Ker so dnevi kratki, naj bodo vsaj sladki: Nebeške tortice

 Avtorica: Bernarda

Medtem, ko 'pogledam samo še tole, potem grem pa res naredit vse, kar moram', poslušam jutub mix Bahamas (priporočam za vzdušje) in najdem še kak izgovor, da še nisem objavila nove objave na Bormašinci, dobim seveda link do našega novega projekta #kuhaM in spet čas zleti mimo. Da tega, kako po slabih dveh mesecih ukvarjanja s pomanjkanjem časa še nisem naumila pametnega/učinkovitega razporeda opravkov, da bodo narejeni, ker 'grem in pridem po temi', ne omenjam. Kako zmorete, delovni ljudje, res?

  Ja, res z veseljem smo se odzvale povabilu najboljšega soseda, da nas postavi pred nove izzive in iz nas izvabi recimotemutako, najboljše kuharske ideje. Medtem, ko smo objavljale svoje recepte za prvi izziv ( Imamo krompir!...In jabolka.), smo svoje znanja željne glave nesle tudi na prvo #kuhaM delavnico priprave steakov. Tudi na to temo pride fotoreportaža tukaj, ampak, lepo po vrsti. Nazaj k torticam v kozarčkih.

Čeprav sem pri nastajanju tehle tortic v bistvu bolj asistirala in opravljala predvsem ljubi del - fotografiranje, sem dobila dovoljenje, da jih objavim, ker so a.božanske, b.izgledajo nebeško in c.je vedno dober čas za sladico. Vidite tisti največji kozarec? Tista tortica je bila zame. Sicer je bil kozarec sprva bolj za to, da se je odvečna masa nekam dala, ampak na koncu je ostalo precej, pa se nisem pustila preveč prosit. Ni dočakala naslednjega dne, če se prav spomnim:)
 

Malo bolj zdrava jabolčna torta z drobljencem

Avtorica: Nina

Konec oktobra je čas, ko se za Bormašince dogajajo same krasne stvari. Pripravljamo vam številna presenečenja, o katerih boste pravočasno obveščeni na naši Facebook strani. Punce se počutimo tako zelo pomembno, ko lahko vsem razlagamo, koliko novih vznemerjivih stvari nas čaka, ko pa zvedavi poslušalci želijo izvedeti kaj več, jim v slogu pravih ljubljanskih kokošk lahko rečemo le, da bodo več izvedeli kmalu, saj gre za skrivnost. Zelo kmalu, če smo natančne. Pravzaprav boste nekaj izvedeli ta trenutek! Ste že kaj neučakani?

Torej, naj se vam ne zdi čudno, da boste naslednjih nekaj objav brali o krompirju in jabolkih. Vse to je del večjega Mercatorjevega projekta #kuhaM, preko katerega vas bomo slovenski blogerji razveseljevali z recepti znotraj različnih tematskih sklopov. Kot rečeno, so prva izbira jabolka ali krompir.

Sama sem se odločila za jabolka, saj jih obožujem. Menim, da pravilo 'Eno jabolko na dan odžene zdravnika stran' še kako drži. Nič hudega če je to ubogo jabolko v družbi masla, moke in jajc. Nihče mi ne more reči, da ga nisem pojedla! V nadaljevanju vam tako predstavljam sladico, v katero sem sama nazadnje pretvorila jabolka, ki so nam jih dostavili dobri možje najboljšega soseda. Glede na to, da sladica vsebuje dve jabolki, je torej nujno, da je sami pospravite vsaj polovico, če želite zdravnika držati na varni razdalji.

Zakaj marati mraz

Avtorica: Ana

Prejšnji vikend sem se še kopala v morju in sončila na plaži. V kopalkah, da ne bo pomote. Govorim o 19. oktobru, ja. Vreme je bilo na Primorskem res lepo in tudi toplo, tako da smo ga z družino izkoristili še za zadnje kopanje letos. Včeraj pa mi dragi ob kosilu reče, da bi lahko šla ta vikend kaj na sneg. Grdo sem ga pogledala in mu povedala, da se bom snegu izogibala toliko časa, kolikor bo le možno. Čisto navdušeno me je prepričeval, da bi bilo res hudo biti en vikend še na morju in se kopati, naslednji pa že hoditi po snegu nekje v hribih. Zamisel kot taka res ni slaba, priznam, poudarja raznolikost in zanimivost naše male državice in je na nek način provokativna, ampak ... ne.

Kot sem že večkrat povedala, obožujem poletje in toploto, tako da je jasno, kakšen je moj odnos do mraza in zime. In snega. Dokler mi ni treba biti na mrazu, gaziti po kakšni snežni brozgi po mestu ali karkoli sličnega, je še v znosno. Priznam, sneg v hribih mi je všeč in je lahko tudi zabaven, če sem primerno oblečena in opremljena z gamašami, da lahko po njem gazim in se vanj mečem. Ampak tukaj se vsa ljubezen konča. Kratki dnevi in pomanjkanje svetlobe mi poberejo veliko energije, tako da vsekakor pozimi porabim veliko več elektrike, ker imam prižganih kar čim več luči, da si priskrbim dovolj visoko dozo svetlobe, četudi umetne, da ne postanem depresivna v tem delu leta. Pomanjkanje svetlobe in mraz me enostavno upočasnita, kar zabubila bi se v svoj kot in ne počela prav veliko. Prav to sva naredila dan ali dva nazaj, ko je postalo mraz. Zabubila sva se pod dekico na kavč, si pripravila nadaljevanke in skuhala vročo čokolado.

Postsladoledna okupacija beljakov ali torta Pavlova

Avtorica: Tina

Zadnje par dni se spopadam s povečano količino časa, ki ga imam v rokah in tako se moji dopoldnevi pričnejo ultra organizirano in motivirano, ko se usedem za računalnik in uredim še kakšen popravek diplome, potem mi celo uspe še kaj pospraviti po stanovanju (in, prosim, naj mi nekdo ob priliki razloži, kako mi sploh uspe ves čas konstantno nekaj razmetavati, mislim, halo, ena sama uboga oseba malce lomasti po tejle mansardi, pa sploh ne delam hudih premikov ali karkoli, ampak razmetano je pa ves čas!) in se morebiti športno udejstvovati, popoldnevi pa so tako zelo utopljeni v bluzenju, kot je utopljena tudi žlica v kozarcu Vikikreme. 

In če bi to bluzenje vsaj izkoristila za prebiranje knjig ali kakšno podobno širjenje kulturnega intelekta, ne ... Zadnje čase počnem to, nad čimer sem se vedno čudila, kako drugim uspeva. Na YouTubu visim ure in ure in gledam 20-minutne monologe brhkih Američank o tem, kakšen puder in korektor in rdečilo in milijon drugih preparatov, katerih slovensko poimenovanje mi ni znano, uporabljajo. Prišlo je celo tako daleč, da sem se oni dan usedla pred moje majhno kozmetično ogledalce, ki je sicer predvsem v uporabi takrat, ko si postiskam vse mozolje in ogrce na obrazu, in skušala naličiti oči v stilu "smokey eyes". Kaj za vraga?!

Sama sebi grem s tem početjem strašansko na živce. Ne vem, preprosto nisem tip človeka, ki bi zjutraj porabil pol ure, da si nanese trinajst plasti ličil na obraz. Moja prva misel, ko se zbudim, je vsak dan ta, da moram najprej ven peljati Pesjanko, ko pridem nazaj, sem pa že lačna. Saj ne rečem, je že lepo in prav, če smo urejeni, ampak kaj se je zgodilo samo z maskaro in črto nad očmi? In ne mi rečt, da je tole normalno. Ker ni. (Vsaj meni se tako zdi.) Pa dobro, konec koncev mora vsak delati za svojo samozavest in dobro počutje in če dekleta z YouTuba potrebujejo 2-urne vsakodnevne rituale, da gredo lahko z dvignjeno glavo po cesti ... pa naj jih imajo. (And I will continue to feel sorry for them. Moving on.)

Nedavno sem prenehala s službovanjem in ker se je v duhu našega zadnjega tematskega sklopa v mojem hladilniku kot posledica izdelave sladoleda pojavila večja količina beljakov, sem se odločila za Torto Pavlovo, kot poslovilno poslastico na delovnem mestu. Ana Pavlova - saj vsi vemo, ruska balerina, ki se je tako zasidrala v srce nekemu slaščičarju, da je po njej ustvaril to sladico. Kdo točno, se menda še danes ne ve, ker se Avstralci in Novozelandci prepirajo, kdo jo je v resnici ustvaril.

