Medena torta drugič, v čokoladni preobleki

Drage bralke in dragi bralci našega bloga polnega umazane posode in okusnih receptov. Želim vam, da bi vam uspelo kar največ receptov, da bi vsak dan bolj vešče vrteli kuhalnice, poguma za preizkušanje in ustvarjanje novih jedi, pester jedilnik, s katerim se boste razvaljali, predvsem pa topline in ljudi, s katerimi boste vse te dobrote delili in tudi njim pričarali nasmeh na obrazu. Ostale želje pa so vam že zaželeli drugi, ne? ;)

Pita z rdečo peso in feto

V spodnjem receptu vam ponujamo malce nenavadno uporabo rdeče pese. Večina si jo privošči v solati, nekateri v juhi, popularna je tudi v burgerjih, jaz pa sem jo tokrat uporabila v slani piti. Kombinacija je malce nenavadna in priznam, tudi sama sem bila skeptična. Zaman! Teli okusi so ravno dovolj prefinjeni, da tale pita lahko služi kot sofisticiran silvestrski prigrizek oziroma predjed. Ostanki pa drug dan (ali pa še za cel teden, če je bo slučajno kaj ostalo) za malico v službi. (Ob predpostavki, da 2. januar ne postane zopet praznik, hehe, tako dolgo namreč pita definitivno ne bo preživela.) Aja, in seveda - o A do Ž je tale pita narejena v SilverCrest Monsieur Cuisine aparatu. In krhkega testa definitivno nikoli več ne boste mesili na roke, to vam zagotavljam.

Trenutek zame in čokoladna torta z gozdnimi sadeži

Mogoče ni prav, ampak ko sem slabe volje, utrujena in imam dovolj vsega, se rada potolažim in pocrtam s čim dobrim. Zadnje tedne so moji dnevi polni obveznosti, bodisi službenih ali tistih doma. Zgleda kot da kar ne morem zadihat, si privoščiti enega mirnega tedna, brez delovnih vikendov ali natrpanih popoldnevov. Nujno si vzamem vsaj kakšno urico, popoldne ali večer samo zase, da si malo odpočijem in odmislim skrbi. Pri temu mi pomaga tudi kuhanje ali peka.

Dragi si je za rojstni dan pred dobrim mesecem zaželel torto. Ker takrat (nič kaj presenetljivo) ni bilo časa, da bi jo sama spekla, jo je dobil kakšne tri tedne kasneje. Ravno, ko sem potrebovala malo oddiha od skrbi in vsakodnevne rutine. Torto sem si zamislila na podlagi tega, kar ima rad. Vsako leto si zaželi Sacher torte (meni je večinoma preveč - čokoladna, težka, včasih suha, zato se ji najraje izognem), vem pa da ima rad tudi sveže, sadne. Zakaj torej ne bi poskusila pripraviti čokoladne torte z gozdnimi sadeži in jogurtom? (Joj, res ni lepa, ne more vedno uspeti. Je pa dobra, obljubim.)

Česnova omaka - Alfredo upgrade

Pišem, brišem, pišem, brišem. Tale prazna stran je kar malo grozljivo tiho in ni ravno v veliko pomoč, da bi se uvod v današnji recept spisal na hitro. Sej ne, da bi ne tolkla po črkah zadnje čase; ne, prste treniram na dolgih progah in če bi želeli kakšno besedo o abstrakciji Reinhardta, geometriji, mogoče še kakšno o ameriškem razcvetu umetniških smeri v prvi polovici prejšnjega stoletja - komot. O čem drugem pa zadnje čase bore malo uspem prebrati/napisati. Naj bi bilo dobro za nekaj, ampak bolj kot kaj drugega čutim, kako voda priteka v grlo in odmirajo možganske celice za socializacijo in govor. Pravijo, da tako pač je, ko bo mimo, bo, bojda, vse drgač, naj se ne sekiram, just do it, saj bo, to bo zate mala mal'ca in ostale floskule, ki kar kličejo po utopitvi v alkoholih. Ampak, pustimo eno veselje ob strani in preidimo raje na drugega. Bolj pomembnega. Hrana.

 

Pa na zdravje in veliko jajc!

