Tale recept je bil pa še zame pravo presenečenje in odkritje! Večkrat sem na Pinterestu zasledila razne tortilla wrap-e, ki so pridno polnili #MealPrep posodice. In po veliki noči, ko se pri nas šunka po hladilniku valja še vsaj en teden, dokler dokončno ne presodimo, da je za odpis, je tale recept res kot naročen!
To hladno malico sem pripravila že par dni pred letošnjo veliko nočjo in eno porcijo je mož odnesel s seboj v službo za malico. Bila sem skeptična, koliko ga bo nasitilo, ker so notri vse bolj ali manj zdrave sestavine. Ampak ko sem eno porcijo pojedla še sama in to komaj do konca, ni bilo več dvoma, da je tole povsem primeren in nasiten obrok.
Sestavine (ena porcija):
1 tortilla
125 g posnete pasirane skute
150 g šunke
nasekljan peteršilj, drobnjak, čemaž in mlada čebula
par rezin kisle paprike
sol in poper
Priprava:
Na tortiljo nadevamo skuto, ki smo ji primešali sol, poper in nasekljana zelišča, ter jo razmažemo po celi površini tortilje. Na skuto položimo rezine šunke, po sredini pa še rezine kisle paprike. Tesno zavijemo, pred serviranjem pa prerežemo na polovico.
Danes sledi recept za toplo malico, ki si jo lahko pripravite za dva ali tri dni vnaprej in pri kateri lahko hitro porabite do štiri trdo kuhana jajca, ki so ostala od velikonočnih pojedin. Receptov za štefani pečenko je veliko, ampak kolikor sem na hitro uspela pregledati, je najbolj v uporabi tisti, ki od vas zahteva uporabo kruha, ki ga namočimo v mleko. Jaz sem precej prepričana, da je omenjena pečenka s tem dodatkom izvrstna, ampak taka priprava je za moje #MealPrep kriterije že malce preveč obsežna, hehe. Sama sem recept zato poenostavila, končni rezultat pa je še vedno tak, da ga je moja mati pospremila z besedami: "Tina, ti pa zdaj kuhaš že bolje kot jaz."
Sestavine:
1 kilogram mletega mesa (katerega koli)
4 trdo kuhana jajca
1 surovo jajce
3 žlice drobtin
1 manjša čebula
Česen v prahu (ali 1 strok svežega), mleta paprika, poper, sol
Sesekljan čemaž in peteršilj (za slabo pest obojega)
Priprava:
Sesekljamo čebulo, česen (v kolikor ne uporabimo takega v prahu), peteršilj in čemaž. V posodo damo meso, surovo jajce, drobtine, sesekljana zelišča in začinimo s poprom, soljo in rdečo papriko. Vse fino pregnetemo, najbolje kar z rokami. Maso položimo na pekač in v sredino naredimo jamico po celi dolžini, kamor položimo jajca. Nato izoblikujemo štruco in jo v pečici pečemo na 180° C približno eno uro.
Danes je 17. marec. So vaše novoletne zaobljube že odletele skozi okno? Jaz sem si letos zadala dve: prva - #12months12books oziroma vsak mesec sem si zadala, da preberem vsaj eno knjigo in druga - KONČNO shujšati.
Priznam - k slednji sem tudi sama pristopila hudo skeptično. Sama do sebe se v odnosu do hrane vedem tako, kot do povprečnega kadilca, ki vedno znova poskuša in poskuša, ampak droga je (v večini primerov) žal premočna. Hrana je moja droga. Sladkarije so moja tolažba v vseh trenutkih. Res, čisto v vseh. Ko sem vesela, pejmo na tortico! Ko se zbudim neprespana - pol vreče toasta in vikikrema FTW! Ko pridem domov utrujena in nimam kuhanega kosila - eat all you can see! Ko se najem kosila in mi paše še nekaj sladkega - o, lej, napolitanke! In 3 minute kasneje - hm, kam so šle vse napolitanke?! V glavnem, KA TA STRO FA!
