Medena torta drugič, v čokoladni preobleki

Drage bralke in dragi bralci našega bloga polnega umazane posode in okusnih receptov. Želim vam, da bi vam uspelo kar največ receptov, da bi vsak dan bolj vešče vrteli kuhalnice, poguma za preizkušanje in ustvarjanje novih jedi, pester jedilnik, s katerim se boste razvaljali, predvsem pa topline in ljudi, s katerimi boste vse te dobrote delili in tudi njim pričarali nasmeh na obrazu. Ostale želje pa so vam že zaželeli drugi, ne? ;)

GoT: Zgodnjepoletne sadne pite

Jeyne je zazehala: "Imamo kaj limoninega peciva?" Sansi ni bilo všeč, da jo je prekinila, a morala je priznati, da se ji zdi limonino pecivo zanimivejše kot večina dogajanja v prestolni sobani. "Poglejva", je rekla. V kuhinji nista našli limoninega peciva, sta pa našli polovico mrzle jagodne pite in to je bilo skoraj enako dobro. Pojedli sta jo na stolpnih stopnicah, se hihitali in opravljali ter delili skrivnosti in ko je Sansa tisto noč odšla spat, se je počutila skoraj tako poredna kot Arya.

Presna jagodna torta

Biti fotogeničen je, po moji skromni, čisto objektivni presoji, ane, ena najboljših lastnosti, ki jih lahko objekt ali subjekt poseduje. Recimo. Eni ljudje so pač lepi. In to jim jaz zelo rada povem, tudi večkrat v kratkem času. Kakorkoli, jih postaviš, se dolgočasijo ali so angažirani, kamorkoli gledajo, ob katerikoli uri že, lepi so. Premorejo faktor lepote, ki izžareva iz njih na petek in svetek. Drugi se za to trudimo, pa nam uspeva ali pa ne. Bolj ne. Fraza, da 'se bolje znajdem za objektivom, kot pred njim' je zame čisto na mestu. Face, ki jih obvladam, so samo za hipni snepčet krasna dopolnitev in svoje prijateljice osrečujem na dnevni bazi - Nizakej*, ko pa je treba upodobiti lepoto za večne albumske spomine in instagram osrčenje, pa raje stopim na stran. Vsaka tritisoča fotografija zna biti bežno podobna meni. Prav zelo podobno se godi, če pogledamo na področje hrane. Za nekatere jedi, najsibodo še tako zdrave/pregrešne s sestavinami/neomahljivo okusne, prav tako ni druge rešitve, kot da jih postaviš na dosti bolj fotogeničen krožnik, pladenj, prt, ob retro pribor, za velikanski šopek hortenzij ali dopadljivim dekorjem v ozadju ali pa kar vse namečeš skupaj in zmedeš oko, da ne zapazi čudne barve juhe ali pa česa v narastku. Bolj je skrita, bolj je fajn.

Ampak! Torte! In pite. In kolači. Kolački. Piškotki. Rezine in čokoladice. Te so zvezde. Te so kot tisti večno lepi ljudje. Postaviš jih na prazen bel prt in zasijejo. Postaviš ob uvelo cvetje, pa ga kar ne opaziš več. Zato se vedno razveselim, ko pridem pred tortice in kolačke in mafinčke in piškote. Takrat si vzamem čas. Pofotkam iz vseh strani, enkrat tako, drugič tako, pa od spodaj, postrani, drži gor, ne, zdej drži malo nižje, spusti nož, prste malo zamakni, zareži, ja, dobro, krasno, krožnik obrni, še malo, stop, supeeeeerr, vau, kr malo odreži, ne ne, ne še jest, punce, Ne!, samo malo še,... In potem naval pritožb, ki bi bile zrele za haaško sodnijo, ker omejujem osnovne pravice človeka pri prehranjevanju.

Okej, okej, potem pa jejte. In grem fotkat odrezano torto.

Je mimo leto

Včasih gledam na spomine z melanholijo, drugič z nasmeškom na obrazu. Včasih mi je žal, da smo se z nekaterimi ljudmi odtujili in pogrešam njihovo družbo. Ali družbo tistih ljudi, ki so mi ostali v spominu, čeprav so se (najbrž) spremenili in niso več isti ljudje. Lepi spomini pa ostajajo. In prav na te ljudi in čas me je spomnila pesem Je mimo leto, ki jo seveda izvajajo Čedahuči. Malce melanholična, ampak hkrati pozitivna, vesela.

Čas bolečino vzame stran
stopi jo v spomin

Ob pesmi sem si zaželela nečesa sladkega, nečesa, ob čemer obujam spomine. Tudi na tiste čase, ko sem prvič pripravljala to dobroto. Panna cotta. Tokrat sem se odločila, da ne bom delala poliva, ampak ga bom vključila v samo sladico. Pripravila sem jagodno panno cotto, ki je tako nedolžna in hkrati vesela in zame polna spominov.

Postsladoledna okupacija beljakov ali torta Pavlova

Zadnje par dni se spopadam s povečano količino časa, ki ga imam v rokah in tako se moji dopoldnevi pričnejo ultra organizirano in motivirano, ko se usedem za računalnik in uredim še kakšen popravek diplome, potem mi celo uspe še kaj pospraviti po stanovanju (in, prosim, naj mi nekdo ob priliki razloži, kako mi sploh uspe ves čas konstantno nekaj razmetavati, mislim, halo, ena sama uboga oseba malce lomasti po tejle mansardi, pa sploh ne delam hudih premikov ali karkoli, ampak razmetano je pa ves čas!) in se morebiti športno udejstvovati, popoldnevi pa so tako zelo utopljeni v bluzenju, kot je utopljena tudi žlica v kozarcu Vikikreme.

In če bi to bluzenje vsaj izkoristila za prebiranje knjig ali kakšno podobno širjenje kulturnega intelekta, ne ... Zadnje čase počnem to, nad čimer sem se vedno čudila, kako drugim uspeva. Na YouTubu visim ure in ure in gledam 20-minutne monologe brhkih Američank o tem, kakšen puder in korektor in rdečilo in milijon drugih preparatov, katerih slovensko poimenovanje mi ni znano, uporabljajo. Prišlo je celo tako daleč, da sem se oni dan usedla pred moje majhno kozmetično ogledalce, ki je sicer predvsem v uporabi takrat, ko si postiskam vse mozolje in ogrce na obrazu, in skušala naličiti oči v stilu "smokey eyes". Kaj za vraga?!

