Vroče poletje

Dragi naši bralci, se opravičujemo. Življenje nas prehiteva in nam daje zahtevne naloge. Me pa enostavno ne uspemo. Skuhamo že, težje pa se spravimo za tipkovnico in vse skupaj postavimo v življenje.



Pišem vam po dolgem času, z otrokom, ki pridno raste, v novi hiši, ki jo pridno pospravljamo, z zaraščenim vrtom, od plevela, ker je tudi zanj zmanjkalo časa. Včeraj sem ob mraku malo poplela in ugotovila, da je celo nekaj zelenjave uspelo pokukati na plano! Spomladi sem imela nekaj uric, da sem ga poplela in na hitro posejala nekaj zelenjave. Od takrat sem ga samo gledala in upala, da bom imela kaj časa, da ga uredim. No, nisem ga še. Prav tako gledam naš blog in mi vedno zmanjka časa.

No, danes se vam končno oglašam. Pa še to zato, ker smo čez poletje bormašince prevzele Lidlov instagram profil in se vam čez vikende oglašamo, vsaka s svojega konca. Preverite. ;)

Medena torta drugič, v čokoladni preobleki

Drage bralke in dragi bralci našega bloga polnega umazane posode in okusnih receptov. Želim vam, da bi vam uspelo kar največ receptov, da bi vsak dan bolj vešče vrteli kuhalnice, poguma za preizkušanje in ustvarjanje novih jedi, pester jedilnik, s katerim se boste razvaljali, predvsem pa topline in ljudi, s katerimi boste vse te dobrote delili in tudi njim pričarali nasmeh na obrazu. Ostale želje pa so vam že zaželeli drugi, ne? ;)

Tolažilna čokoladna torta

Saj ne vem kje naj začnem. Verjetno bo najbolje, da z opravičilom ostalim Bormašinam. Saj vem, da smo se dogovorile, da bodo v prihodnje naše objave nekoliko krajše in bolj smiselne ampak samo še tokrat mi prosim, prosim dovolite, da blog izrabim kot osebni dnevnik. Obljubim, da vam v zahvalo prinesem čokoladno pito, velja?

Od zadnje objave se je pri meni marsikaj spremenilo. Šele sedaj, ko tole pišem, se počasi zavedam, da se je vse v resnici zgodilo. Da to ni prehodno obdobje in nekaj, kar bo minilo. Ne bo. Konec je. Od danes in za zmeraj. Pa brez skrbi, za vse zunanje opazovalce to ni nič drastičnega. Je nekaj, kar se je večini od nas že zgodilo in vsi, ampak res čisto vsi smo in bomo preživeli. Res je, da čas celi vse rane ampak to vmesno obdobje, tisto, ko boli tako, kot te še ni bolelo a se zavedaš, da ni zdravila, ki bi ti olajšalo bolečino. Ko se zavedaš, da bo bolelo še nekaj časa in si želiš, da bi vsaj enkrat v življenju lahko čas prevrtel naprej na tisti trenutek, ko boš spet pripravljen sprejeti dejstvo, da si sam. In da to ni nič slabega.

Kokosova torta

Uh, kar nekaj časa je že minilo. In vsekakor sem s temi besedami začela že marsikateri zapis, hehe.

No, kaj se zadnje tedne dogaja pri nas? Dojenček raste in kmalu bo postala malčica. Vse, kar so mi prej govorili, je čisto res - "počaki, da malo zraste, boš skos letala za njo!" Dnevi, ko je nemočno ležala na igralni podlogi in strmela v igrače nad sabo, se zdijo stoletja daleč. Sedaj pride sama kamorkoli, povzpne se na karkoli in zanimivo ji je prav vse. Zlaganje čistega pribora iz pomivalnega stroja? Ni problema. Še raje ima, če ujame trenutek, ko v praznega nalagam umazano posodo - ni ga lepšega, kot polizati ostanke zajtrka z žlic. To obdobje je res pestro in zanimivo, vsekakor pa tudi naporno. Ampak ne bi se vrnila nazaj! Uh, to, ko opažam, kako me začenja to malo bitje razumet, kako povezuje besede, ki ji jih izrekam in se nanje odziva - to je vredno ogromno in nobena utrujenost me ne odvrne od tega, da bi se vrnila par mesecev nazaj. 

