Proteinske ploščiče s koščki čokolade s konopljinimi semeni

Se tudi vam zdi, da letošnji december mineva ekspresno hitro? Ja, saj vem, da to rečemo vsako leto, ampak letos se mi zdi zadnji mesec leta še posebno hektičen. Tako zelo, da sem skoraj pozabila, da me v omari čaka še čokolada s konopljinimi semeni, ki jo moram porabiti.

Neznanci in kostanjevi piškoti

Rada opazujem ljudi. Zanimivi smo. Vsi tako drugačni, pa vseeno vsi tako enaki na nek način. Včasih, ko je dovolj toplo, se rada usedem na kakšno klopco in opazujem mimoidoče. Kako so oblečeni, kaj počnejo, s kom se pogovarjajo, opazujem njihovo mimiko in telesno govorico. Včasih si zamišljam, kaj počnejo v življenju, kdo so, kakšen karakter imajo ... Zanimivo je, ker vidim ljudi, ki so tako drugačni od mene, od moje družbe, od ljudi, s katerimi se obkrožam. Včasih so to ljudje, s katerimi si ne bi želela biti v stiku, spet drugič me pritegnejo in bi jih najraje ogovorila, spoznala, ugotovila, kdo so, kakšen je njihov pogled na svet.

Pred nekaj tedni sem poslušala en Ted talk o tujcih in kaj nas lahko naučijo. Gospodična je razlagala o tem, da se neznancev večinoma izogibamo, saj nikoli ne veš, kdo ti lahko kaj naredi.

Vipava, part 1

Tam nekje v sredini aprila nas je Bratinov povabil k sodelovanju na festivalu Okusi Vipavske 2016. Že lani sem zasledila, kako so nekateri kulinarični blogerji sodelovali v čudovitem ambientu dvorca Zemono in samo upala sem, da bo še katera od Bormašinc za akcijo. In res, prvi majski vikend smo Bernarda, Sanja in moja malenkost preživele hudo delovno. Napele smo možgančke in povprašale brbončice, s katerimi okusi bi razvajale zahtevno publiko. Malce lažje delo smo imele, ko sta nam kot glavni sestavini bili določeni ovčja skuta in med, še lažje pa smo se še vse pod vplivom našega testeninskega tematskega sklopa hitro odločile, da pripravimo sladek kakavov raviol. Ker naju je z Beti najin čokoladni raviol tako zelo navdušil, pa še mislile smo si, da bo primorsko občinstvo navdušeno nad pašto, tako kot naša Ana ... 

In res so se okusi odlično ujeli. Kakavovo testo z nadevom iz albuminske skute z orehi ... vse skupaj v, tako kot je spesnila Beti, medeni kopeli.

Testenine: Čokoladni ravioli

Ha, ponavadi sem jaz tista, ki včasih kakšno izmed Bormašinc malce okaram, da je pozabila, na našo krasno razpredelnico, kjer je zapisano, kdaj je katera na vrsti za objavo recepta. No, danes pa bom kar sebi privoščila eno okrog ušes. Ura je 21:08, sedim na mini kavču v apartmaju v Barbarigi, precej pester dan je za mano in šele sedaj mi je kapnilo, da smo že devetega in da se v razpredelnici svetlika moje ime. V opravičilo lahko dodam to, da smo dopoldne uspešno prvič prevozili večje število kilometrov z našo deklino. Carinik je pogledal njeno osebno izkaznico, zagotovo si je mislil, da je fant, ona pa ga je gladko zignorirala.

Babyshower presenečenje in cakepops-i

Prejšnja nedelja je bila posebna. Tako za nas, povabljene, kot za bodočo mamico Tino. Dva meseca priprav, usklajevanj in bolj ali manj uspešnega prikrivanja s strani bodočega očka Denisa, so se udejanjile v zabavi presenečenja, ki smo jo prav po slovensko prekopirale od 'bolj naprednih' američanov. Ah, vsak izgovor za dodatna darila je dober in se ga kot tipična predstavnica ženskega spola držim bolj kot vaški pijanec svojega zadnjega piva. Torej, baby shower it is!