Postsladoledna okupacija beljakov ali torta Pavlova

Avtorica: Tina

Zadnje par dni se spopadam s povečano količino časa, ki ga imam v rokah in tako se moji dopoldnevi pričnejo ultra organizirano in motivirano, ko se usedem za računalnik in uredim še kakšen popravek diplome, potem mi celo uspe še kaj pospraviti po stanovanju (in, prosim, naj mi nekdo ob priliki razloži, kako mi sploh uspe ves čas konstantno nekaj razmetavati, mislim, halo, ena sama uboga oseba malce lomasti po tejle mansardi, pa sploh ne delam hudih premikov ali karkoli, ampak razmetano je pa ves čas!) in se morebiti športno udejstvovati, popoldnevi pa so tako zelo utopljeni v bluzenju, kot je utopljena tudi žlica v kozarcu Vikikreme. 

In če bi to bluzenje vsaj izkoristila za prebiranje knjig ali kakšno podobno širjenje kulturnega intelekta, ne ... Zadnje čase počnem to, nad čimer sem se vedno čudila, kako drugim uspeva. Na YouTubu visim ure in ure in gledam 20-minutne monologe brhkih Američank o tem, kakšen puder in korektor in rdečilo in milijon drugih preparatov, katerih slovensko poimenovanje mi ni znano, uporabljajo. Prišlo je celo tako daleč, da sem se oni dan usedla pred moje majhno kozmetično ogledalce, ki je sicer predvsem v uporabi takrat, ko si postiskam vse mozolje in ogrce na obrazu, in skušala naličiti oči v stilu "smokey eyes". Kaj za vraga?!

Sama sebi grem s tem početjem strašansko na živce. Ne vem, preprosto nisem tip človeka, ki bi zjutraj porabil pol ure, da si nanese trinajst plasti ličil na obraz. Moja prva misel, ko se zbudim, je vsak dan ta, da moram najprej ven peljati Pesjanko, ko pridem nazaj, sem pa že lačna. Saj ne rečem, je že lepo in prav, če smo urejeni, ampak kaj se je zgodilo samo z maskaro in črto nad očmi? In ne mi rečt, da je tole normalno. Ker ni. (Vsaj meni se tako zdi.) Pa dobro, konec koncev mora vsak delati za svojo samozavest in dobro počutje in če dekleta z YouTuba potrebujejo 2-urne vsakodnevne rituale, da gredo lahko z dvignjeno glavo po cesti ... pa naj jih imajo. (And I will continue to feel sorry for them. Moving on.)

Nedavno sem prenehala s službovanjem in ker se je v duhu našega zadnjega tematskega sklopa v mojem hladilniku kot posledica izdelave sladoleda pojavila večja količina beljakov, sem se odločila za Torto Pavlovo, kot poslovilno poslastico na delovnem mestu. Ana Pavlova - saj vsi vemo, ruska balerina, ki se je tako zasidrala v srce nekemu slaščičarju, da je po njej ustvaril to sladico. Kdo točno, se menda še danes ne ve, ker se Avstralci in Novozelandci prepirajo, kdo jo je v resnici ustvaril.

Po sami sestavi tale torta res ni nikakršen baubau. Je pa super kombinacija in zato je tudi tako slastna in zaželjena in občudovana. Še najhuje, s čimer se je treba spopasti, je meringue oziroma podloga iz stepenih beljakov. Najprej si pripravite pekač s peki papirjem, na katerega narišete s svinčnikom krog s premerom 20 cm. Potem peki papir obrnite naokoli, tako da bo stran, porisana s svinčnikom, obrnjena navzdol. Naslednji korak je stepanje beljakov. Super je, če to delate v starejšem bratu bormašine za punce, torej v stoječem mešalniku. Seveda pa bo tudi ročni električni mešalec z metlicami za stepanje super. Stepate pet beljakov, da narastejo in pričenjajo dobivati trdnejšo strukturo. Med stepanjem dodajte ščepec soli in eno jedilno žlico belega kisa ali pa limoninega soka. Potem pa počasi med konstantnim stepanjem počasi vsipajte 200 gramov sladkorja. Res počasi. Ko se sladkor raztopi, z metlico vmešamo samo še pol jedilne žlice škroba in malo vanilijevega ekstrakta (po želji in če ga imate pri roki). Zmes lahko nadevate v dresirno vrečko (z velikim okroglim nastavkom), ali pa si pomagate z žlico in podlago razmažete po obodu, ki ste ga narisali na peki papir. Fino je, če ima ob straneh podlaga "rob". Pečemo slabih 50 minut na 150°C. Nadevamo s 250 ml stepene sladke smetane (jaz je nisem nič sladkala), na vrh pa potresemo gozdne sadeže, maline, robide, jagode, kar je pri roki. 

Takole. In ko jeste to sladico, si lahko predstavljate, da ste balerina in plešete po odru kot mali labod. Lep pozdrav.

Začinjene jagode

Dragi me je presenetil in me včeraj peljal na Bled na manjši izlet in zvečer na plesni večer. Po Nininem zgledu sem se lotila raziskovanja 'okusov sveta', kar pomeni, da sem šla na slavne jagode s cimetovim sladoledom, o katerih ves čas sanja Bernarda.

Jagode s cimetovim sladoled, A propos, Bled

Če ne bi imele takega slovesa, bi v sladoledarni zagotovo poskusila kaj drugega. Na primer sladoled z vročimi borovnicami, ki ga je zmazal moj dragi, ali pa čokoladno kupo, v kateri je bilo zmešanih veliko dobrot, med drugim tudi jajčni liker in veliko čokolade.

Sladoled (vanilijev) z vročimi borovnicami, A propos, Bled

Ampak nisem izbrala po svojem okusu, vztrajala sem pri priporočilu. Naj razložim. Cimet ni nikoli bil moj najljubši okus, kvečjemu sem se mu bolj ali manj izogibala. Vendar je, kot marsikateri okus, pristal na listi stvari, ki jih moraš večkrat jesti, da se okusa navadiš in ti postane všeč. Kot na primer olive. Cimeta namreč v družini nismo nikoli kaj veliko uporabljali in sem se z njim srečala šele v zadnjih letih. Dobra predpostavka za pozno zaljubljenost. Da se vrnem nazaj na jagode s cimetovim sladoledom ... Vredne so greha, vam povem. Za počasno uživanje kombinacije okusov. Vsekakor mi ni žal, da sem jih poskusila. Tako, zdaj veste, kam morate na najboljši cimetov sladoled.

