Rada imam domače.

Malo smo se že spraševale, kaj se dogaja z Mercatorjevim KuhaM izzivom. Kar nekaj časa je preteklo od zadnjega izziva, ampak smo kar potrpežljivo čakale in dočakale. In to odlično tematiko - domača hrana! Mercator s projektom Radi imamo domače namreč spodbuja k uporabi pristnih lokalnih izdelkov. Včasih res ni najbolj enostavno zaviti h kakšnemu kmetu, zato se prav veselim, da bo na policah moč poiskati izdelke, za katere vemo, da prihajajo iz naših krajev. Ne samo, da so taka živila veliko boljša za naše telo, s tem podpiramo slovenske pridelovalce. Win-win.

Praznično kosilo prvakov po bormašincah

Januarja smo si s puncami rekle, kaj ko bi sodelovale na mesečnem izzivu Naša sestavina - vaš recept revije Odprta kuhinja. Gre za izziv, kjer oni zastavijo temo oz. sestavino, bralci pa pošiljajo svoje recepte. Najboljše preizkusijo, najboljši trije pa dobijo tudi nagrado. Januarja je bila ta tema kava in s puncami smo združile moči in pripravile kavni recept. Jaz sem pa vse skupaj zamočila in v poplavi obveznosti recept enostavno pozabila poslati. O-o. Zato sem se morala februarja oddolžiti. In seveda je bil izziv veliko večji, saj je bila tema ribe oz. postne jedi. Ribe imam sicer rada, ampak jih redko pripravljam doma, predvsem zato, ker ne znam najbolje z njimi. Postna hrana pa ... kaj je to? Ja, ja, rada jem. :)

Tako je bil izziv veliko večji. Seveda je z idejami zelo pomagala šefica Tina, tako da sva na koncu nevihtenja možganov prišli do ideje, da bi pripravili ribji burger z limetino majonezo. Zveni moderno, dokaj enostavno in okusno. Super! Ker čas beži, sem se burgerja lotila sama.

Pa, kot bi naročili, smo dobile izziv tudi od Mercatorja za naš #kuhaM projekt. Velikonočno kosilo za naše skakalce.

Postna hrana nima sicer nobene veze z Veliko nočjo, razen tega, da Velika noč sledi postu, ampak ... športniki imajo posebno prehrano in za skakalce, smo si mislile, je ta hrana bolj ali manj lahka, razen pred in po tekmi. Kot rečeno, burger je vseeno trenutno kar moderen in bogat, in zakaj ne bi poskusili nečesa novega za praznike. Hkrati pa je spodnji recept res lahek, razen praznične majoneze, tako da odličen za to priložnost. Letos je lahko Velika noč malo bolj moderna, tudi v sestavinah. ;)

Masten pust

Leto je naokoli in smo spet pri pustu in Mercatorjevemu #kuhaM izzivu ob tej priložnosti.

Lani smo se lotile zdravih krofov. Nisem prepričana, kako dobro nam je šlo. Dobro, nekatere domislice so se izkazale za zelo okusne. Da bi jim pa rekla, da so krofi, ali zdravi, to pa niti ne. Letos so bila navodila ob izzivu nekoliko bolj ohlapna. Nekaj pustnega. Tudi zdravo je bilo nekje omenjeno, ampak sem se delala, da sem to besedo spregledala. Čisto zares ni bilo nujno, da naredim nekaj zdravega. Ampak sem se v duhu novodobnih trendov vseeno malo spogledala z zamislijo o nečem zdravem. Zato sem povprašala strica googla, kaj se kaj pripravlja za pusta. Kakšne so tipične pustne jedi pri nas. Rezultat? Zelo mastno, zelo ocvrto. Jaaaaa, potem pa letos ne bo zdravo, bo pa pusto, sem si rekla in mirne vesti opustila ta kriterij. Kako naprej? Receptov za krofe in flance je ogromno, česa slanega z ocvirki se nisem lotila, sem pa zato zasledila na eni italijanski strani, ki jo spremljam neke druge oblike pustnih sladic, ki pri nas niso tako pogoste. Vsaj v krajih, od koder prihajam sama. Pred vami je torej recept za skutne vozličke.

