PO-velikonočni #MealPrep: Juha

In ko smo ob koncu praznikov že povsem brez moči in energije, obležimo na kavču zgolj s samo eno mislijo: da je jutri potrebno iti v službo. No, jaz sem za ta privilegij še naslednjih par mesecev prikrajšana, ampak se poskušam postaviti v čevlje mojega povprečnega bralca, hehe. Torej, ko smo v časovni stiski in povsem brez energije, takrat je čas za en preprost #MealPrep. In kaj je bolj preprostega od tega, da počistimo zamrzovalnik in hkrati rezultiramo v okusni topli malici za naslednja dva dni? Juha, kar pa drugega.

To juho sem poimenovala kar Povelikonočna juha, preprosto zato, ker ji šunka da velikonočni okus, ki se ga še naslednjih par tednov me bomo znebili.

Sestavine:

• 1 čebula
• 2 korenje
• 1 bučka
• 300 g šunke
• 80 g prosene kaše
• 750 ml vode
• Lovorjev list

Priprava:

Čebulo sesekljamo in prepražimo na olivnem olju. Dodamo na kocke narezano šunko, korenje in bučko in vse se par minut pražimo. Nato zalijemo z vodo, dodamo proseno kašo, lovorjev list in solimo ter kuhamo 20 minut do pol ure, dokler kaša ni kuhana.

Praznična večerja: Korenčkova juha malo drugače

Pa se bliža koncu, ta moj veseli december. Čas, ko raztegujem stene želodca, meje dobrega okusa, zmožnosti denarnice in navdušenje do druženja. Letos se obnašam še posebej dekadentno - toliko hrane in alkohola, kot sem zaužila v zadnjih dneh, si po moje zasluži že kakšno nagrado. Dobila bom pa samo izdatno drgnjenje stegen, saj vem. In čisto sama sem si kriva. *regrets nothing*

Enivejz, do konca leta in lomljenja novoletnih zaobljub pa nas loči še več kot teden in vse dve praznični večerji, zato se spodobi, da vas malo pockrljamo s tradicionalnim slavnostnim Bormašina za punce menijem. Že našim tretjim! Po prvem, izjemno baročnem, nam je pri drugem uspelo dovolj časovno in sestavinsko optimizirati jedilnik, da smo druženje zaključile še pred večerom in brez počenih želodcev. Brez sramu priznavamo, da smo prave pujse pepe, ko se pred nas postavi poln krožnik, zato je bolje, da si že uvodoma postavimo količinske omejitve.



 

Keto korenčkovi mafini

Se še spomite, kako sem v svoji zadnji objavi jedla svoja čustva s pomočjo čokoladne torte? In se še spomnite, kako sem si obljubila, da se nezdravim pregreham ne bom predajala predolgo?

Torej, danes vam ne bom dajala razlogov, da se od žalosti 'nažrete' do onemoglosti in nepremično obsedite pred deveto sezono Prijateljev. Danes bomo pekli keto mafine, še prej pa vam bom napisala nekaj koristnih nasvetov, ki so meni pomagali na poti iz čustvenega prenejedanja.

Preprosto kot pasulj

"Jutri bomo jedli pasulj!" Super! "Ti ga boš naredila!" Čakaj, kaj? Prvič, še nikoli se nisem lotila opletanja s kuhalnico nad loncem vrelega fižola, in drugič, nihče pod domačo streho ni zares vedel, kako se katalizatorja prebavnih plinov lotiti iz nule. Doslej so višje kulinarične inštance domače kuhinje za pripravo pasulja uporabljale kar fant. Najbrž to ni legitimno poimenovanje, ampak govorim o mešanici začimb, ki poskrbi za čarovnijo želenega okusa. Predstavljam si, da je poleg fižola to bila edina sestavina moje druge najljubše jedi na žlico. (Prva je čokolino.)

Pa smo doma staknili glave in se stegnili do najvišje police po najdebelejšo kuharsko knjigo. V Slovenski kuharici Felicite Kalinšek sva z gospodom Očetom trikrat pregledala (stvarno) kazalo, pa pasulja nisva uspela locirati. Nato se je nekje zabliskalo poglavje Srbska kuhinja in tam sva našla recept za srbski fižol, ki je bil po opisu še najbolj podoben pasulju. Voilà.