Po sami sestavi tale torta res ni nikakršen baubau. Je pa super kombinacija in zato je tudi tako slastna in zaželjena in občudovana. Še najhuje, s čimer se je treba spopasti, je meringue oziroma podloga iz stepenih beljakov. Najprej si pripravite pekač s peki papirjem, na katerega narišete s svinčnikom krog s premerom 20 cm. Potem peki papir obrnite naokoli, tako da bo stran, porisana s svinčnikom, obrnjena navzdol. Naslednji korak je stepanje beljakov. Super je, če to delate v starejšem bratu bormašine za punce, torej v stoječem mešalniku. Seveda pa bo tudi ročni električni mešalec z metlicami za stepanje super. Stepate pet beljakov, da narastejo in pričenjajo dobivati trdnejšo strukturo. Med stepanjem dodajte ščepec soli in eno jedilno žlico belega kisa ali pa limoninega soka. Potem pa počasi med konstantnim stepanjem počasi vsipajte 200 gramov sladkorja. Res počasi. Ko se sladkor raztopi, z metlico vmešamo samo še pol jedilne žlice škroba in malo vanilijevega ekstrakta (po želji in če ga imate pri roki). Zmes lahko nadevate v dresirno vrečko (z velikim okroglim nastavkom), ali pa si pomagate z žlico in podlago razmažete po obodu, ki ste ga narisali na peki papir. Fino je, če ima ob straneh podlaga "rob". Pečemo slabih 50 minut na 150°C. Nadevamo s 250 ml stepene sladke smetane (jaz je nisem nič sladkala), na vrh pa potresemo gozdne sadeže, maline, robide, jagode, kar je pri roki. 

Takole. In ko jeste to sladico, si lahko predstavljate, da ste balerina in plešete po odru kot mali labod. Lep pozdrav.

Cimetov sladoled ali kaj pa vam orosi oči in prikliče spomine?

Avtorici: Bernarda in Ana

  Že res, da je čokolada klasika, vanilija in limona pa njeni nič kaj manj mični sestri, ampak meni, meni srce zaigra takrat, ko kdo v istem stavku omeni cimet in sladoled. Če je zraven še Bled, si skoraj ne upam sanjati, da gre o Jagodah s cimetovim sladoledom (ne veste, zakaj se mi ob tem šibijo kolena? Ana je o tem na široko vsem novic in čvek željnim razkrila v prejšnji objavi, ampak nič ne de, zna biti, da bom omenila vsaj še parkrat. Če ne, naženite miško, da vam poišče dotično objavo.).

 Cimet načeloma ni nekaj, kar bi rekla, da obožujem. Recimo, da je fajn. Je zimska začimba, oziroma, bolj božična. Januarja smo že tako ali tako vsi siti vonja cimeta in klinčkov, pa bi raje šli kam na toplo in srkali meni nič tebi nič opite koktejle in pozabili, da smo lanske obljube prenesli na letos.

Maline, tretjič.

Avtorica: Tina

Pa ko je Ana zadnjič že začela o izzivih.

Jaz sem sicer nekje globoko v sebi ultra lenivec. Moje celo otroštvo sem prelenarila, in ker me starši niso vpisali h kakšni izvenšolski športni dejavnosti, je imela lenoba proste roke, da se razpase po meni kolikor je je bila volja. In se je! In ta davek plačujem še sedaj, ko se moram prav zavestno prisiliti v šport, je pa res, da mi gre iz leta v leto bolje in mislim da sem sedaj tudi že celo na točki, ko me pomanjkanje športne aktivnosti kar malce žalosti, predvsem pa me spravlja v hudo slabo voljo.

V začetku tega leta sem imela kar precej prostega časa (beri: bila sem brez dela, opravila sem vse študijske obveznosti, službe pa ni bilo na spregled). In sem začela hodit na Šmarno goro. Mislim, da sva se z D. prvič letos na njo povzpela že takoj po koncu starega leta, in čisto za šalo sem rekla - kaj pa če bi si postavila izziv, da grem letos gor 52-krat, za vsak teden v letu enkrat? Torej v teoriji enkrat na teden ... Hja, načrt je malo iztiril, vmes nisem točno vedela, pri čem sem, no v zadnjem mesecu pa res kar pogosto po službi oddrvim proti Šmartnemu ali Tacnu in sopiham v tisto klančino, kamor se izlivata pot in neskončne jamrarije nezadovoljstva Ljubljančank nad svojimi partnerji. No ampak naj kar povem, da sem se ravno včeraj na Šmarno goro letos povzpela 29. in s tem sem tudi nadoknadila vse zamude, ta teden je namreč 29. teden v letu. V zadnjih treh tednih sem na Šmarno po službi letela res vsaj trikrat tedensko, tako da sem se kar namučila, hehe.

In ja ... ko prisopiham na vrh, se na mojem obrazu riše 50 odtenkov rdeče, majico imam tako premočeno, da je povsem na mestu vprašanje, ali se toliko potim, ali sem po poti zgrmela v kak potok, pesjanka pa na poti oblaja in obrenči vse tiste pse, ki ji niso simpatični (in teh je veliko!). Te moji vzponi na Šmarno goro so vse prej kaj drugega kot čista relaksacija. In to, da se na vrhu na ležalnikih sončijo brezhibne mladenke, popolnoma naličene in prav nič prepotene, ni prav nič vzpodbudno. Ampak jaz se ne sekiram. Gor hodim zato, da se pretegnem sama in da se psu ne zmeša, ko me mora devet ur čakati, da se prikradem nazaj domov iz službe. Najlepši šmarnogorski motivi se pa vsekakor rišejo zgodaj zjutraj. Obožujem vikende, ko se zbudim še pred šesto in če je vse po sreči, sem na vrhu nekaj čez sedmo uro zjutraj. Vse še spi, meglice se dvigajo iz ljubljanske kotline in prav čarobno je.

Tako. Maline so (končno?) prenehale rojevati in razveseljevati naše brbončice, zamrzovalni del hladilnika je napolnjen, da bo tudi zima obarvana poletno, jaz pa tokrat objavljam še zadnji, tretji malinov recept (prvič smo delali kolačke z malinovo kremo, drugič pa je Limona delila svojo Vilo malino). In kako drugače zaključiti kot v velikem slogu, torej s torto? Tukaj je - Čoko-malina torta.

Podlaga: 250 gramov piškotov, 125 gramov stopljenega masla. Postopek je isti kot pri Čokoladno-banani torti s karamelo. Zmeljemo piškote v drobtine, prelijemo z maslom, vse dobro premešamo in razporedimo po tortnem dnu (moja torta je bila premera 26 cm) ter potlačimo.

Tudi postopek za čokoladno kremo je enak kot pri prej omenjeni torti, ampak bom vseeno še enkrat ponovila: stepemo 400 ml sladke smetane. Stepamo jo toliko, da je že čvrsta, ne sme pa biti popolnoma trda. Naj se delajo mehki vrhovi, ko z žlico potegnemo ven. Smetani dodamo 250 gramov maskarpone sira in vse skupaj stepemo, da se krema učvrsti in da se maskarpone lepo stepe. Potem enostavno počasi, v majhnem curku vlijemo 250 gramov stopljene čokolade (lahko uporabite katerokoli - temno ali mlečno ali kombinacijo, po okusu), ki smo jo malo ohladili, tako da ni povsem vroča, povsem ohlajena pa tudi ne sme biti.

Potem se sprehodimo na vrt in naberemo svežih malin. Lahko pa odpremo tudi zamrzovalnik, hehe. Sveže maline spasiramo, zamrznjene pa pustimo, da se odtalijo, in jih nato spasiramo. Nastati mora nekako pol litra spasiranih malin. Če zamrznjene maline spustijo preveč tekočine, jo lahko malce odlijemo - pa ne stran oz. v lijak, ampak v skodelico in to tekočino prihranite, saj je odlično naravno barvilo! Ponovno stepemo 400 ml sladke smetane in 250 gramov maskarpone sira, postopek je enak kot pri čokoladni kremi. Potrebujemo le še želatino. Zadnje čase v pogovoru opažam, da je veliko ljudi kar malo strah želatine. Pa sploh ni nikakršen bavbav! Jaz najraje uporabljam želatino v prahu. Po navodilu na vrečki jo zmešamo z nekaj žlicami hladne vode in pustimo 10 minut, da nabrekne. Potem jo v mikrovalovki segrejemo, toliko, da se stopi, ne sme pa zavreti. Jaz to tekočino potem vedno počasi v tankem curku zlijem med kremo, med stalnim mešanjem z bor mašino za punce, hehe. Enako se obnaša tudi želatina v listih, ki jo je sicer treba namočiti in ožeti, ampak ko jo stopimo, nastane enaka tekočina kot pri tisti v prahu. Za to malinovo kremo sem jaz uporabila eno vrečko želatine v prahu in še dobro polovico instant želatine oz. želatine fix - ta prah pa enostavno samo vsipamo v kremo med stalnim mešanjem, ni potrebnega nič predhodnega namakanja in segrevanja, samo stresemo jo v kremo. Počasi. 