Najprej sem se psihično pripravila na kuhanje in si rezervirala popoldne po službi in večer za pripravo. Spet, kot že velikokrat, se je izkazalo, da ni bilo nič težkega. Še kar se nisem navadila, da je večina receptov (ki jih izbiram), enostavnih.

Kdaj ste nazadnje kakšno stvar naredili prvič?

Ne bom vprašala, kako kaj novoletne zaobljube okoli diet. Ker vem, da nam je večini malo nerodno, ko pogovori sredi januarja nanesejo tudi na te, lahkotne teme. Letos, za spremembo, se nisem slepila in sem si obljubila na prvega zjutraj samo to, da se bom imela rada (no, pa da bom pila vodo ob alkoholu, ampak pustimo to). Najprej to pomeni, da si ne bom lagala. Hkrati, da si ne bom prizanašala. Da bom želje, ki jih že dolgo nosim s seboj, letos skušala uresničiti; če mi ne rata, vsaj poskusila bom. In to, da bom vsak teden naredila nekaj, kar še nikoli nisem. To ne pomeni samo veliko potezne 'leteti na Luno' situacije, ampak predvsem nove poti, jedi, se vrgla v stvari, ki me delajo negotovo, rekla kakšen 'ne' več in potem tudi kakšen 'ja' več, spremenila kakšno reč ali dve, pa bo. Zavedati se, da lahko delam nove stvari. Saj veste, tisti 'Kdaj si zadnjič kakšno stvar naredil prvič?'.

In Bormašina mi je pri tem v veliko pomoč. Sicer ga, zelenega zmešančka, nisem naredila prvič, je pa prvič na blogu, in to šteje. Mercator nam je spet pripravil izziv, tokrat zelenjavno-sadni. Mislim, da ni treba posebej povdarjati, da je namen tega ena sama kipeča gmota zdravja, sijoče in bistre oči, lepa koža, malo dlje sit želodec in zraven izgubljena kakšna deka? Ja, vam povem na dolgo?

Božič z otroki

Ja, ja, saj vemo. Še december ni, na blogu pa že božično obarvane objave. No, tokrat nam jo je zakuhal Mercator s tem simpatičnim decembrskim izzivom in predlogi za božično ustvarjanje z našimi najmlajšimi. Ampak jaz mislim, da nikoli ni prekmalu za zbiranje idej, sploh pa je po tem, ko so bile v nekaterih trgovinah police z izdelki božično obložene že sredi oktobra, tole povsem zdravorazumsko, kaj ne?

Torej - zopet je nov mesec in novi #KuhaM izzivi. In december je res lep čas za ustvarjanje v kuhinji z otroki. Dnevi so krajši, do poznih popoldanskih ur res ne moremo noreti zunaj na svežem zraku in zato kakšna dodatna aktivnost znotraj doma pride še kako prav. Večina najbrž v povezavi s pojmoma božič in otroci najprej pomisli na peko in okraševanje piškotov. Ja, saj je povsem solidna ideja, ampak jaz sem tokrat razmišljala malce drugače. Sploh po tem, ko kar nekaj časa preživim skupaj z mojim dvema nečakoma in mi je kristalno jasno, koliko sladkega pojesta že med letom, sem se z razmišljanjem odpravila malce drugam. Kako za božič z otroki pripraviti nekaj zdravega, pa še vseeno božično obarvanega? No, nastala je tale zdrava sadna božična smrečica. 

Pumpkin Spice Latte

Obstajajo okusi, ki jih imamo večno v spominu. Najsibodi zaradi ene same sestavine v jedi, enega zamrznjenega trenutka v času, ene osebe, s katero deliš spomin ali pa zaradi okolja. Prikličejo nazaj tisti rahel vetrc in sol v zraku, glas osebe na desni, čebljanje nerazumljivega jezika v ozadju, glasno trobljo trajekta in občutek lahkotne rumene obleke na koži. Prikliče občutke, zaveš se lastnega nasmeška in za trenutek si spet tam, kjer si živel sanje. In ko padeš spet nazaj v sivi skorajnovember...no, raje ne bi. To je sicer zgodba za kdaj drugič, danes želim z vami deliti druge spomine. Bolj... mrzle. Kar se tiče letnega časa. In vroče, kar se tiče okusov.

