Roke gor!

Roke gor vsi, ki imate radi belo Linolado ali drug svetel lešnikov namaz! \o/ Jaz imam v predalu s sladkarijami poleg Nutelle vedno tudi belo Linolado. Pač, dobri sta mi. Kljub neverjetnim količinam sladkorja. Sem pa že nekaj časa razmišljala, da bi poskusila tudi sama narediti bel lešnikov namaz. Nisem hotela komplicirati z mlekom v prahu ali kondenziranim mlekom. Poleg tega se mi je zdelo, da lahko recept za lešnikov namaz, ki sem ga preizkusila par let nazaj, malce spremenim in dobim bel lešnikov namaz. In? Misija uspela. In sploh ni slabo.

Sladko z veliko začetnico

Že ničkolikokrat sem se opekla s preizkušanjem ameriških receptov. Jaz ne razumem, a imajo Američani povsem "skurjene" brbončice za zaznavanje sladkobe, ali pa ... sem jaz čudna. Kajti tale recept, ki vam ga predstavljam danes, je slaaaaaaaadek. Hudo sladek. Tako sladek, da bi šel v tek morebiti edino mojemu bratu, največjemu sladkoholiku daleč naokoli. No, tudi jaz sem jedla tole pito, ampak kar kmalu obupala. Povsem enostavno pa bi jo lahko postregli vsem nosečnicam, ki se spopadajo z OGTT presejalnim testom za odkrivanje nosečniške sladkorne bolezni. Na tem testu je namreč potrebno spiti cca. 2 dl vode, v kateri je raztopljena ne-vem-kolikšna količina čiste glukoze. No, ta napitek je bil prav tako res sladek. Skoraj tako sladek, kot moja pita. Hehe.

Že ko sem recept brala na enem izmed ameriških kulinaričnih blogov, sem vedela, da bo sladko. Kondenzirano mleko v kombinaciji z belo čokolado ... uf. No, jaz sem omenjeno mešanico še dodatno razredčila s stepeno smetano (NESLADKANO!), pa je zadeva še vseeno zelo sladka. Ampak v resnici je dobra. Sama namreč naravnost obožujem kondenzirano mleko in tokrat mi ga je po dolgem času končno uspelo narediti. Lotila sem se ga prvič, in čeprav ni take čiste bele barve, kot tisti iz tube, je po okusu natančno tak, kot sem ga na žlico jedla v Sevilli. Mmmm, nebesa!

En nasvet za pripravo kondenziranega mleka - potrpežljivost in čas. Meni je mleko s sladkorjem vrelo kar dobro uro, pa je bilo še vedno tekoče. Pa sem ga vseeno dala v hladilnik in se je čez noč ohladilo in doseglo pravo konsistenco. 

Aha, navedene količine zadostujejo za dve piti premera 15 cm. Vsako sem narezala na 4 majhne koščke.

[yumprint-recipe id='132']

Tradicija čarovniških druženj in žabji mrest

Noč čarovnic je zame eden najlepših dni v letu. Pa ne zato, ker bi bila blazno navdušena nad maskiranjem in vsem, kar je groznega na tem svetu. Nasprotno. Vsi, ki me poznajo vedo, da grozljivke gledam izključno ob dnevni svetlobi, pa še to le na eno oko in le v primeru, da se ogledu filma res ne morem izogniti niti z najboljšim izgovorom, ki ga premore moja, sicer v izgovorih 'zverzirana' malenkost. Tudi hrana, ki s svojo pojavo spominja na različne odrezane dele telesa, izpadle zenice in lobanje, ni na mojem repertuarju priljubljenih. Zelo težko se namreč pripravim po grlu spraviti nekaj, kar zgleda kot okrvavljena odrezana okončina. Tudi če bi zraven mene stal Adam Levine in mi z nežnim glasom prigovarjal, da je le hrenovka. Ne hvala. No … za Adama bi si mogoče premislila, ampak vseeno … bljek. Raje ostanem pri bobi palčkah, ki jih še nihče ni lomil in namakal v paradižnikovo omako.