Bom kar povedala, da je tole vsekakor bila ena mojih najljubših tort, kar sem jo kdaj naredila in poizkusila. 

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Kako tudi na konzervansih zrastejo talenti in limonina pita

Avtorica: Nina

No, pa sem končno tudi jaz zbrala čas in pogum in se lotila svojega prvega zapisa na blogu. S strani šefice Tine mi je bilo rečeno, da se za prvi zapis spodobi, da napišem nekaj splošnega o sebi in moji filozofiji kuhanja in prehranjevanja. In kot uslužen delavec, ji niti malo ne mislim nasprotovati.

Torej, kakšna je moja kuharska filozofija in kako sem se sploh lotila kuhanja? Hm, lahko bi rekla, da sem začela bolj po sili razmer. Odkar pomnim so mojo mati bolj zanimali doktor romani kot pa kuharske knjige, kar se je konkretno poznalo na naši prehrani. Razen ob nedeljah, ko smo svoje lačne riti peljali na kosilo k babici, smo se čez teden prebijali s pomočjo juh iz vrečke, makaronov in 'ponarejenih' omak, kot je svoje stvaritve imenovala moja mati. Ponarejene zato, ker je že pripravljeni mešanici dodala kakšno začimbo, drugo konzervo ali pa kakšno babičino zamrznjeno specialiteto, kar je bil že kar kuharski presežek. Od sladic smo živeli od jogurtovega peciva 'na lončke', ki sicer nikoli ni vzhajalo, ampak ker z bratom nisva poznala drugih, rahlih stvaritev, se nama je tudi to zdelo neverjetno okusno. Ko sem bila dovolj velika, da sem lahko sama upravljala s štedilnikom, kar ni bilo tako zgodaj, kot se morda sliši, saj še danes merim le slabih 159 cm, tam okoli trinajstih let, sem stvari vzela v svoje roke. Začela sem z izpopolnjevanjem mamičinega jogurtovega peciva … verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da sem ob prvem poskusu, ko je pecivo vzhajalo in ni bilo zbito, mislila, da sem konkretno zasrala, ker je mami pač delala drugače, kajne? Na koncu se je izkazalo, da sem naravni talent. Mati je z veseljem predala kuhalnico naslednji generaciji in svojo popolno pozornost posvetila ljubezenskim težavam v njenem najljubšem čtivu, v katerem uživa še danes, medtem pa z veliko žlico prazni lonec domačega dulce de leche.

Glede kuharskih postov na blogu lahko od mene pričakujete zdrave slane jedi in nesramno kalorične sladice. V življenju je potrebno vzpostavljati ravnovesja, pravijo, sama tako 'šparam' na nezdravih stvareh pri ostalih obrokih, medtem ko se pri sladicah držim vodila #yolo. Če že jem sladice, si jih privoščim v vsem njihovem sijaju, z 250 gramov masla, pol kile sladkorja in belo moko, jih pač ne jem vsak dan. Pa da ne bom predolga in me boste že po prvi objavi nehali spremljati, bom na tem mestu zaključila z izlivanjem 'kulinarično nesrečnega' otroštva na papir in se posvetila pravi ameriški sladici. Limonini piti z beljakovo kapo, ki je le eden izmed mnogih razlogov, da me boste na obali našli zavito v tri brisače … in verjetno s tremi kepicami sladoleda v rokah …ups.

Za pripravo testa boste potrebovali:

• 210 gramov moke
• 1/8 žličke soli
• 113 gramov masla sobne temperature 
• 50 gramov sladkorja
• 1 jajce

Najprej v posodo presejemo moko s soljo. V drugo posodo damo zmehčano maslo, ki ga stepamo, da postane kremasto, nato dodamo sladkor in nadaljujemo s stepanjem dokler zmes ni 'puhasta' (malce neroden izraz ampak saj se razumemo kajne?). Dodamo jajce, stepamo, da zmes postane enotna, nato umešamo moko. Ko je testo pripravljeno, ga položimo v hladilnik, da po napornem tepenju malce počiva.

Po počitku testo razvaljamo (jaz to naredim po domače in ga z rokami oblikujem na velikost pekača) na želeno velikost. Zadostovati bi moralo za pekač s premerom 23 cm, ampak, preverjeno, gre tudi v 26 cm. Pekač položomo v pečico, ogreto na 200 stopinj celzija, in pečemo od 20 do 25 minut, do zlatorumene barve. Medtem nadaljujemo z limonino kremo: 

• 3 jajca
• 80 mililitrov sveže iztisnjenega limoninega soka (2 do 3 limone)
• 150 gramov sladkorja (z najbolj nezdravim, belim, bo super uspelo, z drugimi malo manj)
• 56 gramov masla sobne temperature
• 1 žlica limonine lupinice

Pripravimo 'vodno kopel'. V posodo damo vročo vodo, ne preveč, da se ne bo dotikala vrhnje, in na njo postavimo drugo posodo. Vanjo damo jajca, sladkor in limonin sok in stepamo, da se sestavine združijo. Med neprestanim mešanjem kremo kuhamo dokler ne postane bleda in gosta. Vaše roke bodo na delu dobrih 10 minut, priporočam izmenjavanje leve in desne, da ne bodo mišice neenakomerne, nenazadnje gre za intenzivno delo. Ko ima krema željeno konsistenco, roke pa nas že pošteno bolijo, zmes odstavimo in precedimo, da se znebimo morebitnih drugic. Nato primešamo maslo. Mešamo toliko časa, da se popolnoma stopi. Dodamo limonino lupinico in kremo takoj prelijemo v pečeno podlago. Temperaturo pečice zmanjšamo na 180 stopinj in pito pečemo 10 minut.

Zadnji del pred ciljno črto je priprava beljakove 'kape'. 

• 4 beljaki
• 130 gramov sladkorja
• malo soli

Postopek je tukaj precej običajen. Beljake s soljo stepemo do polovice, dodamo sladkor in stepamo, dokler sneg ni trd in ob dotiku zmesi ne čutimo več delcev sladkorja. Sneg nato naložimo na kremo, lahko ga nabrizgate, če pa vam ni potrebno nikogar očarati s svojimi slaščičarskimi spretnostmi, priporočam kar hiter nanos z žlico in izgovor, da ste želeli bolj 'rustikalen' videz. Vse skupaj položimo v pečico za 10 do 15 minut. 

Če pite ne želite jesti v posodi za čokolino, priporočam, da jo pred serviranjem v hladilniku ohlajate vsaj 2 uri. Dober tek, pa da vam hlače še dolgoooo ne bodo preozke.

Dobila sem elektronsko pošto!

Avtorica: Tina, Sanja

V zadnjih časih bentim, ko se v Gmailovem zavihku na vrhu brskalnika pojavi številkica ena. Saj vsi vemo, kako smo veseli spodobne elektronske pošte z dejansko vsebino - samo da ni to kakršno koli smetje v obliki reklam, kuponkotovih ponudb, verižnih sporočil ali obvestil o neprebranih sporočilih na spletnem referatu fakultete. Ampak kaj, ko se je Ana C. iz Kuponkolandije ali karkoli je že ta čuden planet, v zadnjih tednih nekako izmuznila tistemu filtru, ki take nadloge avtomatsko vrže pod "promocije", in tako mi vsakič znova zastane srce ob ideji, da sem dobila nov mejl, potem pa je samo reklama. Ampak zadnjič!, zadnjič sem pa dobila nekaj konkretnega! Nekaj tako dobrega, da diši kar iz besed. Nekaj, nekaj ... ah, prav čarobnega. Ona zna. Mah, preberite si sami ...

Malinemalinemaline. Ena redkih dobrih strani poletja. Malinjak (uradno znan tudi kot Rubus idaeus) je tisti pikajoči zeleni grm, običajno rastoč v najbolj nedostopnem kotu vrta, ki ga obiščemo samo poleti, ko nas premami rdeče jagodičevje. No, ta grm je v bistvu precej uporaben, saj naj bi bili listi primerni za lajšanje »ženskih težav«, skrajno blagodejen vpliv pa naj bi imeli na nosečnice in porod  –dojenček v bistvu kar pade ven. Čaj iz listov malinjaka lahko nadomešča Linex in izvleček propolisa, marmelada iz plodov pa je fina tako na palačinkah kot na žlici. [Ja, v petem razredu sem imela govorni nastop opisa rastline. Ne, plakat, ki ga je spremljal, ni bil niti pol tako awesome kot je ta grm.]