Da ne bom preveč dolgovezila, kakšno modrovanje lahko prihranim še za drugič. V zadnjem času je med mojimi prijateljicami precejšnji babyboom - pa tudi na sploh opažam, da je moja generacija (+/- 3 leta) prišla v rodno obdobje, hehe. In tako je včeraj na spored prišel še en babyshower presenečenja. Tudi meni so ga punce lani pripravile, letos pa sem bila jaz na drugi strani in prav podoživljala sem občutek, ko obstaneš odprtih ust. Imele smo se super, dobro jedle in pile, sama pa sem za to priložnost spekla Kokosovo tortico. Nežna, sočna, malce kiselkasta, ne preveč sladka, mmm ... Res je bila dobra! 

Trenutek zame in čokoladna torta z gozdnimi sadeži

Mogoče ni prav, ampak ko sem slabe volje, utrujena in imam dovolj vsega, se rada potolažim in pocrtam s čim dobrim. Zadnje tedne so moji dnevi polni obveznosti, bodisi službenih ali tistih doma. Zgleda kot da kar ne morem zadihat, si privoščiti enega mirnega tedna, brez delovnih vikendov ali natrpanih popoldnevov. Nujno si vzamem vsaj kakšno urico, popoldne ali večer samo zase, da si malo odpočijem in odmislim skrbi. Pri temu mi pomaga tudi kuhanje ali peka.

Dragi si je za rojstni dan pred dobrim mesecem zaželel torto. Ker takrat (nič kaj presenetljivo) ni bilo časa, da bi jo sama spekla, jo je dobil kakšne tri tedne kasneje. Ravno, ko sem potrebovala malo oddiha od skrbi in vsakodnevne rutine. Torto sem si zamislila na podlagi tega, kar ima rad. Vsako leto si zaželi Sacher torte (meni je večinoma preveč - čokoladna, težka, včasih suha, zato se ji najraje izognem), vem pa da ima rad tudi sveže, sadne. Zakaj torej ne bi poskusila pripraviti čokoladne torte z gozdnimi sadeži in jogurtom? (Joj, res ni lepa, ne more vedno uspeti. Je pa dobra, obljubim.)

Nekaterih okusov se je treba samo navaditi

Sodelavka je celo zimo v službi pridno jedla grenivke. No, ne vsak dan, ampak pogosto. Sama nisem ravno navdušenka nad grenkimi okusi. Nekako mi je vse pregrenko. Tudi če dodam sladkor, je še vedno grenko. Ne gre stran. Samo grenko in povrhu še presladko postane. Velja tudi za kavo. Zato kavo pijem redko in to brez sladkorja ter po možnosti z veliko mleka. Zares ni niti več kava. No, ne pijem kave. In tudi grenivke so sadje, ki sem se mu izogibala kar nekaj časa. Ko sem pa gledala sodelavko, kako jih pridno je ... pa potem še poudari, kako so zdrave in vse to ... Jah, nič, sem si rekla, čas je, da zagrizem vanje tudi sama in se poskušam 'navaditi' tega okusa. Kot se je zgodilo s siri s plemenito plesnijo, pa olivami in bi se še kaj našlo.

Kupila sem si grenivko in posnemala sodelavko: počez sem jo prerezala na polovico in z nožem izrezovala 'trikotnike' izmed kože. Pojedla sem jih z žličko, iz preostanka pa iztisnila sok, ga razredčila z vodo in popila. Po nekaj pojedenih grenivkah še vedno nisem bila prepričana. Ob vsaki sem se zmrdovala nad okusom, ampak sem vztrajala. Ne dolgo, da ne bo pomote. Čez čas sem se okusa kar navadila in z veseljem začnem mrcvariti novo grenivko. Priznam, malo se še kremžim, ko jo jem, ampak mi je postala dobra. Pri tistih bolj sladkih z lahkoto spijem iztisnjeni sok tudi brez dodane vode (na začetku sem dodala vročo vodo in med).