Tradicija čarovniških druženj in žabji mrest

Noč čarovnic je zame eden najlepših dni v letu. Pa ne zato, ker bi bila blazno navdušena nad maskiranjem in vsem, kar je groznega na tem svetu. Nasprotno. Vsi, ki me poznajo vedo, da grozljivke gledam izključno ob dnevni svetlobi, pa še to le na eno oko in le v primeru, da se ogledu filma res ne morem izogniti niti z najboljšim izgovorom, ki ga premore moja, sicer v izgovorih 'zverzirana' malenkost. Tudi hrana, ki s svojo pojavo spominja na različne odrezane dele telesa, izpadle zenice in lobanje, ni na mojem repertuarju priljubljenih. Zelo težko se namreč pripravim po grlu spraviti nekaj, kar zgleda kot okrvavljena odrezana okončina. Tudi če bi zraven mene stal Adam Levine in mi z nežnim glasom prigovarjal, da je le hrenovka. Ne hvala. No … za Adama bi si mogoče premislila, ampak vseeno … bljek. Raje ostanem pri bobi palčkah, ki jih še nihče ni lomil in namakal v paradižnikovo omako.

Krapec!

Poletje je mimo in naše kuhalnice, ki so lansko leto pridno kuhale v Mercatorjevem KuhaM projektu, so se spočile in so pripravljene na nove izzive. Letos bodo izzivi še posebej zanimivi in povsem drugačni od tistih, s katerimi smo se spopadali lansko leto. Te dni lahko v Mercatorjevih prodajalnah zasledite tipične izdelke iz Pomurja - gre za projekt SloFest, s katerim želi Mercator kupcem še bolj približati slovenske pokrajine z njihovimi tipičnimi kulinaričnimi dobrotami. Tudi blogerji, ki sodelujemo v projektu KuhaM z Mercatorjem, smo bili povabljeni, da raziščemo slovenske pokrajine, ki so kulinarično še kako pestre, žal pa se velikokrat ustavimo samo pri tistih najbolj znanih in niti ne raziščemo še vseh ostalih dobrot, ki nam jih določen predel ponuja. Saj ste uspeli razbrati, da ciljam na prekmursko gibanico, kaj ne? No, Prekmurje in Pomurje nista samo gibanica in bograč. Ampak preden se podamo v kulinarične vode, najprej razdelajmo, kaj Pomurje sploh je. Vsi večinoma rečemo področju, ki ga zajema izraz Pomurje, zgolj in samo Prekmurje, včasih kdo doda še Prlekijo. No, stvar je v resnici taka - Pomurje ne zajema zgolj Prlekije (med Dravo in Muro) in Prekmurja (od Mure naprej), ampak še nekatera druga področja, kot si lahko preberete tule. Toliko, hiter tečaj geografije Pomurja, hehe.

Kot sem že napisala - Pomurje nista samo prekmurska gibanica in bograč. Tu je še bujta repa, pa en kup močnatih jedi (mlini na Muri, logično), brez bučnega olja pa tako ali drugače ne gre. No, in če kdo v izobilju uporablja meni tako ljubo proseno kašo, potem so to zagotovo Pomurci. Zato je tudi današnji recept proseno-kašnat - predstavljamo vam Krapce!

Rabarbara: odkljukana!

Topel veter, svetla zgodnja jutra, vse manj oblačilnih plasti in vse več pegic na licu napovedujejo moj najljubši letni čas- poletje. Komaj čakam tiste dni, ko bo treba skrbno pazit na uro izhoda na odprto in 'jsbizdejtakojmelabazenevoježeprepozno' jamr. Zaenkrat mi je samo toplo. In zaenkrat me še vsaj enkrat v dnevu zebe.

No, višje temperature napovedujejo pa tudi določen del leta, ko se moram mami zahvalit, da sem na svetu. Leta bom počasi nehala štet, glava je ostala nekje na robu najstništva, svoj bucket list pridno črtam, to je pa tudi vse, kar je važno. In na tem seznamu je bila v sekciji 'Čimprej, tem bolje - Hrana' tudi rabarbara.