Praznično kosilo prvakov po bormašincah

Januarja smo si s puncami rekle, kaj ko bi sodelovale na mesečnem izzivu Naša sestavina - vaš recept revije Odprta kuhinja. Gre za izziv, kjer oni zastavijo temo oz. sestavino, bralci pa pošiljajo svoje recepte. Najboljše preizkusijo, najboljši trije pa dobijo tudi nagrado. Januarja je bila ta tema kava in s puncami smo združile moči in pripravile kavni recept. Jaz sem pa vse skupaj zamočila in v poplavi obveznosti recept enostavno pozabila poslati. O-o. Zato sem se morala februarja oddolžiti. In seveda je bil izziv veliko večji, saj je bila tema ribe oz. postne jedi. Ribe imam sicer rada, ampak jih redko pripravljam doma, predvsem zato, ker ne znam najbolje z njimi. Postna hrana pa ... kaj je to? Ja, ja, rada jem. :)

Tako je bil izziv veliko večji. Seveda je z idejami zelo pomagala šefica Tina, tako da sva na koncu nevihtenja možganov prišli do ideje, da bi pripravili ribji burger z limetino majonezo. Zveni moderno, dokaj enostavno in okusno. Super! Ker čas beži, sem se burgerja lotila sama.

Pa, kot bi naročili, smo dobile izziv tudi od Mercatorja za naš #kuhaM projekt. Velikonočno kosilo za naše skakalce.

Postna hrana nima sicer nobene veze z Veliko nočjo, razen tega, da Velika noč sledi postu, ampak ... športniki imajo posebno prehrano in za skakalce, smo si mislile, je ta hrana bolj ali manj lahka, razen pred in po tekmi. Kot rečeno, burger je vseeno trenutno kar moderen in bogat, in zakaj ne bi poskusili nečesa novega za praznike. Hkrati pa je spodnji recept res lahek, razen praznične majoneze, tako da odličen za to priložnost. Letos je lahko Velika noč malo bolj moderna, tudi v sestavinah. ;)

Vse poletne klasike

Če tako malce generalno pogledamo na življenje - a je sploh še kaj drugega, kot eno samo dolgo izmenjevanje krvavic s kislo repo/zeljem in sataraša/filanih paprik? Kaj hočem reči - neke te tipične sezonske jedi, ki jih, hočeš nočeš, moraš jesti, ker je pač, no, sezona. Letos sem o filanih paprikah sanjala že junija, ko sem šla prvič na dopust. Pa so po trgovskih centrih za njih zahtevali še *vrtoglave* slabe tri eure in me je kar malo srce zabolelo. Ampak na našem vrtu paprike tradicionalno ne obrodijo najbolje (čeprav se letos situacija malce obrača!). No, sedaj je sezona paprik na vrhuncu, cene so padle, paradižnik (če se odločite za domačo mezgo) je tudi ponorel, tako da res ne vem, kaj še čakamo. Filane paprike! Poletna klasika številka ena!

Najdaljši recept in najmanj časa

V zadnjih tednih sem se borila s pomanjkanjem časa. Nekako enostavno nisem uspela podelati vseh stvari, ki jih običajno. Malo več je bilo dela v službi, predvsem pa je bilo ogromno priprav na poroko in potovanja v domače kraje, da smo se vse dogovorili, uredili, pospravili in pripravili. Kot nalašč se je med pripravami znašel še naš junječji kulinarični izziv (mimogrede, na tej povezavi lahko še ta in prihajajoča dva tedna glasujete za recepte bormašinc). Nič hudega, sem si rekla, kakšno urico si bom že vzela, da kaj okusnega skuham in pofotkam. Potem sem pa vprašala gospoda Gugla, kaj bi lahko pripravila iz govejih rebrc in dobila predvsem takšne in drugačne bbq različice. Nah, to je preveč enostavno in stereotipno, poleg tega nisem najbolj domača z žarom. Tako da sem se odločila za nekaj bolj svežega, zelenjavnega ... Rebrca v zelenjavni kopeli.

Kar je bilo vse lepo in prav, razen dejstva, da sem morala meso čez noč marinirati, narezati tono zelenjave in potem še 3 ure peči. Zastrašujoče, ampak zares recept, ki je precej preprost (čeprav sem tudi sama vmes malce zatavala). Aja, pa lotila sem se ga pripravljati v sredo zvečer, v soboto pa smo imeli poroko. Malce sem se jezila nase zaradi tega, zares pa je prišel v petek zelo prav, da smo vsaj nekaj kuhanega pojedli med vsemi pripravami, med njegovo peko v četrtek pa sem si med peko malce spočila.

