Meal Prep, prvič: Mučkalica in skutni žličniki

Bom kar iskrena - moja prehrana je trenutno na katastrofalni točki. Pa niti nima nedavni december prstov vmes, bolj bi lahko krivdo pripisala temu, da sem na porodniškem dopustu. In potem sem doma, gnezdim z dojenčkom, neprestano lačna (pravijo, da zaradi dojenja, hm) in hrana kar leti vame brez repa in glave. Ob 11ih dopoldne dosežem dnevni kalorični vnos odrasle ženske, do večera lahko konkuriram moškemu, ki je cel dan fizično aktiven. In to seveda ni okej. Ne za moje fizično, še manj pa za psihično zdravje. Potem pa berem nasvete ljudi, ki živijo zdravo in so postavni in aktivni in zdravi ... in vsi pišejo - obroke si pripravljajte vnaprej! Okej, razumem, če si v službi in nimaš časa, da bi si vsak dan sveže skuhal, ampak jaz sem vendar doma, valda IMAM čas. Ampak resnica je, da ga največkrat nimam. Ko moj dojenček postane tečen in zaspan, ga popokam v voziček in greva ven. In potem sva zunaj tri ure, prideva notri, OBA lačna, on joka, jaz jokam, na hitro pograbim toast in vikikremo in med basanjem uspem nahraniti še njega. On je sit in vesel, jaz sem sita in ... vedno bolj debela. In nesrečna ... Potem pa mi je mož nekega dne rekel, da bi si nosil malico v službo. Okej, lahko ti skuham. In če skuham malo več, imamo hrano še zase. In tako smo pri mojem novem projektu, za katerega upam, da bo trajal čim dlje. MEAL PREP. Priprava hrana.

#StartajSlovenija: Gorki Chili + tortilja nadev

Še pred kakšnim letom si nisem mislila, da bom ravno jaz tista iz skupine, ki bo ob povabilu na testiranje pekočih čili omak dvigovala roke in navijala, da bi bila izbrana. Disclaimer: Še vedno se pekočih reči lotevam s skrajno previdnostjo in minimalnim doziranjem, kar pa štejem za veliko prednost, saj mi pekoči hudički tako še niso uspeli požgati vseh okuševalnih čutnic. Kljub pomanjkanju izkušenj se imam tako za precej verodostojen recenzentski vir. Tako sem torej precej samozavestno zagrizla (heh) v ambasadorsko vlogo, h kateri so nas povabili pri Štartaj, Slovenija! in Gorkemu Chiliju dovolila vstop v svojo novo kuhinjo (o moji selitvi pa malce več v katerem od prihajajočih zapisov).

Ni ga čez preprosto

Včasih so preproste stvari najboljše. Ena od takih je domača paradižnikova omaka. Sicer večinoma za omake uporabljam kar kupljene paradižnike v konzervi ali steklenici, že spasirane. Ko pa je sezona paradižnikov in jih imam v hladilniku dovolj, si privoščim tudi doma pripravljeno paradižnikovo omako. Saj veste, v trgovini kupljene stvari niso nikoli tako dobre. To absolutno velja tudi za paradižnikovo omako. Ko sem jo prvič pripravila sama doma, bi najraje kuhala samo še to, nikoli več kupljene. Res je čisto drugače. Tudi če paradižniki niso iz domačega vrta, temveč iz trgovine. ;)

Recept je tako sila preprost, da nisem vedela, ali naj ga sploh napišem. Potem sem si pa rekla, da nikoli ne veš. Mogoče je pa med bralci kakšen začetnik, ki bi rad začel s čim preprostim. Tako da, tu je moj najljubši poletni (paradižnikov) recept. Ki mu lahko dodajate različne sestavine po okusu in ga spremenite v kopico novih receptov in okusov.

Silvestrovo s prijatelji

December se je komaj začel, mi smo pa že pri koncu starega leta oz. tik pred vstopom v novega. Mercator nas s projektom #KuhaM ni zaposlil samo z razmišljanjem o idejah o tem, kako preživeti trenutke v kuhinji z našimi najmlajšimi, ampak tudi to, kako se ob koncu leta poveseliti s prijatelji. Malo sem tuhtala, kaj dobrega bi lahko Bormašince pripravile, potem sem pa med gledanjem moje ljube Laure naletela na tale koncept pull-apart bread. Oziroma če skušam posloveniti - narazen-potegljivi kruh, hehe. Ona je sicer pripravila jesensko različico, jaz pa sem se poigrala s silvestrsko. No, roko na srce, sestavine niso nič kaj posebno praznične, ampak brez problema recept malce prilagodite in popestrite s kakšno dobroto, ki jo čuvate in hranite samo za posebne praznične priložnosti. Pa začnimo - narazen-potegljivi kruh s čebulno pomako.