Prejšnjo nedeljo (ali je bilo to že dve nazaj?!) sem si vzela prosto od vsega dela pri mojih starših ali doma in sem se odločila, da spečem torto. V znamenju mojega eksperimentiranja z grenivkami in naraščajočega navdušenja nad njimi sem se odločila, da bom poskusila narediti grenivkino torto. Malce sem razmišljala, s katerimi okusi bi jo povezala, iskala recepte na spletu za pomoč pri pripravi in ugotovila, da jih ni ravno veliko. Tisti pa, ki so, so bolj biskviti in manj torte. Odlična priložnost, da ustvarim nekaj mojega. Super.

Predstavljam vam mojo grenivkino torto z jogurtovo kremo. *zvok razkritja težko pričakovane novice*

Torta za dušo

No, sedaj, ko pa mi kronično primanjkuje časa (popravek, ne da mi ga primanjkuje, ampak odločila sem se, da ga vsega posvetim naši najmlajši), si pa lahko izbiram, kdaj in kakšne torte bom pekla. In v teh treh mesecih sva z Gajo končno uspeli ujeti tak ritem, da si njene vmesne dremeže in trenutke, ko se sama zamoti v igralnem centru, brez skrbi sama privoščim za ustvarjanje v kuhinji. Takole pozno pozimi/zgodaj spomladi se pri nas že začne sezona rojstnih dni in prav super se je bilo zadnjič premišljeno lotiti peke tele čokoladno-pomarančne lepotičke. 

Aha, vas zanima še kaj o dojenčku? Trije meseci so mimo. Ponoči je že zelo lepo spala, pa je na to pred 14 dnevi uspešno pozabila in tako me ponoči vrže pokonci tam nekje minimalno trikrat, včasih pa tudi petkrat. Tam nekje ob 4. uri zjutraj ponavadi tudi ne bi več nazaj zaspala, takrat v igro vstopi še Denis, pa čeprav mora zjutraj v službo. Se je pa mala mrhica končno uspela malce bolj konkretno in "v šusu" najesti. Čeprav sem z dojenjem skoraj obupala že po 14 dneh, so sedaj trije meseci mimo in ... no, prsne blazinice so še vedno v igri, hehe. Je pa otroček pri tej starosti že hudo zanimiva reč. Smeji se, včasih ji uspe odgovoriti z "abu, agu, ee, oo, grhdgrgr", največja fascinacija v tem trenutku so pa njene roke, natančneje desnica. Gledala bi jo lahko pol ure, nato jo v naslednje pol ure želi pojesti. Krave pase že hudo suvereno, to, da bi se obrnila iz trebuha na hrbet pa je zaenkrat zgolj še teorija, na prakso bo potrebno malce počakati. Veliko že zna, zaspati sama še vedno ne. Bo že. 

Gremo k tortici. Torta s pomarančno peno, čokoladnim ganašem in orehovim biskvitom.

Bila sem prepričana.

Da mi letos lani za rojstni dan moje mami ne bo uspelo pripravit torte. Predviden datum poroda sem imela 17.11., moja mami praznuje 22.11., no, rodila sem pa šele 27.11. In sem spekla torto. Če smem soditi sama sebi, je bila tole absolutno najboljša torta, kar sem jo kdaj pripravila. Res je, da mi je vzela malce več časa, ampak bila je izjemna.

Še kdaj bi jo pripravila. A sodeč po trenutnem ritmu mojega življenja, bom za tak projekt zrela tam nekje okrog leta 2020. Tako to je, ko imaš otroka. Popravek - tako to je, ko imaš otroka, kot je naša Gaja. Čez dan si privošči približno petnajst tisoč 5-minutnih power nap-ov, v tem mesecu in pol pa sem se že dodobra izpilila v enoročnem pospravljanju, umivanju zob, kuhanju (beri: pogrevanju že vnaprej pripravljene hrane) in še kaj bi se našlo. Samostojno si od Gajinega rojstva še nisem skuhala kosila. 

Grem hitro na recept za tole lepotičko, preden se izteče 30-minutni (šokantno!) počitek. Predstavljam vam torto z limonino kremo in borovnicami. 