Nosečnost za telebane, osmič: še 26 dni

Prepričana sem, da nisem obdelala vseh nosečniških tem in področij. Kot vsaka prava mommy blogerka bi morala vsekakor pokriti še področje vseh nujnih potrebščin (tako za otroka kot tudi za bodočo mati), otroške garderobe, večjih kosov pohištva, tega, kako bom 14-letno psico podvrgla stresu novega člana, ki bo zahteval vso našo pozornost in nenazadnje se prav nič nisem dotaknila vprašanja vzgoje. Kje so še teme o pitju čaja iz malinovih listov, masaži presredka, dihalnih vajah, sprostitvenih tehnikah in drugi pripravi na porod. 

Danes sem dobila vprašanje, kaj počnem v teh dneh. No, roko na srce, že tam nekje konec junija sem se odločila, da do novembra ne bom iskala kakšne nove študentske zaposlitve in tako sem stres, ki bi ga prineslo uvajanje na novem delovnem mestu, raje zamenjala s petimi tedni morja. Tako sem se že popolnoma aklimatizirala na življenje doma in moj vrhunec dneva predstavlja že samo to, da zlikam koš perila ali grem s Pesjanko na sprehod. Treba je biti zadovoljen z malim.

Te dni tako predvsem odštevam. Včeraj sem malo jokala, ker sem odkrila, da so se mi na delu trebuha, ki ga s prostim očesom brez pomoči ogledala ne ujamem več v vidno polje, razpasle strije. (Pa ni hude panike, zaradi tistih treh tednov morja, ko moj trebuh dejansko neposredno uzre širni beli svet, ne bomo preveč travmirali.) Danes počasi obupavam nad urejanjem otroške garderobe ker 1) so hlače št. 56 in 68 popolnoma enakih velikosti in 2) so se v predalniku znašli neki hecni kosi, katerih poimenovanja ne poznam, kaj šele njih uporabe. Danes sem si pripravila torbo za v porodnišnico in spet skorajda diplomirala iz tega, ali je ljubljanska porodnišnica dovolj dobro založena z mrežastimi hlačkami, prebrala približno pet forumov na temo bombažnih vložkov, predvsem pa še vedno ne vem, katere prigrizke naj spakiram v torbo. 

Grem sedaj raje napisat kaj bolj smiselnega. Ananasova torta z belo čokolado in kokosovim biskvitom. Pina colada torta. 

Prva kuharska knjiga ...

... v katero se zatečem po določen recept, ki ga v danem trenutku iščem ali potrebujem, je www.bormasinazapunce.si, hehe. Predvsem zato, ker ji najbolj zaupam. Preverjeni recepti so nekaj, česar v določenih zbirah, pa četudi izidejo pod pokroviteljstvom še tako uveljavljene založniške hiše, ne moremo jemati povsem za samoumevno. Da o raznih revijah niti ne govorim. Ko sem ugotovila, da v reviji Dober tek večina receptov niti ni avtorskih in preverjenih, ampak preprosto izbranih iz nekaj kuharskih zbirk, sem po hitrem postopku preklicala naročnino. Saj ne rečem, revija Dober tek še vedno prinaša veliko informacij in avtorskih prispevkov s področja kulinarike, ampak preverjeni recepti so pri meni tisto, kar šteje. (Zato imam tudi tako rada prilogo Nedela Odprta kuhinja.) Pa da ne bo sedaj zvenelo, kot da ne zaupam nobenim kuharskih knjigam ali publikacijam - tiste knjige, katere avtor je jasno in glasno izpostavljen, z veseljem prebiram in po njih tudi kuham. 

Tako. Sedaj pa k zgodbi o tem, kako sem danes zjutraj ugotovila, da se v moji najljubši kuharski knjigi (khm khm www.bormasinazapunce.si khm khm) ne nahaja recept za čisto navadne mafine.

Prva v dva petnajst.

Te prve januarske dni brez problema enačim s poporodno depresijo. Saj ne, da sem jo kdaj imela, poporodno depresijo namreč, ampak znam si predstavljati, da je podobno, ko občutke vznemirjenosti, pričakovanja, vzhičenja in evforije pred tisto odločilno sekundo, ki prevesi staro leto v novega, zamenjajo občutki ... gremo še enkrat od začetka. A se človek tega kdaj naveliča? Konstantnega krogotoka, vsakoletnega ponavljanja določenih dogodkov? No, bom raje kar zaključila s to ponovoletno melanholijo. Niti misliti si ne morete, kako zelo sem v resnici čakala tole novo leto, pa čeprav je 2015 liha številka in te mi resnično niso najljubše. Leto 2014 je bilo tako dobro, da je samo še potrdilo pravilo uspešnih in epskih sodih let, tako da grem z rahlim dvomom novemu letu naproti. Vseeno pa imam rada nove začetke in prazne liste in ... vse to. Rada imam pa tudi torte.

