Jesenska

Zadnjič me je prav neverjetno prijelo, da bi spekla torto. Doma ponavadi sploh ne pečem raznih slaščic in podobnega, vsaj ne tako, za vsak dan. Raje se s sladkim razveselimo, kadar pridejo kakšni prijatelji na obisk, torte pa so na sporedu, jasno, ob rojstnodnevnih praznovanjih. Zdajle v jeseni je v naši družini kar malce zatišja, pomlad je, kar se rojstev tiče, bolj pestra. In tako sem zadnjič prav začutila ščemenje v prstih - torto bi pekla! Ponavadi je itak tako - kadar MORAM spečt torto, ne nastane nič pametnega. No, tokrat pa sem res imela navdih in kakšna sreča, da se je naša Ana ravno tisto soboto odpravljala na poročno slavje s super konceptom - svatje so lahko pripravili torte, ki so potem tudi tekmovale in ena je bila na koncu zmagovalka. Jaz sem, upam, Ano malce razbremenila še "naporne" peke torte po že tako ali drugače napornem tednu, sama pa sem lahko zoper malce packala.

In ker je jesen, sva se z Ano odločili za jesenske okuse - tako je nastala torta s hruškami in karamelno kremo. 

Nosečnost za telebane, šestič: gnezdenje.

Gnezditveni sindrom.

Menda se dogaja, da nosečnice v zadnjem tromesečju neprestano samo čistijo, perejo, likajo, ali kako drugače pripravljajo vse potrebne pripomočke za prihod otroka. Nekateri viri navajajo, da se to lahko zgodi šele par dni ali par ur (!!!) pred porodom, spet druge o gnezdenju začnejo razpredati že kmalu po tem, ko se na polulani palčki pojavita dve črtici ali plusek. 

No, jaz še kar čakam. Priznam, da lahko povsem mirno presedim celo dopoldne na kavču in prav nič me ne motijo pasje dlake na preprogi, umazana skodelica čaja od pred-pred-pred-včerajšnjim ter dejstvo, da skozi okno ne vidim tako bistre slike, kot bi jo lahko, če bi bila okna očiščena. V resnici se moram popraviti - vse našteto me že moti, ampak absolutno ne do take mere, da bi dejansko vstala in celo dopoldne obsesivno čistila. No, spodobi se, da na tej točki priznam (prav nič s težkim srcem), da res nisem najbolj redoljubna in disciplinirana oseba, ko pridemo do gospodinjskih opravil. Dobro, ni ravno tako hudo, da bi mi nekega dne zmanjkalo čistih spodnjih hlačk ali pa da ne bi bilo v omari čistega kozarca. Načeloma je mansarda v čisto okej stanju, mene bolj jezi to, da ne morem vzpostaviti takega nivoja discipline, kot sem ga imela na izmenjavi v Španiji. Res je, da se nas je tam ponavadi v kuhinji gnetlo pet hkrati in da drugače, kot da posodo, v kateri si kuhal, pomiješ, še preden sploh poješ, res ni šlo. Doma pa imam absolutno preveč posode, pa pomivalni stroj in potem se mi to nabira in nikakor ne pridem s posodo na zeleno vejo. Ko pomijem tisto od zajtrka, je že umazana nova od kosila. Vsekakor pa se lahko pohvalim s tem, da po tuširanju vedno do suhega pobrišem celotno tuš kabino (beri: ploščice in steklo), prav tako po vsakem umivanju rok/zob pobrišem tudi umivalnik. Ha!

Okej, pustimo moje običajne navade glede čiščenja ob strani. Gnezdenje. Recimo, da ga lahko razdelimo na dva dela: prvi del obsega priprave oz. nakupovanje vsega potrebnega, drugi del zajema že prej omenjeno obsesivno čiščenje. S prvim delom nimam težav - v resnici imam že kar precej stvari pripravljenih, manjka mi samo še kakšna malenkost, ki pa spet ni tako zelo tragična. Plenice imam, bombažne vložke za čiščo tudi, oblačila za otroka, v glavnem, načeloma vse štima. Na obsesivno čiščenje pa še čakam. Fino bi bilo res še enkrat počistiti okna, pa pospraviti tam en vogal v kuhinji, kamor zadnje leto kar nalagam in nalagam vse tisto, za kar ne vem, kam spada, pa še par malenkosti bi bilo fino pospraviti in posortirati, ker si predstavljam, da bo potem še večji kaos.