Prva novoletna zaobljuba in medenka

Z bormašincami smo se dobile na nedeljo, dopoldne, skoraj dva tedna pred silvestrovim, da smo pripravile tole silvestrsko večerjo za blog. Pojedle smo jo za kosilo. Toliko o silvestrski večerji. ;) Ko sem odhajala domov, sem razmišljala o tem, kako sem se imela. Bilo je fino. S puncami se vseeno ne vidimo veliko, saj ima vsaka svoj urnik in se je včasih kar težko uskladiti. Je pa zato toliko bolj zabavno, ko smo skupaj. In, pravzaprav, sem razmišljala, je bila ta prezgodnja 'silvestrska večerja', ki je bila v resnici decembrsko nedeljsko kosilo, prav prijetna in ne vem, zakaj se ljudje ne srečujemo na takšnih 'slavnostnih' dogodkih pogosteje. Še dobro, da imamo s puncami blog in sem pa tja pripravimo kakšno kosilo, večerjo, piknik, ali pa srečanje kar tako, na katerem skuhaj kuhamo, se družimo in nasmejimo. In zakaj ne bi začela pisati novoletnih zaobljub že danes. 1. večkrat povabi prijatelje k sebi in jim pripravi kaj dobrega za pod zob. Kljub polnemu urniku si za to vzemi čas. Bogato boš poplačana. Evo, prva novoletna zaobljuba. Ali ena od stvari, ki si jih želim početi 'nekoč', pa jo lahko zares že zdaj, danes, jutri. Pogosto najdem tisoče izgovorov, da ne počnem stvari, ki me veselijo in ki bi jih rada počela. No, zaobljuba je, da se bom potrudila in se nehala izgovarjati. :)

Čeprav, moram priznati, da je včasih pomanjkanje časa tudi dober motivator in ne samo izgovor. Hitreje se odločam, bolje se organiziram, bolje izkoristim svoj čas, prej naredim stvari, ki bi se jih morda sicer ustrašila oz. o njih predolgo razmišljala in jih analizirala. Prav slednje se je zgodilo, ko sem se odločala za jed, ki jo bom pripravila tokrat. Malce sem bila pozna in sta mi v tabeli izmed vseh hodov preostala samo glavna jed ali sladica. In sem sprejela izziv - sladica. Potem nekaj časa nisem razmišljala o tem, kaj bi pripravila. Naposled pa se je začela le bližati nedelja in morala sem začeti načrtovati pripravo. Torej sem morala vedeti, kaj bom pravzaprav pripravila! Izkoristila sem redke proste trenutke in na kolesu na poti domov razmišljala o silvestrski sladici. To mora biti nekaj malce bolj posebnega. Želela sem si tudi, da bi pripravila nekaj, ki vključuje zimske okuse (oziroma okuse, ki jih povezujemo z zimo). Po nekaj različnih zamislih, sem si rekla, da bi naredila nekaj medenega. Zvečer sem sedla za računalnik in gospoda Googla prosila, da mi najde kakšno medeno torto. Ker torta je malce bolj slovesna. In sem naletela seveda na marlenko, medovik, medeno torto, ali kakorkoli ji hočemo reči. Ko sem razmišljala o torti in medeni, sploh nisem pomislila, da je to marlenka. Ampak ideja se mi je zdela odlična. Toliko plasti biskvita naredi vtis. Medena torta it is! No, bom priznala, ustrašila sem se teh neskončnih plasti biskvita - kako bom kdajkoli tako na tanko prerezala biskvit? In potem sem prebrala recept in videla, da mi sploh ni treba tega delat. Medenka it is! :)

Jesenska

Zadnjič me je prav neverjetno prijelo, da bi spekla torto. Doma ponavadi sploh ne pečem raznih slaščic in podobnega, vsaj ne tako, za vsak dan. Raje se s sladkim razveselimo, kadar pridejo kakšni prijatelji na obisk, torte pa so na sporedu, jasno, ob rojstnodnevnih praznovanjih. Zdajle v jeseni je v naši družini kar malce zatišja, pomlad je, kar se rojstev tiče, bolj pestra. In tako sem zadnjič prav začutila ščemenje v prstih - torto bi pekla! Ponavadi je itak tako - kadar MORAM spečt torto, ne nastane nič pametnega. No, tokrat pa sem res imela navdih in kakšna sreča, da se je naša Ana ravno tisto soboto odpravljala na poročno slavje s super konceptom - svatje so lahko pripravili torte, ki so potem tudi tekmovale in ena je bila na koncu zmagovalka. Jaz sem, upam, Ano malce razbremenila še "naporne" peke torte po že tako ali drugače napornem tednu, sama pa sem lahko zoper malce packala.