Ko se veliki noči zrola

Mercator nam jo marsikdaj zagode. Pa ne v slabem smislu - izzivi, ki v razmišljanje spravijo tiste možganske celice, ki so odločilne za kreativnost in so včasih malce preveč zakrneli, so še kako dobrodošli. Bormašince smo se tokrat spet usedle za mizo in se skupaj podale v boj pri iskanju inovativnih in drugačnih receptov za pripravo velikonočnih dobrot. No, Sanja je grela domačo posteljo, ostale pa smo zavihale rokave. 

Moja velika noč odkar pomnim izgleda nekako takole: hren z jabolki, prekajena šunka, pirhi, orehova potica in kruh. Klasika, ki je super okusna in sploh se ni za pritoževati. Letos, pa bo malce drugače. Včeraj smo uspele naumiti kar nekaj zanimivih receptov, ki imajo še vseeno tisti pravi velikonočni okus, po drugi strani pa je se počutiš, kot da si odkril nekaj novega. Začnimo kar z Velikonočnimi polžki oz. rolicami.

Pomlad.

Jaz se rada stvari lotevam čim bolj preprosto. Zame je najboljše kosilo tisto, ki ima samo en hod in ne več kot tri sestavine. Popečen krompir z brokolijem in cvetačo, ne rabim več dosti drugega. Tako logiko sem osvojila, ko sem bila na študijski izmenjavi v Španiji in je bila kuhinja v stanovanju skromno opremljena, skromna pa je bila tudi vsebina moje denarnice. In to logiko z veseljem uporabljam še danes. Strah me je receptov z nešteto alinejami, zato vam tudi jaz danes ponujam takega, ki kliče po le petih glavnih sestavinah. Spomladanski zavitki s tistim, kar najdemo doma.

Pomlad je tu z zavitki vred!

Pomlad je prišla! In za to se spodobi, da naredimo spomladanske zavitke!

Na kolesu že švicam

V novi službi imamo nekatere aktivnosti tudi popoldne, tako da si vzamem dopoldne prosto ali si razdrobim urnik. Tako sem naredila danes, ko sem lovila rok za pripravo nečesa dobrega za nov Mercatorjev izziv. Okoli 12. sem se odpravila domov, da bom v miru pripravila in ovekovečila nekaj pomladnega za kosilo. Recept sem imela nekako v mislih, vendar nisem bila prepričana, koliko časa mi bo priprava vzela, niti ali bo zadeva sploh uspela. Vendar, ko sem razmišljala o časovnem planu kuhanja, sem ugotovila, da sem veliko prezgodnja in da imam še kar nekaj časa. V kolesarnici sem parkirala kolo in skočila še do najboljšega soseda po nekaj zelenjave, da bom v naslednjih dneh zdravo jedla. Brez izgovorov. Kar nekaj sadja in zelenjave so imeli znižane, ker ji je 'potekel rok uporabe' oz. ni izgledala več tako sveža, kot ko je prišla v trgovino. To pomeni, da je bila še čisto ok in da nimam izgovorov, da si ne pripravim česa okusnega tudi v naslednjih dneh.

Kje sem se zgubila? Aha, hotela sem povedati, da sem imela še veliko časa. V bistvu toliko časa, da sem pred začetkom priprave kosila še pomila posodo od včeraj (ja, sem ena tistih) in pogledala en del nadaljevanke. Potem sem plačala še položnico za telefon in začela urejati eno Excelovo tabelo. Mhm, toliko časa. Naposled je le bil počasi čas, da se lotim kosila.

Ker se nezadržno bliža prvi uradni spomladanski dan (\o/), nam je Mercator dal simpatičen izziv - pripravo malce drugačnih spomladanskih zavitkov. Iskreno? Tokrat izvirnost ni bila moja vrlina. Pripravila sem spomladanske zavitke s špinačo in lososom.

Krof, ki to ni

Ko nas je Mercator razveselil s pustno novico in izzivom zdravih krofov sem se ... prestrašeno zvila v dve gubi. Priznam, na trenutke iz dna srca preziram vse tisto, kar se dandanes prodaja kot zdravo, še bolj pa me jezi človeška pamet, ko bi povsem enostavno lahko marsikateri problem rešili s preprosto zmernostjo, pa se raje zatekamo v take ekstreme, da hudo bolita in srce in denarnica. Ob telih naših zdravih krofih sem se nevšečnostim enostavno izognila tako, da sem na tlako povabila Ano in Sanjo, potem pa sta packali in se matrali, jaz pa sem lepo tiho pomivala posodo in si mislila svoje. In ob vsakem poizkušanju zmajevala z glavo in mrmrala: "To niso krofi." Pa saj smo se dekleta imela čisto fino, lepo smo se podružile, klepetale na dolgo in široko, jaz pa mislim, da bom do nadaljnjega zaključila s takšnimi in drugačnimi "zdravimi" različicami klasik - raje pojem samo enega. Eden je zdrav, nihče me ne bo prepričal v nasprotno. Tako, Tina se poslavljam, v branje vam prepuščam Anine pisarije.