Takole. Pa smo Bormašince priromale do zadnje objave v letu 2015. Nisem največja pristašica lihih številk in po pravici povedano se tudi letošnje leto ni pričelo najbolj optimistično. No, pa me poglejte sedaj. Moji dnevi se vrtijo okrog dobre štiri kilograme težkega in občasno precej glasnega bitja. Vse je lepo in prav in točno tako, kot mora biti in v resnici še časa nimam pomisliti na sode in lihe letnice in potencialne povezave med dobrim in slabim letom.

Jutri bomo vsi pokonci malce dlje, kot smo ponavadi. Bormašince smo imele generalko že danes zgodaj zjutraj, malo čez polnoč so bile namreč Nina, Beti in Sanja za radijskimi mikrofoni Prvega programa Radia Slovenija v oddaji Nočni obisk. Klik na tole povezavo, pa boste lahko preposlušali, o čem vse s(m)o se dekleta razgovorila.

Ne bom dolgovezila. Z dekleti smo se zadnjič podružile in tudi slastno najedle. Jaz sem v zadnjem momentu izbrskala recept za "pijačo", ki pa v resnici ni taka tipična silvestrska alkoholna poslastica, je pa vsekakor tale Eggnog oz. Jajčni liker super za prihajajoče mrzle večere. 

Še preden pa preidem k receptu pa samo še ... vse lepo in dobro v 2016. Veliko slastnih receptov, čim manj zažganih posod, en kup inovativnih idej in uspešnih eksperimentov v kuhinji in še in še in še. Bor mašince si v 2016 najprej najverjetneje vzamemo malce počitka, potem za novimi močmi nazaj za štedilnike.

Tako, sedaj pa Eggnog!

Silvestrovo s prijatelji

December se je komaj začel, mi smo pa že pri koncu starega leta oz. tik pred vstopom v novega. Mercator nas s projektom #KuhaM ni zaposlil samo z razmišljanjem o idejah o tem, kako preživeti trenutke v kuhinji z našimi najmlajšimi, ampak tudi to, kako se ob koncu leta poveseliti s prijatelji. Malo sem tuhtala, kaj dobrega bi lahko Bormašince pripravile, potem sem pa med gledanjem moje ljube Laure naletela na tale koncept pull-apart bread. Oziroma če skušam posloveniti - narazen-potegljivi kruh, hehe. Ona je sicer pripravila jesensko različico, jaz pa sem se poigrala s silvestrsko. No, roko na srce, sestavine niso nič kaj posebno praznične, ampak brez problema recept malce prilagodite in popestrite s kakšno dobroto, ki jo čuvate in hranite samo za posebne praznične priložnosti. Pa začnimo - narazen-potegljivi kruh s čebulno pomako.

Jamie: Zlati piščanec, dušeno zeleno in gratiniran krompir

Res rada kuham. Ljudem, ki jih imam rada, in od teh še rajši tistim, ki radi jedo. Ljudem, ki jim ni težko posedeti ob mizi in tistim, ki jih kalorije ne zanimajo, če želim eksperimentirati po svoje. In vedno me  razveselijo tisti, ki se potem z zanosom zaženejo v umazano posodo in počistijo moj nered. Takim pa lahko kuham vsak dan. In za tale Jamiejev recept sta bili dve dobri pomivalski duši res dobrodošli. Pustimo ob strani, da sta prehvalila recept, pa kuharico tudi. Kako gospodu Oliverju rata umazat VSO posodo iz kuhinje, je fenomen. In kako mu rata umazat celo kuhinjo, je logično. Uporabila sem veliko ponev (dvakrat), malo ponev, veliko posodo s pokrovom, cedilo, kuhalnico, dve deski za rezanje, velik nizek pekač, dva peki papirja, lupilec krompirja, tri žlice, blender z malo posodo, dva noža, štiri vilice, štiri skodelice. Celo kuhinjo.



Torej. Jamie pravi, 15 minut. Ker vem, da nismo odkrivale tople vode in je idejo preizkusil in objavil že kdo drug, sem šla v raziskavo. Res so bili taki in drugačni kerlci, ki jim je bolj ali manj uspelo ujeti čas. Tukaj, tukaj in tukaj so samo nekateri izmed bolj zanimivejših. Sem si rekla, če Jamiejev čas podvojim, mogoče. No, rezultat brez priprave je bil 37 minut, in to tudi brez vmesnih pavz, da sem umila posodo, ki sem jo še rabila. In za foto material. Kar bi lahko zaokrožila skupaj na eno uro. 15 minut, pa kaj še, lažnivi Jamie!