Na hitro

Ko sem sama doma, se mi velikokrat ne da kuhati kosila. Sploh, ko pridem iz službe mi je muka takoj za štedilnik. To se mi je zgodilo tudi pretekli teden. Najprej sem enostavno obsedela na kavču in vsaj pol ure delala nič. (Ja, no, priznam, igrala sem igrice na telefonu. Vsega je kriva Tina, ki me napeljuje k igranju, prisežem!) Potem mi je želodec sporočil, da moram dvigniti zadnjico in se spraviti v kuhinjo, da si pripravim nekaj dobrega za kosilo.

Prednost tega, da sem sama doma, je tudi ta, da si lahko za spremembo skuham nekaj, česar moj dragi ne bi jedel, torej jed, ki je primarno sestavljena iz zelenjave. V hladilniku sem nabrala še zadnjo poletno zelenjavo iz domačega vrta (kakšni okusi!) in se lotila priprave kuskusa s poletno zelenjavo. Na hitro.

Nosečnost za telebane, četrtič: Pušenjak vs. prvič noseča ženska

Na prvem "resnem" pregledu v nosečnosti (to je tisti, ko dobiš materinsko knjižico, pa prve fotografije, na katerih je morda že vidna kakšna roka ali noga, pa še ginekologinja ti reče kakšno na račun kilogramov, ki jih lahko (ali pa tudi ne) pridobiš v devetih mesecih (oziroma preostalih sedmih)) mi je ginekologinja poleg vseh ostalih nasvetov o osnovnem vzdrževanju telesa in duha med nosečnostjo na srce položila tudi to (in to povsem smrtno resno), da naj se pa interneta kar pridno izogibam. 

Pa v resnici internet ni najhuje, kar se lahko zgodi nosečnici.

Najhujša stvar na tem planetu, ki se lahko zgodi internetu (!) je prvič noseča ženska.

Pušenjak bi vedel, o čem govorim.

No, pa za tiste, ki vas čarobni svet forumov med.over.net še ni povsem potegnil vase, naj na kratko razložim, o čem oziroma o kom govorim. Dr. Stanko Pušenjak, alfa in omega slovenske ginekologije in porodništva, je moderator (po mojem mnenju) enega najbolj obiskanih forumov (takoj za Starševskim čvekom). To je košček interneta, kamor se zgrinja vsak dvom in sum in problem sleherne paranoične nosečnice v Sloveniji. Če kdo ve, ve Pušenjak. Če je Pušenjak rekel to pa to, potem to drži. Pušenjak je za slovensko ginekologijo to, kar je sestra Vendelina za domačo kuhinjo. Do njega čutim samo najglobje spoštovanje - pa na tem mestu pustimo ob strani vso strokovnost, ki jo premore, človek mora namreč imeti hudo jeklene živce in skrajno natreniran jezik (oz. prste), da s prvič nosečimi ženskami komunicira na takem nivoju, kot ga je moč opaziti v njegovih odgovorih. 

Sama na ABC ginekologije in porodništva zahajam predvsem zato, da ujamem tiste dragocene trenutke, ko je dr. Pušenjak s svojimi besedami tako spreten, da v odgovor uspe zapakirati ne samo strokovno medicinsko mnenje, temveč obenem navrže še kakšno globoko življenjsko modrost ali pa zgolj nastavi ogledalo. O čem govorim? "Ne znam vam odgovoriti, kolikšna je verjetnost da bo naslednja ultrazvočna preiskava pokazala plodov utrip. Možnost je popolnoma enaka, kot da vas za vogalom hiše čaka dinozaver - 50 % za DA ali NE." Da sploh ne omenjam verige sporočil na temo listerioze ali salmonele ali toksoplazmoze - treh najbolj "strašnih" okužb s hrano, ki lahko doletijo nosečnice. Teme o tem, kaj je dotična oseba v tem pa tem tednu nosečnosti pojedla in kje in kako je bila salama narezana in na kakšnem krožniku postrežena in da je domačo skuto zajela z bronasto žlico in da je prodajalka v delikatesi kajmak v posodico nadevala z levo roko, medtem ko je bila oblečena v moder pulover ... no, temu kar ni in ni konca. Saj ne rečem, ko te zagrabi panika, luštno vsekakor ni. (Tudi mene je zadnjič pregnalo na sosednji forum Ortodontija, ker se mi pač po 4 letih fiksnega aparata in stabilizacijski žički, ki jo imam trenutno nalepljeno na zobe, le-ti še vedno misteriozno premikajo.) Pušenjak po tem, ko z racionalnimi argumenti (listerija ni običajna bakterija, ki bi bila prisotna kar v mleku in mlečnih izdelkih povsod ampak je ena od redkih infekcij; problem so le mehki siri nepreverjenega oziroma nesledljivega izvora, večinoma butične, domače proizvodnje) ne doseže želenega učinka, na moje veliko veselje postreže s sledečimi vrsticami:

• Glejte. To paniciranje nima nobenega smisla. Tudi preko ceste gre kdaj človek zamišljen in ne pazi, pa se večinoma ne zgodi nič.