Ampak ker je tako dober in Bled ni ravno na poti oziroma ni dovolj blizu, da bi se do njega sprehodila, ko se mi zalušta cimetovega sladoleda, sva si z Bernardo zadali, da ga bova poskusili reproducirati doma. Javiva, kako nama bo poskus uspel. Do takrat pa vas bom 'potolažila' z receptom, ki vsebuje drugi del pregrešno dobre sladoledne kupe, o kateri pišem, jagode. V duhu ledenega tedna sem pripravila nekaj, kar ni sladoled, je pa prav tako hladno in primerno za posladek. sploh v teh nič kaj poletnih dneh, ko je za nekatere morda sladoled že preveč leden. Dame in gospodje, jagodna pena z bazilikinim prelivom.

Začinjene jagode

Avtorica: Ana

Dragi me je presenetil in me včeraj peljal na Bled na manjši izlet in zvečer na plesni večer. Po Nininem zgledu sem se lotila raziskovanja 'okusov sveta', kar pomeni, da sem šla na slavne jagode s cimetovim sladoledom, o katerih ves čas sanja Bernarda.

Jagode s cimetovim sladoled, A propos, Bled

Če ne bi imele takega slovesa, bi v sladoledarni zagotovo poskusila kaj drugega. Na primer sladoled z vročimi borovnicami, ki ga je zmazal moj dragi, ali pa čokoladno kupo, v kateri je bilo zmešanih veliko dobrot, med drugim tudi jajčni liker in veliko čokolade.

Sladoled (vanilijev) z vročimi borovnicami, A propos, Bled

Ampak nisem izbrala po svojem okusu, vztrajala sem pri priporočilu. Naj razložim. Cimet ni nikoli bil moj najljubši okus, kvečjemu sem se mu bolj ali manj izogibala. Vendar je, kot marsikateri okus, pristal na listi stvari, ki jih moraš večkrat jesti, da se okusa navadiš in ti postane všeč. Kot na primer olive. Cimeta namreč v družini nismo nikoli kaj veliko uporabljali in sem se z njim srečala šele v zadnjih letih. Dobra predpostavka za pozno zaljubljenost. Da se vrnem nazaj na jagode s cimetovim sladoledom ... Vredne so greha, vam povem. Za počasno uživanje kombinacije okusov. Vsekakor mi ni žal, da sem jih poskusila. Tako, zdaj veste, kam morate na najboljši cimetov sladoled.

Ampak ker je tako dober in Bled ni ravno na poti oziroma ni dovolj blizu, da bi se do njega sprehodila, ko se mi zalušta cimetovega sladoleda, sva si z Bernardo zadali, da ga bova poskusili reproducirati doma. Javiva, kako nama bo poskus uspel. Do takrat pa vas bom 'potolažila' z receptom, ki vsebuje drugi del pregrešno dobre sladoledne kupe, o kateri pišem, jagode. V duhu ledenega tedna sem pripravila nekaj, kar ni sladoled, je pa prav tako hladno in primerno za posladek. sploh v teh nič kaj poletnih dneh, ko je za nekatere morda sladoled že preveč leden. Dame in gospodje, jagodna pena z bazilikinim prelivom.

Količine, v katerih bom pisala zadostujejo za pripravo 8 porcij tega posladka, tako da če niste preveč navdušeni nad tem, da bi se z njim sladkali naslednjih nekaj dni oziroma nimate na obisk povabljenih gostov, lahko sestavine poljubno razpolovite ali kako drugače zmanjšate (ali povečate).

Priprave sem se lotila pri sadju. Iztisnila sem sok ene limone in mu dodala 700 g očiščenih jagod. Skupaj sem jih v mešalniku zmešala v kašo. Da je zmes bolj gladka in se večji koščki ne posedajo na dno kozarcev, jo je dobro precediti skozi fino cedilo. Sama tega seveda nisem naredila, rustikalne sladice so in, ali kako pravijo. V resnici bi bilo pa bolj lepo, če bi jagode precedila. V hladni vodi sem za 5 minut namočila 6 listov želatine, vmes pa sem pripravila manjšo posodo, v katero sem dala nekaj jagodne kaše, ji dodala želatino in na srednji toploti na hitro raztopila želatino ter vse skupaj primešala preostali kaši. Zaenkrat sem to postavila na stran in se lotila meringe. V posodi sem zmešala 40 ml vode in 100 g sladkorja, dala na ogenj, kjer sem ju zavrela in pustila vreti še približno 5 minut. Medtem sem pripravila dva beljaka (rumenjake pa le uporabite za kakšen sladoled), jima dodala ščepec soli in nekaj kapljic limoninega soka in jih začela stepat. Ko je bila vroča sladkana voda pripravljena, sem jo med stepanjem prilila beljakom in stepala, da sem dobila gladko, čvrsto maso. Tudi meringo sem postavila na stran in stepla 300 ml sladke smetane, ki sem jo narahlo primešala jagodni kaši. Na koncu pa sem nežno primešala še meringo. Mešala sem, dokler se vse sestavine niso lepo spojile in sem dobila gladko, rožnato peno. Par jagod sem razrezala in jih položila na rob kozarca za dekoracijo. Nisem verjela, da bodo stale, pa so se kar lepo prijele roba - simpatična in enostavna dekoracija. V kozarec sem nato vlila jagodno peno, kozarce pokrila in jih dala v hladilnik počivati za kakšni dve uri (ena ura bo sicer zadostovala).

Jagodna pena v dekoriranem kozarcu, pred hlajenjem.

Potem sem si privoščila nekaj za pod zob, saj sem bila vsa izmučena od priprave jagodne pene. (Ne, saj ni naporno, samo nisem še jedla kosila, čas zanj je bil pa že zdavnaj mimo.) Pred zadnjim dejanjem priprave tokratne sladice sem si privoščila še eno ali dve nadaljevanki. Za piko na i sem torej pripravila še bazilikino omako, ki me je v prvi vrsti pritegnila k pripravi te jagodne pene. Zanimalo me je, kako se bazilika obnese v sladici. Preliv sem pripravila tako, da sem 30 g sladkorja v nizki kozici na srednji temperaturi stopila, vendar ne toliko, da bi začel rjaveti. Pri tem sem potrebovala kar nekaj potrpljenja, saj se sprva sladkor ni in ni hotel stopiti, potem pa je začel dokaj hitro tudi rjaveti. V glavnem, bodite strpni in pozorni. Ko sem na ploščo pristavila sladkor, sem izmerila 100 ml mleka in ga segrevala, tako da je bil dovolj topel, da se sladkor ni preveč strdil nazaj, ko sem mu ga kasneje, ko se je stopil, primešala. Med čakanjem in mešanjem sladkorja in kasneje sladkorja z mlekom, sem izmerila še 50 ml sladke smetane in narezala 4 velike bazilikine liste na čim manjše koščke. Vse skupaj sem na koncu primešala sladkemu mleku (mama mi je tako pripravljala prežgano mleko, ko sem bila majhna in nisem mogla zaspati) in še nekaj časa vse skupaj kuhala. Zmes naj bi se nekoliko zgostila, ampak ne pričakujte, da bo tako gosta, kot pena, še vedno bo tekoča omakica. Ko se mi je zdelo, da je zmes dovolj gosta, sem jo odstavila s plošče in jo pokrito ohladila. Naj na tem mestu še omenim, da so količine zadostovale za polovico mojih kozarcev z jagodno peno, tako da sem preliv pripravila še enkrat. Naj vam bo to v vodilo, če se boste lotili priprave te sladice. Ko se je bazilikin preliv shladil, sem z njim prelila kozarce z jagodno peno. Preliva dodajte malo, mogoče za pol centimetra. V mojem so seveda plavali bazilikini lističi. Če želite čisti preliv, ga lahko predhodno precedite skozi fino cedilo. Sladico postavite še za par ur, najraje čez noč, v hladilnik. Pred postrežbo kozarce okrasite. Igrate se lahko z jagodami, malce stepene smetane, bazilikinimi listi in drugimi sestavinami.