In prav nemarno pujsasto bi bilo, če bi kilo malin požrla sproti med obiranjem, čeprav so takrat dokazano najboljše. In ker smo popoldan pričakovali goste, da bi mazohistično proslavili leto starosti več, je priložnost kar vreščala po malo packanja. Fotra in njegove marinirane perutničke sem poslala na vrt, kuhinjo pa spremenila v kulinarični približek soške fronte.

V kuharski bukvi družinskega poglavarja je sladica naslovljena kot Smetanovo pecivo, kar je malce zlobno, ker sploh ne gre za tisto slastno, oblaku podobno stepeno smetano, ampak za njeno manj seksi kislo sestrično. V bistvu gre za čisto navaden biskvit z oljem in kupom sadja. Simpl. Omenjeni zbornik ima praktično za vse sestavine merico jogurtovega lončeka (180 g), kar je precej luštno, ko pozabiš, kam si pospravil kuhinjsko tehtnico. Mater imam na sumu, da je med prepisovanjem receptov v svoj zvezek vse mere preprosto zaokrožila na primerno število lončkov.

Sladica za vile maline gre takole: ubiješ dve jajci, vtepeš dva lončka sladkorja in dodaš vrečico vanilijevega sladkorja. Ker smo se pripravljali na praznovanje rojstnega dneva, ga pri naši hiši seveda ni bilo, sem pa zato prvič spoznala uporabno vrednost novoletnih daril. Nekdo je v kilo belega sladkorja podtaknil nekaj celih vanilijevih strokov. Zadeva diši za umret in veliko bolj mi je všeč kot kupljeni paketki.

Nato precej gosti zmesi dodaš dva lončka ostre moke s pecilnim praškom in da se kuhinja ne spremeni v mlin, dodaš še lonček belega olja. Če se masa težko meša, se sme dodati še kakšna žlica mleka, sicer ''redčenje'' opravita dva lončka kisle smetane. Količina je primerna za velik pekač, za manjše piskre se merice dajo na pol, pa je.

In to je to. Zliješ v pekač in potrosiš z malinami (ali jabolki ali jagodami ali borovnicami – te so prav slastne s sladko biskvitno kombinacijo – ali breskvami). Maso lahko razdeliš tudi na polovico in sadje zakamufliraš vmes. Med peko naj zlata skorjica ne zavede; zaradi olja je biskvit precej težak in ga je potrebno dobro zapeči. Jaz sem ga sončila na 180° C približno pol ure.

Opozorilo: Nikar ne pozabite umiti rok, če med čaranjem v kuhinjo zaide pubertetnik, ki mu je nujno potrebno potlačiti nekaj mozoljev na nosu.

Limona


P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Ko zapojejo maline.

Avtorica: Tina

Na našem vrtu imamo za hišo v enem kotu posajene maline in ribez. Mala divjina našega vrta. Maline so namreč precej ofenzivne in iz leta v leto se širijo. Tam nekje globoko v njihovi notranjosti je pokopan tudi moj hrček. Dobila sem ga, ko sem bila stara 10 let, umrl je dve leti kasneje. Ime mu je bilo Dolfi in strašansko sem se ga bala. Jaz bi se z njim igrala in ga premetavala po rokah kot malo plišasto igračo, on pa je pogrizel vse, kar mu je prišlo pod zobe, vključno z maminimi zavesami, lončnicami in prsti vseh mojih prijateljev. Z Dolfijem sem imela kontakt samo, kadar sem mu čistila kletko, in sem ga precej nerodno transportirala iz varnega zavetja njegove hiške v kopalno kad. Tam je potem panično tekal gor in dol. Potem je nekega dne v hišo prišla Bona, Dolfi je imel svoj mir in potem je enega poletja umrl, ko sem bila na morju, brat pa ga je pokopal med maline.

Sedaj imam pa Bono. Stara je že 13 let, imela je že štiri operacije, a je še vedno tako vitalna, da se ljudje čudijo, ko jim povem, koliko je stara. No, Bona je pa udomačena. Spi na postelji, zjutraj se stisneva celo v žličko. In ko je bila Bona majhna, sem jo udomačila in premetavala po rokah in se z njo igrala. Oblačila sem jo v moja otroška oblačila in imeli sva modno revijo. Zato me Bona še dandanes ne mara preveč. Mislim okej, če nima druge izbire, sem tudi jaz dobra, ampak najraje se stisne k moji mami, ki, pazi to, sicer sploh ni ljubiteljica psov. Jaz imam pa res nesrečo. Očitno imam enega tistih sindromov, o katerem sem oni dan med napadom dolgočasja prebirala na Starševskem čveku [ultimativni slovenski forum, med branjem katerega je žulj na čelu zaradi te reakcije zagotovoljen]. Sicer je šlo za razmerje poročen moški - poročena ženska - njuna otroka v istem vrtcu - on zdolgočasen in v želji po zabavi - ona sicer neodločna, a potem ... No, pisanje te anonimnice se je bralo nekako tako kot roman Panika izpod peresa Dese Muck. In taka je zgodba med mano in Bono - jaz ji izkazujem vso možno ljubezen, ona se pa raje greje pri nogah mami, ki jo pol časa ignorira. Evo, ignoranca očitno pali.

No, ampak sladkarije, te pa vedno vračajo ljubezen. Znajo zacelit vse čustvene rane in bolečine in dolgočasne trenutke in utrujene trenutke, ko se vrneš iz službe, sesedeš na kavč in ohladiš misli z banjico sladoleda. Prejšnjo nedeljo se nama je pri gledanju nogometa pridružila še Ana, in ker nismo želeli tvegati, da bi naša ekipa izgubila (čeprav niti ne vem, za koga smo sploh navijali?!), smo si za vsak slučaj pripravili Čokoladno-malinove cupcakese.  

Najprej začnemo z mafini. Ravno te dni sem gledala en nov prispevek moje najljubše 'food-blogerke' Raize (Dulce Delight) in si zapomnila, da je biskvit, v katerem uporabimo sodo bikarbono in neko drugo kislo sestavino, zaradi kemične reakcije, ki nastane, bolj sočen in žmohten. Se mi zdi, da Američani kar precej uporabljajo to finto, sploh za te njihove torte, ki jih nikoli ne sočijo, ampak samo namažejo s kremami.

In ravno kot za nalašč sem v eni izmed Učilinih "kuharskih knjig" (mogoče bi bil boljši izraz zbirka receptov) našla recept za Čokoladni greh, kot se imenujejo teli mafini. Je pa tista klasična finta - zmešamo suhe sestavine v eni posodi, pa mokre sestavine v drugi posodi, nato pa vse skupaj na hitro skupaj, napolnimo modelčke in spečemo. Jaz sem naredila takole: 50 gramov masla sem vzela iz hladilnika in ga za kakšnih 20 sekund izgnala v mikrovalovko, da se je malce zmehčalo. Potem dodamo 100 gramov sladkorja in stepamo, da nastane kremasta zmes. Kakšno minuto ali dve je povsem dovolj. Dodamo še dve jajci in 125 gramov kisle smetane (jaz je nisem imela in sem jo nadomestila s 180 gramov jogurta). Potem pa pride na vrsto čokolada: jaz imam čokolado stopljeno kar na zalogo. To pri meni pomeni stopljena jedilna čokolada, ki ji dodam malce olja. Potem to čokolado uporabljam za obliv, za pisanje po tortah, zlila pa sem jo tudi v tole maso za mafine. Tam kakšnih 5 velikih žlic stopljene, sicer pa ne vem, naredite po občutku. V receptu sicer piše, da uporabimo 3 jedilne žlice kakava v prahu. V drugo posodo presejemo 125 gramov moke in eno jedilno žličko sode bikarbone, zmešamo in vmešamo k mokrim sestavinam (jaz sem kar z mešalcem). Če je masa pregosta, ji dolijemo malo mleka ali pa limonin sok. Moja masa je bila tako redka, da sem jo kar zlivala v modelčke, ni bila pa čisto tekoča. Pečemo 20 minut na 180°C in jih ohladimo.

Vmes se sprehodimo na vrt in naberemo sveže maline. Iz hladilnika vzamemo 250 gramov maskarpone sira, mu dodamo 2 žlici sladkorja v prahu in toliko malin, da je krema krasne rožnate barve, ne sme pa biti preveč tekoča. Mora biti čvrsta, da jo bomo lahko brizgali na mafine. Jaz se vsem globoko opravičujem, ampak res ne morem podati natančnih količin, ker včasih res samo kaj vzamem iz omare, stresem in si ne zapišem, koliko sem uporabila. Pa saj ... ko je okus dober in konsistenca štima, je to to. Kremo nabrizgamo na mafine, še dekoriramo (z nastrgano čokolado ali pa celimi malinami) in ... uživamo. 