• Vedno se ponavljajo iste reči: najprej "njam" potem "joj"! Potem pa študiramo, kaj bi utegnilo biti v kajmaku, siru, maslu, salami, majonezi itd. ipd.


• Če bi bile reči res tako usodne, bi ljudi na svetu že zdavnaj ne bilo več. Saj ste verjetno kdaj peljali skozi rdečo luč na semaforju? Vas je takoj povozil tovornjak? Verjetno ne, le malce večji verjetnosti za tak dogodek ste se izpostavili.


• Če želite, da se vam zagotovo ne bo zgodila prometna nesreča, se zaprite v stanovanje in če se v vašo hišo ne zaleti ravno tank ali rudniški tovornjak, prometne nesreče ne boste doživeli. Če je to praktično, je seveda drugo vprašanje.


• Bodite torej malo bolj kritični in realni in ne nasedajte vsaki histerični prijateljici, ki mora nujno okrog sebe širit skrbi in strah, da je srečna.

Mislim, da bo dovolj. Skočimo sedaj na hitro še k včerajšnjem kosilu: enchillade z mletim mesom. 

Nosečnost za telebane, drugič: reakcije.

Prva stvar, s katero se kot inkubator na dveh nogah soočiš, so vsekakor reakcije ljudi okoli tebe, ko jim poveš, kaj se dogaja. Oziroma okoli naju, no. V ta aktivni proces deljenja vesele novice naokoli med bližnje, sta namreč po vseh pravilih vključena dva, včasih pa tudi trije (v mojem primeru moja mami). Dejstvo je, da je mama ena sama, če pa ta ena sama mama živi še v isti hiši kot ti, potem je njej res težko novico takih razsežnosti skrivati tiste preklemanske tri mesece. Pa če je že pri mojem bratu morala "čakati" tri mesece, naj bo pa vsaj pri meni vključena v dogajanje že od samega začetka. Nobene tragike ne vidim v tem, vsa ta skrivnostnost, povezana s celotno nosečnostjo (spol otroka, imena otroka itd.), je pa tako ali drugače poglavje zase.

Torej. Odkar vse nosečnice, tiste malo starejše in tudi tiste še povsem mlade, ginekologi tako radi napotijo na samoplačniški pregled nuhalne svetline (to je temeljni presejalni test za odkrivanje kromosomskih in drugih nepravilnosti - predvsem je tu na tapeti vprašanje Downovega sindroma ipd.), ta pregled predstavlja nekakšen mejnik v prvem tromesečju. Prvo tromesečje je namreč sila turbolenten čas - dovolj zgovoren je že podatek, da se približno 10 % nosečnosti v prvih treh mesecih konča s spontanim splavom. V resnici to niti ni tako majhen odstotek. (Bolje, da vam ne povem, koliko nosečnosti se konča, preden ženska sploh ve, da je noseča. Veliiiiiiiiko.) Veselje, ko se prebiješ skozi te problematične tedne, pa ko še na nuhalni svetlini ginekolog/inja potrdi, da vse štima (čeprav je to samo test verjetnosti, ki nikakor ni edini zanesljivi rezultat), je torej nepopisno. Zame, kot osebo, ki res težko karkoli zadrži zase (v osnovni šoli so VSI vedeli, kdaj sem prvič dobila menstruacijo, ja!), pa še toliko večje. 

Vse lepo in prav. Sem si pa vseeno privoščila en mali "kiks". Mislim, vi si sploh ne morete misliti (razen, če ste že bili noseči), kako naporni so prvi trije meseci. Slabo ti je (če ti je res, ali pa če je samo placebo, pa saj v resnici je vseeno), v posteljo se zvrneš že tam nekje med šesto in sedmo uro popoldne (!!!), od hrane ti ne paše nič kaj pametnega, razen slastne kvašene zadeve (rogljički, sirove štručke, dolenjski pičiči *nastavi lavor pod usta in ujame 254 litrov sline*), kavbojke so že malce neprijetne, ... Jaz se res nisem mogla upreti in sem tam nekje v devetem tednu nosečnosti veselo novico razkrila naši Ani. In potem se je malce lažje dihalo, hehe. 

No, in zdaj lahko končno preidem na bistvo tega zapisa. Po nuhalni svetlini se je začelo. Najprej sta izvedela Sanja in njen gospod in še dobro, da v prvih treh mesecih trebuh ne zraste občutneje, ker sem morala njuni čeljusti pobirat z globine 3726181 m pod morjem. Za njuno reakcijo mi bo do konca življenja žal, da je nisem na skrivaj posnela, ker zgroženost na njunih obrazih je podoba, ki bi morala biti naslikana v SSKJ-ju pod geslom "groza". Mojemu bratu (in družini) sem novico "podarila" na praznovanju njegove 40-letnice. V resnici je še kar dobro izpadlo. Tašča, tast in bodoča teta so novico izvedeli med nedeljskim kosilom. Ostali prijatelji so se že nekako zvrstili in na koncu mi je vso to oznanjanje že tako presedalo, da je Dejan izvedel čisto mimogrede, ko je pobral bodočega očeta na poti na fantovščino: "Fino se imejte pa prosim ne mi Denisa ubit na zipline-u, novembra bo postal oče." Nisem sigurna, če je že pokopal zamero.