Jesenska

Zadnjič me je prav neverjetno prijelo, da bi spekla torto. Doma ponavadi sploh ne pečem raznih slaščic in podobnega, vsaj ne tako, za vsak dan. Raje se s sladkim razveselimo, kadar pridejo kakšni prijatelji na obisk, torte pa so na sporedu, jasno, ob rojstnodnevnih praznovanjih. Zdajle v jeseni je v naši družini kar malce zatišja, pomlad je, kar se rojstev tiče, bolj pestra. In tako sem zadnjič prav začutila ščemenje v prstih - torto bi pekla! Ponavadi je itak tako - kadar MORAM spečt torto, ne nastane nič pametnega. No, tokrat pa sem res imela navdih in kakšna sreča, da se je naša Ana ravno tisto soboto odpravljala na poročno slavje s super konceptom - svatje so lahko pripravili torte, ki so potem tudi tekmovale in ena je bila na koncu zmagovalka. Jaz sem, upam, Ano malce razbremenila še "naporne" peke torte po že tako ali drugače napornem tednu, sama pa sem lahko zoper malce packala.

In ker je jesen, sva se z Ano odločili za jesenske okuse - tako je nastala torta s hruškami in karamelno kremo. 

Nosečnost za telebane, osmič: še 26 dni

Prepričana sem, da nisem obdelala vseh nosečniških tem in področij. Kot vsaka prava mommy blogerka bi morala vsekakor pokriti še področje vseh nujnih potrebščin (tako za otroka kot tudi za bodočo mati), otroške garderobe, večjih kosov pohištva, tega, kako bom 14-letno psico podvrgla stresu novega člana, ki bo zahteval vso našo pozornost in nenazadnje se prav nič nisem dotaknila vprašanja vzgoje. Kje so še teme o pitju čaja iz malinovih listov, masaži presredka, dihalnih vajah, sprostitvenih tehnikah in drugi pripravi na porod. 

Danes sem dobila vprašanje, kaj počnem v teh dneh. No, roko na srce, že tam nekje konec junija sem se odločila, da do novembra ne bom iskala kakšne nove študentske zaposlitve in tako sem stres, ki bi ga prineslo uvajanje na novem delovnem mestu, raje zamenjala s petimi tedni morja. Tako sem se že popolnoma aklimatizirala na življenje doma in moj vrhunec dneva predstavlja že samo to, da zlikam koš perila ali grem s Pesjanko na sprehod. Treba je biti zadovoljen z malim.

Te dni tako predvsem odštevam. Včeraj sem malo jokala, ker sem odkrila, da so se mi na delu trebuha, ki ga s prostim očesom brez pomoči ogledala ne ujamem več v vidno polje, razpasle strije. (Pa ni hude panike, zaradi tistih treh tednov morja, ko moj trebuh dejansko neposredno uzre širni beli svet, ne bomo preveč travmirali.) Danes počasi obupavam nad urejanjem otroške garderobe ker 1) so hlače št. 56 in 68 popolnoma enakih velikosti in 2) so se v predalniku znašli neki hecni kosi, katerih poimenovanja ne poznam, kaj šele njih uporabe. Danes sem si pripravila torbo za v porodnišnico in spet skorajda diplomirala iz tega, ali je ljubljanska porodnišnica dovolj dobro založena z mrežastimi hlačkami, prebrala približno pet forumov na temo bombažnih vložkov, predvsem pa še vedno ne vem, katere prigrizke naj spakiram v torbo. 

Grem sedaj raje napisat kaj bolj smiselnega. Ananasova torta z belo čokolado in kokosovim biskvitom. Pina colada torta. 

Nosečnost za telebane, sedmič: presenečenje

To, kako sem predprejšnjo nedeljo mislila, da grem prvič v življenju na nogometno tekmo, vam je v ponedeljek razkrila že Nina. Še danes v bistvu ne morem verjeti in srce mi poskoči vsakič, ko pomislim, kako so se punce (in fantje) za vse morali potruditi, zorganizirati, skrbno načrtovati ... v glavnem, do konca življenja bo to ostal en lep in krasen spomin in res sem srečna, da imam okoli sebe take ljudi. 