Ampak moja najtrdnejša teorija do sedaj o tem gnezdenju pa je ta, da je to v resnici en velik nateg. Placebo. Da se bom morala kar sama zmotivirati in vse postoriti, da v resnici ne obstaja neka čudežna nevidna sila, ki me bo spravila v stanje obsedenega čiščenja. Bom poročala. 

Sicer pa je danes na sporedu sladkanje s karamelnim sladoledom.

Limonina panakota ... in nekaj nektarin.

Danes samo na hitro objavim tale recept, ki sem ga pripravila včeraj za potrebe našega vsakomesečnega druženja s prijatelji ob hrani. Trije pari se vsak mesec dobimo pri nekomu doma, vsakič pri drugemu, seveda, in se razvajamo. Gostujoči par pripravi glavno jed, druga dva pa predjed in sladico. Jaz sem se včeraj odločila za nekaj lahkega in osvežilnega ... bognedaj, da bi strašila s kakšnimi čokoladnimi zadevami, saj vsi vemo, da so to tipično zimske poslastice, ki nam poženejo kri po žilah, poleti pa se prileže kaj sadnega, sploh ob vsej pestri ponudbi sezonskega sadja. Tako je nastala limonina panakota, poleg pa sem postregla še vroče karamelizirane nektarine in marelice. 

 

Sladoled, ampak ne čisto sladoled: semifreddo.

Z dragim in prijatelji smo bili na morju in ker smo šli na izlet v sosednje mesto za čez dan, smo se na kosilu ustavili v lokalni restavraciji. Med pregledovanjem menija, smo kakopak pregledali tudi ponudbo sladic. Med njimi se je znašel semifreddo, za katerega ostali niso vedeli, kaj je. Po pravici povedano, jim nisem znala najbolje razložiti. Slišala sem že za to ime, tudi jedla sem ga že, ampak ga nisem ga znala razumljivo opisati. Poleg tega nisem bila zares prepričana, da se ne motim. Semifreddo, delno leden. Gre za sladoled, ampak ni čisto sladoled, je tak bolj puhast, manj leden. V bistvu je malo bolj 'topel' od sladoleda, tudi če ga hranijo v zamrzovalni skrinji. Ampak je sladoled. Dobiš ga v sladoledarni. Hm ... Ni jim bilo jasno in niso vrtali dalje, jaz pa tudi nisem znala razložiti kaj več, ker nisem vedela, kako se ga pripravi.

Bila sem na dopustu, brez interneta, tako da sem na semifreddo za nekaj časa pozabila. Potem so prišli ledeni tedni in ker se je Tina veliko prej kot jaz angažirala v iskanju ledenih sladic, ki bi jih lahko pripravile, nam je poslala povezavo do recepta za Nutellin semifreddo. 'U, to bom pa naredila,' sem si rekla in začela raziskovati svet semifredda. Nisem hotela narediti Nutellinega, saj sem vedela, da je Tina že pripravila sladoled enakega okusa. Nič ne rečem, Nutelle ni nikoli dovolj, ampak zavoljo raznolikosti, in ker mi je ostalo kar nekaj karamele od cimetovega sladoleda, sem začela razmišljati, kaj lahko pripravim s preostankom te slastne zmesi. Po naključju sem nekaj dni pred tem kupila zalogo arašidov, ker sem si zaželela arašidove sladice. Rešitev je bila na dlani, pripravila bom semifreddo z okusom snickersa.

Sladoled, ampak ne čisto sladoled: semifreddo.