Sobota. In pred njo četrtek. Še prej pa torek.

Deževna, turobna, taka, kot je že kar nekaj časa ni bilo. Imela sem najbolj nore sanje, ki pa so predvsem posledica mojega večernega gledanja serije Once upon a time. Mislim, kako naj si drugače razlagam jahanje konj, galopiranje čez zasnežena kraljestva, majhne srednjeveške vasice in herojsko reševanje sveta pred hudobno mačeho?

Toliko za uvod, sedaj pa k dogajanju že skorajda minulega tedna. Nekako so se planeti poravnali in v četrtek sem večji del dneva preživela v moji najljubši družbi. Še več!, naš najljubši Dolenjec se je z mano odpravil na faks! No, če je zadnjič na predavanja ena sošolka pripeljala mamo, zakaj ne bi jaz fanta? Tako ali drugače smo bili v računalniški učilnici in vse je potekalo gladko in brez hujših posledic, ki bi jih omenjeni moral nositi do konca svojega življenja. In ker seveda vsako produktivno fizično ali mentalno naprezanje pusti posledice, sva krulečih želodčkov zavila proti poslovni stavbi Mercator, saj se je šušljalo, da se prav tega krasnega četrtka (ponovno) odpira Subway.

Vse skupaj je malce smešno. Mimo Subwaya (na Bavarskem dvoru) sem povsem hladnokrvno hodila večji del mojega gimnazijskega izobraževanja, sedaj pa me je (predvsem zahvaljujoč ameriški resničnostni zadevi The Biggest Loser, katere ponosni sponzor je prav Subway) zanimalo tudi, kako zadeva reagira na mojih brbončicah. In sva šla. In bilo je malce hecno. Vrsta je bila ... no, sorazmerno kratka. A glede na dane okoliščine (beri: novi zaposleni, ki očitno nikoli prej niso ne a) delali v gostinstvu ali b) pripravili kakršnega koli sendviča) sva na svoj sendvič čakala kar ... nekaj časa. Ampak tako, povsem z dobro voljo in vsaj mene je prav zabavalo opazovanje prestrašenih 'Sandwich Artistov', med katerimi je vijugal nek starejši možakar, tujec, in jim razlagal, kako morajo kaj početi. Za spodobno otvoritev bi lahko vsaj malce povadili kakšen dan prej, kaj ne?

No, pa pojdimo naprej do ponudbe. Kot v vsaki fast food restavraciji, je tudi tu princip enak. Prideš, postaviš se v vrsto, ogledaš si panoje, ki so obešeni zgoraj in se poskusiš znajti. Ampak v resnici je vse zelo preprosto: na voljo so različni sendviči (osnovna cena velja za 15 cm dolg sendvič, za doplačilo 2.1€ lahko dobite 30 cm dolgega), ki so razporejeni v tri cenovne razrede - 3.2€, 2.8€ in 2.4€, odvisno od različice. Sendvič lahko vzameš kot samostojno jed ali v meniju - za doplačilo 1.7€ dobiš zraven še 0.4L gazirane pijače in (ne najboljši) piškot ali čips.

Vse lepo in prav. Postaviva se v vrsto, pregledava ponudbo in opaziva, da obstaja tudi tabla 'sestavi si svoj sendvič'. Ampak tiste slikice na panojih so bile tako mamljive, da sva se odločila kar za 'Teriyaki piščanec' (30 cm) in 'Zrezek in sir' (meni) sendvič. Potem pa končno prideva na vrsto, za pultom pa stojijo trije prestrašeni obrazi. Povem, kaj bi, nakar dobim polno nekih vprašanj: "Kakšen kruh?" "Katero zelenjavo?" "Katere omake?" Vse lepo in prav, ampak jaz hočem sendvič 'Zrezek in sir', tak, kot je narisan. Kaj jaz vem katera od desetih omak, ki jih je imela gospodična na pultu, je primerna za ta sendvič, poleg tega mi niti ni povedala, katere omake ima in katera bi se podala v moj sendvič. Enako je bilo s kruhom. V glavnem, zelo konfuzno. Jaz sem samo želela naročit sendvič, ki sem ga videla na sličici, na koncu pa sem pristala pri sestavljanju lastnega sendviča. In to je tudi razlog, zakaj gre vse tako počasi - zadeva deluje na principu tekočega traku: prvi zaposleni vpraša po kruhu in nadevu, drugi po zelenjavi, tretji po omaki, četrti izda račun. Če v to enačbo dodamo še to, da so to vsi (razen zadnjega, ki je imel edini nekaj energije) najverjetneje počeli prvič, je dokaj hitro jasno, zakaj se je kar nekaj strank po desetih minutah čakanja obrnilo in šlo čez cesto k Mlinarju.

So pa sendviči dobri, kruh je dober (pečejo ga sami in sproti), vse je zelo mehko, ampak cenovno kar malce prehud zalogaj za študentski žep. (Za en 30 cm sendvič, en 15 cm sendvič, 0.4L pijače in piškot sva dala 8.10€). Če bodo imeli na bone, je pa druga stvar in zgodba.

Pa pogrešala sem kakšna 'darilca' oz. pozornosti za prve stranke. Še slikovno gradivo, potem pa gremo k okusnejšim rečem.