Tako da ni čudno, da so mi izzivi, ki me spremljajo v zadnjih letih (en otrok, drug otrok, pisanje magisterija, iskanje službe, itd.), nakopičili par kilogramov viška. In ko rečem par kilogramov, sem zelo, zelo skromna. Valda sem od nekdaj med bolj buckastimi, ampak nekako sem vedno premogla dovolj motivacije in discipline, da sem plula v mejah normale in bila kolikor toliko zadovoljna sama s sabo. Letos pa je situacija sodu izbila dno in po temeljitem pogovoru sama s sabo (nekako v smislu: "Tina, mlada si, ne moreš biti tako nezadovoljna, brez energije, tečna, slabe volje, daj no!") se lahko pohvalim, da počasi, a vztrajno, korakam proti cilju.
In katero stvar lahko opredelim kot ključno pri temu, da vztrajam že sedmi teden in nisem še vrgla puške v koruzo? Seveda nič drugega kot MEAL PREP! Glede na to, da sem prve tedne strogo sledila predpisanemu jedilniku, je bil to tudi najenostavnejši način, kako nadzorovati vnesene kalorije in makrohranila. Ampak potem mi je ta hrana tako prirasla k srcu, da je tale čorba, ki jo danes predstavljam, tudi sedaj redno na mojem jedilniku.
Včasih izpade lepše, včasih grše. Nekega konkretnega recepta niti ni, se pa držim približnih količin.
Na zgornji fotki lahko v ozadju vidite dve posodici, ki sem jih pripravila možu za malico, ki jo nese s seboj v službo. Seveda je jasno, da ga ne bom mučila z mojo dietno hrano, tega si revež res ne zasluži. Sploh pa naredi na dan tako količino korakov, ki jo meni tudi ob konkretnem sprehajanju z vozičkom ne uspe doseči, da moram skrbeti, da vnese zadostno količino kalorij. Tako je imel v tem primeru za malico njoke s sladkim zeljem in čevapčiče (pospravljanje zamrzovalnika), je pa v zadnjih tednih nesel s seboj tudi že domačo pizzo, štruklje z drobtinami in sladkorjem, dvakrat pa celo sendvič. Tak, s suho salamo, jajcem in kislo papriko. Nomz.
Okej, zdaj pa res k moji čorbi.
Sestavine (za 3 porcije):
500 g poljubnega mesa (ne preveč mastnega - sama najraje uporabim piščančja bedra brez kosti in kože ali pa mleto manjmastno meso)
150 g OGLJIKOVIH HIDRATOV (lahko je to tiž, ajdova ali prosena kaša, različne testenine - po možnosti polnozrnate) oziroma 300 g STROČNIC (leča, čičerika, grah ...)
Sama najprej prepražim čebulo, da postekleni, nato pa dodam meso. Če imam večje kose mesa, ga narežem na koščke, dodam čebuli in fino popražim. Nato dodam zelenjavo. Če dodajam svežo zelenjavo, se potrudim, da dodam vsaj tri vrste - brokoli, cvetača in korenje, na primer. Ali pa cvetača, muškatna buča in stročji fižol. Velikokrat pa kupim kar mešanice zamrznjene zelenjave - največkrat v Eurospinu, ki vsebuje 14 vrst zelenjave, med njimi tudi nekaj fižola in krompirja. V takem primeru zmanjšam količino ogljikovih hidratov, ki jih dodam kasneje. Tudi zelenjavo na hitro prepražim, nato pa zalijem s paradižnikovo mezgo, dodam še cca 7 dcl vode, včasih tudi jušno kocko, še začimbe in kuham vsaj eno uro na nizki temperaturi. Sama najraje vse sestavine vnesem v aplikacijo My Fitness Pal, potem pa na koncu dodam toliko ogljikovih hidratov, da še ostanem v mejah, ki jih imam določene - glede na to, da omejujem predvsem vnos ogljikovih hidratov in maščob.
To je vsa umetnost. Količinsko pride ene porcije kar precej, saj je dodane veliko zelenjave in tudi veliko tekočine. Ampak prav to je meni všeč. Ker me nasiti, vseeno pa ostajam znotraj začrtanih kalorij.