Tajski paket presenečenja

Pri sodelovanju z Mercatorjem ima človek občasno občutek, da je že božič, novo leto ali pa rojstni dan, ki ga je zaradi nekontroliranega staranja potlačil globoko v podzavest in nanj pozabil. Tak občutek smo imele, ko so nas nekega dne na blagajni pričakali tajski paketi. Začetnemu navdušenju je sledilo zaskrbljeno spogledovanje. Nobena izmed nas namreč še ni pripravljala tajske hrane. Nobena je ni jedla, saj se, za razliko od večine vrstnikov, za potovanje po Tajski še nismo opogumile. Tako smo tiho gledale vsaka v svojo vrečo in upale, da se bo ena izmed nas opogumila in javila, da se eksperimentiranja loti prva. Pregovarjanje se je preselilo na socialna omrežja, kjer bi verjetno trajalo še danes, če sama nekega lepega popoldneva ne bi čutila (lažne) kuharske samozavesti in prepričanja, da mi danes pač nič ne more spodleteti.

Torej, stvari sem nabrala na kupu, v njih strmela približno 15 minut medtem ko sem razmišljala o sirovem bureku, a se na koncu odločila, da bo ta pač moral počakati na naslednje večerne oziroma zgodnje jutranje izhode in se lotila priprave. Lahko vam povem, da sta obe stvari precej okusni, čeprav je druga malo manj tajska. Ampak okej, saj kokosovo mleko je tajsko, torej je to, da ga zlijem v modelčke in zamrznem verjetno njihov običaj, sem se tolažila medtem ko sem pri stricu Googlu iskala navdih. Rezultat moje improvizacije sledi v nadaljevanju.

Riževi rezanci s piščancem:

• Česen


• Olivno olje


• Mlada čebula


• Šampinjoni


• Korenček


• Sojina omaka


• Riževi rezanci


• Piščančja prsa

Po navodilu na paketu pripravimo riževe rezance. Na ponvi segrejemo olivno olje in prepražimo česen. Ko zarumeni dodamo na trakce narezane piščančje prsi. Ko je meso skoraj pečeno dodamo narezane šampinjone in nariban korenček. Tik pred koncem dodamo še riževe rezance in sojino omako (po okusu), na hitro prepražimo in po vrhu potresemo narezano mlado čebulo.

Presne lučke iz kokosovega mleka (4 lučke) :

• 1 karton kokosovega mleka


• Agavin sirup ali drugo sladilo (dodamo po okusu)


• Zmrznjeno ali sveže sadje (jagode, borovnice, maline … )

Pripravimo štiri modelčke za lučke in v njih razporedimo zmrznjeno ali sveže sadje, ki ga po želji narežemo na manjše koščke. V blender zlijemo kokosovo mleko in sladilo ter dobro premešamo. Če je masa pregosta dodamo nekaj vode in mešanico nalijemo v modelčke. Postavimo v zmrzovalnik za vsaj štiri ure.

Pa dober tek!

Velikonočna solata

Kot je v prejšnjih 'velikonočnih' zapisih omenila že Tina, je za nami še ena prijetna, kulinarično obarvana nedelja. Zaradi kroničnega pomanjkanja inovativnih idej, sva se z Bernardo javili za vesti pomočnici Ane in Tine, ki sta kar prekipevali od bolj ali manj izvedljivih idej za velikonočno pojedino. Poleg tega sva z Bernardo v idejah prepoznali precej velik potencial in visok odstotek možnosti za uspeh, kar je pomenilo, da nekako morava priti zraven, saj nikakor nisva želeli zamuditi najboljšega dela - požrtije. Ker imava dve roki, se nama je ideja, da se ponudiva za pomočnici, zdela briljantna. Tako smo se na sončno nedeljo zbrale pri Tini, ki je svojo kuhinjo eno popoldne prijazno delila z nami. Po uvodnem sestanku in nekaj ukradenih bananah s strani tistih, ki so doma preskočili zajtrk, smo se lotile dela.

Pomlad je tu z zavitki vred!

Pomlad je prišla! In za to se spodobi, da naredimo spomladanske zavitke!