Avtorica: Ana

Z dragim in prijatelji smo bili na morju in ker smo šli na izlet v sosednje mesto za čez dan, smo se na kosilu ustavili v lokalni restavraciji. Med pregledovanjem menija, smo kakopak pregledali tudi ponudbo sladic. Med njimi se je znašel semifreddo, za katerega ostali niso vedeli, kaj je. Po pravici povedano, jim nisem znala najbolje razložiti. Slišala sem že za to ime, tudi jedla sem ga že, ampak ga nisem ga znala razumljivo opisati. Poleg tega nisem bila zares prepričana, da se ne motim. Semifreddo, delno leden. Gre za sladoled, ampak ni čisto sladoled, je tak bolj puhast, manj leden. V bistvu je malo bolj 'topel' od sladoleda, tudi če ga hranijo v zamrzovalni skrinji. Ampak je sladoled. Dobiš ga v sladoledarni. Hm ... Ni jim bilo jasno in niso vrtali dalje, jaz pa tudi nisem znala razložiti kaj več, ker nisem vedela, kako se ga pripravi.

Bila sem na dopustu, brez interneta, tako da sem na semifreddo za nekaj časa pozabila. Potem so prišli ledeni tedni in ker se je Tina veliko prej kot jaz angažirala v iskanju ledenih sladic, ki bi jih lahko pripravile, nam je poslala povezavo do recepta za Nutellin semifreddo. 'U, to bom pa naredila,' sem si rekla in začela raziskovati svet semifredda. Nisem hotela narediti Nutellinega, saj sem vedela, da je Tina že pripravila sladoled enakega okusa. Nič ne rečem, Nutelle ni nikoli dovolj, ampak zavoljo raznolikosti, in ker mi je ostalo kar nekaj karamele od cimetovega sladoleda, sem začela razmišljati, kaj lahko pripravim s preostankom te slastne zmesi. Po naključju sem nekaj dni pred tem kupila zalogo arašidov, ker sem si zaželela arašidove sladice. Rešitev je bila na dlani, pripravila bom semifreddo z okusom snickersa.

Za začetek sem oluščila in na grobo zmlela arašide, da sem dobila 75 g oluščenih. Postavila sem jih v skodelico in jih dala na stran. Vzela sem 4 jajca in ločila beljake od rumenjakov. K rumenjakom sem primešala 40 g sladkorja in jih v stekleni posodi položila na posodo z vodo, ki sem jo grela na plošči, vendar nisem dovolila, da voda zavre. Rumenjakom sem dodala še žličko vanilijine esence in vse skupaj mešala, dokler nisem dobila svetlejše, penaste zmesi. Posodo sem odstavila z ognja.

Na manjše koščke sem narezala 65 g mlečne in 55 g temne čokolade. V manjši posodi sem na srednji temperaturi stopila 15 g masla, mu dodala arašide, obe čokoladi in tri velike žlice karamele ter mešala, dokler se čokolada ni popolnoma stopila. Čokolado sem odstavila s plošče in zmes poskusila. Morala sem se prepričati, če dodam še ščepec soli, prisežem. ;) V mojem primeru ni bilo potrebno, saj je bila karamela dovolj slana, če pa se vam zdi, da bi sol dodala malo okusa, svojo čokolado začinite s ščepcem (res malo).

Imela sem že tri posode sestavin, ki so čakale, da z njimi nekaj naredim, ampak sem prej morala umazati še dodatni dve. Beljake s ščepcem soli sem z mešalnikom stepla v trd sneg, umila metlici in v drugi posodi z osušenimi metlicami stepla še 500 g sladke smetane. Stepeni smetani sem počasi, na roke, primešala rumenjake in nato še sneg iz beljakov.

V daljši pekač z višjimi robovi in nekaj manjših posodic (uporabite lahko oblike in velikosti, ki vam najbolj ustrezajo) sem dala plastično folijo tako, da je pokrivala dno in vse strani ter je pustila toliko, da sem lahko z njo kasneje v celoti pokrila semifreddo. To je predvsem fino zato, da sem ga, ko je bil pripravljen, z lahko vzela ven, brez posebnega predhodnega odtajanja. Približno polovico pripravljene osnove sem vlila v pekač in pripravljene modelčke, v preostalo polovico pa sem primešala čokolado z arašidi in karamelo ter jo prilila nad osnovo. Vse skupaj sem še malo premešala v želji, da bi na koncu dobila vzorčke v pripravljenem seifreddu. Vse skupaj sem pokrila s preostankom folije in dala čez noč v zamrzovalno skrinjo.