Tinin baby shower je bil moj prvi. Baby shower seveda! Če dobro pomislim, ima sicer otroke kar nekaj mojih prijateljic in sorodnic … hm … so mogoče pričakovale, da bom jaz kaj organizirala?!? Okej, trenutek tišine. Ah, bi pa dale kakšne bolj konkretne namige. Vsega pa tudi ne morem razbrati med vrsticami. Se jim bom očitno morala oddolžiti s kupovanjem daril v času odraščanja njihovih malčkov. No, pri Tini nismo zamočile, saj je vso organizacijo odlično vodila Tjaša, Tinina dolgoletna prijateljica in edina mamica, ki je bila med ostalimi nevednimi edina primerna za organizacijo takega dogodka, ki bi se ga ostale verjetno lotile na tisoč in en 'neustrezen' način.

Bodoča mamica je cel mesec živela v zmoti, da gre prav tisto nedeljo na nogometno tekmo. Vse smo bile sicer v dvomih, da so na zabavo povabili 'tapravo' Tino, saj tista 'naša' nikoli ne bi šla na nogomet. V živo in na mraz?! Ne, ne, pa ne 'naša' Tina. Ko smo razjasnili dvome in njen pristanek na športno popoldne opravičili z nosečniškimi možgani, ki nam vsem mešajo štrene že dobrih 7 mesecev, smo lahko nemoteno nadaljevali priprave. Pa da se razumemo, tekma, na katero je bila povabljena Tina je bila izvedena v soboto in bodoča mamica jo je gledala po televiziji. Medtem ko si je Denis pogrizel nohte na obeh rokah in nogah, je gospa noseča neprizadeto mislila, da bo pač jutri še ena. Ista. No, kaj sem vam rekla! Zdaj razumete naše dvome?

Zabava je torej uspela, Tinina zmedena faca, ko nas je videla na hodniku, vse iz različnega obdobja njenega življenja, punce, ki se med seboj še nikoli nismo srečale, a smo stale tam in jo, z rahlo rosnimi očmi, zaradi prehlada seveda ;), gledale in jo prav nečloveško objemale, pa je to potrjevala. Z Bernardo sva se, prav po Bormašinsko javile za pripravo sladic. Na jedilniku so bili Nutellini cakepopsi in limonino makovi mini mafini. Precept za prve sledi danes. Kdaj bo na vrsti drugi, pa je odvisno od 'lenobe' in zaposlenosti naše velenjske Pike Nogavičke.

 

[yumprint-recipe id='82']

 

Kaj je bolje od ene rojstnodnevne torte? Tri!

Letos je moj gospod dobil za rojstni dan tri torte v 10 dneh. Prvo, Pavlovo, mu je pripravila sestra, ki je zelo domača v kuhinji in vedno pripravi kakšno slastno jed. Moram jo nahecat, da kdaj gostuje na bormašinci s kakšnim receptom. Sestra je Pavlovo torto (Tinin recept najdete tu) pripravila za družinsko rojstnodnevno kosilo. Peke druge sem se lotila jaz, ko sva v najino novo stanovanje na obisk povabila par prijateljev. Ker ponovno nisem imela pretirano veliko časa, se je torta sprevrgla v sladico v kozarcu, saj sem biskvit pekla v prevelikem pekaču, nato se mi pa tudi krema ni strdila, kot bi se morala. Pa nič zato! Nobena sestavina ni šla v nič. Biskvit sem natrgala na majhne koščke in z njimi napolnila kozarec, jih polila s čokoladno kremo in pokuhanimi jagodami. Ni ravno najlepša sladica, je bila pa vseeno dobra. Če se vam kdaj kaj podobnega pripeti, nikar ne mečite svoje ponesrečene kreacije stran, ampak jo uporabite kako drugače. Sladice v lončku so tako ali tako moderne. ;)

Maren!

Med tem, ko se Sanja igra turistko v Londonu, se jaz igram turistko doma. Na obisk je prišla moja nemška prijateljica Maren. Spoznali sva se leta 2012 v Sevilli, obe na Erasmus izmenjavi. Prvič sem jo videla na predavanju pri predmetu Cine y literatura in takoj sem poštekala, da ni kot ostali Erasmus študentje in da bi ona lahko bila popolna zame. V nasprotju s pričakovanji družbe moj primarni cilj obstoja namreč niso alkohol, zabave in neprespane noči, in Maren mi je bila usojena.

