Medena torta drugič, v čokoladni preobleki

Drage bralke in dragi bralci našega bloga polnega umazane posode in okusnih receptov. Želim vam, da bi vam uspelo kar največ receptov, da bi vsak dan bolj vešče vrteli kuhalnice, poguma za preizkušanje in ustvarjanje novih jedi, pester jedilnik, s katerim se boste razvaljali, predvsem pa topline in ljudi, s katerimi boste vse te dobrote delili in tudi njim pričarali nasmeh na obrazu. Ostale želje pa so vam že zaželeli drugi, ne? ;)

Praznična večerja: Za piko na i, apple cider

Takole smo počasi, a zanesljivo prikorakali do zadnjega letošnjega recepta v sklopu božične večerje. S polnimi trebuhi, odpetimi hlačami in malo zarolanimi pajkicami, smo se prebile do sladice, ob kateri smo si že tako polne trebuhe še dodatno polnile z jabolčnikom.

Neznanci in kostanjevi piškoti

Rada opazujem ljudi. Zanimivi smo. Vsi tako drugačni, pa vseeno vsi tako enaki na nek način. Včasih, ko je dovolj toplo, se rada usedem na kakšno klopco in opazujem mimoidoče. Kako so oblečeni, kaj počnejo, s kom se pogovarjajo, opazujem njihovo mimiko in telesno govorico. Včasih si zamišljam, kaj počnejo v življenju, kdo so, kakšen karakter imajo ... Zanimivo je, ker vidim ljudi, ki so tako drugačni od mene, od moje družbe, od ljudi, s katerimi se obkrožam. Včasih so to ljudje, s katerimi si ne bi želela biti v stiku, spet drugič me pritegnejo in bi jih najraje ogovorila, spoznala, ugotovila, kdo so, kakšen je njihov pogled na svet.

Pred nekaj tedni sem poslušala en Ted talk o tujcih in kaj nas lahko naučijo. Gospodična je razlagala o tem, da se neznancev večinoma izogibamo, saj nikoli ne veš, kdo ti lahko kaj naredi.

Pa na zdravje in veliko jajc!

Takole. Pa smo Bormašince priromale do zadnje objave v letu 2015. Nisem največja pristašica lihih številk in po pravici povedano se tudi letošnje leto ni pričelo najbolj optimistično. No, pa me poglejte sedaj. Moji dnevi se vrtijo okrog dobre štiri kilograme težkega in občasno precej glasnega bitja. Vse je lepo in prav in točno tako, kot mora biti in v resnici še časa nimam pomisliti na sode in lihe letnice in potencialne povezave med dobrim in slabim letom.

Jutri bomo vsi pokonci malce dlje, kot smo ponavadi. Bormašince smo imele generalko že danes zgodaj zjutraj, malo čez polnoč so bile namreč Nina, Beti in Sanja za radijskimi mikrofoni Prvega programa Radia Slovenija v oddaji Nočni obisk. Klik na tole povezavo, pa boste lahko preposlušali, o čem vse s(m)o se dekleta razgovorila.

Ne bom dolgovezila. Z dekleti smo se zadnjič podružile in tudi slastno najedle. Jaz sem v zadnjem momentu izbrskala recept za "pijačo", ki pa v resnici ni taka tipična silvestrska alkoholna poslastica, je pa vsekakor tale Eggnog oz. Jajčni liker super za prihajajoče mrzle večere. 

Še preden pa preidem k receptu pa samo še ... vse lepo in dobro v 2016. Veliko slastnih receptov, čim manj zažganih posod, en kup inovativnih idej in uspešnih eksperimentov v kuhinji in še in še in še. Bor mašince si v 2016 najprej najverjetneje vzamemo malce počitka, potem za novimi močmi nazaj za štedilnike.

Tako, sedaj pa Eggnog!