In sedaj končno k torku. Povabljena sem bila na službeno novoletno zabavo, pazi zdaj to, brezposelnih! Čeprav sama teoretično s statusom študenta sicer nisem brezposelna, sem nedavno vseeno zaključila z mojim študentskim delom, ki me je okupiralo v takšni količini, kot bi me redna služba. No, dekleta smo se imela super, še bolje pa smo jedla. Raje ne začenjam naštevat vseh dobrot, ker me bo hitro zaneslo kam, kamor sicer ne nameravam. Torej jaz sem bila zadolžena za sladico in po navdihu oddaje Ana kuha (ona je sicer delala borovničevo) sem pripravila Jagodno panakoto.

Tole je ena bolj preprostih in vsekakor tudi najboljših sladic v zadnjem času. Pa poglejmo. Vzamemo pol litra sladke smetane in jo damo v posodo ter segrejemo. Dodamo ji šest žlic sladkorja in 300 g zmrznjenih jagod/gozdnih sadežev/borovnic. Segrevamo par minut, toliko, da se sadje odtali in malce razpusti. Med tem v mrzlo vodo namočimo šest lističev želatine. Smetano s sadjem potem s paličnim mešalnikom prepasiramo v homogeno zmes. Če ste občutljivi, lahko vse skupaj precedite. Potem zmes vrnemo na štedilnik, še malo segrejemo in v njej raztopimo liste želatine (ki smo jih prej, seveda, oželi, da ne bo odvečne vode). Prelijemo v skodelice (lahko pa tudi modelčke, če boste panakoto zvrnili na krožnike) in ohlajamo vsaj dve do tri ure. To je vsa umetnost.

Sobota. In pred njo četrtek. Še prej pa torek.

Avtorica: Tina

Deževna, turobna, taka, kot je že kar nekaj časa ni bilo. Imela sem najbolj nore sanje, ki pa so predvsem posledica mojega večernega gledanja serije Once upon a time. Mislim, kako naj si drugače razlagam jahanje konj, galopiranje čez zasnežena kraljestva, majhne srednjeveške vasice in herojsko reševanje sveta pred hudobno mačeho?

Toliko za uvod, sedaj pa k dogajanju že skorajda minulega tedna. Nekako so se planeti poravnali in v četrtek sem večji del dneva preživela v moji najljubši družbi. Še več!, naš najljubši Dolenjec se je z mano odpravil na faks! No, če je zadnjič na predavanja ena sošolka pripeljala mamo, zakaj ne bi jaz fanta? Tako ali drugače smo bili v računalniški učilnici in vse je potekalo gladko in brez hujših posledic, ki bi jih omenjeni moral nositi do konca svojega življenja. In ker seveda vsako produktivno fizično ali mentalno naprezanje pusti posledice, sva krulečih želodčkov zavila proti poslovni stavbi Mercator, saj se je šušljalo, da se prav tega krasnega četrtka (ponovno) odpira Subway. 

Vse skupaj je malce smešno. Mimo Subwaya (na Bavarskem dvoru) sem povsem hladnokrvno hodila večji del mojega gimnazijskega izobraževanja, sedaj pa me je (predvsem zahvaljujoč ameriški resničnostni zadevi The Biggest Loser, katere ponosni sponzor je prav Subway) zanimalo tudi, kako zadeva reagira na mojih brbončicah. In sva šla. In bilo je malce hecno. Vrsta je bila ... no, sorazmerno kratka. A glede na dane okoliščine (beri: novi zaposleni, ki očitno nikoli prej niso ne a) delali v gostinstvu ali b) pripravili kakršnega koli sendviča) sva na svoj sendvič čakala kar ... nekaj časa. Ampak tako, povsem z dobro voljo in vsaj mene je prav zabavalo opazovanje prestrašenih 'Sandwich Artistov', med katerimi je vijugal nek starejši možakar, tujec, in jim razlagal, kako morajo kaj početi. Za spodobno otvoritev bi lahko vsaj malce povadili kakšen dan prej, kaj ne? 

No, pa pojdimo naprej do ponudbe. Kot v vsaki fast food restavraciji, je tudi tu princip enak. Prideš, postaviš se v vrsto, ogledaš si panoje, ki so obešeni zgoraj in se poskusiš znajti. Ampak v resnici je vse zelo preprosto: na voljo so različni sendviči (osnovna cena velja za 15 cm dolg sendvič, za doplačilo 2.1€ lahko dobite 30 cm dolgega), ki so razporejeni v tri cenovne razrede - 3.2€, 2.8€ in 2.4€, odvisno od različice. Sendvič lahko vzameš kot samostojno jed ali v meniju - za doplačilo 1.7€ dobiš zraven še 0.4L gazirane pijače in (ne najboljši) piškot ali čips.

Vse lepo in prav. Postaviva se v vrsto, pregledava ponudbo in opaziva, da obstaja tudi tabla 'sestavi si svoj sendvič'. Ampak tiste slikice na panojih so bile tako mamljive, da sva se odločila kar za 'Teriyaki piščanec' (30 cm) in 'Zrezek in sir' (meni) sendvič. Potem pa končno prideva na vrsto, za pultom pa stojijo trije prestrašeni obrazi. Povem, kaj bi, nakar dobim polno nekih vprašanj: "Kakšen kruh?" "Katero zelenjavo?" "Katere omake?" Vse lepo in prav, ampak jaz hočem sendvič 'Zrezek in sir', tak, kot je narisan. Kaj jaz vem katera od desetih omak, ki jih je imela gospodična na pultu, je primerna za ta sendvič, poleg tega mi niti ni povedala, katere omake ima in katera bi se podala v moj sendvič. Enako je bilo s kruhom. V glavnem, zelo konfuzno. Jaz sem samo želela naročit sendvič, ki sem ga videla na sličici, na koncu pa sem pristala pri sestavljanju lastnega sendviča. In to je tudi razlog, zakaj gre vse tako počasi - zadeva deluje na principu tekočega traku: prvi zaposleni vpraša po kruhu in nadevu, drugi po zelenjavi, tretji po omaki, četrti izda račun. Če v to enačbo dodamo še to, da so to vsi (razen zadnjega, ki je imel edini nekaj energije) najverjetneje počeli prvič, je dokaj hitro jasno, zakaj se je kar nekaj strank po desetih minutah čakanja obrnilo in šlo čez cesto k Mlinarju.

So pa sendviči dobri, kruh je dober (pečejo ga sami in sproti), vse je zelo mehko, ampak cenovno kar malce prehud zalogaj za študentski žep. (Za en 30 cm sendvič, en 15 cm sendvič, 0.4L pijače in piškot sva dala 8.10€). Če bodo imeli na bone, je pa druga stvar in zgodba.