Mislim, da bodo torte vedno moja ljubezen številka 1, ne glede na to, kaj vse novega stestiram in poizkušam. Nekako sem se navadila, da torte ustvarjam po svojem okusu, to pomeni, da imam v bazi receptov nekaj receptur za biskvit, nekaj za različne kreme, par sadnih različic, nato pa samo sestavljam skupaj in ustvarjam. Tik pred novim letom smo praznovali z belo čokolado in gozdnimi sadeži v naši sredi.

Slavnostna večerja - losos z belo čokolado, topla predjed

Vsak tematski sklop, ki se ga s puncami na bor mašini za punce lotimo, si poskušam narediti za izziv in iščem recepte, ki jih še nisem preizkusila ali samo sebe testiram v pripravi jedi, ki jih običajno ne pripravljam. Slavnostna večerja. Spet sem bila sprva malce prestrašena, ko smo se dogovorile, da bomo kuhale večerjo (ali kosilo) s petimi hodi. V resnici mislim, da sem od 'slavnostnih' stvari najbolj izkušena v sladicah. Slane jedi so navadno bolj preprosti in moram priznati, da čisto prave slavnostne večerje še nisem pripravljala. Vsaj po mojih standardih ne. Če pa že sem kaj pripravljala, sem to delala za svoje prijatelje ali dragega, tako da sem zaupala v njihovo razumevanje, če zadeva ni bila popolna.

Zakaj marati mraz

Prejšnji vikend sem se še kopala v morju in sončila na plaži. V kopalkah, da ne bo pomote. Govorim o 19. oktobru, ja. Vreme je bilo na Primorskem res lepo in tudi toplo, tako da smo ga z družino izkoristili še za zadnje kopanje letos. Včeraj pa mi dragi ob kosilu reče, da bi lahko šla ta vikend kaj na sneg. Grdo sem ga pogledala in mu povedala, da se bom snegu izogibala toliko časa, kolikor bo le možno. Čisto navdušeno me je prepričeval, da bi bilo res hudo biti en vikend še na morju in se kopati, naslednji pa že hoditi po snegu nekje v hribih. Zamisel kot taka res ni slaba, priznam, poudarja raznolikost in zanimivost naše male državice in je na nek način provokativna, ampak ... ne.

Kot sem že večkrat povedala, obožujem poletje in toploto, tako da je jasno, kakšen je moj odnos do mraza in zime. In snega. Dokler mi ni treba biti na mrazu, gaziti po kakšni snežni brozgi po mestu ali karkoli sličnega, je še v znosno. Priznam, sneg v hribih mi je všeč in je lahko tudi zabaven, če sem primerno oblečena in opremljena z gamašami, da lahko po njem gazim in se vanj mečem. Ampak tukaj se vsa ljubezen konča. Kratki dnevi in pomanjkanje svetlobe mi poberejo veliko energije, tako da vsekakor pozimi porabim veliko več elektrike, ker imam prižganih kar čim več luči, da si priskrbim dovolj visoko dozo svetlobe, četudi umetne, da ne postanem depresivna v tem delu leta. Pomanjkanje svetlobe in mraz me enostavno upočasnita, kar zabubila bi se v svoj kot in ne počela prav veliko. Prav to sva naredila dan ali dva nazaj, ko je postalo mraz. Zabubila sva se pod dekico na kavč, si pripravila nadaljevanke in skuhala vročo čokolado.

 

 

 

 

Cake pops.

Z eno majhno majceno nepomembnostjo. Da so v resnici samo cakes. Mislim, lepo prosim, ne pričakovat, da sem nekega deževnega dolgočasnega sobotnega popoldneva, ko se že cel dan malo poigravam z mislijo, da bi za moj sladkorni napad in strahotno željo po sladkem dejansko nekaj naredila (in ne kupila, kot se zgodi ponavadi), pripravljena narediti neko določeno sladico tako, kot se spodobi, brez poenostavljanja. Za tiste tri minute šestintrideset, kolikor sem potrebovala, da sem vase zmetala pet slastnih kroglic, bi bila res potrata energije, časa in denarja za tiste palčke. Ob kakšni drugi, malce bolj svečani priložnosti, pa še to izpilim.