Pri pripravi se lahko igrate z okusi tudi tako, da čokolade ne spojite popolnoma z osnovo semifreddda in ustvarjate iz nje različne vzorčke ali pa jo prelijete čez vrh, dno ali sredino semifredda. Čokolado, karamelo in arašide lahko po želji pustite tudi ločene in v mašo primešate ali posujete ločeno in ustvarjate različne videze svoje na pol ledene sladice.

Naslednji dan sem iz skrinje vzela enega od modelčkov in ga do konca pripravila, ali bolje rečeno, okrasila svoj semifreddo. Ker nisem najbolj vešča pri okraševanju svojih sladic za pomembna fotografska zasedanja, sem v prvem poskusu hotela enostavno preveč:

Ko sta prišla Tina in Denis na obisk z morja, sem že vedela več, in sem jima pripravila okleščeno različico dekoracije, ki je pustila semifreddu dihati in mu omogočila, da je od sebe res dal ves svoj okus. Oluščila in zmlela sem še par arašidov in jih potresla po semifreddu. Malce sem pogrela karamelo, da je postala tekoča in jo pokapljala po sladici. Malo bolje, ne?

Torej, to je to, semifreddo. Delno ledena sladica. Je sladoled, ampak v resnici ni. Je malo manj leden sladoled. Ne, še vedno ga ne znam bolje imenovati ali opisati, ampak zdaj vsaj vem, kako se ga naredi in sem prepričana, da ga bom še kdaj pripravila. Tega in kakšen drug okus. Še to, za pripravo tega pol-sladoleda ne potrebujete aparata za sladoled. ;)

Cimetov sladoled ali kaj pa vam orosi oči in prikliče spomine?

Avtorici: Bernarda in Ana

Že res, da je čokolada klasika, vanilija in limona pa njeni nič kaj manj mični sestri, ampak meni, meni srce zaigra takrat, ko kdo v istem stavku omeni cimet in sladoled. Če je zraven še Bled, si skoraj ne upam sanjati, da gre o Jagodah s cimetovim sladoledom (ne veste, zakaj se mi ob tem šibijo kolena? Ana je o tem na široko vsem novic in čvek željnim razkrila v prejšnji objavi, ampak nič ne de, zna biti, da bom omenila vsaj še parkrat. Če ne, naženite miško, da vam poišče dotično objavo.).

Cimet načeloma ni nekaj, kar bi rekla, da obožujem. Recimo, da je fajn. Je zimska začimba, oziroma, bolj božična. Januarja smo že tako ali tako vsi siti vonja cimeta in klinčkov, pa bi raje šli kam na toplo in srkali meni nič tebi nič opite koktejle in pozabili, da smo lanske obljube prenesli na letos.

Cimetov sladoled ali kaj pa vam orosi oči in prikliče spomine?

Avtorici: Bernarda in Ana

  Že res, da je čokolada klasika, vanilija in limona pa njeni nič kaj manj mični sestri, ampak meni, meni srce zaigra takrat, ko kdo v istem stavku omeni cimet in sladoled. Če je zraven še Bled, si skoraj ne upam sanjati, da gre o Jagodah s cimetovim sladoledom (ne veste, zakaj se mi ob tem šibijo kolena? Ana je o tem na široko vsem novic in čvek željnim razkrila v prejšnji objavi, ampak nič ne de, zna biti, da bom omenila vsaj še parkrat. Če ne, naženite miško, da vam poišče dotično objavo.).

 Cimet načeloma ni nekaj, kar bi rekla, da obožujem. Recimo, da je fajn. Je zimska začimba, oziroma, bolj božična. Januarja smo že tako ali tako vsi siti vonja cimeta in klinčkov, pa bi raje šli kam na toplo in srkali meni nič tebi nič opite koktejle in pozabili, da smo lanske obljube prenesli na letos.

Kolo in karamela.

Prejšnji teden sem se začela vozit s kolesom v službo. Dovolj sem imela tega, da mi je vsak dan nekdo trobil, me kdo izsilil, da sem skoraj povozila kolesarja, ki se je vzel od bogvekje, potem, ko me je pa še nekdo nadrl, zakaj parkiram na prostoru, ki je rezerviran za stranke (pa to sploh ni res!), sem imela pa res dovolj. In sem si rekla, da se bom začela vozit s kolesom.