Ter poslušamo Bonino moledovanje, da ona bi tudi cupcake ...

Krogličanje serijsko.

Avtorica: Tina

Zadnjič me je svakinja prosila, če lahko pripravim nekaj Jaffa kroglic, da se bodo z njimi posladkali otroci v vrtcu ob zaključku leta. Sem rekla 'seveda, ni problema', masa je itak hitro narejena, krogličanje pa odlična zaposlitev za roke, medtem ko misli letijo v nebo. No, potem pa drug dan prejmem klic, da so imeli roditeljski sestanek in so se starši prepirali o sladkarijah in o tem, kako otroci praznujejo rojstne dni in da pojejo preveč sladkorja. Ha. 

Jaz vem, od kje to izhaja. Od tule. Naj najprej razjasnim nekaj: tale Tarča je bila vsekakor nekaj najboljšega, kar se je zgodilo slovenski televizijski produkciji. In ogled bi moral biti obvezen v vseh vrtcih, šolah, pa ne za otroke, ampak starše! Po drugi strani pa ljudje (starši) v afektu po ogledu take oddaje začnejo panično mlatit naokoli in črtat vse, kar je slabega, brez nobenega premisleka in razumnega pristopa k stvari. To, da praktično noben otrok ne zna piti vode, vsi vase vlivajo le hektolitre sokov in drugih sladkanih pijač, ja, to je problem. To, da starši otroku, ki se v trgovini meče po tleh, kupijo vrečo bombonov, ki niso res čisto nič drugega, kot samo in zgolj sladkor, ja, to je tudi problem. Pa to, da se otroku, ko joka, ali ko se udari, ali ko doma trmari, ponudi čokolado, to je tudi velik problem, ki preraste v to, da povezujemo čustva s sladkorjem in se še kasneje v odraslosti v trenutkih obupa, žalosti, jeze, negotovosti, pa tudi veselja, nažiramo s sladoledom. Hello there, fellow emotional eater. 

Sama sem tudi šele v sredini srednje šole črtala vse sladke pijače in začela piti samo vodo. Dandanes jo čisto vsak dan spijem približno 3 litre. Odkar v večini sama skrbim in financiram (!!!) svojo prehrano, mi je tudi škoda namenjati dragocene € za sladkarije, ker so drage in definitivno bi morale biti še dražje. Čustveno prenajedanje pa ostaja problem.

No in tako razmišljanje je očitno doletelo tudi te nesrečne panične mame, da so otroci potem vseeno lahko uživali v kroglicah. Jaz še vedno trdim, da domače ni niti približno tako škodljivo kot industrijsko, sploh pa, če poješ nekaj z užitkom, ne redi, hehe. In pa seveda ... da so te sladke malenkosti res samo priložnostne. Rojstni dnevi, kakšna lepa nedelja in tako dalje. To je tudi cilj, ki ga jaz želim nekoč doseč. Saj bo, počasi.

Kot že rečeno - Jaffa kroglice. Zdaj sem jih delala že kar nekajkrat, postopek je res enostaven, kroglice so pa super mehke in sočne in meni so sploh super oblite v čokolado. Ker potem, ko pregrizneš ohlajeno in strjeno čokolado, te notri pričaka mehek nadev. Joj, kar lačna ratujem, ko tole pišem. Tokrat sem jih sicer samo povaljala v različnih čokoladnih koščkih in mandljih, ker bi se čokolada med otroškimi prsti najverjetneje stopila in povzročila precej ... umazanije, hehe.

Tako preprosto, da je veliko težje dejansko napisat recept, kot pa tole narest. 300 g zmletih piškotov, 150 ml pomarančnega soka, 1 vanilin sladkor, 2 veliki žlici pomarančne ali marelične marmelade (jaz sem dala pa tudi že slivovo), 2 žlici kakava in 1 rebro stopljene čokolade za kuhanje (med in naribano pomarančno lupinico pa sem jaz izpustila). Včasih dodam še malo limoninega soka, da je vse skupaj še bolj osvežilno. Vse zmešamo, damo v hladilnik za eno uro in potem .. krogljičamo. 

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Junij.

Avtorica: Ana

Junij je moj mesec. Je mesec, v katerem sem rojena in mesec, ko se začne moj najljubši letni čas - poletje. V nasprotju z mojo gostiteljico na tem blogu, imam rada vročino. To pomeni, da lahko grem na morje in se kopam v jezerih, da lahko nosim krila in obleke, brez tečnih žab in najlonk. Ob vseh teh dolgih, toplih in svetlih dneh se počutim svobodno. Poletje, še posebej junij, spremlja kopica lepih spominov iz otroštva, zato se zame poletja vedno začne s pozitivnim pričakovanjem in ščemenjem v trebuhu. Kakšne spomine bom pa letos odnesla s sabo, da me bodo greli naslednjo zimo?

Junij je tudi mesec češenj. Zdaj je zadnji čas, ko se te še najdejo, zato je tudi skrajni čas, da se speče kakšno pecivo s tem pregrešno dobrim sadjem. Za praznovanje maminega rojstnega dne v začetku tega meseca sem pripravila par različnih peciv, med drugim tudi češnjeve rezine s pistacijami. Recept sem našla v knjižici Sladki in slani zavitki in pite avtorice Alenke Kodele. Po njenih receptih sem delala že par drugih peciv in moram priznati, da so njeni recepti eni redkih, ki jih upoštevam dokaj dosledno. Recimo.

Da bo pečica dovolj segreta, sem jo prižgala na 180°C in se lotila dela. Doma sem imela pakirane slane pražene pistacije. Predstavljam si, da avtorica ni imela teh v mislih, vendar te sem imela pri roki in so v predalu čakale, da jih porabim. Torej sem jih oluščila in zmlela, da sem dobila 100 g mletih pistacij (80 g sem jih porabila za biskvit, ostale pa sem si shranila za kasneje za posip). Postavila sem jih v skodelico na stran. Stepla sem 130 g zmehčanega masla z 90 g sladkorja (vedno zmanjšam količino, ki jo priporočajo v receptih), vrečico vanilijevega sladkorja in ščepcem soli. Ročno sem primešala 180 g presejane moke, 4 žličke pecilnega praška in na koncu dodala pistacije. Mase je dovolj za 25*35 cm velik pekač, ki sem ga namazala z maslom, preden sem vanj vlila maso. Biskvit sem pekla 15 minut, ga vzela iz pečice in pustila, da se ohladi.

Za češnjevo kremo sem morala češnje ročno razkoščičiti, da sem na koncu dobila 1 kg očiščenih. Tega sem se lotila takoj, ko sem biskvit postavila v pečico. Očiščene sem skupaj z 2,5 dl vode zavrela. Ko sem čakala, da se to zgodi, sem skupaj zmešala vrečko vanilijevega pudinga, 50 g sladkorja in 0,5 dl vode, ki sem ga primešala vrelim češnjam in vse skupaj, med mešanjem, kuhala še 3 minute. Kremo sem enakomerno razmazala po biskvitu in vse skupaj postavila v hladilnik.

Pecivo sem naslednji dan odpeljala 100 km stran, zato ga nisem oblivala s smetano pred vožnjo, ampak sem jo dodala na koncu in zadevo pozabila poslikati. Zato si boste morali ta del enostavno predstavljati. ;) Torej, 250 ml sladke smetane sem stepla z vrečico vanilijevega sladkorja, jo namazala na češnjevo kremo in posula z nekaj mletimi pistacijami za okras in okus.

Namig za naslednjič, ko se bom peciva lotila. Rezanje peciva in postavljanje na krožnik je bilo kar izziv, zato vam priporočam, da češnje narežete na manj kot polovice in če imate pekač s snemljivim obodom (tak kot za torte), uporabite takšnega, bo lažje. Preden ga snamete, uporabite nož ali kaj drugega, da pecivo preventivno ločite od oboda, da kaj ne ostane gor.

Uživajte v zadnjih letošnjih češnjah, na kateri koli način že.

Kolo in karamela.

Avtorica: Tina

Prejšnji teden sem se začela vozit s kolesom v službo. Dovolj sem imela tega, da mi je vsak dan nekdo trobil, me kdo izsilil, da sem skoraj povozila kolesarja, ki se je vzel od bogvekje, potem, ko me je pa še nekdo nadrl, zakaj parkiram na prostoru, ki je rezerviran za stranke (pa to sploh ni res!), sem imela pa res dovolj. In sem si rekla, da se bom začela vozit s kolesom. 