Pa pogrešala sem kakšna 'darilca' oz. pozornosti za prve stranke. Še slikovno gradivo, potem pa gremo k okusnejšim rečem.

In sedaj končno k torku. Povabljena sem bila na službeno novoletno zabavo, pazi zdaj to, brezposelnih! Čeprav sama teoretično s statusom študenta sicer nisem brezposelna, sem nedavno vseeno zaključila z mojim študentskim delom, ki me je okupiralo v takšni količini, kot bi me redna služba. No, dekleta smo se imela super, še bolje pa smo jedla. Raje ne začenjam naštevat vseh dobrot, ker me bo hitro zaneslo kam, kamor sicer ne nameravam. Torej jaz sem bila zadolžena za sladico in po navdihu oddaje Ana kuha (ona je sicer delala borovničevo) sem pripravila Jagodno panakoto.

Tole je ena bolj preprostih in vsekakor tudi najboljših sladic v zadnjem času. Pa poglejmo. Vzamemo pol litra sladke smetane in jo damo v posodo ter segrejemo. Dodamo ji šest žlic sladkorja in 300 g zmrznjenih jagod/gozdnih sadežev/borovnic. Segrevamo par minut, toliko, da se sadje odtali in malce razpusti. Med tem v mrzlo vodo namočimo šest lističev želatine. Smetano s sadjem potem s paličnim mešalnikom prepasiramo v homogeno zmes. Če ste občutljivi, lahko vse skupaj precedite. Potem zmes vrnemo na štedilnik, še malo segrejemo in v njej raztopimo liste želatine (ki smo jih prej, seveda, oželi, da ne bo odvečne vode). Prelijemo v skodelice (lahko pa tudi modelčke, če boste panakoto zvrnili na krožnike) in ohlajamo vsaj dve do tri ure. To je vsa umetnost. 

Draga Sanja!

Zadeva je zelo preprosta in gre takole: vzameš šest jajc. Če imaš kakšen bolj zmogljiv mešalec (kaj, kar bi znalo biti podobno tej zadevi) ti ni potrebno ločevati beljakov in rumenjakov, to je potrebno le v primeru navadne bor mašine za punce. Potrebuješ še 220 gramov sladkorja, ki ga počasi dodajaš v posodo med stepanjem celih jajc ali pa beljakom, ki jih stepaš z ročnim mešalcem. Ko so jajca stepena (oz. ko so beljaki narasli in precej trdni - hitro stepeš še rumenjake in jih z metlico previdno primešaš beljakom) jim med mešanjem s lopatko dodajaš mešanico 200 gramov moke in 50 gramov kakava. Mešati je potrebno počasi in previdno, da ohraniš čim več zraka v stepenih jajcih, saj potem kasneje biskvit v pečici lepo naraste in nimaš problema z rezanjem na več plasti. Ko je vsa moka dobro vmešana, vliješ maso v pekač premera 26 cm in ga položiš v pečico, ki si jo predhodno ogrela na 180°C. Pečeš 45 minut, z zobotrebcem lahko preveriš, če je biskvit res pečen.

Ko je biskvit pečen, odpreš pečico in pustiš biskvit par minut še v njej, da ne bo šok ob spremembi temperature prevelik in bi posledično "padel skupaj". Potem počakaš, da se dobro ohladi in ga prerežeš na tri plasti. Za to je potrebno malce vaje, predvsem pa dolg in oster nož, pa veliko samozavesti in zaupanja vase. Ampak saj bo šlo!

Za to torto sem uporabila samo dve plasti, kar pomeni, da lahko eno zamrzneš (v hladilniku lahko počaka tudi 4 - 5 dni) in jo kasneje uporabiš za kakšno drugo pecivo. Lahko pa jo (tako kot sem naredila jaz) zmelješ v drobtine in z njimi okrasiš torto. Prvo plast torej položiš na krožnik, na kateremu bo torta tudi servirana. Okoli nje ponovno vpneš obroč, v katerem se je pekel biskvit. Segreješ mleko (vsaj 2 - 3 dl za eno plast!) in ji dodaš nekaj ruma.

Potem pripraviš kremo. Vzameš pol litra sladke smetane za stepanje in 250 gramov čvrstega jogurta. Jaz sem uporabila še en paketek instant želatine iz Hoferja. Pa seveda 4 zvrhane žlice Nutele ali katerega drugega čokoladnega namaza po tvojem okusu. Smetano stepeš in ji že med stepanjem dodajaš želatino. Nutelo dobro zmešaš z jogurtom in vse skupaj vmešaš v smetano. Potem pa gre stvar takole:

• prvo plast nasočiš z mlekom,


• potreseš z zamrznjenimi gozdnimi sadeži (ali drugim sadjem, lahko tudi iz kompota - sok pa uporabiš za sočenje),


• vse skupaj premažeš s polovico kreme,


• na kremo položiš drugo plast in jo dobro pritisneš ob kremo,


• nasočiš drugo plast biskvita,


• zopet potreseš z gozdnimi sadeži,


• premažeš s preostalo kremo in jo poskusiš čim bolj poravnati.

Potem torto pustiš čez noč v hladilniku, da se okusi dobro prepojijo. Torto lahko preliješ s stopljeno čokolado, kateri si dodala nekaj smetane (ne stepene!) in jo okrasiš po želji. Z nožem torto ločiš od oboda in le-tega odstraniš in torto okrasiš še po obodu. Lahko jo samo premažeš s smetano ali se kako drugače poigraš. Lahko pustiš tudi neokrašeno, saj se lepo vidijo plasti. In to je v resnici vsak umetnost.

No, samo pojesti jo je še treba.

 

Draga Sanja!

Avtorica: Tina

Zadeva je zelo preprosta in gre takole: vzameš šest jajc. Če imaš kakšen bolj zmogljiv mešalec (kaj, kar bi znalo biti podobno tej zadevi) ti ni potrebno ločevati beljakov in rumenjakov, to je potrebno le v primeru navadne bor mašine za punce. Potrebuješ še 220 gramov sladkorja, ki ga počasi dodajaš v posodo med stepanjem celih jajc ali pa beljakom, ki jih stepaš z ročnim mešalcem. Ko so jajca stepena (oz. ko so beljaki narasli in precej trdni - hitro stepeš še rumenjake in jih z metlico previdno primešaš beljakom) jim med mešanjem s lopatko dodajaš mešanico 200 gramov moke in 50 gramov kakava. Mešati je potrebno počasi in previdno, da ohraniš čim več zraka v stepenih jajcih, saj potem kasneje biskvit v pečici lepo naraste in nimaš problema z rezanjem na več plasti. Ko je vsa moka dobro vmešana, vliješ maso v pekač premera 26 cm in ga položiš v pečico, ki si jo predhodno ogrela na 180°C. Pečeš 45 minut, z zobotrebcem lahko preveriš, če je biskvit res pečen.