Če potegnem črto - kolikor se trenutka, ko boš lahko razkril veselo novico, veseliš, toliko v resnici tudi hitro postane naporno. Še najhuje od vsega so reakcije v smislu "Za Tino si pa res nismo mislili, da sploh hoče otroke!" Ja, no, oprostite, če tega, kdaj kje kako zakaj s kom želim imeti otroke, nisem obešala na veliki zvon. Konec koncev vedno obstaja dejstvo, da mogoče pa ne bo uspelo, in veliko raje sem o celotni zadevi tiho, kot pa da leta in leta sanjam o otrocih, potem moram pa pojasnjevati še to, zakaj jih ni. No, po drugi strani moram pa sedaj pojasnjevati da ja, si želim otrok in da je tole dete v meni popolnoma zaželjeno. Ah. Gremo raje na paradižnikovo juho. 

Voham jesen ...

... in ropotljajoče dežne kaplje po strešnem oknu in strehi me mamijo nekam v globine in toplo zavetje moje postelje. Odejo zvijem v črv, si ga podložim pod trebuh, se prevalim na bok, še glavo podložim s plišasto igračo in že me več ni. 

Danes ob pol treh zjutraj sem želela zaspati, pa se mi je vrtelo. Že dolgo ne tako. Ne vem, mogoče od navdušenja nad tem, s kakšno vnemo je bodoča nevesta tekla po Piranu in prodajala piškote ter zbirala podpise oz. dovoljenja poročenih moških, da jo spustijo v zakon. Sama sem si samo mislila "česa takega se jaz na svoji dekliščini ne bi šla, dobra je" ter opazovala turiste, ki so segali v žep po drobiž in k svoji popotovalni dogodivščini po Sloveniji dodali še spoznavanje poročnih običajev Slovencev. 

Smo imele pa Bormašince prejšnji teden, ko so se nad Ljubljano ravno zgrinjali oblaki, ki že veselo vse te dni vlažijo zemljo, piknik. Dobro smo jedle, še bolj pa je bilo prijetno poklepetati in priti na tekoče s tem, kaj se nam dogaja. V prihodnjih dneh vas torej na blogu razveseljujemo z res enostavnimi idejami za piknik prigrizke. Pa ne zmajevat z glavo - vremenoslovci že napovedujejo malce višje temperature! Pa začnimo ... s pito s paradižniki in polento. 

Vse poletne klasike

Če tako malce generalno pogledamo na življenje - a je sploh še kaj drugega, kot eno samo dolgo izmenjevanje krvavic s kislo repo/zeljem in sataraša/filanih paprik? Kaj hočem reči - neke te tipične sezonske jedi, ki jih, hočeš nočeš, moraš jesti, ker je pač, no, sezona. Letos sem o filanih paprikah sanjala že junija, ko sem šla prvič na dopust. Pa so po trgovskih centrih za njih zahtevali še *vrtoglave* slabe tri eure in me je kar malo srce zabolelo. Ampak na našem vrtu paprike tradicionalno ne obrodijo najbolje (čeprav se letos situacija malce obrača!). No, sedaj je sezona paprik na vrhuncu, cene so padle, paradižnik (če se odločite za domačo mezgo) je tudi ponorel, tako da res ne vem, kaj še čakamo. Filane paprike! Poletna klasika številka ena!

Čili in visoke temperature

Zadnjih par mesecev se s prijatelji enkrat mesečno dobimo pri enemu od treh sodelujočih parov in se malce kulinarično pocrkljamo. Ta mesec je bila gostiteljica naša mansarda, midva pa sva se že kar nekaj tednov poprej zakopala v kuharske bukve in iskala, kaj dobrega bi gostom pripravila. Vsak mesec je gostujoči par zadolžen za glavno jed, ostala dva pa prineseta sladico in predjed. No, čeprav si jaz v kuharskih knjigah na moji polici pridno označujem zanimive recepte s post-it listki, pa tokrat nisem našla recepta, ki bi mojo glavno sestavino, ki me je čakala v hladilniku, umestil na krožnik tako, kot sem si jaz zamislila. Vse od kar sem nazadnje delila del poti z avtobusom domov s prijateljico, katere mož je odličen kuhar, in njenim pripovedovanjem o odličnem chiliju con carne, ki ji ga on skuha, se mi ta čili kar ni in ni hotel izmuzniti iz glave. 

Raziskava je bila obširna - najprej sem prečesala vse kuharske knjige. En recept sem našla v knjigi Novakovih, pa me ni prepričal. Potem sem poguglala, kako zadevi streže še Napotnik, ampak na koncu sem se odločila, da se posvetujem kar z omenjenim možem. Telefonski pogovor je bil dolg, sporočilo pa kratko in jasno - ob kuhi razmišljaj, kako se določene sestavine obnašajo, vzemi si čas in končni rezultat je bil zares fenomenalen. 