V resnici se je precej drzno takole poigravati z nosečnico in sama sreča je, da je moj pritisk vedno v takih nižinah, da ga taki podvigi, ki mi hitro pospešijo srce, kvečjemu dvignejo na normalno raven. Je pa tudi res, da me punce potem niso preveč mučile s takšnimi in drugačnimi nalogami in izzivi. "Smisel" babyshower-ja je sicer resda tudi v tem, da se prijateljice pred porodom in predvidenim koncem družabnega življenja za vse bližnje vpletene (mama, ata) še zadnjič malce podružijo, brez obveznosti in skrbi, je pa treba bodočo mati tudi malce preizkusiti. Sistem je dokaj podoben dekliščinam, na katerih mora bodoča nevesta ponavadi dokazati, da je sposobna in pripravljena, da skoči v zakonski stan, no, tu pa sem se spopadala z nalogami, primernimi za mojo novo prihajajočo vlogo. 

Kaj smo počele? Punce so zadevo super organizirale tako, da nisem bila jaz edina na tapeti za mučenje, tako kot je to v navadi pri dekliščinah. Fino so bile vse vključene v izzive in tako sem najprej dobila super predloge za dekliška in fantovska imena od A do Ž. Pustimo ob strani to, kakšni so ti predlogi, saj je bila naloga seveda časovno omejena in posledično imam lep cvetober imen, ki geografsko niso omejena samo na Slovenijo, temveč zajemajo širši Balkan. Super zabavno je bilo videti tudi njihove zmedene obraze, ko so z vrvico ugotavljale, kolikšen je obseg mojega trebuha. Zadnjič je meril točno 100 cm, punce pa so vse bile preveč pogumne in mi dodale še kakšnih 15 cm poleg. Tudi do tja še mogoče pridemo, hehe. Sama sem se morala malce namučiti v nosečniški pantomimi, pa v resnici ni bilo tako hudo, kot sem si mislila, malo nelagodna je bila samo prsna črpalka, ampak smo se ob njej vse fino nasmejale. Punce so v resnici ogromno znanja pokazale tudi pri nosečniškem kvizu, ki je potekal v stilu abecede, kot smo je vajeni z Malih sivih celic. Fantje so se s sprehoda vrnili ravno pravi čas, da sva v tandemu nekako le uspela previti do sredine hrbta pokakanega dojenčka, kot bodoča mama, od katere se bo tudi po rojstvu pričakovalo, da je vedno tako zelo urejena, kot sedaj (ahahahahahahaah, včeraj sem si po treh tednih namazala trepalnice z maskaro), pa sem si morala nalakirati nohte na rokah z zavezanimi očmi, pri tistih na nogah pa sem potrebovala njegovo pomoč.

Res en super, super večer. Zdaj pa hitro k receptu, tale sobota kar beži mimo in danes je čas, da po kosilu s kakšno poslastico razveselimo najbližje. Zadnjič sem pripravila borovničevo in nutellino kremo v kozarčku.  

Nosečnost za telebane, šestič: gnezdenje.

Gnezditveni sindrom.

Menda se dogaja, da nosečnice v zadnjem tromesečju neprestano samo čistijo, perejo, likajo, ali kako drugače pripravljajo vse potrebne pripomočke za prihod otroka. Nekateri viri navajajo, da se to lahko zgodi šele par dni ali par ur (!!!) pred porodom, spet druge o gnezdenju začnejo razpredati že kmalu po tem, ko se na polulani palčki pojavita dve črtici ali plusek. 

No, jaz še kar čakam. Priznam, da lahko povsem mirno presedim celo dopoldne na kavču in prav nič me ne motijo pasje dlake na preprogi, umazana skodelica čaja od pred-pred-pred-včerajšnjim ter dejstvo, da skozi okno ne vidim tako bistre slike, kot bi jo lahko, če bi bila okna očiščena. V resnici se moram popraviti - vse našteto me že moti, ampak absolutno ne do take mere, da bi dejansko vstala in celo dopoldne obsesivno čistila. No, spodobi se, da na tej točki priznam (prav nič s težkim srcem), da res nisem najbolj redoljubna in disciplinirana oseba, ko pridemo do gospodinjskih opravil. Dobro, ni ravno tako hudo, da bi mi nekega dne zmanjkalo čistih spodnjih hlačk ali pa da ne bi bilo v omari čistega kozarca. Načeloma je mansarda v čisto okej stanju, mene bolj jezi to, da ne morem vzpostaviti takega nivoja discipline, kot sem ga imela na izmenjavi v Španiji. Res je, da se nas je tam ponavadi v kuhinji gnetlo pet hkrati in da drugače, kot da posodo, v kateri si kuhal, pomiješ, še preden sploh poješ, res ni šlo. Doma pa imam absolutno preveč posode, pa pomivalni stroj in potem se mi to nabira in nikakor ne pridem s posodo na zeleno vejo. Ko pomijem tisto od zajtrka, je že umazana nova od kosila. Vsekakor pa se lahko pohvalim s tem, da po tuširanju vedno do suhega pobrišem celotno tuš kabino (beri: ploščice in steklo), prav tako po vsakem umivanju rok/zob pobrišem tudi umivalnik. Ha!