Joj, koliko časa je pa tale prispevek že v osnutkih! Smo v zadnjem tednu januarja, jaz pa pri malici oziroma kosilu, ki sva ga jedla v drugem tednu, hehe. No, jaz vedno rečem da bolje pozno kot nikoli. Poleg tega je pa tale januar zdravstveno tako turbolenten, da je kar malo čudno, da mi sploh uspe še kaj spisati. Najprej se je z manjšo virozo spopadala moja čebelca, prejšnji teden je pa še mene povozila angina, za nameček pa je moje telo na antibiotik reagiralo še z alergijo. Pestro, v glavnem. Veliko raje bi se spet vrnila v tista dva dneva, ko sem nama za kosilo pripravila tale paprikaš, njomz. Recept sem našla pri Jerneju, ki me vedno navduši s preprostimi recepti, ki me nikoli ne razočarajo. Zato na tem mestu niti ni potrebno odkrivati tople vode.
Recepta sem se držala kot pijanec plota, edino kar sem spremenila je to, da sem uporabila piščančje prsi namesto beder. Prav tako sem namesto kisle smetane uporabila sladko smetano (250 ml). Tudi pri postopku sem si drznila ubrati eno bližnjico - po tem, ko sem prepražila koščke piščanca, le-teh nisem umaknila v ločeno posodo, ampak sem mesu dodala čebulo in nadaljevala s pripravo.
Je pa ta recept sicer res super, enostaven, okusen, paprikaš je točno tak, kot mora biti. Za naju dva sem za štiri porcije uporabila en par piščančjih prsi (torej - dve polovički prsi) in 500 g širokih rezancev. Je bilo tako fino kosilo, ki me je nasitilo za kar nekaj časa, Denisa pa najverjetneje tudi, hehe. Tako pripravljeno kosilo se tudi brez problema pogreje po dveh dneh, edino kar je - omaka se malce zgodi, zato je potrebno dodati malenkost vode in je omaka kot nova. Toplo pa vam priporočam, da pred serviranjem oziroma razdelitvijo v posamezne posode, testenine premešate skupaj z omako - saj veste, drugače se testenine sprimejo in bo vse skupaj ena velika trda kepa.
Gremo naprej. Moram priznati, da sem ob dveh otrocih tako utrujena, da sem pravzaprav povsem brez ideje, kaj sploh napisati. Napišem lahko samo to, da se tale meal prep meni izjemno dopade. Ne morem vam povedati, kakšno olajšanje začutim, ker vem, da imam hrano že pripravljeno v hladilniku, haha. No, podobno olajšanje začuti najverjetneje tudi moja mami, ki iz spodnjega nadstropja prihiti v našega zgornjega in si postreže z že pripravljenim kosilom. Do zadnje porcije teh mesnih kroglic z rižem sem tako prišla v zadnjem momentu, da sem le uspela naredit tudi eno fotko. Recept, ponovno, nič posebnega, priprava pa vzame toliko, da ni niti omembe vredno, če upoštevamo, da imamo potem nadaljnje štiri dni mir in čisto kuhinjo.
Sestavine:
450 gramov mešanega mletega mesa
1 čebula
česen v prahu
6 suhih paradižnikov
1 jajce
30 g krušnih drobtin
sol, poper
280 g riža
500 g paradižnikove mezge
Omenjene sestavine zadostujejo za štiri porcije, postopek pa je sledeč. Čebulo drobno sesekljamo in prepražimo. Počakamo, da se malce ohladi, medtem pa v posodi zmešamo vse sestavine za mesne kroglice: meso, jajce, drobtine, začimbe ter sesekljane sušene paradižnike. Ko je čebula ohlajena oziroma sobne temperature, jo primešamo k zmesi in samo hitro pregnetemo. Oblikujemo majhne kroglice in jih popečemo na olju. Ko so z vseh strani rjavo zapečene, jim dolijemo paradižnikovo mezgo in kuhamo še 10 minut. Med tem skuhamo še riž po navodilih z vrečke oziroma v dvakratni količini slane vode. Vse skupaj samo še razdelimo v posodice in naslednja dva dni uživamo v brezdelju.