Na kolesu že švicam

V novi službi imamo nekatere aktivnosti tudi popoldne, tako da si vzamem dopoldne prosto ali si razdrobim urnik. Tako sem naredila danes, ko sem lovila rok za pripravo nečesa dobrega za nov Mercatorjev izziv. Okoli 12. sem se odpravila domov, da bom v miru pripravila in ovekovečila nekaj pomladnega za kosilo. Recept sem imela nekako v mislih, vendar nisem bila prepričana, koliko časa mi bo priprava vzela, niti ali bo zadeva sploh uspela. Vendar, ko sem razmišljala o časovnem planu kuhanja, sem ugotovila, da sem veliko prezgodnja in da imam še kar nekaj časa. V kolesarnici sem parkirala kolo in skočila še do najboljšega soseda po nekaj zelenjave, da bom v naslednjih dneh zdravo jedla. Brez izgovorov. Kar nekaj sadja in zelenjave so imeli znižane, ker ji je 'potekel rok uporabe' oz. ni izgledala več tako sveža, kot ko je prišla v trgovino. To pomeni, da je bila še čisto ok in da nimam izgovorov, da si ne pripravim česa okusnega tudi v naslednjih dneh.

Kje sem se zgubila? Aha, hotela sem povedati, da sem imela še veliko časa. V bistvu toliko časa, da sem pred začetkom priprave kosila še pomila posodo od včeraj (ja, sem ena tistih) in pogledala en del nadaljevanke. Potem sem plačala še položnico za telefon in začela urejati eno Excelovo tabelo. Mhm, toliko časa. Naposled je le bil počasi čas, da se lotim kosila.

Ker se nezadržno bliža prvi uradni spomladanski dan (\o/), nam je Mercator dal simpatičen izziv - pripravo malce drugačnih spomladanskih zavitkov. Iskreno? Tokrat izvirnost ni bila moja vrlina. Pripravila sem spomladanske zavitke s špinačo in lososom.

Tišina z ajdovo kašo

Kam drugam, kot v Ziferblat na čaj, ko pišem tole objavo o Čedahučijih. Verjamem, da življenje teži k ravnovesju in da se stvari poklopijo, če ne danes, pa jutri. Tako me je danes do Ziferblata pripeljala ne samo Tišina, ampak tudi to, da so nam tečaj joge za kak mesec iz Mestnega muzeja prestavili v prostor zraven Ziferblata. Časa imam natanko pol ure in ker je moje partizansko ime Firbec, sem mogla it na obisk. Vse, kar rabim, je vtičnica, WiFi, čaj in Čedahuči. Vse je tu. Blagor ravnovesju. Tu plačaš čas in ne kave. Tu si postrežeš sam in pustiš, da te poboža prostor, posrka vase in pozabiš, da je zunaj dež in hrup. Zdaj razumem.

Ampak hvalospev Ziferblatu bom tu končala (a vse tja prijazno napotim), naslednji zanj so fantje in dekle, ki so si izbrali en skupen projekt: Čedahuči. Spremljam jih slabo leto, intenzivneje od septembra. Prvi stik z njimi je bil koncert ob izdaji Severnice in moje srce je bilo prodano takoj, ko sem stopila na jesensko listje v Zlatem zobu. Pričarali so krasen, intimen večer, vidno srečni in veseli vsakega v občinstvu so sijali kot sije Severnica. Žareli pravzaprav. In čeprav marsikdo, ko posluša album, pravi, da so besedila melanholična in bolj žalostna kot optimistična, se težko čisto strinjam. Vsak konec je namreč začetek in zgodbe o odhajanju so hkrati zgodbe o novem začetku, o notranjem glasu, ki vodi srce in o pogumu, ki si ga marsikdo lahko le želi. Pogumen je tisti, ki odhaja in pogumen mora biti tisti, ki ostaja. Besedila so taka, da jih lahko vsak vidi po svoje. In vsak je kdaj odšel ali pa ostal. So zgodbe vseh nas. Ampak, je kozarec napol prazen ali napol poln? Pesmi so kot ogledalo, vedno se nas ene bolj ali manj dotaknejo zaradi nas samih. Najbolj mirna od vseh Čedahuči pesmi je Tišina. In ravno ta je meni najljubša.

Ljubo doma

Prvi korak: odstranite vse moteče elemente okoli vas (beri: zvončkljajoče pametne telefone, štirinožce s polnimi mehurji, itd.).

Drugi korak: udobno se namestite.

Tretji korak: pritisnite play na spodnjem posnetku.

Četrti korak: zaprite oči. 