Ko je biskvit pečen, odpreš pečico in pustiš biskvit par minut še v njej, da ne bo šok ob spremembi temperature prevelik in bi posledično "padel skupaj". Potem počakaš, da se dobro ohladi in ga prerežeš na tri plasti. Za to je potrebno malce vaje, predvsem pa dolg in oster nož, pa veliko samozavesti in zaupanja vase. Ampak saj bo šlo!

Za to torto sem uporabila samo dve plasti, kar pomeni, da lahko eno zamrzneš (v hladilniku lahko počaka tudi 4 - 5 dni) in jo kasneje uporabiš za kakšno drugo pecivo. Lahko pa jo (tako kot sem naredila jaz) zmelješ v drobtine in z njimi okrasiš torto. Prvo plast torej položiš na krožnik, na kateremu bo torta tudi servirana. Okoli nje ponovno vpneš obroč, v katerem se je pekel biskvit. Segreješ mleko (vsaj 2 - 3 dl za eno plast!) in ji dodaš nekaj ruma. 

Potem pripraviš kremo. Vzameš pol litra sladke smetane za stepanje in 250 gramov čvrstega jogurta. Jaz sem uporabila še en paketek instant želatine iz Hoferja. Pa seveda 4 zvrhane žlice Nutele ali katerega drugega čokoladnega namaza po tvojem okusu. Smetano stepeš in ji že med stepanjem dodajaš želatino. Nutelo dobro zmešaš z jogurtom in vse skupaj vmešaš v smetano. Potem pa gre stvar takole:

• prvo plast nasočiš z mlekom,
• potreseš z zamrznjenimi gozdnimi sadeži (ali drugim sadjem, lahko tudi iz kompota - sok pa uporabiš za sočenje),
• vse skupaj premažeš s polovico kreme,
• na kremo položiš drugo plast in jo dobro pritisneš ob kremo,
• nasočiš drugo plast biskvita,
• zopet potreseš z gozdnimi sadeži,
• premažeš s preostalo kremo in jo poskusiš čim bolj poravnati.

Potem torto pustiš čez noč v hladilniku, da se okusi dobro prepojijo. Torto lahko preliješ s stopljeno čokolado, kateri si dodala nekaj smetane (ne stepene!) in jo okrasiš po želji. Z nožem torto ločiš od oboda in le-tega odstraniš in torto okrasiš še po obodu. Lahko jo samo premažeš s smetano ali se kako drugače poigraš. Lahko pustiš tudi neokrašeno, saj se lepo vidijo plasti. In to je v resnici vsak umetnost. 

No, samo pojesti jo je še treba.

Jagode, jagode, jagode

Sezona jagod. No, ja, "sezona". Saj vemo, kdaj jagode dejansko rdeče zažarijo na domačem vrtu. Žal v današnjih časih ljudje pod oznako "sezona jagod" (pa tudi katerega koli drugega sadja) bolj razumemo tisti čas, ko je to sadje v supermarketih dostopno po sprejemljivih cenah. Saj vsi vemo, da je to sadje večinoma brez okusa, polno vode in medlih barv, ampak na vsake toliko časa se pa le da okusiti kakšno res fino, sladko, sočno jagodo. No, če koga zanima, trenutno je v najboljšem sosedu akcija za pol kg jagod samo 89 centov.

Jagode se da prav fino preobrazit v kakšno drugo obliko, ampak o tem malce kasneje.

Kaj je novega ta teden v deževni Ljubljani? Bili so dnevi, ko se je tudi soncu uspelo prikazati. Za vikend pa je ... čeprav sem v četrtek v službi cel dan poslušala, kako bo deževalo samo v noči iz petka na soboto in bo potem že spet lepo sončno, spet eno samo sranje. Ampak pustimo se presenetit. V duhu tega današnjega dopoldanskega dežja in odpljavljenih načrtov o prekopavanju vrta, sem si tako uspela nalakirati nohte. Bring it on, weather!

Eno stvar si že dolgo časa želim tule zapisati, da potem zaključim tole poglavje. Erasmus! Dobra dva meseca sem že doma, odlično se počutim, misli pa mi, zanimivo, precej malokrat odplavajo nazaj v Sevillo. Okej, ja, pogrešam tisti malo bolj lagodni ritem življenja, ampak ko vidim, da je tam vsak dan že 30 stopinj, me prav nič ne mika. Vročine res ne prenašam najbolje. Včasih se sprašujem, kaj počenjajo cimri oz. bivši cimri, kako so moje nemške prijateljice, ampak roko na srce, mislim, da vsi živimo naprej brez kakšnih hudih srčnih lukenj in drugačnih poškodb. Uspešno sem zaključila tudi z vso papirologijo - v Španiji sem uspela opraviti vse predmete, po prihodu nazaj pa so se mi tudi vsi krediti priznali na FDV-ju, tako da sem super srečna, ker ne bom imela še več dela. Erasmus je tako uradno za mano, lepa izkušnja pa ostaja in kakšna fotografija Seville bo zagotovo pristala na stenah mojega novega domovanja.

In že smo pri novi temi. Moj nov dom. Današnja (oz. pretekla) noč je bila čisto zadnja, v kateri sem spala v moji stari sobi. Danes popoldne namreč najnujnejše (posteljo) prestavim eno nadstopje višje. Tudi vrata so v tem trenutku že v postopki montaže, tako da se bom lahko med lulanjem zaprla na varno. To je pa tudi vse, kar človek potrebuje, a ne?

Tako nekako izgleda moje življenje. Faks, služba, stanovanje. In pa seveda, torte. Vsakemu, ki me prosi zanjo, jo z veseljem spečem. A ni fino imeti službe, v kateri človek res uživa?

Na hitro en recept za Jagodno torto z jogurtovim polnilom. Tole zadevo lahko povsem enostavno pripravite tudi kot rezine, samo obliko spremenite.

Sestavine (za torto premera 26 cm)

Za biskvit:

• 3 jajca


• 125 g kristalnega sladkorja


• 125 g moke

Za kremo oz. nadev:

• 800 ml vanilijevega jogurta


• 200 ml sladke smetane


• 3 žlice sladkorja v prahu


• dva zavitka mlete želatine


• jagode


• 400 g otroških savoiardi piškotov


• en zavitek preliva za torte

Priprava

Sama sem podlogo za torto spekla - torej eno plast biskvita iz 3 jajc, sladkorja in moke. Če nimate časa oz. energije in želje po peki biskvita, lahko povsem brez problema biskvit nadomestite s savoiardi piškoti. Biskvit oz. piškote date na krožnik, ga nasočite z mlekom in rumom, nato pa okrog biskvita vpnete obroč, v njega pa polagate piškote, da nastane ograjica.