Bom kar iskrena - moja prehrana je trenutno na katastrofalni točki. Pa niti nima nedavni december prstov vmes, bolj bi lahko krivdo pripisala temu, da sem na porodniškem dopustu. In potem sem doma, gnezdim z dojenčkom, neprestano lačna (pravijo, da zaradi dojenja, hm) in hrana kar leti vame brez repa in glave. Ob 11ih dopoldne dosežem dnevni kalorični vnos odrasle ženske, do večera lahko konkuriram moškemu, ki je cel dan fizično aktiven. In to seveda ni okej. Ne za moje fizično, še manj pa za psihično zdravje. Potem pa berem nasvete ljudi, ki živijo zdravo in so postavni in aktivni in zdravi ... in vsi pišejo - obroke si pripravljajte vnaprej! Okej, razumem, če si v službi in nimaš časa, da bi si vsak dan sveže skuhal, ampak jaz sem vendar doma, valda IMAM čas. Ampak resnica je, da ga največkrat nimam. Ko moj dojenček postane tečen in zaspan, ga popokam v voziček in greva ven. In potem sva zunaj tri ure, prideva notri, OBA lačna, on joka, jaz jokam, na hitro pograbim toast in vikikremo in med basanjem uspem nahraniti še njega. On je sit in vesel, jaz sem sita in ... vedno bolj debela. In nesrečna ... Potem pa mi je mož nekega dne rekel, da bi si nosil malico v službo. Okej, lahko ti skuham. In če skuham malo več, imamo hrano še zase. In tako smo pri mojem novem projektu, za katerega upam, da bo trajal čim dlje. MEAL PREP. Priprava hrana.
Še pred kakšnim letom si nisem mislila, da bom ravno jaz tista iz skupine, ki bo ob povabilu na testiranje pekočih čili omak dvigovala roke in navijala, da bi bila izbrana. Disclaimer: Še vedno se pekočih reči lotevam s skrajno previdnostjo in minimalnim doziranjem, kar pa štejem za veliko prednost, saj mi pekoči hudički tako še niso uspeli požgati vseh okuševalnih čutnic. Kljub pomanjkanju izkušenj se imam tako za precej verodostojen recenzentski vir. Tako sem torej precej samozavestno zagrizla (heh) v ambasadorsko vlogo, h kateri so nas povabili pri Štartaj, Slovenija! in Gorkemu Chiliju dovolila vstop v svojo novo kuhinjo (o moji selitvi pa malce več v katerem od prihajajočih zapisov).
Naj bi bila huda zima, ko je kuhar družine Stroganov oziroma Stroganoff moral za potrebe obiska pripraviti kosilo. Vsa govedina je bila zamrznjena, zato je še kar zamrznjeno rezal na koščke in nastala je omenjena govedina Stroganov. Mene tole še najbolj spominja na golaž. No, v resnici pa sem želela prikazati, kako lahko Monsieur Cuisine kuha tudi mesne jedi in ne samo juhe, omake, sladice, smoothije itd. In odlično se je odrezal. Ker je pokrov neprodušno zaprt, se je govedina v relativno kratkem času skuhala tako zelo, da je v ustih kar razpadla. No, jaz sem sicer uporabila paketek govedine v koščkih za golaž iz Lidla in jasno, vmes se je našel tudi kakšen malo bolj čvrst kos mesa. Ampak nič hudega - taki koščki dajo največ okusa, malo telovadbe za čeljusti pa tudi ne škodi, hehe.
Prišla sem do točke v življenju, ko bi še Garfield malce bruhnil v gobček in se zaradi grozljivega prizora galantno – koliko bi ti bila pač mogoče ob njegovi kilaži – obrnil na mehkih tacah ter izginil v noč. Od predbožičnega večera namreč s približno 16 »počitki« na dan posnemam najbolj lenega mačka in s približno 64 obroki prašiča za zakol. Slabo je, res. Ne vem, kaj se s zgodilo letos, običajno se za praznike nikoli nisem (tako zelo) nažirala. Tako slabo je, da sem za nanosekundo pomislila, da bi se januarja šla kakšno smuti detox dieto. Ali pa da do marca ne jem, recimo. Zalog imam več kot dovolj.
No, naj bode zadosti z idejami za nezdrave prehranjevalne režime. Kajti! Noben ekstrem ni okej, saj veste. Pa tudi s sekiranjem se daleč ne pride. Moj gospod oče pravi nekako takole: "Prazniki so zato, da se zrediš. Pol pa maš do pusta čas, da hujšaš. Če že hočeš."