Peti korak: poslušajte. 

[embed]https://www.youtube.com/watch?v=2E-BbY70ERc[/embed]

Šesti korak (ne, ni še konec): nekaj skuhajte.

Gozdna zelenjavna priloga h kosilu

Julia Child. Nimam nekega posebnega odnosa do nje in njene kuhinje, zato sem bila bolj ali manj ravnodušna, ko smo se odločile za nov tematski sklop receptov. Ko pa sem 'prijela' digitalno knjigo v roke, je moja ravnodušnost prešla v ne-navdušenje. Prvo, strani je bilo enostavno preveč, da bi se čez knjigo prebila. Drugo, razen ilustracij tehnik v knjigi ni fotografij. Kako naj vem, kako naj izgleda končna jed?! Tretje, ko sem se podrobneje lotila pregleda receptov, da izberem tiste, ki jih bom sama preizkusila ... Po hitrem pregledu poglavij se mi je zdelo, da nič ne bo šlo skozi. Pa tako obsežna knjiga! Nisem hotela delati sladice, pa nekako nisem našla pravega poglavja zase. In sem obupala. Kar nekaj časa datoteke sploh nisem več odprla, ker nisem vedela, kaj sploh bi. Nakar je bil čas, da se odločim, kaj bom in sem elektronsko različico knjige ponovno odprla in jo prelistala. Začela sem s sladicami in med njimi našla nekaj zanimivih. Malce sem si oddahnila in zbrala pogum, da sem ponovno šla na 'slani' del knjige. Med zelenjavnimi recepti sem našla nekaj takih, ki bi jih lahko preizkusila. Fju. Glede na sestavine v mojem hladilniku sem se na koncu odločila za korenček po gozdarsko (Carottes à la Forestière).

Otvoritev tedna smutijev a.k.a. zeleni smuti s kivijem in jabolkom

Nič, zgleda, da smo tudi Bormašince podlegle januarskemu trendu generalnega čiščenja telesa. Če se zanj že na začetku meseca nismo odločile same, so nas zdaj na to opomnili kolegi iz Mercatorja. Več kot očitno so opazili, da se trenutno na našem blogu čisto preveč pogosto pojavlja beseda Nutella, ki ji občasno družbo dela kakšna torta pa sladoled in naprej v tem stilu. Čisto nič januarsko. Bomo pa zato mesec zaključile z očiščevalnimi smutiji! V tem tednu tako poskušamo popraviti grehe, ki se nabirajo že od decembra in smo jih pridno prenesle v novo leto.

En pohan december, prosim

Razmišljam, kako naj ubesedim zaključek včerajšnjega večera, ko smo Ana, Sanja in jaz po večerji s petimi hodi, ki smo jo pripravljale (nekatere bolj aktivno, druge malce bolj samo z opazovanjem in slinjenjem v potokih) na druženju z Andrejem Kuharjem, na katerega nas je povabil Mercator, sedele v McDonaldsu ter brskale vsaka po svojem McFlurryju, češ, mogoče pa se čudežno pojavi še kaj te sladke epskosti. Da se ne bomo narobe razumeli - 5-hodni meni s hobotnico, govejo juho, riževimi kroglici s škampi, piščancem z zelenjavo ter mangovo tortico je več kot zadovoljil naše, sicer na povprečno študentsko hrano vajene brbončice, a McDonalds je le tisti, ki v hladnem decembrskem večeru, ko se je po Čopovi pod vplivom kuhanega vina nevarno pozibavalo že kar veliko število naključnih majajidočih (majav+mimoidoč), ponudi toplo zavetje, oporo za zadnjico in ravno dovolj šundra, da se klepeti o januarskih dietah porazgubijo do sosedne mize.

 

Zelenjavna juha z okusom poletja

Kot sem že omenila, ko sem pisala o vroči čokoladi, mraza ravno ne maram. In vedno hladneje postala. Kljub temu me je dragi prejšnji vikend le zvlekel v hribe. Na sneg. Na pol metra snega. Moram priznati, da je bilo takooo lepo. Razgled je bil čudovit, nedotaknjen sneg se je bleščal v soncu in prav z veseljem sem gazila po njem. Tudi hoja me je sprostila in mi dala veliko energije in motivacije za naprej. Rada hodim v hribe. Utrudim svoje telo in poživim duha, kot se bojda reče. V glavnem, fino se imam in bolje se počutim. Še lepše pa je, če me po takem izletu doma čaka topla juhica.