O tem, da bi kolo postalo moje primarno prevozno sredstvo, sem razmišljala že pred tremi meseci, ko sem sploh začela delati na trenutni lokaciji. Ampak časovno ne bi profitirala in potem sem razmišljala še o vročini in dežju in avto se mi je vseeno zdel boljša in bolj udobna opcija. Ampak šele sedaj, ko se vsak dan vozim s kolesom, dejansko vidim da - časovno (vsaj zjutraj) mi kolo ne vzame čisto nič več časa. Poraba bencina je odlična (torej nična) in s tem se tudi najbolj tolažim, ko se tudi s kolesom zapletem v ... nelagodne situacije.

Drugače se mi zdi, da je kultura voznikov do kolesarjev precej na nivoju. Večina ti lepo ustavi, te spusti čez prehod in tako dalje. No, zadnjič pa sem uspela naletet na eno pacientko. Žal me je ujela ravno na vrhuncu vročinskega vala, ki nas je zajel prejšnji teden in končalo se je tako, kot se je končalo - predvsem z enim kupom počenih živcev in visokim, zelo visokim srčnim utripom. Peljala sem se namreč iz faksa do službe, tam mimo DURS-a, lepo po desni strani, na kolesarski stezi, ko se omenjena gospa pripelje iz parkirišča in se postavi popolnoma ob rob ceste, zavijala je levo na precej prometno cesto, torej je jasno, da je čakala kar nekaj časa, da je imela možnost zaviti. Postavila se je seveda na celo kolesarsko in čez cel pločnik, tako da bi morala jaz zaviti močno na cesto, da bi jo obvozila.

Kolo in karamela.

Avtorica: Tina

Prejšnji teden sem se začela vozit s kolesom v službo. Dovolj sem imela tega, da mi je vsak dan nekdo trobil, me kdo izsilil, da sem skoraj povozila kolesarja, ki se je vzel od bogvekje, potem, ko me je pa še nekdo nadrl, zakaj parkiram na prostoru, ki je rezerviran za stranke (pa to sploh ni res!), sem imela pa res dovolj. In sem si rekla, da se bom začela vozit s kolesom. 

O tem, da bi kolo postalo moje primarno prevozno sredstvo, sem razmišljala že pred tremi meseci, ko sem sploh začela delati na trenutni lokaciji. Ampak časovno ne bi profitirala in potem sem razmišljala še o vročini in dežju in avto se mi je vseeno zdel boljša in bolj udobna opcija. Ampak šele sedaj, ko se vsak dan vozim s kolesom, dejansko vidim da - časovno (vsaj zjutraj) mi kolo ne vzame čisto nič več časa. Poraba bencina je odlična (torej nična) in s tem se tudi najbolj tolažim, ko se tudi s kolesom zapletem v ... nelagodne situacije.

Drugače se mi zdi, da je kultura voznikov do kolesarjev precej na nivoju. Večina ti lepo ustavi, te spusti čez prehod in tako dalje. No, zadnjič pa sem uspela naletet na eno pacientko. Žal me je ujela ravno na vrhuncu vročinskega vala, ki nas je zajel prejšnji teden in končalo se je tako, kot se je končalo - predvsem z enim kupom počenih živcev in visokim, zelo visokim srčnim utripom. Peljala sem se namreč iz faksa do službe, tam mimo DURS-a, lepo po desni strani, na kolesarski stezi, ko se omenjena gospa pripelje iz parkirišča in se postavi popolnoma ob rob ceste, zavijala je levo na precej prometno cesto, torej je jasno, da je čakala kar nekaj časa, da je imela možnost zaviti. Postavila se je seveda na celo kolesarsko in čez cel pločnik, tako da bi morala jaz zaviti močno na cesto, da bi jo obvozila. 

Gledala me je, ko sem se peljala proti njej. Potem me je gledala, kako sem se z vso hitrostjo ustavila tik ob njenem avtu, res, manjkala sta 2 cm, pa bi se je dotaknila. Gledala me je, kako sem ji z roko nakazala, če se lahko umakne pol metra vzvratno, da zapeljem mimo. Potem me je gledala, kako sem z desnico pokazala sredinec. Gledala me je tudi, ko sem se ji s kolesom zapeljala pred avto in tam stala nekaj časa. Medtem sem sama gledala naokoli in si mislila, da je očitno še najboljši način brez stresa, če se na delo kar teleportiram. Upam, da me je gledala v ustnice tudi takrat, ko sem ji zaklicala, da je "krava zabita" in potem sem šla. 