Švedske mucke

December, še malo prej v letu smo komaj čakali nate, zdaj pa se mi bolj zdi, da nam boš ušel, še preden te uspemo sploh dodobra zagledati. Vse/i tako hiti/mo in hiti/mo, da sem ravno zajela sapo, pa bo že januar. In še eno leto. Šestnajstka. Dva-šest-najst. Miselno sem še vedno nekje v začetku oktobra, vreme očitno tudi. Malo prej sem šla čez staro jedro Ljubljane in se čudila toplemu vetru. Saj ne, da kuhanček ne bi pasal, ali pa, da bi si želela snežne zamete brez možnosti izhoda, ne ne, želela bi si tisti stari božič nazaj. Tisti, ko smo lopatali parkirišče na petek in svetek, ko smo hodili po snežnih kozjih stezicah, drevje je počivalo pod težo odeje in so bili letni časi jasno opredeljeni. Tako zimo sem imela res rada. Danes, 22. v mesecu, ko bi moralo prvo navdušenje nad snegom že zbledeti in bi se roke že navadile mrzlih kep, mi še vedno nismo videli snega tako, zares zares. Vem, to je pač zima, ki jo imamo, jamr čez 'včasih je bilo pa to tako...' ne pomaga, ampak potožim pa lahko. Vreme, tole ni za nikomor. A veš.

In ker je treba tale decembrski vrvež malo umiriti, se vsesti, narediti kakšen drzen plan za leto, ki nam že precej od blizu žuga, da prihaja, vam ponujam rešilno bilko. Nalijte si šalico mleka, zleknite utrujene nožice na kavč, odprite škatlo s temi krasnimi piškoti in si zamislite, da se vam nikamor ne mudi. Ni vam treba pospravljati stanovanja, ni vam treba v trgovino na drugo stran mesta, kup umazanega perila ne obstaja, psa ni treba ravno zdaj peljati ven. Samo pomakajte piškot v mleko in uživajte. Napolnite svoje baterije, ta mirnost vam zna priti še kako prav v tej decembrski noriji in na družinskih srečanjih. Bo šlo?

Presni cookiji z brusnicami in koščki čokolade

Brez skrbi, nisem padla z Marsa, da bi mislila, da besedna zveza 'zdrava čokolada' ni že tako ali tako dovolj zgovorna in da potrebuje še dodatno reklamo. Ampak vseeno. Nekaj tednov nazaj smo Bormašince dobile vprašanje, če želimo preizkusiti zdravo čokolado. Aaaam, jaaa!!?? Ni potrebno poudarjati, da smo ob prebiranju sporočila imele občutek, da je življenje končno dobilo smisel. Da lahko jemo čokolado, brez da bi se zredile?! Our work here is done!

Zakaj mi je slabo ob 7.45 in 15-minutna granola

Obožujem zajtrke. Mislim, da po vsem tem času že vsi vemo, da rada jem. In to vedno in povsod. Ne glede na uro. Sem ena izmed tistih ljudi, ki brez zajtrka ne morejo pravilno delovati. Saj vem, da obstaja veliko tistih, ki se jim hrana v jutranjih urah zdi bolj mučna kot popoldanski odhod na fitnes a tega nikoli nisem in nikoli ne bom razumela.

Mogoče se komu zdi, da pretiravam, vendar prisežem, da ne. Moja prva misel, ko zjutraj odprem oči, je hrana. Okej, najprej Nutella, nato hrana. Ja ja, vem, da se to sliši grozno in da po vseh kriterijih zdravega življenja in pravilnega prehranjevanja dneva ne bi smela začeti z Nutello. Ampak takole je, vsi vemo, da na nalepki jasno piše, da se vsak dober dan začne z njo. Tega se držim skoraj tako sveto, kot odhoda domov ob 16.00. Amen. Nuff said.

Vaba za piškotno pošast

Ne gre nam tole, decembrsko obdarovanje. Samo Ana se pridno prebija čez teden kulinaričnih darilc, druge pa smo se izgubile nekje med dirkanjem po Ljubljani. Ali Egiptu, tako kot Tina, ki uživa na zimskopoletnem dopustu. Ostale navdušeno vzdihujejo ob fotografijah palm, jaz imam pa čisto rada mraz. Tako lepo se lahko zapakiram v žabe in štumfe in škornje in spodnje majice in tople puloverje in šale. Samo nos kuka ven. Nos, ki zaradi nizkih temperatur/kuhanega vina/stiskanja mozoljev večkrat zardi.

Zardeva pa tudi moj božiček, ki z vedno bolj častitljivo starostjo postaja vedno bolj dolgočasen. Letos se sploh namerava izogibati nakupovalnim prostorom, zato je opasal predpasnik, odprl Bor mašino za punce, pobral ideje Piškotarije 2014 in se za en dan zaprl v kuhinjo. No, Božiček sem jaz, zato so tudi piškoti primerno ponesrečeni. Čokoladni after eight so padli skupaj, čokoladno-pomarančni grižljaji niso nikoli dobili oblike smrečic, kokosovih poljubčkov nikakor nisem znala ravno prav zapeči ... no, marmeladne lunice pa so sorazmerno uspele.