In ker je jesen, sva se z Ano odločili za jesenske okuse - tako je nastala torta s hruškami in karamelno kremo. 

Nosečnost za telebane, osmič: še 26 dni

Prepričana sem, da nisem obdelala vseh nosečniških tem in področij. Kot vsaka prava mommy blogerka bi morala vsekakor pokriti še področje vseh nujnih potrebščin (tako za otroka kot tudi za bodočo mati), otroške garderobe, večjih kosov pohištva, tega, kako bom 14-letno psico podvrgla stresu novega člana, ki bo zahteval vso našo pozornost in nenazadnje se prav nič nisem dotaknila vprašanja vzgoje. Kje so še teme o pitju čaja iz malinovih listov, masaži presredka, dihalnih vajah, sprostitvenih tehnikah in drugi pripravi na porod. 

Danes sem dobila vprašanje, kaj počnem v teh dneh. No, roko na srce, že tam nekje konec junija sem se odločila, da do novembra ne bom iskala kakšne nove študentske zaposlitve in tako sem stres, ki bi ga prineslo uvajanje na novem delovnem mestu, raje zamenjala s petimi tedni morja. Tako sem se že popolnoma aklimatizirala na življenje doma in moj vrhunec dneva predstavlja že samo to, da zlikam koš perila ali grem s Pesjanko na sprehod. Treba je biti zadovoljen z malim.

Te dni tako predvsem odštevam. Včeraj sem malo jokala, ker sem odkrila, da so se mi na delu trebuha, ki ga s prostim očesom brez pomoči ogledala ne ujamem več v vidno polje, razpasle strije. (Pa ni hude panike, zaradi tistih treh tednov morja, ko moj trebuh dejansko neposredno uzre širni beli svet, ne bomo preveč travmirali.) Danes počasi obupavam nad urejanjem otroške garderobe ker 1) so hlače št. 56 in 68 popolnoma enakih velikosti in 2) so se v predalniku znašli neki hecni kosi, katerih poimenovanja ne poznam, kaj šele njih uporabe. Danes sem si pripravila torbo za v porodnišnico in spet skorajda diplomirala iz tega, ali je ljubljanska porodnišnica dovolj dobro založena z mrežastimi hlačkami, prebrala približno pet forumov na temo bombažnih vložkov, predvsem pa še vedno ne vem, katere prigrizke naj spakiram v torbo. 

Grem sedaj raje napisat kaj bolj smiselnega. Ananasova torta z belo čokolado in kokosovim biskvitom. Pina colada torta. 

Kaj je bolje od ene rojstnodnevne torte? Tri!

Letos je moj gospod dobil za rojstni dan tri torte v 10 dneh. Prvo, Pavlovo, mu je pripravila sestra, ki je zelo domača v kuhinji in vedno pripravi kakšno slastno jed. Moram jo nahecat, da kdaj gostuje na bormašinci s kakšnim receptom. Sestra je Pavlovo torto (Tinin recept najdete tu) pripravila za družinsko rojstnodnevno kosilo. Peke druge sem se lotila jaz, ko sva v najino novo stanovanje na obisk povabila par prijateljev. Ker ponovno nisem imela pretirano veliko časa, se je torta sprevrgla v sladico v kozarcu, saj sem biskvit pekla v prevelikem pekaču, nato se mi pa tudi krema ni strdila, kot bi se morala. Pa nič zato! Nobena sestavina ni šla v nič. Biskvit sem natrgala na majhne koščke in z njimi napolnila kozarec, jih polila s čokoladno kremo in pokuhanimi jagodami. Ni ravno najlepša sladica, je bila pa vseeno dobra. Če se vam kdaj kaj podobnega pripeti, nikar ne mečite svoje ponesrečene kreacije stran, ampak jo uporabite kako drugače. Sladice v lončku so tako ali tako moderne. ;)