Hja, zadnjič je naš najljubši Dolenjec ugotovil, da se z mano ni za hecat kadar a) sem hudo lačna, b) [cenzura] in c) mi je zelo vroče.

Več sreče prihodnjič.

Včeraj smo bili na praznovanju rojstnega dne in spekla sem sledečo torto, ki je v resnici sploh nisem pekla. Čokoladno-bananina torta s karamelnim prelivom.

V prvi polovici tega leta sem spekla toliko tort s biskvitom, da se mi v zadnjih časih le-tega nikakor ne da spet uporabljati. Zato se raje zatečem k drugim alternativam - tokrat je bila to piškotna podlaga. Uporabila sem 250 gramov piškotov, ki jih zmeljemo, da nastanejo fine drobtine, in 125 gramov masla, ki ga stopimo in z njim prelijemo piškote. Potem vse skupaj dobro premešamo in razporedimo po pekaču premera 26 cm ter fino potlačimo. Postavimo v hladilnik.

Recept za kremo sem našla pri Ani. Prilagodila sem le količine. Za prvo plast čokolade sem uporabila 400 ml sladke smetane, ki sem jo stepla. Potem sem ji dodala 250 gramov maskarpone sira in vse skupaj še malo stepla. Na koncu sem vmešala še 250 gramov stopljene čokolade - ne sme biti prevroča, čisto hladna pa tudi ne, saj se drugače ne vmeša lepo v smetano. Mlačna bo ravno pravšnja. Vse dobro premešamo in vlijemo na piškotno podlago. In veselo v hladilnik.

Druga plast kreme je bananina krema. Spet sem stepla 400 ml sladke smetane, ji dodala 300 gramov bananinega jogurta, v mikserju pa zmiksala 2 banani, ki sem jima dodala eno vrečko želatine v prahu (prej jo seveda namočimo v vodo, da nabrekne) in pol zavitka instant želatine iz Hoferja. Dodala sem tudi en pljunek limoninega soka. Banane dobro zmiksamo, potem pa kar hitro z njimi v smetano in jogurt, saj se zmes res ekstremno hitro prične trditi. Vse dobro premešamo in prelijemo na čokoladno plast. Poravnamo in pustimo v hladilniku čez noč. 

K banani paše karamela, zato sem čisto po občutku stopila nekaj sladkorja, količine vam ne znam povedati. Ko se nastala karamela, sem ji dodala 1 dl vroče sladke smetane, da je nastala karamelna omaka. Ko se je malo ohladila, sem z njo prelila torto, ampak ta omaka se ne strdi popolnoma, nastane pa precej gosta. V bistvu je še kar dobro izpadlo vse skupaj.

Dekorirala sem z lešniki, oblitimi s čokolado in s karamelnim gnezdom. Po napotke, kako ga ustvariti, se obrnite na tale čudovit blog.

Zdaj pa letim v službo ... še vedno s kolesom.

Bumbar in da haus.

In spet se je zaprl v kuhinjo brez vrat, si nadel predpasnik z rožastim vzorcem in z Edit Piaf na ušesih scompral še eno pito. Pravi mali gospodinjec. Gora posode je, seveda, ostala nedotaknjena in tako sedaj legam k počitku z eno veliko željo, da se v teh osmih urah brezskrbnega spanca zgodi čudež in se zjutraj zbudim in je vse čisto, ha.

Blazno sem vesela, ko vidim, da je moje darilo tako super uporabno in uporabljeno, malce manj se veselim poletja in morja in celulita poledic vseh teh dobrot, ampak ... saj sem danes prekolesarila 33 kilometrov in poskušala prilezti celo na Janče. Neuspešno. Nekateri cilji morajo ostati neosvojeni, da nam ni preveč dolgčas, aneda.