Okej, pustimo moje običajne navade glede čiščenja ob strani. Gnezdenje. Recimo, da ga lahko razdelimo na dva dela: prvi del obsega priprave oz. nakupovanje vsega potrebnega, drugi del zajema že prej omenjeno obsesivno čiščenje. S prvim delom nimam težav - v resnici imam že kar precej stvari pripravljenih, manjka mi samo še kakšna malenkost, ki pa spet ni tako zelo tragična. Plenice imam, bombažne vložke za čiščo tudi, oblačila za otroka, v glavnem, načeloma vse štima. Na obsesivno čiščenje pa še čakam. Fino bi bilo res še enkrat počistiti okna, pa pospraviti tam en vogal v kuhinji, kamor zadnje leto kar nalagam in nalagam vse tisto, za kar ne vem, kam spada, pa še par malenkosti bi bilo fino pospraviti in posortirati, ker si predstavljam, da bo potem še večji kaos.

Ampak moja najtrdnejša teorija do sedaj o tem gnezdenju pa je ta, da je to v resnici en velik nateg. Placebo. Da se bom morala kar sama zmotivirati in vse postoriti, da v resnici ne obstaja neka čudežna nevidna sila, ki me bo spravila v stanje obsedenega čiščenja. Bom poročala. 

Sicer pa je danes na sporedu sladkanje s karamelnim sladoledom.

Ko se srečajo tuna, špinača in jajčevec

Tuna v konzervi. Ali bi si iz nje naredil kompot ali pa ti postane slabo samo od misli, da mi moral sam odpreti konzervo. Vmesne poti, mislim, da ni. Nadaljevanje tega zapisa je zatorej namenjeno tistim, ki so študentska leta preživeli ob različicah špagetov s tuno. Neko poletje, ko smo s prijateljicami kampirala ob Kolpi, smo po liniji najmanjšega odpora skoraj cel teden preživele ob testeninah, prelitih z neodcejeno konzervirano tuno, za boljši okus pa smo vse skupaj prelile s sokom sveže iztisnjene limone.

V sodelovanju z Rio Mare pa sem se tunine testeninske klasike tokrat lotila na malo drugačen, bolj zelenjavno-kremni način.

Limonina panakota ... in nekaj nektarin.

Danes samo na hitro objavim tale recept, ki sem ga pripravila včeraj za potrebe našega vsakomesečnega druženja s prijatelji ob hrani. Trije pari se vsak mesec dobimo pri nekomu doma, vsakič pri drugemu, seveda, in se razvajamo. Gostujoči par pripravi glavno jed, druga dva pa predjed in sladico. Jaz sem se včeraj odločila za nekaj lahkega in osvežilnega ... bognedaj, da bi strašila s kakšnimi čokoladnimi zadevami, saj vsi vemo, da so to tipično zimske poslastice, ki nam poženejo kri po žilah, poleti pa se prileže kaj sadnega, sploh ob vsej pestri ponudbi sezonskega sadja. Tako je nastala limonina panakota, poleg pa sem postregla še vroče karamelizirane nektarine in marelice. 

 

Borovnice!