Sam proces je pa v resnici tako preprost, da je že kar škoda besed. No, preprosto je, če se le poravnajo planeti in če luna v kuhinjo med izdelavo sveti pod pravim kotom. Kar lahko prevedemo tudi takole: izdelava cake popsov je preprosta, če nam nekje v hladilniku prostor krade kakšen kos/ostanek/odrezek biskvita, za katerega težko najdemo drugo poslanstvo, pa kakšna dobra domača marmelada, ostanki stopljene čokolade, tista nutela, ki še ni uspela na žlici romati v usta, pa tudi arašidovo maslo in podobne zadeve bi funkcionirale. Jaz sem dodala še pljunek ruma, ker se je odlično podal k domači slivovi marmeladi, ki je že tako ali drugače super aromatizirana z rumom. Gre pa seveda pri samem postopku precej za stvar občutka - biskvit nadrobimo ali, še bolje, v fine drobtine zmeljemo v multipraktiku. Potem dodamo vezivo, lahko naravnost v mešalnik, ali pa kar na roke - tako imamo še boljši občutek, kdaj bo masa tako lepljiva, da bodo kroglice ravno prav mehke oz. trde. Kroglice damo za nekaj časa v zamrzovalnik (če imate čas, pa za dlje v hladilnik), medtem pa si pripravimo stopljeno čokolado, s katero bomo kroglice oblili.

In to je v resnici tudi vsa umetnost. Kroglice lahko okrasite z različnimi sesekljanimi oreščki, kokosom, krokantom, naj domišljija poleti v višave.

Cake pops.

Avtorica: Tina

Z eno majhno majceno nepomembnostjo. Da so v resnici samo cakes. Mislim, lepo prosim, ne pričakovat, da sem nekega deževnega dolgočasnega sobotnega popoldneva, ko se že cel dan malo poigravam z mislijo, da bi za moj sladkorni napad in strahotno željo po sladkem dejansko nekaj naredila (in ne kupila, kot se zgodi ponavadi), pripravljena narediti neko določeno sladico tako, kot se spodobi, brez poenostavljanja. Za tiste tri minute šestintrideset, kolikor sem potrebovala, da sem vase zmetala pet slastnih kroglic, bi bila res potrata energije, časa in denarja za tiste palčke. Ob kakšni drugi, malce bolj svečani priložnosti, pa še to izpilim.

Sam proces je pa v resnici tako preprost, da je že kar škoda besed. No, preprosto je, če se le poravnajo planeti in če luna v kuhinjo med izdelavo sveti pod pravim kotom. Kar lahko prevedemo tudi takole: izdelava cake popsov je preprosta, če nam nekje v hladilniku prostor krade kakšen kos/ostanek/odrezek biskvita, za katerega težko najdemo drugo poslanstvo, pa kakšna dobra domača marmelada, ostanki stopljene čokolade, tista nutela, ki še ni uspela na žlici romati v usta, pa tudi arašidovo maslo in podobne zadeve bi funkcionirale. Jaz sem dodala še pljunek ruma, ker se je odlično podal k domači slivovi marmeladi, ki je že tako ali drugače super aromatizirana z rumom. Gre pa seveda pri samem postopku precej za stvar občutka - biskvit nadrobimo ali, še bolje, v fine drobtine zmeljemo v multipraktiku. Potem dodamo vezivo, lahko naravnost v mešalnik, ali pa kar na roke - tako imamo še boljši občutek, kdaj bo masa tako lepljiva, da bodo kroglice ravno prav mehke oz. trde. Kroglice damo za nekaj časa v zamrzovalnik (če imate čas, pa za dlje v hladilnik), medtem pa si pripravimo stopljeno čokolado, s katero bomo kroglice oblili. 

In to je v resnici tudi vsa umetnost. Kroglice lahko okrasite z različnimi sesekljanimi oreščki, kokosom, krokantom, naj domišljija poleti v višave.