Okus po Oslu in limonah

Prejšnji teden sem bila 5 dni v Oslu. Sprva se mi mesto ni zdelo nič posebnega. Veliko, z obilico novih in starih stavb. Nekaj znamenitosti in to je to. Lepo, a zares nič kaj ekstra. Dežela, kar sem je uspela videti iz avtobusa na poti iz letališča, me je bolj navdušila. Drugačna arhitektura, tipične hiše, ki so si bile zelo podobne med sabo. Zanimive fasade obdane z lesom in polepšane s kosi lesa v drugi barvi (ki najbrž ne služijo samo kot 'modni' dodatek, ampak imajo neko drugo funkcijo, ki je ne poznam). Prve dva, tri dni smo imeli precej kislo vreme, muhasto aprilsko, zato je bilo tudi moje vzdušje nekoliko temačno, sivo. Sploh, ker sem bila z mislimi še nekoliko doma, pri selitvi in drugih obveznostih, ki so me čakale doma.

Kljub vsemu, sem se imela v Oslu super. Službeni del dneva sem preživela s sodelavci in partnerji po različnih institucijah, organizacijah in aktivnostih, ki so mi širile obzorja in mi še dodatno odpirale pogled na nekatere tematike. Hkrati pa sem se uspela povezati tudi s sodelavci. Trenutno smo štirje tisti, ki večino časa delamo, in smo bili na Norveškem vsi skupaj, tako da smo uspeli prosti čas porabiti za neke vrste team-building. Predvsem smo pešačili po mestu, ga spoznavali in se bolje spoznavali tudi med sabo.

Sprva se mi je zdelo, da mesta ne čutim najbolje. Počutila sem se dobro, ampak nisem dobila nekih zelo jasnih povratnih informacij ljudi v njem. Dlje kot sem bila gor, več ljudi kot sem spoznala in predvsem, ko sem dala celotno sliko v kontekst, mi je postalo jasno. V mestu sem bila sproščena, prosta, nihče se ni vtikal vame, me preganjal, bil nestrpen ali kaj podobnega. Bila sem tam in sem bila sprejeta. Brez posebnih ceremonij. Predvsem sem vzljubila dve stvari. Opazila sem, da Norvežani med govorom velikokrat uporabljajo 'm' ali 'mhm', kot potrditev, tako kot mi, velikokrat pa je ta 'm' kot neka potrditev, da je končal, s tem kar je imel povedati in se s tem strinjam. Kot neka pritrditev samemu sebi. Simpatično. Druga stvar, ki mi je bila res všeč in mislim, da izraža nekaj več, pa je bilo obnašanje udeležencev v prometu. Vsi so bili spoštljivi, prijazni in brez neke živčnosti. Ljudje so prečkali cesto tudi pri rdeči luči, vendar so to storili, ko ni bilo avtomobilov. Če smo zmedeni turisti vseeno prepočasi prečkali rdečo luč, so vozniki upočasnili in nas spustili čez. Brez hupanja, jeze ali kričanja. Tudi taksisti. Kakšen mir in pozitiva, skrb za druge. Prijetno. Pomirjujoče. Kljub temu, da se mi je zdelo, da se ne vtikajo v druge, pa jih spoštujejo in skrbijo za skupnost. No, zdaj že širim in to je bil seveda moj 5-dnevni vtis, ampak me je obisk pomiril in mi razširil obzorja. Ne glede na nižje temperature in dež, mi je bil Oslo prijeten oddih od živčne Ljubljane. Tudi zaradi obveznosti, ki me tu čakajo.

Med njimi tudi zapis recepta za sladico, ki sem jo pripravila za piknik v Tivoliju, ki smo ga imele bormašince. Recept sem si izbrala, ker je preprost in z mislijo na vse tiste, ki radi kampiramo in bi se tudi na dopustu radi posladkali s torto, a je ne moremo speči v pečici. Danes za vas, limonina torta v ponvi.