Ko kuham s Tino/pri Tini sem iz neznanega razloga vedno živčna. Ne zaupam toliko v svoje kuharske sposobnosti in ves čas mislim, da bom nekaj naredila narobe. In neizbežno se to tudi zgodi, prav zaradi tega, ker me je strah. Sicer nič nerešljivega, sploh tokrat ni bilo skoraj nobenih zapletov, vseeno pa sploh nismo bile navdušene nad nalogo in smo 'zdrave krofe' že pred začetkom obsodile na propad. Sama sem bila najbrž še najbolj avanturistična in sem si želela nekega rezultata, tako da sem se lotila dela.

Smuti, ki to ni

Moj najljubši del (pred)izpitnega obdobja je zavlačevanje. Primer: kovček. Dva tedna sem se mu izogibala kot napol pijana, dobro rejena antilopa. Na pol odprt, nabasan z razbarvanimi modrci in štumfi brez para, je tiho čakal, da izpraznim njegovo drobovje. To se ni zgodilo, ker sem imela veliko pomembnejša opravila, kot je na primer podrobna kvantitativna analiza 86 delov serije, v kateri je glavni zaplet najstniški ljubezenski trikotnik. Krasno.

Tale nesmiseln uvod bi se sedaj moral genialno preliti v bombastično nadaljevanje kulinaričnega zapisa in končati z receptom, ki bi še najbolj zakotni vaški restavraciji prinesel polovičko Michelinove zvezdice. Glede na to da na Bormašini nisem objavila ničesar vse od slavnostne večerje, se je od mene najbrž čisto upravičeno pričakovalo, da v domači kuhinji besno sekljam, pražim in pečem. Mnja. Ne. Sem pa zelo glasno nasprotovala ideji detoxa/smutijev/zdravega januarja in skorajda izsilila krušni teden, ki sem ga nato hladnokrvno sabotirala. Packa. 

 

SMUTIJI spotoma: Farjolčni.

Kaj je dobra stran tega, da tehnika zataji? Am, sem hotela nekaj napisat, pa mi je ušlo. No, ni dobre strani. Sploh, če si od nje odvisen kar se tiče osnovnih reči, začenši z budilko. Dobra stran bi bila, če nimaš opravkov in če nisi zmenjen in če ni slučajno v opomniku kaj napisano, pa če bi ti moral kdo kaj napisat, ti nekomu, koga poklicat, kje biti, sms poslati... Saj vidite, kam to gre. Če nam tehnika lajša življenje in nam lene riti dela še bolj lene, potem nam greni dni, ko ne dela. No, moj računalnik še plitko diha na škrge, vsake tolko se mu pogled zamegli, meni pa tudi, ko pomislim na novega. Potem  pa je tu telefon, ki me je pustil na cedilu, zato sem tudi jaz njega pustila na cedilu in nabavila novega. Spet diham. Tri dni zmedene izolacije je bilo dovolj. Ajm bek.

Malo sem pobrskala med fotografijami, pa našla tegale lepotca. Enega poletnega, ki je tudi zdaj čisto izvedljiv, ampak poleti super paše, ker je mrzel. Srebati po slamici tole sladko frjolčno sladkobo od smutija, v senci kakijevih listov, noge v luft, pa knjiga v naročju... Ah, poletje, pridi, pridi!

[yumprint-recipe id='43']

SMUTIJI spotoma: Zeleni.

Zjutraj je tako težko vstat. Tema je še, zunaj mraz, po možnosti tako kot danes še sneg, in ves kaos se zdi tako lahko zamudljiv pod toplo odejo... Ampak nič, treba je v svet, najprej pa še kaj dobrega zaužiti! Pripravila sem tri zelenkote, vsi so na bazi špinače in manga, ker, ne boste verjeli, oboje imam na zalogi in oboje obožujem.