O tem, da bi kolo postalo moje primarno prevozno sredstvo, sem razmišljala že pred tremi meseci, ko sem sploh začela delati na trenutni lokaciji. Ampak časovno ne bi profitirala in potem sem razmišljala še o vročini in dežju in avto se mi je vseeno zdel boljša in bolj udobna opcija. Ampak šele sedaj, ko se vsak dan vozim s kolesom, dejansko vidim da - časovno (vsaj zjutraj) mi kolo ne vzame čisto nič več časa. Poraba bencina je odlična (torej nična) in s tem se tudi najbolj tolažim, ko se tudi s kolesom zapletem v ... nelagodne situacije.

Drugače se mi zdi, da je kultura voznikov do kolesarjev precej na nivoju. Večina ti lepo ustavi, te spusti čez prehod in tako dalje. No, zadnjič pa sem uspela naletet na eno pacientko. Žal me je ujela ravno na vrhuncu vročinskega vala, ki nas je zajel prejšnji teden in končalo se je tako, kot se je končalo - predvsem z enim kupom počenih živcev in visokim, zelo visokim srčnim utripom. Peljala sem se namreč iz faksa do službe, tam mimo DURS-a, lepo po desni strani, na kolesarski stezi, ko se omenjena gospa pripelje iz parkirišča in se postavi popolnoma ob rob ceste, zavijala je levo na precej prometno cesto, torej je jasno, da je čakala kar nekaj časa, da je imela možnost zaviti. Postavila se je seveda na celo kolesarsko in čez cel pločnik, tako da bi morala jaz zaviti močno na cesto, da bi jo obvozila. 

Gledala me je, ko sem se peljala proti njej. Potem me je gledala, kako sem se z vso hitrostjo ustavila tik ob njenem avtu, res, manjkala sta 2 cm, pa bi se je dotaknila. Gledala me je, kako sem ji z roko nakazala, če se lahko umakne pol metra vzvratno, da zapeljem mimo. Potem me je gledala, kako sem z desnico pokazala sredinec. Gledala me je tudi, ko sem se ji s kolesom zapeljala pred avto in tam stala nekaj časa. Medtem sem sama gledala naokoli in si mislila, da je očitno še najboljši način brez stresa, če se na delo kar teleportiram. Upam, da me je gledala v ustnice tudi takrat, ko sem ji zaklicala, da je "krava zabita" in potem sem šla. 

Hja, zadnjič je naš najljubši Dolenjec ugotovil, da se z mano ni za hecat kadar a) sem hudo lačna, b) [cenzura] in c) mi je zelo vroče.

Več sreče prihodnjič.

Včeraj smo bili na praznovanju rojstnega dne in spekla sem sledečo torto, ki je v resnici sploh nisem pekla. Čokoladno-bananina torta s karamelnim prelivom.

V prvi polovici tega leta sem spekla toliko tort s biskvitom, da se mi v zadnjih časih le-tega nikakor ne da spet uporabljati. Zato se raje zatečem k drugim alternativam - tokrat je bila to piškotna podlaga. Uporabila sem 250 gramov piškotov, ki jih zmeljemo, da nastanejo fine drobtine, in 125 gramov masla, ki ga stopimo in z njim prelijemo piškote. Potem vse skupaj dobro premešamo in razporedimo po pekaču premera 26 cm ter fino potlačimo. Postavimo v hladilnik.

Recept za kremo sem našla pri Ani. Prilagodila sem le količine. Za prvo plast čokolade sem uporabila 400 ml sladke smetane, ki sem jo stepla. Potem sem ji dodala 250 gramov maskarpone sira in vse skupaj še malo stepla. Na koncu sem vmešala še 250 gramov stopljene čokolade - ne sme biti prevroča, čisto hladna pa tudi ne, saj se drugače ne vmeša lepo v smetano. Mlačna bo ravno pravšnja. Vse dobro premešamo in vlijemo na piškotno podlago. In veselo v hladilnik.

Druga plast kreme je bananina krema. Spet sem stepla 400 ml sladke smetane, ji dodala 300 gramov bananinega jogurta, v mikserju pa zmiksala 2 banani, ki sem jima dodala eno vrečko želatine v prahu (prej jo seveda namočimo v vodo, da nabrekne) in pol zavitka instant želatine iz Hoferja. Dodala sem tudi en pljunek limoninega soka. Banane dobro zmiksamo, potem pa kar hitro z njimi v smetano in jogurt, saj se zmes res ekstremno hitro prične trditi. Vse dobro premešamo in prelijemo na čokoladno plast. Poravnamo in pustimo v hladilniku čez noč. 

K banani paše karamela, zato sem čisto po občutku stopila nekaj sladkorja, količine vam ne znam povedati. Ko se nastala karamela, sem ji dodala 1 dl vroče sladke smetane, da je nastala karamelna omaka. Ko se je malo ohladila, sem z njo prelila torto, ampak ta omaka se ne strdi popolnoma, nastane pa precej gosta. V bistvu je še kar dobro izpadlo vse skupaj.

Dekorirala sem z lešniki, oblitimi s čokolado in s karamelnim gnezdom. Po napotke, kako ga ustvariti, se obrnite na tale čudovit blog.

Zdaj pa letim v službo ... še vedno s kolesom.

Izzivi.

Avtorica: Tina

Jaz sem človek večnih projektov. Projekt brez sladkorja, projekt prehranjevanja samo do 17. ure popoldne, projekt ne-grizenja nohtov, projekt vsakodnevnega športnega udejstvovanja, pa različni enomesečni športni izzivi, v glavnem, spisek se ne konča. Zabavno bi bilo, če bi si dejansko zapisovala, koliko takih projektov mi uspe do konca realizirati ... občutek imam, da se spopadam s hudo klavrno statistiko. Je pa res, da sem sama sicer po naravi hudo len človek, ampak res, tukaj govorim o lenobi višje stopnje. Sposobna sem se zasedet pred računalnikom, zaležat pred televizijo in depresivno jamrat, kako je vse grozno in kakšno bedno življenje imam. Ampak nekako mi je v zadnjih letih uspelo priti do spoznanja, da imam v življenju v resnici samo dve možnosti: a) jamrati, kako je vse narobe in posledično vzeti stvari v svoje roke in kaj spremeniti ali b) jamrati, kako je vse narobe in najedati vsem okoli mene. In tako mi taki izzivi pomagajo, da svoje življenje vsaj malo vzamem v roke in vanj vnesem nek red, ki ga sicer tako zelo obožujem.

Zakaj to sploh pišem in govorim? Zadnjič sem dobila konstruktivno kritiko, da je tale moj blog super, ampak da moji bližnji pogrešajo malce več pisarij in ne zgolj receptov. In tako pridemo do te točke, ko nakladam o nepomembnih podrobnostih mojega življenja. Marsikomu se po mojem mnenju moji neskončni projekti zdijo ... smešni. Še meni se zdijo smešni, sploh po treh dneh, ko klavrno propadejo. Ampak ta teden sem se spet odločila za enega novega, gre pa takole: vsak teden speči/skuhati nekaj novega in to objaviti na blogu. Da bodo objave malce bolj frekventne. Sem pa pripravila tudi še eno (oz. v resnici dva) presenečenje, ki pa naj zaenkrat še ostaneta skrivnost. Vse ob svojem času.

In tako pridemo do današnjega recepta. Že zadnjič sem omenjala Čašo sladkega in danes sem končno uspela tudi nekaj pripraviti. Meni so te sladice v kozarčkih super - hitro so pripravljene, ni bojazni, da bi se kaj razlilo, ko odstranimo obroč, nešteto je kombinacij, v glavnem, super. In tako je danes na spored prišla kombinacija višenj in čokolade - Čokoladna krema z višnjami.

Priprava je preprosta, res pa je, da zahteva malce več časa, da se vse skupaj ohladi in da na koncu štima. Začnemo s čokoladno kremo: v kozici zavremo 2 dl sladke smetane in v njej stopimo 100 gramov temne čokolade. Če vam je pregrenka in si želite bolj sladkega okusa lahko uporabite tudi mlečno. Dobro premešamo, da se čokolada lepo stopi in nastane homogena zmes. Potem ohladimo na sobno temperaturo, vmes večkrat premešamo. Potem stepemo še 2 dl sladke smetane, lahko jo stepemo kar čvrsto, in ji primešamo čokoladno zmes. Nadevamo v kozarčke. Jaz sem uporabila 6 kozarcev za šampanjec. Postavimo v  hladilnik, naj se dobro ohladi. 

Potem se lotimo višenj: 200 gramov višenj in 150 ml višnjevega kompota kuhamo, dokler ne zavre. Potem vmešamo zmes 50 gramov sladkorja, 15 gramov škroba in 50 ml vode. Kuhamo 3 minute, da se zgosti in ohladimo. Nadevamo v kozarčke nad čokoladno plast. Postavimo v hladilnik, da se dobro ohladi. 