Rekorderski maj.

Tole je naša četrta objava v maju. Kaj pa vem, življenje se dogaja, potem si človek rad vzame kakšno uro več v naravi in kakšno uro manj v kuhinji. Nič hudega. Jaz na take reči gledam kot na zavetje pred viharjem - ko bodo naše glave polne idej in bo na Bormašini spet veselo. In ja, kar nekaj projektov prihaja, tako da nikamor nam ne pobegnit.

Kaj se sicer dogaja? Mene je v teh dneh popolnoma povozil faks in vse obveznosti, ki so se mi nakopičile. Spet sem v tistem obdobju, ko si na list papirja naredim koledarček in na njem za vsak posamezen dan označim, katero seminarsko nalogo bom pisala in koliko moram napisat, hehe. Smešno, saj vem, ampak jaz nisem človek, ki bi se lahko usedel in bil sposoben napisati vseh zahtevanih 4000 besed v enem dnevu, tako da je razporejanje dela moj edini ključ do (relativnega) uspeha. Sploh pa je pred mano dolgo poletje, ko bo tudi še čas za kakšen stari greh, hehe.

No, za začetek je bormašince iz spomladanske utrujenosti predramil Mercator. Doletela sta nas kar dva izziva, jaz pa danes začenjam s tistim, ki je tesno povezan tudi z nogometom. Bliža se finale lige prvakov in sama sicer nisem noben strokovnjak, a nekaj malega sem kot pasivna gledalka vendarle ujela. In kaj je najlepša možna kombinacija s televizijo (nogomet gor ali dol)? Hrana, kaj pa drugega. 

Osnovnošolski spomin

Spremljate kaj Masterchefa? Meni je oddaja kar zanimiva, sploh ko se ob izzivih, s katerimi se soočajo tekmovalci, tudi sama poigravam z mislijo, kaj bi na njihovem mestu sama pripravila. V včerajšnji oddaji so za izziv pripravljali jed, ki jih spominja na otroštvo. In ko sem se danes premlevala, kaj bi za kosilo, se mi je v misel nekako prikradla tista enolončnica, ki smo jo imeli tolikokrat za kosilo v osnovni šoli - tista enolončnica s krompirjem in hrenovkami, poleg katere je bil vedno zraven še šmorn. Ker pač ... juha in sladica. Klasika. Šele ko sem pred nekaj leti sodelovala na oratoriju in smo z otroci imeli kosilo v moji osnovni šoli, kuharice pa so nam spet pripravile to enolončnico, sem se zavedla, kako zelo jo imam rada. In danes sem si jo pripravila sama. In bila je prav tako dobra, kot sem jo imela v spominu. 

Ljubo doma

Prvi korak: odstranite vse moteče elemente okoli vas (beri: zvončkljajoče pametne telefone, štirinožce s polnimi mehurji, itd.).

Drugi korak: udobno se namestite.

Tretji korak: pritisnite play na spodnjem posnetku.

Četrti korak: zaprite oči. 

Peti korak: poslušajte. 

[embed]https://www.youtube.com/watch?v=2E-BbY70ERc[/embed]

Šesti korak (ne, ni še konec): nekaj skuhajte.

Jed tisočerih posodic

Danes pa res nimam ničesar pametnega za napisati. Se pozna, da je izpitno obdobje. Čas, ko se pisarniški stol najbolj obrabi, čas, ko mora Pesjanka najbolj trpeti in zadrževati lulanje/kakanje, samo toliko, da jaz spišem so konca še tisti stavek teorije, čas, ko je na jedilniku predvsem kuhan krompir in zelje, ker za kaj drugega ni ne časa ne energije. Letošnje izpitno obdobje me je obdarilo s štirimi seminarskimi nalogami in ja, strinjam se, da je tipkanje kvazi znanstvenih besedil vseeno lažje kot učenje za izpite, a sama si moram še kako ponavljati, kako sem si včasih, ko sem ure in ure ponavljala snov za izpite, hrepenela po tem, da bi imela za napisat samo eno seminarsko nalogo. Potem je malo boljše. 

Slavnostna večerja - zelenjavni quiche, prva glavna jed

Ker sem včeraj zvečer utopila možgane v bifteku in maslu, sem tvegala, da me vržejo iz kluba vražjih babnic, ker sem preprosto spregledala štafetno palico slavnostne večerje, ki mi jo je v torek predala Ana. Po tem ko sem preživela eno izjemno neudobno potovanje z nacionalnim potniškim prometom, okrasila drevešček (ki bi lahko mimogrede pobral nagrado za najbolj kičasto božično stvaritev na severni polobli – nič ne more premagati testeninskih angelov), se okopala v pohanju in sorazmerno uspešno preživela družinski popoldan, se mi, čisto po pravici, ni dalo kuharskih miselni paketkov zavijati v besedne.