Na biskvit potem zrežete jagode, količina je povsem odvisna od želja. Jaz sem jih dala toliko, da je bil biskvit prekrit.

Pripravimo kremo. Stepemo smetano, med stepanjem ji vmešamo 3 žlice sladkorja v prahu. Mleto želatino zmešamo z 8 žlic vode in počakamo, da nabrekne. Po desetih minutah jo raztopimo na ognju, počakamo, da se malce ohladi in jo vmešamo v jogurt. Nato jogurtu vmešamo še smetano. S polovico kreme prelijemo jagode. Na prvo plast kreme nato polagamo piškote, ki smo jih namočili v mleku z rumom. Prekrijemo celo površino torte.

Na plast piškotov spet položimo narezane jagode in jih prelijemo s preostalo kremo. Pustimo v hladilniku vsaj 4 ure, da se dobro ohladi in strdi.

Ostane nam le še zaključna dekoracija. Jaz sem na vrh položila samo narezane jagode in jih prelila s prelivom za torto.

Jagode, jagode, jagode

Avtorica: Tina

Sezona jagod. No, ja, "sezona". Saj vemo, kdaj jagode dejansko rdeče zažarijo na domačem vrtu. Žal v današnjih časih ljudje pod oznako "sezona jagod" (pa tudi katerega koli drugega sadja) bolj razumemo tisti čas, ko je to sadje v supermarketih dostopno po sprejemljivih cenah. Saj vsi vemo, da je to sadje večinoma brez okusa, polno vode in medlih barv, ampak na vsake toliko časa se pa le da okusiti kakšno res fino, sladko, sočno jagodo. No, če koga zanima, trenutno je v najboljšem sosedu akcija za pol kg jagod samo 89 centov. 

Jagode se da prav fino preobrazit v kakšno drugo obliko, ampak o tem malce kasneje.

Kaj je novega ta teden v deževni Ljubljani? Bili so dnevi, ko se je tudi soncu uspelo prikazati. Za vikend pa je ... čeprav sem v četrtek v službi cel dan poslušala, kako bo deževalo samo v noči iz petka na soboto in bo potem že spet lepo sončno, spet eno samo sranje. Ampak pustimo se presenetit. V duhu tega današnjega dopoldanskega dežja in odpljavljenih načrtov o prekopavanju vrta, sem si tako uspela nalakirati nohte. Bring it on, weather! 

Eno stvar si že dolgo časa želim tule zapisati, da potem zaključim tole poglavje. Erasmus! Dobra dva meseca sem že doma, odlično se počutim, misli pa mi, zanimivo, precej malokrat odplavajo nazaj v Sevillo. Okej, ja, pogrešam tisti malo bolj lagodni ritem življenja, ampak ko vidim, da je tam vsak dan že 30 stopinj, me prav nič ne mika. Vročine res ne prenašam najbolje. Včasih se sprašujem, kaj počenjajo cimri oz. bivši cimri, kako so moje nemške prijateljice, ampak roko na srce, mislim, da vsi živimo naprej brez kakšnih hudih srčnih lukenj in drugačnih poškodb. Uspešno sem zaključila tudi z vso papirologijo - v Španiji sem uspela opraviti vse predmete, po prihodu nazaj pa so se mi tudi vsi krediti priznali na FDV-ju, tako da sem super srečna, ker ne bom imela še več dela. Erasmus je tako uradno za mano, lepa izkušnja pa ostaja in kakšna fotografija Seville bo zagotovo pristala na stenah mojega novega domovanja.

In že smo pri novi temi. Moj nov dom. Današnja (oz. pretekla) noč je bila čisto zadnja, v kateri sem spala v moji stari sobi. Danes popoldne namreč najnujnejše (posteljo) prestavim eno nadstopje višje. Tudi vrata so v tem trenutku že v postopki montaže, tako da se bom lahko med lulanjem zaprla na varno. To je pa tudi vse, kar človek potrebuje, a ne?

Tako nekako izgleda moje življenje. Faks, služba, stanovanje. In pa seveda, torte. Vsakemu, ki me prosi zanjo, jo z veseljem spečem. A ni fino imeti službe, v kateri človek res uživa?

Na hitro en recept za Jagodno torto z jogurtovim polnilom. Tole zadevo lahko povsem enostavno pripravite tudi kot rezine, samo obliko spremenite.

Sestavine (za torto premera 26 cm)

Za biskvit:

• 3 jajca
• 125 g kristalnega sladkorja
• 125 g moke

Za kremo oz. nadev:

• 800 ml vanilijevega jogurta
• 200 ml sladke smetane
• 3 žlice sladkorja v prahu
• dva zavitka mlete želatine
• jagode
• 400 g otroških savoiardi piškotov
• en zavitek preliva za torte

Priprava

Sama sem podlogo za torto spekla - torej eno plast biskvita iz 3 jajc, sladkorja in moke. Če nimate časa oz. energije in želje po peki biskvita, lahko povsem brez problema biskvit nadomestite s savoiardi piškoti. Biskvit oz. piškote date na krožnik, ga nasočite z mlekom in rumom, nato pa okrog biskvita vpnete obroč, v njega pa polagate piškote, da nastane ograjica.

Na biskvit potem zrežete jagode, količina je povsem odvisna od želja. Jaz sem jih dala toliko, da je bil biskvit prekrit.

Pripravimo kremo. Stepemo smetano, med stepanjem ji vmešamo 3 žlice sladkorja v prahu. Mleto želatino zmešamo z 8 žlic vode in počakamo, da nabrekne. Po desetih minutah jo raztopimo na ognju, počakamo, da se malce ohladi in jo vmešamo v jogurt. Nato jogurtu vmešamo še smetano. S polovico kreme prelijemo jagode. Na prvo plast kreme nato polagamo piškote, ki smo jih namočili v mleku z rumom. Prekrijemo celo površino torte.

Na plast piškotov spet položimo narezane jagode in jih prelijemo s preostalo kremo. Pustimo v hladilniku vsaj 4 ure, da se dobro ohladi in strdi.

Ostane nam le še zaključna dekoracija. Jaz sem na vrh položila samo narezane jagode in jih prelila s prelivom za torto.