Po Sevilli sva prehodili kilometre in kilometre, jecljajoč med iskanjem španskih besed. Sedaj se sprehajava po Sloveniji, ona v tekoči španščini, jaz malo manj, a sporazumeva in razumeva se kot da ne bi nikoli zapustili Seville. Lepo je. Lep je občutek, da z določenimi ljudmi, ki so ti namenjeni, lahko navkljub dvema letoma abstinence nadaljuješ točno na isti točki, na kateri si se razšel. In Maren si je ob prihodu zaželela torte. 

                

Danes bom malo pisala

Dolgo že nisem pisala. No, v resnici sem v zadnjih dveh mesecih napisala ogromno - ampak to so bile večinoma diskurzivne analize oddaje Tednik, pa serije Toddlers&Tiaras pa pregledovala sem stare številke revije Jana ... Ja, prišlo je izpitno obdobje in sedaj je tudi že odšlo, jaz pa še vedno nimam opravljenih vseh obveznosti, da o zaključenih ocenah niti ne govorim. 

Sicer pa se ne dogaja kaj dosti. Delam, doma se čudim temu, kako se vedno najde kakšna stvar za pospravit in kako hudičevo težka stvar sta disciplina in red. Zadnjič sem šla prvič letos na Šmarno goro - sopiham še vedno enako intenzivno kot lani, časovno sem pa kar konkurenčna lanskoletnim vzponom. In za vse, ki vas mogoče zanima: pajkice so že v polnem pogonu in izbira je pestra. Tisti, ki vas pot kdaj zaide na omenjen osamelec, veste, o čem govorim, hehe.

Marec bo tudi na Bor mašini kar zanimiv mesec, z Julio Child smo (zaenkrat) končale, ampak prihajata dva Mercatorjeva izziva, pa Velika noč, pa še en zanimiv projekt v sodelovanju s ... ah, naj ostane skrivnost. Jaz pa sem vam za danes pripravila nekaj precej osnovnega. Sama se po recepte največkrat zatečem ravno sem gor. Bor mašina je moja shramba receptur in zadnjič sem prav grdo gledala, ko nisem našla najbolj osnovnega recepta za biskvit, ki ga vedno uporabljam.

Celi dnevi v kuhinji

Zadnji teden sem preživela toliko časa v kuhinji kot še nikoli. Poleg packarij, ki sem jih pripravljala za bor mašino, sem pekla še tri runde piškotov, kuhala kosila, pekla mafine in najbrž še kaj, česar se ne spomnim več. V glavnem, cel delovnik sem dnevno preživela v kuhinji. Poleg tega, da sem bila veliko v kuhinji, se mi zdi, da sem tudi ogromno pospravljala in pomivala. Sploh pri pripravi sladic mislim, da je veliko čiščenja in pomivanja posode. Sploh, ker je veliko take posode, ki se ne pomiva v pomivalnem stroju, ampak jo je treba pomiti na roke. Če pa se že pomiva v pomivalnem stroju, sem jo pa tako ali tako mogla pomiti na roke, ker sem jo potrebovala prej, kot bi stroj opral. Pred časom sem razmišljala, kako bi se obnesla v kuhinji cele dneve, pa mislim, da bi mi kar šlo. Najbrž bi bil tempo veliko hujši in bi morala delati bolj stvari, ki mi niso všeč, kot tiste, ki so mi. Bistveno pa je, da bi zdržala.

Tudi danes, kot pretekle dni, sem se po dveh obiskih trgovine - ker sem pač prvič pozabila kupiti nekaj stvari, utaborila v kuhinji. Danes sem pripravljala moje tretje darilo iz kuhinje: čokoladni namaz (ja, govorimo o domači različici Nutelle).