Na koncu stepemo še 2 dl smetane in okrasimo po želji. To je vsa umetnost.

Nakupovalni listek: 6 dl sladke smetane, en kozarec vloženih višenj, 100 gramov temne/mlečne čokolade, 15 gramov škroba, 50 gramov sladkorja.

Tako, pa pojdimo pogumno naprej v nov delovni teden ...

Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Čizkejk.

Avtorica: Tina

Ura je pol šestih zjutraj, moje telo se že zadnja dva tedna takole zbuja pred budlko, in oprostite mi, če moje misli niso najbolj nabrušene. Veste, občutek, ko človek odpre oči pred budilko, je zanimiv. Prva stvar je ta, da ti niti ni najbolj jasno, kateri dan sploh je. Zvonjenje budilke ti najbrž kaj hitro da vedeti, da vstajaš pod prisilo, kar lahko enačimo s tem, da je treba v službo. Brez budilke pa so misli za trenutek prepuščene interpretaciji. Kateri dan je? Kateri del dneva je? Koliko je ura? Zakaj budilka ne zvoni? No ... vse to je hitro rešeno s pogledom na uro. Potem pa naprej ... ali naj vstanem? Naj še malo poležim? Borba je huda, ampak misel na to, da me zbudi nehumano tuljenje budilke je veliko težja od tega, da kar vstanem in postorim kaj, za kar mi bo popoldne tako ali drugače zmanjkalo časa.

In sedaj sem tu.

V soboto pa sem bila v zidan'ci. Dva avtomobila z ljubljansko registracijo sta onesnažila malce dolenjskega zraka in slavilo se je dolgo in obilno. Moja najljubša oseba pod soncem je praznovala rojstni dan. Sladki program je bil obsežen in izjemen, šel je pa nekako takole. Slavljenčeva mama se je že zjutraj odpravila v lokalno pekarno po mini krofke in rogljičke, ki so naravnost za umret.

Tudi naša mati se je menda že zjutraj vrtela po kuhinji in obljubim vam, da pridobim recepturo za tisto pehtranovo potico, ki je vredna vsakega greha - sveža se je pa še premaknila na vrh mojega seznama jedi, ki jih želim jesti tik preden umrem.

Za spremljevalni program so bile mišljene tudi Jaffa kroglice, ki so v oblici vsega drugega ostale malce zasenčene, ampak pojedli smo jih tako ali drugače, če ne v soboto pa včeraj po kosilu in tudi one se bodo v prihodnjih dneh znašle tule gor.

In premaknimo se torej končno do zvezde večera: Cheesecake, sirova torta, sirovo-skutna torta, tole slednje bo kar najbolj pravilno.

Stvar je taka, da jaz nisem najbolj navdušena nad ameriškimi pogruntavščinami. Njihova preprostost me plaši, lenoba njihovih iznajditeljev se mi gabi, vse skupaj pa je na koncu tako ali drugače velikokrat ... zanič. Sem se enkrat lotila Red velvet cake in ne pomnim, kdaj v življenju sem jedla še tako ogabno torto. In glavni krivec za to je bil prav cream cheese oz. kremni sir. Philadelphija oz. kakšen drug cenejši ekvivalent. In potem po celem tednu prebiranja receptov za cheesecake in kombiniranju, končno najdem zadovoljivega, v nadevu pa so omenjeni trije lončki kremnega sira. Že sama misel na to me je ... nasitila. Pa sem si rekla, bom jaz poskusila malce po svoje. In sem res zamenjala en del kremnega sira za skuto in nastala je sicer malce kompaktnejša, ampak v kombinaciji z goznimi sadeži zelo dobra torta.

Gre pa takole. Najprej se lotimo podlage. 250 gramov polnozrnatih piškotov sem zmlela v multipraktiku, medtem pa v posodi na štedilniku stopila 125 gramov masla, ki sem mu dodala malce cimeta. Potem sem maslo zlila k drobtinam, dobro premešala, dodala malo ruma, stresla v tortni pekač premera 26 cm, ki sem ga prej obložila s peki papirjem, in z roko vse dobro potlačila ob dno. Tudi še se podlaga zdi malenkost suha - jo bo že tudi nadev še dodatno navlažil. Podlago postavimo v hladilnik.

Jaz sem jo sicer pustila čez noč, ampak mislim, da ne igra hude vloge dejstvo, ali je v hladilniku pol ure ali eno noč. V vsakem primeru se lahko lotimo nadeva. V posodo sem dala 400 gramov kremnega sira (kupila sem ga v Lidlu) in 500 gramov pasirane skute (prav tako Lidlove). Dodala sem 150 gramov sladkorja (od tega sta bila zraven dva vanilijeva sladkorja, ampak skupna količina še vedno 150 gramov), vlila zraven še malo koncentrata limone in vanilijeve esence. Vse sem dobro zmiksala, da je nastala gladka zmes. Potem sem dodala 3 jajca in še malo zmiksala, da so se lepo vmešala. Ampak zmes ne sme nastati penasta in rahla, še vedno mora biti gladka. Potem jo samo vlijemo v pekač in pečemo slabo uro na kaj pa vem, tam nekje med 160 in 170 stopinj C. Jaz sem začela na malce večji temperaturi, potem sem vmes malo znižala, potrebno je opazovati, kako se torta obnaša. Ko enakomerno porumeni, ko je na otip skorja zapečena in kompaktna, takrat je to to. Pa ne se ustrašit, med peko torta kar naraste, ob ohlajanju pa se spusti nazaj dol. Ko je torta pečena, jo najprej pustite še malo v pečici s priprtimi vrati. Potem naj se ohladi na pultu in šele potem lahko roma v hladilnik.

Sledi pa še preliv iz gozdnih sadežev. Jaz sem uporabila 750 gramov zamrznjenih gozdnih sadežev. Po navodilih Huferke sem jim dodala 100 gramov sladkorja, za 120 ml mešanice limoninega soka in vode ter dve žlici škroba, malce pokuhala in vse skupaj prelila čez torto. To je potem celo noč počivalo v hladilniku. Zmes se je zgostila, nastal je tak sirup, ki pa se je razlil čez torto, ko smo sneli obroč. Ni bilo nobene tragike, ampak potemtakem lahko ta preliv pustimo tudi kar v ločeni posodi in ga samo dodamo na vsak kos posebej, bo mogoče še bolj smiselno. Za strjen nadev iz gozdnih sadežev bi bilo pa potrebno dodati bodisi želatino, ali pa gozdne sadeže zakuhati v vanilijev puding (kot to delam za malinino torto po receptu moje mami, ki pa ne vem, če se je že imel priložnost znajti tu zgoraj). 

Kakokoli že, bilo je odlično, jaz sem zraven ponudila še žlico stepene smetane. Nomz na kvadrat.

Kvašeni marmorni kolač z višnjami

Avtorica: Tina

Zunaj je že prav vroče, doma na nočni omarici pa počiva odlična knjižica Čaša sladkega Alenke Kodele (mimogrede - Založba kmečki glas zadnje čase izdaja občutno boljše kuharske priročnike, tako vizualno kot tematsko so izjemne! Čašo sladkega si prav moram kupiti, trenutno jo imam sposojeno iz knjižnice, prav tako pa sem investirala v Gozdno kuhinjo Petre Kavšek, ki jo zelo zelo priporočam), jaz pa sem zadnjič vseeno zamesila kvašeno testo (nekako ga bolj povezujem z zimo in hladnimi meseci, ne vem, zakaj) in se zopet podala na "boj" z recepturo v Ramini knjižici receptov. Problem je ta, ker se takih receptov kar malo bojim, nikoli ne vem, kaj bo na koncu uspelo. Če ne drugega pa lahko vsaj vam ponudim izboljšavo in napotke, da bo sladica še boljša.

Pa saj v resnici ni tale marmorni kolač noben bavbav - gre takole:

Najprej zamesimo kvašeno testo. Jaz v KitchenAida presejem 550 gramov moke, malo posolim, premešam. Potem pa v manjši posodi raztopim 80 gramov masla in dodam 80 gramov sladkorja, 2,5 dl mleka, 30 gramov kvasa. Zmes ne sme biti prevroča, zato maslo raztopite samo toliko, da se raztopi, ne sme biti prevroče. Dodam še 2 rumenjaka, vse premešam. Vklopim KitchenAida in med mešanjem počasi vlivam mokre tekočine v moko, da se vse dobro zgnete. Ko je testo mehko in voljno, ga razdelimo na polovico - eno polovico damo vzhajati, drugi pa primešamo 50 gramov kakava, ki smo ga raztopili v malo vode (ampak res malo, jaz sem je dala preveč in sem potem morala dodati še kar nekaj moke). Obe testi naj vzhajata, da se njuna količina podvoji.