Limonini mafini, marec in to je to

Takole sedim pred računalnikom že nekaj časa in razmišljam, kaj bom sploh napisala. Nič kaj posebnega se ne dogaja, razen tega, da je nastopil marec, najlepši mesec leta (in vsak, ki si upa trditi nasprotno, naj pogleda skozi okno in se spomni tudi zadnjih dveh dni, a?), ampak v resnici tudi to ni prav nič posebnega, saj konec koncev marec pride vsako leto znova. Prav nič presenetljivega, prav nič novega, ampak še vedno nekaj tako čudovitega. Meni je všeč to, da ima Slovenija štiri letne čase, da trpiš pozimi v snegu, komaj čakaj vroče poletje in morje in sonce, potem le-to končno pride in trpiš in se topiš na 30 stopinjah in več in se ti zaradi sonca naredijo izpuščaji in slane lise na koži vse skupaj delajo samo še bolj neznosno. No, potem ti misli spet odplavajo nekam v neokrnjeno naravo, kjer je samo sneg in mir in tišina in ... Konstantno prepletanje letnih časov, pojavov, ... Človek si mora spočiti od sonca, pa od mraza. Vse ima svoj razlog. To je to.

In treba si je spočiti tudi od dobre hrane in sladkih razvajanj. Ta teden ni bil najboljši, samo v petek mi je uspelo, da sem prste držala stran od čokolade, piškotov in drugih dobrot. Ampak!, za prihajajoči teden imam večje načrte in upam, da bom drug teden takle čas lahko rekla, da sem sladkarije jedla samo v nedeljo. Pustimo se presenetiti. Upam, da mi uspe, do takrat pa bom obujala spomine na včerajšnje Limonine mafine s kremo iz bele čokolade.

Sestavine (za 16 mafinov)

• 300 gramov moke


• 1 pecilni prašek


• 2 jajci


• 180 gramov sladkorja


• 2 limoni


• 2 žlici kisle smetane


• 1 žlica olja

 

Priprava

V posodi stepamo jajci in sladkor, dokler zmes ne naraste in postane svetlo rumene barve ter zelo penasta. Limoni dobro umijemo, naribamo lupinico in stisnemo sok. Tako lupinico kot tudi sok dodamo jajcem in sladkorju ter premešamo. Moko in pecilni prašek presejemo v zmes, premešamo. Na koncu vmešamo še kislo smetano in olje. Če je zmes pregosta, dodamo še olja. Pečico segrejemo na 180°C in napolnimo modelčke. Pečemo približno 22 do 25 minut.

Krema

• 60 gramov bele čokolade


• žlica jogurta


• 100 gramov sladke smetane


• 150 gramov maskarponeja

Belo čokolado in jogurt pristavimo na manjši ogenj in stopimo. Bela čokolada se zelo hitro sesiri, tako da jo lahko počasi topimo tudi v mikrovalovki. Počakamo, da se stopljena zmes ohladi in jo zmešamo z maskarponejem. Vse skupaj primešamo stepeni sladki smetani in okrasimo mafine.

Limonini mafini, marec in to je to

Avtorica: Tina

Takole sedim pred računalnikom že nekaj časa in razmišljam, kaj bom sploh napisala. Nič kaj posebnega se ne dogaja, razen tega, da je nastopil marec, najlepši mesec leta (in vsak, ki si upa trditi nasprotno, naj pogleda skozi okno in se spomni tudi zadnjih dveh dni, a?), ampak v resnici tudi to ni prav nič posebnega, saj konec koncev marec pride vsako leto znova. Prav nič presenetljivega, prav nič novega, ampak še vedno nekaj tako čudovitega. Meni je všeč to, da ima Slovenija štiri letne čase, da trpiš pozimi v snegu, komaj čakaj vroče poletje in morje in sonce, potem le-to končno pride in trpiš in se topiš na 30 stopinjah in več in se ti zaradi sonca naredijo izpuščaji in slane lise na koži vse skupaj delajo samo še bolj neznosno. No, potem ti misli spet odplavajo nekam v neokrnjeno naravo, kjer je samo sneg in mir in tišina in ... Konstantno prepletanje letnih časov, pojavov, ... Človek si mora spočiti od sonca, pa od mraza. Vse ima svoj razlog. To je to.