Zdaj pa zamujam že več kot en dan, skregala sem se z vso tehnologijo in polovico žlahte, in če hočem zvečer na koncert vaškega pevskega zbora, da znižam povprečno starost publike, moram pohiteti z zapisom. Moja naloga je bila priprava brezmesne glavne jedi, čemur nisem nameravala posvečati posebne pozornosti, dokler me punce niso prijazno obvestile, da kuhana zelenjava s koščkom masla baje ne šteje za slavnostno. V navalu panike sem med nakupovanjem božičnih daril sebi kupila še čisto nov pekač za quiche, ki na prvi (in amaterski) pogled zgleda tako prijetno neuporaben, da mi je kot pisan na kožo.

Tri v enem

Pri nama doma je tako, da velikokrat kuham dve različni jedi za dva: eno iz klasičnega repertoarja in drugo zame. Ta druga navadno vključuje kaj (dodatne) zelenjave. Moj dragi ima namreč, kot sam rad reče, 'izbran okus'. Kar ne pomeni, da rad preizkuša specialitete sveta in se naslaja nad tartufi, kaviarjem in sushijem, ampak prisega na omejen izbor sestavin in jedi. Vsakemu svoje, pravim jaz. Kar pa pomeni, da moram biti v kuhinji malce bolj iznajdljiva, če hočem kdaj pojesti kaj zelenjave ali preizkusiti kakšno novo jed. Najenostavneje pa je, da njegovi jedi dodam zelenjavo zase. Na primer, da rižoti primešam posebej popečeno zelenjavo.

Tokrat sem se lotila kuhanja bolonjske omake, ki jo imam zelo rada. Obožujem jo na pašti (beri: testeninah), njokih in seveda v lazanji. Ker sem letos na vrt bolj na srečo sadila stvari, se je zgodilo to, da sem imela, kot sem že omenila pri bučkinem čatniju, enostavno ogromno bučk, ki jih je bilo potrebno pokoristiti, zato sem se odločila, da bom eno 'talepo' bučko izdolbla, iz nje naredila polnjeno bučko (tole je recept številka 2, prvo, pravo polnjeno bučko, vam je v bučkinem tednu pripravila Sanja), pri tem pa izkoristila že skuhano bolonjsko omako.

 

 

Tri v enem

Avtorica: Ana

  Pri nama doma je tako, da velikokrat kuham dve različni jedi za dva: eno iz klasičnega repertoarja in drugo zame. Ta druga navadno vključuje kaj (dodatne) zelenjave. Moj dragi ima namreč, kot sam rad reče, 'izbran okus'. Kar ne pomeni, da rad preizkuša specialitete sveta in se naslaja nad tartufi, kaviarjem in sushijem, ampak prisega na omejen izbor sestavin in jedi. Vsakemu svoje, pravim jaz. Kar pa pomeni, da moram biti v kuhinji malce bolj iznajdljiva, če hočem kdaj pojesti kaj zelenjave ali preizkusiti kakšno novo jed. Najenostavneje pa je, da njegovi jedi dodam zelenjavo zase. Na primer, da rižoti primešam posebej popečeno zelenjavo.

  Tokrat sem se lotila kuhanja bolonjske omake, ki jo imam zelo rada. Obožujem jo na pašti (beri: testeninah), njokih in seveda v lazanji. Ker sem letos na vrt bolj na srečo sadila stvari, se je zgodilo to, da sem imela, kot sem že omenila pri bučkinem čatniju, enostavno ogromno bučk, ki jih je bilo potrebno pokoristiti, zato sem se odločila, da bom eno 'talepo' bučko izdolbla, iz nje naredila polnjeno bučko (tole je recept številka 2, prvo, pravo polnjeno bučko, vam je v bučkinem tednu pripravila Sanja), pri tem pa izkoristila že skuhano bolonjsko omako.

Ti si taka buča.

V zadnjem tednu sem bila obsojena na štajersko letovišče. Družinska poglavarja sta svoje riti odnesla v hribe (čeprav ju imam na sumu, da sta večino časa preživela v hotelskem bazenu), mene pa pooblastila v dežurnega vrtnarja in varuško. Nadzor na pelargonijami je neprimerno lažji kot nad dvema najstnikoma. Pojma nimam, kako se lahko kdo prostovoljno odloči za podmladek. Toast in internet, bi bil  tedenski moto brata in bratranca. Prvi mutira, drugi pa namesto smeha po kozje rezgeta. Ampak končno(!) nista več pokonci že pred prvo risanko, ampak vlečeta dreto skoraj do enajste. Pri zaprtem oknu. Razglasila sem manjši čudež, ker se nista zadušila v oblaku vonjav, ki jih oddajajo odraščajoči fantje.

No, je pa zato naoseno vzdušje popravil prihod mojega odraslega fanta, ki se je pogumno spopadel s sistemom železnice in se pricijazil čez slovenske Karpate v moje naročje. So drug drugega malo postrani gledali - mulca sta se spraševala, če bosta tudi onédva nekoč tako kosmata, Poba pa je od njiju hotel wifi geslo. So se zmenili in poskrbeli, da so v naslednjem dnevu videli čim manj.