Presna jagodna torta

Biti fotogeničen je, po moji skromni, čisto objektivni presoji, ane, ena najboljših lastnosti, ki jih lahko objekt ali subjekt poseduje. Recimo. Eni ljudje so pač lepi. In to jim jaz zelo rada povem, tudi večkrat v kratkem času. Kakorkoli, jih postaviš, se dolgočasijo ali so angažirani, kamorkoli gledajo, ob katerikoli uri že, lepi so. Premorejo faktor lepote, ki izžareva iz njih na petek in svetek. Drugi se za to trudimo, pa nam uspeva ali pa ne. Bolj ne. Fraza, da 'se bolje znajdem za objektivom, kot pred njim' je zame čisto na mestu. Face, ki jih obvladam, so samo za hipni snepčet krasna dopolnitev in svoje prijateljice osrečujem na dnevni bazi - Nizakej*, ko pa je treba upodobiti lepoto za večne albumske spomine in instagram osrčenje, pa raje stopim na stran. Vsaka tritisoča fotografija zna biti bežno podobna meni. Prav zelo podobno se godi, če pogledamo na področje hrane. Za nekatere jedi, najsibodo še tako zdrave/pregrešne s sestavinami/neomahljivo okusne, prav tako ni druge rešitve, kot da jih postaviš na dosti bolj fotogeničen krožnik, pladenj, prt, ob retro pribor, za velikanski šopek hortenzij ali dopadljivim dekorjem v ozadju ali pa kar vse namečeš skupaj in zmedeš oko, da ne zapazi čudne barve juhe ali pa česa v narastku. Bolj je skrita, bolj je fajn.

Ampak! Torte! In pite. In kolači. Kolački. Piškotki. Rezine in čokoladice. Te so zvezde. Te so kot tisti večno lepi ljudje. Postaviš jih na prazen bel prt in zasijejo. Postaviš ob uvelo cvetje, pa ga kar ne opaziš več. Zato se vedno razveselim, ko pridem pred tortice in kolačke in mafinčke in piškote. Takrat si vzamem čas. Pofotkam iz vseh strani, enkrat tako, drugič tako, pa od spodaj, postrani, drži gor, ne, zdej drži malo nižje, spusti nož, prste malo zamakni, zareži, ja, dobro, krasno, krožnik obrni, še malo, stop, supeeeeerr, vau, kr malo odreži, ne ne, ne še jest, punce, Ne!, samo malo še,... In potem naval pritožb, ki bi bile zrele za haaško sodnijo, ker omejujem osnovne pravice človeka pri prehranjevanju.

Okej, okej, potem pa jejte. In grem fotkat odrezano torto.

Rojstnodnevni tris

Uf, uf, je že kar dolga, odkar sem se nazadnje oglasila tukaj! Od jajc pa čemaža, če sem malo bolj natančna. Nič skrbet, sem vseeno pridno jedla in nabirala izolacijo za tole julijsko jesen. Nekako pa ni uspelo biti ob pravem času biti za domačim štedilnikom z idejo in voljo. Ampak! Moj mali bratec je prejšnji vikend praznoval šestnajsti rojstni dan, kar je kar klicalo pa tem, da se zbrcam v predpasnik. In da je šestnajst res sladkih, sem spackala dve torti (ki sta čudežno fotogenični) in mimogrede še eno pito. Go big or go home!

Na dnu objave boste našli vse tri recepte po predalčkih. In ker je vse vsaj delna reciklaža že preizkušenih in objavljenih stvari sem vse troje ambiciozno stlačila v eno objavo.

Limonina skutna torta

Poletje je čas, ko vas kulinarične revije, blogi in kuharske oddaje z vseh strani bombardiramo z najrazličnejšimi recepti za sladice, ki jih ni potrebno pripravljati v pečici. Sama nikoli nisem bila velika oboževalka takšnih lahkih poletnih dobrot. Kaj pa vem, grški jogurt s sadjem zame pač ni sladica … prej okusen zajtrk. Mogoče se razlog skriva tudi v dejstvu, da se mi še nobena sladica z želatino ni posrečila ali pa da sem ena izmed redkih izjem, ki nam kalorična kosila in sladice pašejo tudi poleti. Vročina gor ali dol.

 

V zaostanku.