Sicer pa mi je včeraj dalo misliti pisanje cenjenega kolega in prav zares se poigravam z idejo, da si za določeno časovno obdobje postavim izziv in pišem malce bolj ... redno. Bom še razmislila. Problem nastane pri samem konceptu - zelo hudo bi mi namreč bilo, ako bi bila primorana objaviti neko pisarijo in jo ne zaključiti z recepturo. No, kot pravim, bom razmislila. Je pa res, da vaja dela mojstra in zakrnele misli in artritični prsti potrebujejo razgibavanje in vadbo. Vaja dela mojstra. In tako naprej.

Bumbar in da haus.

Avtorica: Tina

In spet se je zaprl v kuhinjo brez vrat, si nadel predpasnik z rožastim vzorcem in z Edit Piaf na ušesih scompral še eno pito. Pravi mali gospodinjec. Gora posode je, seveda, ostala nedotaknjena in tako sedaj legam k počitku z eno veliko željo, da se v teh osmih urah brezskrbnega spanca zgodi čudež in se zjutraj zbudim in je vse čisto, ha. 

Blazno sem vesela, ko vidim, da je moje darilo tako super uporabno in uporabljeno, malce manj se veselim poletja in morja in celulita poledic vseh teh dobrot, ampak ... saj sem danes prekolesarila 33 kilometrov in poskušala prilezti celo na Janče. Neuspešno. Nekateri cilji morajo ostati neosvojeni, da nam ni preveč dolgčas, aneda.

Sicer pa mi je včeraj dalo misliti pisanje cenjenega kolega in prav zares se poigravam z idejo, da si za določeno časovno obdobje postavim izziv in pišem malce bolj ... redno. Bom še razmislila. Problem nastane pri samem konceptu - zelo hudo bi mi namreč bilo, ako bi bila primorana objaviti neko pisarijo in jo ne zaključiti z recepturo. No, kot pravim, bom razmislila. Je pa res, da vaja dela mojstra in zakrnele misli in artritični prsti potrebujejo razgibavanje in vadbo. Vaja dela mojstra. In tako naprej.

Ne bom dolgovezila, teden je bil naporen, vikend še bolj (hranaaaaaJančehranaaaaaaa), gremo k receptu, ki ga bom kar po spominu (noge me preveč bolijo, da bi se sprehodila do knjižne omare) naklofala in vam ga prepustila v uporabo. Dežurni slaščičar še vedno vztrajno zavrača moja vabila, da bi na tem blogu gostoval ne le s kuhalnico, ampak tudi s peresom, mnja.  

Kako se že reče tej zadevi ... Em, zaprta pita z orehi!

Najprej se lotimo testa: v multipraktik presejemo 60 gramov sladkorja v prahu in 220 gramov moke. Dodamo 110 gramov masla, ki smo ga narezali na kocke, in vse zmiksamo v multipraktiku - z rezilom. Tako da nastane suha, drobtinasta zmes. Zmes pretresemo v posodo, dodamo 2 rumenjaka, naribano lupino ene limone, ter nekaj mleka - toliko, da lahko testo zamesimo in da se vse sestavine povežejo. Testo zavijemo v folijo za živila in damo v hladilnik za eno uro.

Medtem se seveda lotimo priprave nadeva. 150 gramov kristalnega sladkorja in 1,5 dl vode damo v posodo in segrevamo, da prične vreti. Vmes malce premešamo. Potem pustimo, da zmes vre na srednji temperaturi, dokler ne nastane karamela. Zdaj ... ta proces zna biti malce dolgotrajen, pa tudi ... karamelast. Karamela je taka sitna zadeva in ne posreči se vedno. Nama se je vmes ves sladkor ponovno skristaliziral, začel karamelizirati, bil seveda še povsem v kepah in grudicah, ampak nekako nama ga je uspelo prepričati. Če ne prej, pa takrat, ko se karameliziran sladkor zalije s 1,5 dl smetane, da nastane omaka. V zmes dodamo še eno žlico medu ter 170 gramov nasekljanih orehov in pustimo, da se ohladi. 

Testo razvaljamo, eno tretjino pa pustimo, saj bomo z njim pokrili testo. Položimo ga v model, napolnimo z nadevom, rob namažemo s stepenim jajcem, prilepimo še pokrov, premažemo še po vrhu in pečemo na 180°C približno 40 minut.

Dobro, ampak sladko. Torej dobro.

[Recept: KLIK]

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.