 

 

Ti si taka buča.

Avtorica: Sanja

V zadnjem tednu sem bila obsojena na štajersko letovišče. Družinska poglavarja sta svoje riti odnesla v hribe (čeprav ju imam na sumu, da sta večino časa preživela v hotelskem bazenu), mene pa pooblastila v dežurnega vrtnarja in varuško. Nadzor na pelargonijami je neprimerno lažji kot nad dvema najstnikoma. Pojma nimam, kako se lahko kdo prostovoljno odloči za podmladek. Toast in internet, bi bil  tedenski moto brata in bratranca. Prvi mutira, drugi pa namesto smeha po kozje rezgeta. Ampak končno(!) nista več pokonci že pred prvo risanko, ampak vlečeta dreto skoraj do enajste. Pri zaprtem oknu. Razglasila sem manjši čudež, ker se nista zadušila v oblaku vonjav, ki jih oddajajo odraščajoči fantje.

No, je pa zato naoseno vzdušje popravil prihod mojega odraslega fanta, ki se je pogumno spopadel s sistemom železnice in se pricijazil čez slovenske Karpate v moje naročje. So drug drugega malo postrani gledali - mulca sta se spraševala, če bosta tudi onédva nekoč tako kosmata, Poba pa je od njiju hotel wifi geslo. So se zmenili in poskrbeli, da so v naslednjem dnevu videli čim manj.

Bučka se predstavi. Kot je že oni dan naznanila šefica, se bomo punčare nekaj časa igrale z bučami. Pa ne tako, kot je mislila skupina mladih italijanskih žrebet, ki se je hihitala iznad polic s čokolado, ko sem v Maxiju preizkušala trdoto tega precej uporabnega sadeža. Tako je, botanično so buč(k)e sadje, čeprav jih v kulinariki večinoma uporabljamo za pripravo slanih jedi. Ponavadi uživamo plod, ki je tehnično gledano otečeni jajčnik bučkinega cveta. Seksi. Cveti so takisto užitni. 

Predniki bučke prihajajo iz Amerike, kjer so bile buče poleg fižola, koruze in krompirja eno izmed temeljnih živil. Prinešene v Evropo, so zabavale Italijane, ki so ''ta velike buče'' razvijali in si omislili zelene jedilne bučke - zucchini. V dobesednem prevodu iz italijanščine to pomeni majhna buča, kar bučki dela malo krivice, saj lahko plod zrase tudi do metra. Takrat je že praktično neužitna, saj so semena prevelika, olup skoraj olesni, meso, sicer zelo mehko in nežno, pa postane ... no, žilavo. Manjših bučk ni potrebno slačiti iz olupa. Za razliko od otrok je vzgoja bučk izredno enostavna; uspeva povsod, znana je po svoji hitri reprodukciji. Je nizkokalorična, vse dokler je ne začinimo z vsemi primerno mastnimi dodatki.

Kaj vse pa lahko pripravimo iz te grozljivo nefotogenične hrane, bo znano v nadaljevanju tega zapisa in naslednjih objavah na Bormašini. : )

Babici smo koncept jedilnih buč predstavili že pred nekaj leti, vendar še vedno trdi, da je to kurbus in potemtakem namenjen svinjam. Nam je prav, dokler nam je pripravljena odstopiti del svoje njive. Ni pa še osvojila dela, ki pravi, da so bučke užitne še preden v dolžino merijo pol metra. Tako nas pokliče, ko so že prave pošasti. Ampak ker hrane ne mečemo stran, nožek za lupljenje zamenjamo z mačeto in poiščemo primerno velik pekač in ustrezno primeren recept:

Filane bučke. Tudi polnjene, za fino govoreče.

Ker je mulčeva najljubša zelenjava krompir, je za kuho potrebna določena stopnja usposobljenosti v kamuflaži. Dovolj homogene zmesi še takšno izbirčno trmo prepričajo, da je brskanje po hrani nesmiselno in da pogoltne tudi tisti razkuhani košček paradižnikovega olupka. Filo od bučke lahko enostavno ločimo, kar mi kot starejši sestri omogoči, da se pred višjimi instancami ne rabim zagovarjati, zakaj nisem kuhala tudi za dežurne izbirčneže. Recept je res simpl, prav hecno mi ga bo pisati, ker gre tukaj vse bolj po občutku.

Močno priporočam domače sestavine, tokrat sem kupila samo papriko, ker je na našem vrtu zaenkrat samo v miniaturni različici. Jaz sem čarala takole: na olivnem olju sem prepražila čebulo, dodala celo zeleno papriko in tri paradižnike. Količine lahko brez skrbi prilagajate lastnim preferencam. Ko je paradižnik izgubil na prepoznavnosti, sem dodala pol kilograma mletega mesa. Nekateri ga raje pražijo takoj na čebuli, meni se pa dopade mešanje barv zelenjave. Vse skupaj sem začinila s soljo, poprom, svežim česnom, (svežim) timijanom in mleto papriko. Kljub temu da ima paradižnik z vrta dejansko okus, sama rada dodam še malček paradižnikove mezge. Zalila sem z deci vode, vrgla not nasekljan korenček in dušila kakšnih 15-20 minut.