Oda bučkam in bučkini browniji

Okej, tole slovensko poletje je že smešno. Sama sem sicer človek, ki pretirano ne uživa v poletju, vročem soparnem zraku in komarjih, bolj se navdušujem nad 'prehodnimi letnimi časi', kot sta pomlad in jesen. Pa vendar me je neumno vreme pripeljalo do točke, ko hrepenim po poletju. Po poležavanju na soncu na domačem balkonu, pitju limonade in večernem zdravljenju pridobljenih opeklin. Zato sem se odločila za tri dni pobegniti na hrvaško obalo. Tale uvodni del tako pišem v senčki pod figo na vrtu, medtem ko oči na žaru kremira čevapčiče in jih zraven obilno zaliva s pivom, mati pa se na vsake pet minut iz kuhinje zadere, naj ji vendar že pridem pomagat pri pripravi kulinaričnega presežka v podobi paradižnikove solate. Ker s strastjo sovražim paradižnik, upravičeno zignoriram zunanje glasove in se osredotočam izključno na vonjave. Glede na moje neposrečeno pozicioniranje ležalnika mislim, da bom tudi sama po končani peki dišala kot en ogromen čevapčič, ampak glede na njihovo vsesplošno priljubljenost, si to vsekakor štejem v plus. Ljubosumni? Brez potrebe. Ko tole berete je moja zadnjica že ponovno lepo udomačena na službenem stolu, kjer ob poslušanju nadležnega glasu moje šefice, brezbrižno zrem v računalniški ekran in premišljujem, kaj bom danes jedla za kosilo.

Oda bučkam in bučkini browniji

Avtorica: Nina

Okej, tole slovensko poletje je že smešno. Sama sem sicer človek, ki pretirano ne uživa v poletju, vročem soparnem zraku in komarjih, bolj se navdušujem nad 'prehodnimi letnimi časi', kot sta pomlad in jesen. Pa vendar me je neumno vreme pripeljalo do točke, ko hrepenim po poletju. Po poležavanju na soncu na domačem balkonu, pitju limonade in večernem zdravljenju pridobljenih opeklin. Zato sem se odločila za tri dni pobegniti na hrvaško obalo. Tale uvodni del tako pišem v senčki pod figo na vrtu, medtem ko oči na žaru kremira čevapčiče in jih zraven obilno zaliva s pivom, mati pa se na vsake pet minut iz kuhinje zadere, naj ji vendar že pridem pomagat pri pripravi kulinaričnega presežka v podobi paradižnikove solate. Ker s strastjo sovražim paradižnik, upravičeno zignoriram zunanje glasove in se osredotočam izključno na vonjave. Glede na moje neposrečeno pozicioniranje ležalnika mislim, da bom tudi sama po končani peki dišala kot en ogromen čevapčič, ampak glede na njihovo vsesplošno priljubljenost, si to vsekakor štejem v plus. Ljubosumni? Brez potrebe. Ko tole berete je moja zadnjica že ponovno lepo udomačena na službenem stolu, kjer ob poslušanju nadležnega glasu moje šefice, brezbrižno zrem v računalniški ekran in premišljujem, kaj bom danes jedla za kosilo.

Poleti je ta odločitev zame zelo lahka, saj obožujem bučke. Jedla bi jih vsak dan, dvakrat, trikrat, štirikrat, petkrat, šestkrat … kolikor je pač obrokov v dnevu. Ja napisala sem šestkrat, vsi imamo dneve, ko jemo šestkrat na dan, kajne? No, zdaj se bom pretvarjala, da sem v odgovor dobila en gromek 'ja' in da nisem edini požeruh v skupini. Kakorkoli, imam srečo, da oči vsako leto lepo skrbi za mojo bučno obsesijo, in v želji, da ne pride do abstinenčne krize, zasadi lepo količino buč, ki me potem vsak dan pričakajo v hladilniku, da jih pretvorim v okusen obrok. Moj brat in oče s svojim mnenjem o bučkah stojita na nasprotnem bregu kot jaz in moja mati. Ne spomnim se zelenjave, ki bi jo sovražila bolj, kot sovražita bučke. Tako verjetno ni potrebno omenjati, da se jima moja odvisnost zdi totalno zgrešena in na meji z zdravim razumom. Mislim, da bi lažje sprejela kakšno težjo obliko zasvojenosti. Tisti, ki me dobro poznajo, se verjetno ob branju teh besed smejijo, ker vedo, da bučke še zdaleč niso hrana, od katere sem najbolj odvisna. Obstaja še absolutna zmagovalka sladkih pregreh, ki je na mojem dnevnem jedilniku, in moje obnašanje do le-te je nedvomno primerljivo s čaščenjem svetnikov in prižiganjem svečk v cerkvi s strani starih gospa.