Sem pa tekom dveh tednov, kar bolj pridno blendam v ranem jutru, ugotovila, da sem dopoldne manj zaspana, če zjutraj pijem tele dobrote. Prej sem pojedla kak rogljiček, sendvič, kosmiče oziroma nič, pa se mi je začelo okoli 10.ure res spati. Zdaj se mi zdi, da smuti prime bolj kot kava! (Ampak, da vas vseeno potolažim, kava je le kava, zjutraj tako fino zadiši, ko pridem na delo, da ji težko rečem ne. Tako zdrava jutra bi bila pa že čist antibormašincastajl!)

Torej, veselo na delo, blenderji Slovenije! Trgovinski seznam je malo daljši, ampak nič ne de, malo prevetrite omare, poiščite vso suho sadje in oreščke, ki jih je prinesel Miklavž, pa jih dodajate tem smutijem. Prav tako lahko sledi sezam, lanena semena, chia semena, prosena ali ajdova kaša (oboje pred blendanjem kuhano!), pirini kosmiči... Samo da je. Telo vam bo za tak jutranji pogon hvaležno, povrnilo pa vam bo z energijo čez cel dan.

SMUTIJI spotoma : Krepki.

Ko se ti mudi, pride prav vsaka sekunda. Zato jaz izkoriščam minute sedenja na troli, da pojem zajtrk. Ker spim pa prav preveč rada, da bi sedela zjutraj za mizo in grizljala včerajšnjo žemljo.

In ker je res hecno, da nesem namazan kruh z nutelo, je precej bolj praktična reč smuti. Ko se enkrat navadiš, se v bistvu razvadiš. Ker dati vse v blender in zmiksati, potem pa popiti, je precej lažje kot kaj speči, umazati posodo, pribor, pomivati za sabo, itd.

Danes vam najprej ponujam dva krepka. Krepka zato, ker sta najmanj 6 decilitrska, pa tudi zato, ker je prav res krepki zajtrk. Meni zdrži do kosila brez problema, lakota ni moj stil:)

Slovenski zajtrk v grižljaju - Medeni mafini

Slovenski zajtrk

Prazna vreča ne stoji pokonci!

Po jutru se dan pozna.

Rana ura, zlata ura.

Vstal sem z levo nogo.

Dobra jed se sama ponuja.

Vse je šlo za med.

Sekira mu je padla v med.

Bolje cel črv v jabolku kot samo pol.

Šlo je kot po maslu.

Vreči puško v koruzo.

 

Zajtrk, najpomembnejši obrok v dnevu

Odkar pomnim, sem jedla zajtrk. Kljub temu, da sta ga moja starša redno ignorirala (mama ga še vedno, kljub prigovarjanju), sem se sama kot otrok rada zjutraj posladkala. Nisem vedela, kaj je slovenski zajtrk in sem šele pred kakšnim tednom ugotovila, da je kruh z maslom in medom, jabolko in kozarec mleka tradicionalen slovenski zajtrk. Pojma nisem imela. Kot otrok sem za zajtrk jedla 'merendine', ali male malice, če direktno prevajam. V bistvu gre za kupljene in zapakirane 'tortice', roladice in različne druge biskvite, ki so bili pri meni navadno polnjene z mlečno kremo in oblite s čokolado. To so bili moji otroški zajtrki. Zelo zdravo, ha? No, na neki točki sem jedla tudi kosmiče, ampak so bili tudi ti precej sladki in mislim, da nič kaj bolj zdravi. Ampak bolje nekaj, kot nič do 11.00, ne?

Tudi danes ohranjam dobro navado zajtrkovanja zjutraj. Večinoma so moji zajtrki bolj zdravi, kot so bili nekoč. Se pa tudi kakšen dan zgodi, da vase spravim kup sladkorja. Včasih je tako enostavno lažje. Naj se vrnem k slovenskemu zajtrku, ki je bil naš naslednji #kuhaM izziv. Jaz sem si ga zakomplicirala in najbrž sem ga naredila malo manj zdravega, kot je v osnovni različici. Sem se pa zato poigrala s sestavinami in dobila ocvrte/pečene jabolčne krhlje v kruhovi škorjici.