Poletje je pri nas tortno vedno precej pestro. Je pa letošnja pomlad in z njo tole poletje, ki nam jo je temperaturno že kar pošteno zagodlo, prav tako pestro. Tako da tale tortica prihaja na blog z rahlim zaostankom, ampak njena lahkotnost in poletni okusi bodo še kako primerni. Joj, kako sem pocukrana. Očitno se me še malo drži dogajanje preteklega vikenda - ena Bormašinca si je namreč zamenjala priimek. Saj bomo z dekleti v prihodnjih tednih skrbno popisale vse recepture in dobrote, ki smo jih pripravile, brez skrbi. Na naši Facebook strani smo direktno s poroke objavile en selfie, ki je požel več lajkov kot vsi naši recepti preteklega meseca skupaj, tako da sedaj resno razmišljamo, da postavimo kuhalnice v kot in začnemo (po vzoru Kim K.) delati na knjigi selfiejev. Bo več uspeha, haha. 

No sedaj pa šalo na stran in hitro k eni ananasovi torti z jogurtovo kremo.

Guilt-free čokoladna torta

Danes smo se Bor mašince odločile, da vas na blogu presenetimo z nečim čisto novim. No, novim vsaj za nas. Saj veste, poletje se približuje s svetlobno hitrostjo in tudi me nismo več tako prepričane, da bomo sredi julija lahko samozavestno paradirale po obali in s svojimi, sicer težko prigaranimi oblinami, vsaj spodobna konkurenca izsušenim italijankam in njihovim 'nisem prepričana ali si ženska ali moški' partnerjem z obrvmi, ki so milijon procentno lepše oblikovane kot moje.

Maren!

Med tem, ko se Sanja igra turistko v Londonu, se jaz igram turistko doma. Na obisk je prišla moja nemška prijateljica Maren. Spoznali sva se leta 2012 v Sevilli, obe na Erasmus izmenjavi. Prvič sem jo videla na predavanju pri predmetu Cine y literatura in takoj sem poštekala, da ni kot ostali Erasmus študentje in da bi ona lahko bila popolna zame. V nasprotju s pričakovanji družbe moj primarni cilj obstoja namreč niso alkohol, zabave in neprespane noči, in Maren mi je bila usojena.

Po Sevilli sva prehodili kilometre in kilometre, jecljajoč med iskanjem španskih besed. Sedaj se sprehajava po Sloveniji, ona v tekoči španščini, jaz malo manj, a sporazumeva in razumeva se kot da ne bi nikoli zapustili Seville. Lepo je. Lep je občutek, da z določenimi ljudmi, ki so ti namenjeni, lahko navkljub dvema letoma abstinence nadaljuješ točno na isti točki, na kateri si se razšel. In Maren si je ob prihodu zaželela torte. 

                

Danes bom malo pisala

Dolgo že nisem pisala. No, v resnici sem v zadnjih dveh mesecih napisala ogromno - ampak to so bile večinoma diskurzivne analize oddaje Tednik, pa serije Toddlers&Tiaras pa pregledovala sem stare številke revije Jana ... Ja, prišlo je izpitno obdobje in sedaj je tudi že odšlo, jaz pa še vedno nimam opravljenih vseh obveznosti, da o zaključenih ocenah niti ne govorim. 

Sicer pa se ne dogaja kaj dosti. Delam, doma se čudim temu, kako se vedno najde kakšna stvar za pospravit in kako hudičevo težka stvar sta disciplina in red. Zadnjič sem šla prvič letos na Šmarno goro - sopiham še vedno enako intenzivno kot lani, časovno sem pa kar konkurenčna lanskoletnim vzponom. In za vse, ki vas mogoče zanima: pajkice so že v polnem pogonu in izbira je pestra. Tisti, ki vas pot kdaj zaide na omenjen osamelec, veste, o čem govorim, hehe.

Marec bo tudi na Bor mašini kar zanimiv mesec, z Julio Child smo (zaenkrat) končale, ampak prihajata dva Mercatorjeva izziva, pa Velika noč, pa še en zanimiv projekt v sodelovanju s ... ah, naj ostane skrivnost. Jaz pa sem vam za danes pripravila nekaj precej osnovnega. Sama se po recepte največkrat zatečem ravno sem gor. Bor mašina je moja shramba receptur in zadnjič sem prav grdo gledala, ko nisem našla najbolj osnovnega recepta za biskvit, ki ga vedno uporabljam.