Ampak o tem kdaj drugič. Danes ostajam pri bučkah in njihovi vsestranskosti. Sama si jih pripravljam na tisoč in en način. Polnjene, v rižotah, testeninah, polpetih, solatah, pohane, s sirom in še in še. Verjamem pa, da vsi z mano ne delite splošnega navdušenja nad bučkami in ste jih do sedaj že pošteno siti ter si razbijate glavo, kako porabiti še tiste zadnje ostanke, ki se vam valjajo po hladilniku in za katere se vsi pretvarjajo, da jih v resnici ni tam, kajne? Kot omenjeno imam v družini dva primerka, ki to zeleno krasoto sovražita bolj, kot Srečko Katanec sovraži Zlatka Zahovića, zato sem se odločila, da jih zamaskiram v odlične bučkine brownije. Zvit načrt sem izpeljala po sledečem receptu:

• 120 ml sončničnega olja
• 200-250 g sladkorja
• 10 ml vanilijevega ekstrata (pribl. 2 kavni žlički)
• 250 g moke
• 45 g pravega kakava
• 1 in pol kavne žličke sode bikarbone
• pol kavne žličke soli
• 250 g naribane bučke
• 60 g narezanih orehov in/ali čokoladnih koščkov (po želji)

Prva na vrsto pride gospa pečica, ki ji morate, kot vsaki spodobni dami, posvetiti nekaj več pozornosti in jo predhodno ogreti na 180 stopinj. Nadaljujete s pripravo vseh potrebnih sestavin in ko to storite, vas do cilja ločita le še minutka ali dve. V primeru da ste blazno neskoncentrirani in da vam peka predstavlja neverjeten napor, spreglejte predhodni stavek. V prvi posodi zmešajte olje, sladkor in vanilijev ekstrat. V drugo vsujte moko, kakav, sol in sodo bikarbono. Nato suhe sestavine stresite v mokre, premešajte in zmesi na koncu dodajte še naribano bučko in orehe ali čokolado (po želji). Pred dodajanjem bučke bo masa nekoliko gosta, brez panike in brez dodatnega dodajanja tekočine, prosim. Ko boste na koncu primešali bučko bo vse skupaj bolj mazavo, obljubim. 

Vse skupaj razprostrite po namaščenem ali pa s peki papirjem obloženem pekaču in pecite 25 do 30 minut. 

Priporočam, da bučko naribate res na drobno, ker bodo tako browniji še bolj sočni, bučka pa skorajda neopazna. Sama sem se poslužila najboljšega pripomočka lenih gospodinj, multipraktika. Brownije lahko po vrhu prelijete s stopljeno temno čokolado, ganaschem ali pa jih obložite s čokoladno masleno kremo. Najboljši so, če jih postrežete še malce tople, s kepico vanilijevega sladoleda in stepeno sladko smetano. Pa naj še kdo reče, da bučke ne redijo!

Dober tek!

Pa je spet leto naokoli.

Zabredli smo globoko v pomlad in ker pomlad definitivno ni definirana s temperaturami prek 22°C, kot nam je bilo v navadi prejšnji teden, je tudi sedaj končno nastopil dež. Trava bo pognala, prvi pridelki, ki so se že usidrali v svežo prekopano zemljo na vrtu, se bodo začeli prebujati in vse je naravnost tako, kot mora biti.

Prejšnji teden je bil teden sprememb. Po dolgem iskanju sem dobila novo službo in moje prve misli po štirih delovnih dneh so povsem normalne. Le kaj mi je bilo tega treba. V takih težkih trenutkih, ko me pod težo vseh novih informacij, novih ljudi in hude spremembe iz 100 % brezdelja v 100 % delje že močno boli glava, si odprem tisto Excel tabelico na računalniku, kamor vpisujem število ur, ki sem jih oddelala in število cekinčkov, ki sem jih zaslužila. Potem je bolje. Ampak saj tako je vedno, ko nastopi sprememba in ker sem v podobni situaciji že bila, se lahko samo mirim in tolažim, da bo sčasoma bolje. Še vedela ne bom, kdaj bo vse kar naenkrat krasno.