Potem razvaljamo najprej belo testo (lahko pa tudi najprej čokoladno) na en centimeter debeline, premažemo z vodo, potresemo z višnjami v kompotu (jaz sem uporabila kar en kozarec, ne vem, kolikšna je količina, kupila sem jih v Hoferju), ki smo jih odcedili. Preložimo z drugim testom, ki smo ga razvaljali na enako velikost. Potem pa vse skupaj zavijemo od obeh strani proti sredini. Premažemo z beljakom, ki nam je ostal in pustimo vzhajati. Pečemo približno 40 minut na 180°C.

Ohlajen kolač lahko prelijemo s čokolado ali potresemo s sladkorjem.

Še migam.

Avtorica: Tina

Moj brat je imel pretekli vikend rojstni dan in planeti so se poravnali natanko tako, da mi nič ni uspelo, kot je bilo načrtovano. Najprej sem se lotila enih pomarančnih kroglic po receptu iz ene Ramine knjižice, ki sem jo dobila za nagrado, ker sem zbrala zadostno število črtnih kod. Eeeee, napaka. Ne vem, zakaj me nikakor ne izuči, da ravno taki recepti (poleg tistih iz raznih poljudnih ne-specializiranih revij) kar kličejo po neuspehu. Mislim kot izučeni slaščičarki bi mi moralo biti jasno, da 25 dag margarine, 2 dl pomarančnega soka in 1 dl smetane v kombinaciji z zgolj 300 g suhih sestavin ne bo obrodilo nič dobrega. No, na koncu je vseeno nastalo tole ...

Ponesrečenčki.

Recepta ne bom objavila ker gre nekako takole: zmeči v posodo vse, kar najdeš v omari s slaščičarskimi sestavinami. Notri je od mleka v prahu, do kokosa in zdrobljenih piškotov ... No, sem vsaj izpraznila vse tiste na pol porabljene paketke tega in onega.

Sedaj pa k zvezdi večera. Danes sicer dobim recept za tisto pravo Prekmursko šarloto, do takrat se bomo pa morali zadovoljiti s tem receptom iz knjige 1000 Backideen, ki sem jo enkrat za 6 € kupila v Frankfurtu. Pustimo ob strani to, da je popolnoma v nemščini, moje znanje pa je po 30 začetnih urah tečaja ostalo tam nekje na nivoju 'Ich heisse Tina'.

Torej, Šarlota.

Stvar je v resnici preprosta - spečemo rulado pa najljubšem receptu. Lahko je to tista klasična 5 jajc, 5 žlic moke, 5 žlic sladkorja enačba, nadevamo pa s slivovo marmelado. Lahko naredimo tudi orehovo rulado. V glavnem, karkoli želite. Postopek je enak pripravi biskvita: jajca in sladkor penasto stepamo (z ročnim mešalnikom najprej sneg s polovico sladkorja, potem še rumenjake s preostalim sladkorjem) in nato počasi z metlico vmešamo presejano moko. Pečemo 10 minut na 180°C. Šala mala. Nadevamo, zvijemo in tesno povijemo v folijo za živila in naj roma v hladilnik za kakšno uro.

Potem si izberemo poljubno posodo, ki naj bo čim bolj okrogla. Tale moja je imela ralo ravnega dna, zato je tudi vrh šarlote malo raven. Obložimo jo s folijo za živila. Ko je rulada ohlajena, jo narežemo na koščke in z njimi obložimo posodo. Na koncu se gremo malo sestavljanke, da zadelamo kolikor je mogoče.

Sledi krema. Tale moja je šla takole: 3 jajca, sok 5 pomaranč in 1 limone, 9 listov želatine, 100 gramov sladkorja. Želatino namočimo v mrzli vodi. Medtem stepamo rumenjake in sladkor nad soparo. Naj se sladkor stopi in zmes dobro naraste, vendar ne sme zavreti. Posebej beljake stepemo v sneg. Želatino po 10 minutah namakanja rahlo ožamemo in raztopimo v segretem soku pomaranč in limone. Malo ohladimo. Nato pa samo "sestavimo vse skupaj" - rumenjakovo zmes in pomarančni sok z želatino, na koncu vmešamo še beljake. Zlijemo v z rulado obloženo posodo, postavimo v hladilnik in pozabimo za eno noč. Brez skrbi, zmes se bo strdila.

Ker je bila moja posoda dokaj velika in krema ni zapolnila vsega, sem stepla še malo smetane in zapolnila praznino. 

Ko sedaj gledam mojo sliko in tisto, v knjigi, vidim, da krema ni bila popolnoma taka, kot bi morala biti. V receptu namreč ni omenjenega stepanja rumenjakov nad soparo, razen, če se je ta del izgubil s prevodom.

Kakorkoli že, naslednjič poskusim še z orehovo rulado in čokoladnim polnilom - kakšen čokoladni mousse bi se odlično podal.

Bumbar in da haus.

Avtorica: Tina

In spet se je zaprl v kuhinjo brez vrat, si nadel predpasnik z rožastim vzorcem in z Edit Piaf na ušesih scompral še eno pito. Pravi mali gospodinjec. Gora posode je, seveda, ostala nedotaknjena in tako sedaj legam k počitku z eno veliko željo, da se v teh osmih urah brezskrbnega spanca zgodi čudež in se zjutraj zbudim in je vse čisto, ha. 

Blazno sem vesela, ko vidim, da je moje darilo tako super uporabno in uporabljeno, malce manj se veselim poletja in morja in celulita poledic vseh teh dobrot, ampak ... saj sem danes prekolesarila 33 kilometrov in poskušala prilezti celo na Janče. Neuspešno. Nekateri cilji morajo ostati neosvojeni, da nam ni preveč dolgčas, aneda.

Sicer pa mi je včeraj dalo misliti pisanje cenjenega kolega in prav zares se poigravam z idejo, da si za določeno časovno obdobje postavim izziv in pišem malce bolj ... redno. Bom še razmislila. Problem nastane pri samem konceptu - zelo hudo bi mi namreč bilo, ako bi bila primorana objaviti neko pisarijo in jo ne zaključiti z recepturo. No, kot pravim, bom razmislila. Je pa res, da vaja dela mojstra in zakrnele misli in artritični prsti potrebujejo razgibavanje in vadbo. Vaja dela mojstra. In tako naprej.

Ne bom dolgovezila, teden je bil naporen, vikend še bolj (hranaaaaaJančehranaaaaaaa), gremo k receptu, ki ga bom kar po spominu (noge me preveč bolijo, da bi se sprehodila do knjižne omare) naklofala in vam ga prepustila v uporabo. Dežurni slaščičar še vedno vztrajno zavrača moja vabila, da bi na tem blogu gostoval ne le s kuhalnico, ampak tudi s peresom, mnja.  

Kako se že reče tej zadevi ... Em, zaprta pita z orehi!

Najprej se lotimo testa: v multipraktik presejemo 60 gramov sladkorja v prahu in 220 gramov moke. Dodamo 110 gramov masla, ki smo ga narezali na kocke, in vse zmiksamo v multipraktiku - z rezilom. Tako da nastane suha, drobtinasta zmes. Zmes pretresemo v posodo, dodamo 2 rumenjaka, naribano lupino ene limone, ter nekaj mleka - toliko, da lahko testo zamesimo in da se vse sestavine povežejo. Testo zavijemo v folijo za živila in damo v hladilnik za eno uro.

Medtem se seveda lotimo priprave nadeva. 150 gramov kristalnega sladkorja in 1,5 dl vode damo v posodo in segrevamo, da prične vreti. Vmes malce premešamo. Potem pustimo, da zmes vre na srednji temperaturi, dokler ne nastane karamela. Zdaj ... ta proces zna biti malce dolgotrajen, pa tudi ... karamelast. Karamela je taka sitna zadeva in ne posreči se vedno. Nama se je vmes ves sladkor ponovno skristaliziral, začel karamelizirati, bil seveda še povsem v kepah in grudicah, ampak nekako nama ga je uspelo prepričati. Če ne prej, pa takrat, ko se karameliziran sladkor zalije s 1,5 dl smetane, da nastane omaka. V zmes dodamo še eno žlico medu ter 170 gramov nasekljanih orehov in pustimo, da se ohladi. 

Testo razvaljamo, eno tretjino pa pustimo, saj bomo z njim pokrili testo. Položimo ga v model, napolnimo z nadevom, rob namažemo s stepenim jajcem, prilepimo še pokrov, premažemo še po vrhu in pečemo na 180°C približno 40 minut.

Dobro, ampak sladko. Torej dobro.

[Recept: KLIK]

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.