In treba si je spočiti tudi od dobre hrane in sladkih razvajanj. Ta teden ni bil najboljši, samo v petek mi je uspelo, da sem prste držala stran od čokolade, piškotov in drugih dobrot. Ampak!, za prihajajoči teden imam večje načrte in upam, da bom drug teden takle čas lahko rekla, da sem sladkarije jedla samo v nedeljo. Pustimo se presenetiti. Upam, da mi uspe, do takrat pa bom obujala spomine na včerajšnje Limonine mafine s kremo iz bele čokolade.

Sestavine (za 16 mafinov)

• 300 gramov moke
• 1 pecilni prašek
• 2 jajci
• 180 gramov sladkorja
• 2 limoni
• 2 žlici kisle smetane
• 1 žlica olja

 

Priprava

V posodi stepamo jajci in sladkor, dokler zmes ne naraste in postane svetlo rumene barve ter zelo penasta. Limoni dobro umijemo, naribamo lupinico in stisnemo sok. Tako lupinico kot tudi sok dodamo jajcem in sladkorju ter premešamo. Moko in pecilni prašek presejemo v zmes, premešamo. Na koncu vmešamo še kislo smetano in olje. Če je zmes pregosta, dodamo še olja. Pečico segrejemo na 180°C in napolnimo modelčke. Pečemo približno 22 do 25 minut.

Krema 

• 60 gramov bele čokolade
• žlica jogurta
• 100 gramov sladke smetane
• 150 gramov maskarponeja

Belo čokolado in jogurt pristavimo na manjši ogenj in stopimo. Bela čokolada se zelo hitro sesiri, tako da jo lahko počasi topimo tudi v mikrovalovki. Počakamo, da se stopljena zmes ohladi in jo zmešamo z maskarponejem. Vse skupaj primešamo stepeni sladki smetani in okrasimo mafine.

Makovi rogljički z belo čokolado

Sestavine

• 170 g moke


• za noževo konico pecilnega praška


• 85 g sladkorja v prahu


• 1 zavitek vanilin sladkorja


• 2 rumenjaka


• 140 g na koščke narezane margarine


• 70 g mletega maka

Priprava

V posodo presejemo moko in pecilni prašek. Dodamo ostale sestavine in z mešalnikom (z metlicami) najprej pri najmanjši, nato pa pri največji hitrosti zmešajmo gladko testo. Teslo lahko umesimo tudi na roke. Na pomokani delovni površini ga še enkrat pregnetemo, nato pa postavimo v hladilnik. Testo razdelimo na 4 enake dele, iz njih oblikujemo za prst debele svaljke in jih narežemo na enakomerne dele. Iz njih oblikujemo rogljičke in jih polagamo na pekač, ki smo ga obložili s papirjem za peko. Pečemo slabih deset minut na 180°C.

V mikrovalovki stopimo 100 gramov bele čokolade in ji dodamo pol žlice olja ter vse skupaj zmešamo v gladko zmes. Rogljičke pomakamo v čokolado in jih zlagamo na rešetko, da se čokolada strdi.

 

Makovi rogljički z belo čokolado

Avtorica: Tina

 

Sestavine

• 170 g moke
• za noževo konico pecilnega praška
• 85 g sladkorja v prahu
• 1 zavitek vanilin sladkorja
• 2 rumenjaka
• 140 g na koščke narezane margarine
• 70 g mletega maka

Priprava

V posodo presejemo moko in pecilni prašek. Dodamo ostale sestavine in z mešalnikom (z metlicami) najprej pri najmanjši, nato pa pri največji hitrosti zmešajmo gladko testo. Teslo lahko umesimo tudi na roke. Na pomokani delovni površini ga še enkrat pregnetemo, nato pa postavimo v hladilnik. Testo razdelimo na 4 enake dele, iz njih oblikujemo za prst debele svaljke in jih narežemo na enakomerne dele. Iz njih oblikujemo rogljičke in jih polagamo na pekač, ki smo ga obložili s papirjem za peko. Pečemo slabih deset minut na 180°C.

V mikrovalovki stopimo 100 gramov bele čokolade in ji dodamo pol žlice olja ter vse skupaj zmešamo v gladko zmes. Rogljičke pomakamo v čokolado in jih zlagamo na rešetko, da se čokolada strdi.