 

Tole zelenjavno juho, za katero vam bom danes napisala recept, sem sicer kuhala že kar nekaj časa nazaj, ampak sem prepričana, da si jo bom kmalu spet privoščila. Sploh ker danes res ni problem v trgovini dobiti vseh sestavin, tudi če so nekatere malo bolj poletne. Lahko jih seveda zamenjate s poljubno drugo, bolj sezonsko zelenjavo. Na primer, por nadomestite z nekaj čebule, bučke s cvetačo ali brokolijem, čičeriko z dodatnim krompirjem in tako naprej. Po okusu in kolikor vam omogoča vaša domišljija.

Zelenjavna juha z okusom poletja

Avtorica: Ana

Kot sem že omenila, ko sem pisala o vroči čokoladi, mraza ravno ne maram. In vedno hladneje postala. Kljub temu me je dragi prejšnji vikend le zvlekel v hribe. Na sneg. Na pol metra snega. Moram priznati, da je bilo takooo lepo. Razgled je bil čudovit, nedotaknjen sneg se je bleščal v soncu in prav z veseljem sem gazila po njem. Tudi hoja me je sprostila in mi dala veliko energije in motivacije za naprej. Rada hodim v hribe. Utrudim svoje telo in poživim duha, kot se bojda reče. V glavnem, fino se imam in bolje se počutim. Še lepše pa je, če me po takem izletu doma čaka topla juhica.

Tole zelenjavno juho, za katero vam bom danes napisala recept, sem sicer kuhala že kar nekaj časa nazaj, ampak sem prepričana, da si jo bom kmalu spet privoščila. Sploh ker danes res ni problem v trgovini dobiti vseh sestavin, tudi če so nekatere malo bolj poletne. Lahko jih seveda zamenjate s poljubno drugo, bolj sezonsko zelenjavo. Na primer, por nadomestite z nekaj čebule, bučke s cvetačo ali brokolijem, čičeriko z dodatnim krompirjem in tako naprej. Po okusu in kolikor vam omogoča vaša domišljija.

Krompir z jesensko zelenjavo ali radosti enoposodne kuhe

Krompir. Kar se njega tiče, sem odkriti pristaš riža. Če lahko izbiram, je redko prva izbira krompir. Verjetno zato, ker je tako 'navadna', vsakdanja, najbolj dosegljiva surovina, v mislih pa imam najprej pražen, potem pire in potem še kuhan, v kosih, poleg ribe. No, ne hvala, če me želite očarati.

Čeprav se takrat, ko je prvi zgodnji krompir na vrtu že dovolj velik za konzumiranje, stanje povsem spremeni. Tisti sladki, drobni, rdeči krompirčki so božansko dobri in vsa nagnjenja do krompirja nenadoma izginejo. Prodana duša in principi gredo iskat gobe, jaz pa krompir na vrt. In ker tega slastnega krompirja ni celo večnost na voljo, malo pogoljufam in pečem na isti način tudi kasnejši, 'tazaresni' krompir. Spodaj vam predlagam dvoje načinov za pripravo priloge s krompirjem, ampak roko na srce, tole je jed že sama zase prav tako odlična in vam jo predlagam za kosilo.

Krompir z jesensko zelenjavo ali radosti enoposodne kuhe

Avtorica: Bernarda

Krompir. Kar se njega tiče, sem odkriti pristaš riža. Če lahko izbiram, je redko prva izbira krompir. Verjetno zato, ker je tako 'navadna', vsakdanja, najbolj dosegljiva surovina, v mislih pa imam najprej pražen, potem pire in potem še kuhan, v kosih, poleg ribe. No, ne hvala, če me želite očarati. 

 Čeprav se takrat, ko je prvi zgodnji krompir na vrtu že dovolj velik za konzumiranje, stanje povsem spremeni. Tisti sladki, drobni, rdeči krompirčki so božansko dobri in vsa nagnjenja do krompirja nenadoma izginejo. Prodana duša in principi gredo iskat gobe, jaz pa krompir na vrt. In ker tega slastnega krompirja ni celo večnost na voljo, malo pogoljufam in pečem na isti način tudi kasnejši, 'tazaresni' krompir. Spodaj vam predlagam dvoje načinov za pripravo priloge s krompirjem, ampak roko na srce, tole je jed že sama zase prav tako odlična in vam jo predlagam za kosilo.