Nato izklopiš modem, da pritegneš bratovo pozornost in ga pošlješ na njivo, da izkoplje krompir. Ko se vrne, ga prisiliš, da ga olupi, ti se pa spopadeš z buč(k)o. Oskubiš, daš na pol in izdolbeš. Ker si se vmes približno trikrat zravsal s sorojencem, je 20 minut minilo kot blisk, in luknje v bučkah lahko napolniš z mesom. Potrosiš z naribanim sirom in zaliješ s kislo smetano, ki si ji primešal jajce. Vse skupaj zapreš v pečico na 180°C dokler krompir ni mehak, in ni vrag, da takrat ne bi bila tudi buča. Ne glede na to, kako stara je že.

Pa dober tek.

Nikoli končano poletje, cimri in boranja

Všeč mi je Slovenija, predvsem zaradi možnosti, da izkusimo tako vroče poletje kot tudi mrzlo zimo. Da lahko poleti namakaš noge v lavorju na travi za hišo in se pozimi sankaš v bližnjem gozdu. Sevilla tega nima. Tukaj je vse eno samo peklensko dolgo poletje, ko se temperature vsak dan povzdignejo nad 40°. Od novembra pa do marca pa tukaj vlada ena sama žalost. Teh nekih nedoločljivih 15°, ki so v kombinaciji s soncem že prav prijetno tople, a v kombinaciji z vetrom in oblaki nadvse depresivne. Neznansko žal mi je, da ne morem biti v tem času doma, ko je povsod toliko snega, ki ga naravnost obožujem. Žal mi je, da zamujam opoldanske pohode po gozdu, ko je to najtišji prostor pod soncem in  ti na vsakih par minut zastane srce, ko iz nenada z drevesnih vej pade kup snega.

Ampak ... vsaka stvar je za nekaj dobra. Če ne bi šla na izmenjavo v Sevillo, ne bi nikoli imela priložnosti okusiti sladkega španskega sadja, ki kar poka od intenzivnosti okusov in arom. Neverjetno, španske pomaranče so tako zelo sladke, da jih bom doma vsekakor pogrešala. In tega, da živim s šestimi cimri, ki poskrbijo za vsakodnevno začudenje, ko jih opazujem, kako si pripravljajo kosilo, tudi zagotovo ne bom izkusila kaj kmalu. Od tega, da pripravljajo najrazličnejše kombinacije - kot, na primer, popečene bučke, pesa, narezana na precej velike kose in kuhan pršut - pa vse do uporabe kozice, v kateri sicer kuhamo čaj, za kuho špagetov ... no, živi in se uči, vmes pa še precej načudi.

Gremo raje k mojemu današnjemu kosilu. Španci imajo precej široko ponudbo zamrznjenih jedi, obstajajo celo majhne trgovine, ki nudijo samo to - zamrznjeno hrano. Sicer sama nisem pristaš tega, a eno zmrznjeno pregreho pa vseeno pridoma uporabljam - zamrznjen stročji fižol. Prav tako v Španiji še vedno vlada sezona paradižnika, ki se ga dobi precej ugodno. Izbira kosila je bila tako danes precej logična: boranja. Tipična poletna jed, ki je pri nas na sporedu prav vsako leto, takrat, ko že niti ni več tako vroče in je sezona stročjega fižola na vrhuncu. Takrat, ko se na krožniku znajdejo tudi že ocvirki. Ste kdaj jedli v kosih kuhan krompir in stročji fižol, vse skupaj zabeljeno z ocvirki? Absolutno ena izmed mojih najljubših jedi.

Sestavine (še vedno samo za eno osebo)

• pol čebule


• eno korenje


• dva paradižnika


• dva krompirja


• sol, peteršilj, origano


• skodelica stročjega fižola

Priprava

V globjo ponev (ali pa v navadno posodo) vlijemo malce olja, toliko, da na njem prepražimo pol čebule. Med praženjem v ponev naribamo korenje. Med tem, ko se oboje praži, na kocke narežemo dva paradižnika in ju dodamo v ponev. Malo počakamo, da se paradižnik rahlo razpusti, nato pa dodamo kozarec vroče vode. Počakamo, da zavre, in dodamo stročji fižol. Nekaj časa pustimo pokrito, nato pa posodo odkrijemo in kuhamo na manjšem ognju, toliko časa, da večji del vode izpari in da je fižol kuhan. Pri meni je trajalo cca. 15 minut. Med tem, ko se boranja kuha, pa tudi že olupimo krompir, ga narežemo na kose poljubne velikosti (od tega bo tudi odvisen čas kuhanja) in skuhamo. Ko je boranja skoraj gotova, solimo, dodamo origano in peteršilj. To je to.