Lani smo trije pogumneži (prvi, druga in moja malenkost) tam v tistih hribih nad Lazami po vseh štirih plezali v neznanski breg, borovnice pa iskali praktično z mikroskopom. Letos sva jih z mami v dveh urah nabrali cca. 5 litrov. Grmički so tako polni, da si se lahko samo usedel na tla in si imel dovolj dela za 15 minut, nato pa si zamenjal lokacijo in nadaljeval delo naprej. Mami me je zabava z zgodbicami o tem, kako so si ljudje včasih z nabiranjem in prodajanjem borovnic zidali hiše, pa kako sta s kolegico včasih šli malo prej iz službe in jih v enem popoldnevu nabrali vsaka po 15 litrov. Za take količine meni manjka malce vztrajnosti, ampak za en borovničev tiramisu sem jih pa le nabrala. In to na roke!

V zaostanku.

Poletje je pri nas tortno vedno precej pestro. Je pa letošnja pomlad in z njo tole poletje, ki nam jo je temperaturno že kar pošteno zagodlo, prav tako pestro. Tako da tale tortica prihaja na blog z rahlim zaostankom, ampak njena lahkotnost in poletni okusi bodo še kako primerni. Joj, kako sem pocukrana. Očitno se me še malo drži dogajanje preteklega vikenda - ena Bormašinca si je namreč zamenjala priimek. Saj bomo z dekleti v prihodnjih tednih skrbno popisale vse recepture in dobrote, ki smo jih pripravile, brez skrbi. Na naši Facebook strani smo direktno s poroke objavile en selfie, ki je požel več lajkov kot vsi naši recepti preteklega meseca skupaj, tako da sedaj resno razmišljamo, da postavimo kuhalnice v kot in začnemo (po vzoru Kim K.) delati na knjigi selfiejev. Bo več uspeha, haha. 

No sedaj pa šalo na stran in hitro k eni ananasovi torti z jogurtovo kremo.

Js in ti ... in čokoladna pita.

Priznam, ko je Tina udarila z idejo, da bi v naslednjih dneh kuhale po glasbenem navdihu sem bila prepričana, da se ji je dokončno odpeljalo. Ob sporočilu na Facebooku, ja, tako smo zaposlene, da se ne utegnemo pogovoriti na deset oči, sem z očmi zakrožila tako močno, da sem še nekaj dni čutila posledice. Sledili so novi pretresi. Vse ostale so se strinjale! Okej, punce očitno jedo nekaj, kar sama še nisem odkrila, je bil moj obupan izgovor, ko sem se počasi sprijaznila z mislijo, da bomo to res počele. V vsej zmedi me je pomirjala misel, da si bomo izvajalce izbirale glede na lastni glasbeni okus. Ne, ne, Tina je bila drugačnega mnenja. Tudi izvajalca nam je določila in to skupino za katero prej še nisem slišala … no, če ne štejemo Tininega konstantnega pripovedovanja o Čedahučijih, za katere je z lahkoto navdušila tudi ostale tri. Tako smo pogosto sedele za mizo, jedle in se pogovarjale o njihovi glasbi. No, so se pogovarjale. Ker mi ženski firbec ni dal miru in ker sem se morala pripraviti na izziv, sem se lotila poslušanja albuma. Lahko rečem, da danes vem, zakaj tako navdušenje. Tega jim še nisem priznala, saj sem se dolgo upirala in zavijala z očmi ko je pogovor nanesel na Čedahučije in njihovo fanatično blebetanje. No punce zdaj veste in ko se naslednjič vidimo se prosim pretvarjajte, da tega niste prebrale in da še verjamete v mojo močno voljo.

Maren!

Med tem, ko se Sanja igra turistko v Londonu, se jaz igram turistko doma. Na obisk je prišla moja nemška prijateljica Maren. Spoznali sva se leta 2012 v Sevilli, obe na Erasmus izmenjavi. Prvič sem jo videla na predavanju pri predmetu Cine y literatura in takoj sem poštekala, da ni kot ostali Erasmus študentje in da bi ona lahko bila popolna zame. V nasprotju s pričakovanji družbe moj primarni cilj obstoja namreč niso alkohol, zabave in neprespane noči, in Maren mi je bila usojena.

Po Sevilli sva prehodili kilometre in kilometre, jecljajoč med iskanjem španskih besed. Sedaj se sprehajava po Sloveniji, ona v tekoči španščini, jaz malo manj, a sporazumeva in razumeva se kot da ne bi nikoli zapustili Seville. Lepo je. Lep je občutek, da z določenimi ljudmi, ki so ti namenjeni, lahko navkljub dvema letoma abstinence nadaljuješ točno na isti točki, na kateri si se razšel. In Maren si je ob prihodu zaželela torte.