postavil v vlogo redne avtorice Sanje. Po pravici povedano se spodaj omenjene hrane najverjetneje ne bi niti dotaknil in ga pri zapisanih dogodkih sploh ni bilo poleg, zato je še toliko bolj občudovati njegov čut za domiselno ubeseditev kulinaričnih trenutkov.

Kot se za pristno dekle slovenskega rodu spodobi, se ti včasih dogodi, da ti v jedilnik ponesreči zaide ajda (namenoma napisano z malo začetnico). Seveda dandanes do takšne situacije pride samo, ko sredi trgovine razočarano opazuješ polico s čokoladami in se v duhu časa odločiš za zdravo prehranjevanje, bržkone že vnaprej obsojeno na propad. In potem na tisti ponedeljkov večer oddrobencljaš proti svoji priljubljeni študentski sobi in daš ajdo, z vso soležno klorofilno poslastico, starat na polico v omari, ker je naslednji dan jedilnik bolj sestavljen iz besed "pica" in "fokulus."

Slavnostna večerja – nadevani šampinjoni, hladna predjed

Tako, najlepši čas v letu se bliža vrhuncu – slavnostni večerji. S puncami smo staknile glave in prišle do spoznanja, da se v ta namen spodobi, da vam postrežemo z našo verzijo prazničnega menija. Ker nas je 5 smo za vas pripravile 5 hodov. In vse smo tudi z veseljem pojedle. V enem dnevu. No v bistvu popoldnevu … no če smo čisto iskrene v razmiku parih ur, ampak ne bodimo malenkostni. December je namenjen izključno prehranjevanju, slaba vest pa pridno čaka v januarju. Kot rečeno smo pripravile pet jedi, odločitev, ali boste na vaš praznični meni uvrstili vse ali le nekatere izmed njih, pa prepuščamo vam.

 

 

Bučke, buče in ostale pametne glave

Medtem, ko se je tale objava lepo ogrevala in potem končno štartala za vas, se meni morski dnevi približujejo h koncu. Svaljkanje po brisači me verjetno že precej utruja, kosti bolijo od ležanja, knjižne uspešnice prebrane in koža je najnajverjetneje pridobila za en koš novih pegic.

Ker pa sem pridne narave (oh, ta samohvala, kje si večino časa), sem za vas tole napisala večer pred odhodom. Torej, moja prva objava na Bormašinci. Kaj nej rečem, počaščena sem, da me je Tina povabila k pisanju in oblikovanju svojega bloga. Verjetno me je bolj po nesreči, ampak kaj, zdaj je, kar je in izkazati se moram. Če Tina pravi, da sem za to, pa sem. Čeprav se trudim pisati tudi svoj blog, ki je čisto druge narave in sem nanj objavila en sam recept, mi je šefica dala kar dober zagon za pisanje tudi tega, odišavljenega s krasnimi vonji iz kuhinje.

Torej, ste ta teden že jedli bučke?

Ali bolje, naj dvigne roko tisti, ki jih ni? Nikogar, ne? Seveda, ker bučke so tanartabuljš. Bučke so sadje, ampak so zelenjava. Bučke so lahka hrana, brez posebnega okusa, kar pomeni, da jih lahko kombiniramo na tisoč načinov. Kar potem pomeni, da nimate utemeljenega izgovora. Pššt. Hitro bučke jest!

 

Buče v hladilniku, buče v želodcu, buče v kleti, buče na vrtu.

Buče povsod.

Vsako leto je ista zgodba. Mami v zgodnjepoletni evforiji zaseje cel vrt (letos smo ga še povečali!), v srednjepoletni vročini pobegne na morje, z neštetimi bučami se spopadam pa jaz.

Ni panike. Bučke so ena taka zelenjava, ki se jih da super preobrazit v številne oblike, nekatere so bolj, druge manj njami, ampak na koncu še nič ni romalo v smeti.

Bučkini polpeti. Poletna klasika.

Sestavine

• 1 bučka


• 1 jajce


• 1 manjša čebula


• par strokov česna


• peteršilj


• moka (pšenična, ajdova, pirina, po želji)

Priprava

Smešno mi je sploh pisat sestavine. Ne vem, pri slaščicah razumem, da je potrebno precej usmeritve in navodil, ampak pri slanih jedeh pa še nikoli ni bil problem, da nekaj ni uspelo. Je lahko samo boljšega okusa ali pa slabšega. 

No ... gremo lepo po vrsti. Bučo razčetverimo. Če je večja, ji odstranimo semena, če je manjša, je delo še bolj enostavno. Potem jo naribamo - sila enostavno gre na multipraktik, pa tudi na roke menda. Naribamo bučko posolimo in počakamo 10 min, da spusti vodo. Medtem nasekljamo čebulo, jo prepražimo, dodamo ji še česen in oboje ohladimo. Potem se soočimo z naslednjim podvigom: kako bučki odstraniti odvečno vodo. Jaz jo vržem v eno bolj fino cedilo. Lahko jo tudi ožamete z rokami ali stisnete v gazo. Po želji, fino pa je, da skušamo odstraniti čim več vode, saj nam tako v nadaljevanju ni potrebno dodajati preveč moke.

Naribano bučko zmešamo z enim jajcem (če je bučka velika, lahko tudi dve), prepraženo čebulo in česnom, sesekljanim peteršiljem ter moko. Kakšna je natančna količina moke, je, seveda, težko reči. Masa ne sme biti preredka, pa tudi pregosta ne, saj bodo polpeti drugače zbiti. Na koncu še posolimo, popopramo in spečemo na malo olja.

 

 

 

Solata z bučko in stročjim fižolom. Malce eksperimentiranja.

Sestavine

• 1 bučka


• poljubna količina stročjega fižola


• bazilika


• sol


• olje, kis


• naribana mozarela (ali feta ali katerikoli drug sir po želji)

Priprava

Bučko sem naribala na tanke kolobarčke in jo na hitro popekla na malo olja. Stročji fižol sem skuhala v osoljeni vodi. Vse skupaj je tako preprosto, da je itak nesmiselno pisati navodila, hehe. Baziliko nasekljamo, vse skupaj začinimo in zmešamo. To je to.