 

Kako smo skoraj postale radijske zvezde in Recept za dišečo kuhinjo

Avtorica: Sanja

Star egipčanski pregovor pravi, da slika pove več kot tisoč besed, zato danes ne bom dolgovezila. Malo se mi tudi ne da, za kar bom okrivila občasne vročinske valove, ki pa, upam, niso posledica prezgodnje menopavze, ampak Cerkniškega jezera v čevljih na mrzel jesenski dan. Razmerja v letošnji jeseni (miligram sonca na hektoliter dežja) niso ravno po mojem okusu, ampak je bil uvod med najlepše barve leta tako popoln, da mi je odvzeta pravica vihanja nosu. 

 

Maruša z Vala 202 nas je namreč povabila, da se ji pridružimo na izletu v vipavsko Majerijo, kjer bi snemali material za pripravo nove radijske oddaje o dobrih okusih. Tina se je takrat še vrtela po Gostilni, Bernarda in Ana sta bili zaposlenim z odraslim življenjem, midve z Nino, brezskrbni študentki kot sva, pa sva se s cedečimi slinami na dogovorjenem mestu prikazali že 15 minut pred dogovorjeno uro. Samo ugibali sva lahko, kaj bomo počeli. Ampak Maruša je omenjala hrano in kuhanje in midve nisva videli razloga, zakaj bi ostajali v sivi Ljubljani.

Kako smo skoraj postale radijske zvezde in Recept za dišečo kuhinjo

Star egipčanski pregovor pravi, da slika pove več kot tisoč besed, zato danes ne bom dolgovezila. Malo se mi tudi ne da, za kar bom okrivila občasne vročinske valove, ki pa, upam, niso posledica prezgodnje menopavze, ampak Cerkniškega jezera v čevljih na mrzel jesenski dan. Razmerja v letošnji jeseni (miligram sonca na hektoliter dežja) niso ravno po mojem okusu, ampak je bil uvod med najlepše barve leta tako popoln, da mi je odvzeta pravica vihanja nosu.

Cimetov sladoled ali kaj pa vam orosi oči in prikliče spomine?

Avtorici: Bernarda in Ana

Že res, da je čokolada klasika, vanilija in limona pa njeni nič kaj manj mični sestri, ampak meni, meni srce zaigra takrat, ko kdo v istem stavku omeni cimet in sladoled. Če je zraven še Bled, si skoraj ne upam sanjati, da gre o Jagodah s cimetovim sladoledom (ne veste, zakaj se mi ob tem šibijo kolena? Ana je o tem na široko vsem novic in čvek željnim razkrila v prejšnji objavi, ampak nič ne de, zna biti, da bom omenila vsaj še parkrat. Če ne, naženite miško, da vam poišče dotično objavo.).

Cimet načeloma ni nekaj, kar bi rekla, da obožujem. Recimo, da je fajn. Je zimska začimba, oziroma, bolj božična. Januarja smo že tako ali tako vsi siti vonja cimeta in klinčkov, pa bi raje šli kam na toplo in srkali meni nič tebi nič opite koktejle in pozabili, da smo lanske obljube prenesli na letos.

Cimetov sladoled ali kaj pa vam orosi oči in prikliče spomine?

Avtorici: Bernarda in Ana

  Že res, da je čokolada klasika, vanilija in limona pa njeni nič kaj manj mični sestri, ampak meni, meni srce zaigra takrat, ko kdo v istem stavku omeni cimet in sladoled. Če je zraven še Bled, si skoraj ne upam sanjati, da gre o Jagodah s cimetovim sladoledom (ne veste, zakaj se mi ob tem šibijo kolena? Ana je o tem na široko vsem novic in čvek željnim razkrila v prejšnji objavi, ampak nič ne de, zna biti, da bom omenila vsaj še parkrat. Če ne, naženite miško, da vam poišče dotično objavo.).

 Cimet načeloma ni nekaj, kar bi rekla, da obožujem. Recimo, da je fajn. Je zimska začimba, oziroma, bolj božična. Januarja smo že tako ali tako vsi siti vonja cimeta in klinčkov, pa bi raje šli kam na toplo in srkali meni nič tebi nič opite koktejle in pozabili, da smo lanske obljube prenesli na letos.