Letošnja rdeča nit naše silvestrske večerje, ki se je sicer v resnici zgodila sredi decembra na megleno nedeljsko dopoldne, je bila 'naredi čimveč vnaprej in na licu mesta samo pogrej/dokončaj/položi na mizo'. Imele smo dober, praktičen razlog, naša najmlajša članica tima je imela slab mesec, kar je pomenilo boljšo organizacijsko shemo kot lani. Lani smo mrcvarile jedi cel dan, vse naredile šele potem, ko smo eno pojedle, letos pa je to šlo mimo v hipu. Ana je bila zadolžena za sladico in je dokončano torto samo postavila v hladilnik minuto po prihodu k Tini, Nina je solato narezala in zložila na krožnik za par minut dela, Tina je pijačo zakuhala vmes, ko sem cartala tamalo, jaz sem namaze in palčke naredila dan prej, samo meso sem morala še popeči, Sanji pa se je pospravljena kuhinja zdela čisto preveč žalostna z neizkoriščenim potencialom in si je raje vzela čas za glavno jed. Tako je pela pečica, hladilnik se je šibil od vseh prinešenih posod, KitcenAid je malo pomigal, pa je bilo.
Na koncu smo ugotovile, da smo si zadale prav fin izziv. Recepte, ki smo jih izbrale, so preprosti, hitro ustvarjeni, tudi za tiste, ki kuhajo manj, večino lahko pripravimo vnaprej in se lahko našim lačnim gostom, ki jih prijazno vabimo na večerjo, zares posvetimo bolje kot sicer. Kdo pa pravzaprav sploh uživa, če mora medtem, ko bi tretji hugo že presahnil v kozarcu, ko se debata razvije in uživamo ob odpiranju daril, moral skakati do kuhinje in paziti na vse detajle fensi večerje? Ne mene gledat, jaz si grem samo po pijačo!
Letos sem imela čez predjed. Ne, ne bo juha. Ne, ne bo ogromen krožnik s kockico plesnivega sira. Bo en kup napol pripravljene hrane, ki si jo vsak vmeša po svojem okusu. Predjed se mi je zdela fina tudi zato, ker je lahko uporabljena kot prigrizek, ko se gosti počasi nabirajo za mizo. Vsi imamo kakšnega, pa ne bomo o imenih, ki vedno zamuja, ali pa smo ga na poti poslali še kaj iskat. Tole je super tudi ob družanih igrah, ob gledanju filma, poleti na terasi, na vrtnih zabavah,...
Res rada kuham. Ljudem, ki jih imam rada, in od teh še rajši tistim, ki radi jedo. Ljudem, ki jim ni težko posedeti ob mizi in tistim, ki jih kalorije ne zanimajo, če želim eksperimentirati po svoje. In vedno me razveselijo tisti, ki se potem z zanosom zaženejo v umazano posodo in počistijo moj nered. Takim pa lahko kuham vsak dan. In za tale Jamiejev recept sta bili dve dobri pomivalski duši res dobrodošli. Pustimo ob strani, da sta prehvalila recept, pa kuharico tudi. Kako gospodu Oliverju rata umazat VSO posodo iz kuhinje, je fenomen. In kako mu rata umazat celo kuhinjo, je logično. Uporabila sem veliko ponev (dvakrat), malo ponev, veliko posodo s pokrovom, cedilo, kuhalnico, dve deski za rezanje, velik nizek pekač, dva peki papirja, lupilec krompirja, tri žlice, blender z malo posodo, dva noža, štiri vilice, štiri skodelice. Celo kuhinjo.
Torej. Jamie pravi, 15 minut. Ker vem, da nismo odkrivale tople vode in je idejo preizkusil in objavil že kdo drug, sem šla v raziskavo. Res so bili taki in drugačni kerlci, ki jim je bolj ali manj uspelo ujeti čas. Tukaj, tukaj in tukaj so samo nekateri izmed bolj zanimivejših. Sem si rekla, če Jamiejev čas podvojim, mogoče. No, rezultat brez priprave je bil 37 minut, in to tudi brez vmesnih pavz, da sem umila posodo, ki sem jo še rabila. In za foto material. Kar bi lahko zaokrožila skupaj na eno uro. 15 minut, pa kaj še, lažnivi Jamie!
Jamie torej obljublja, da si lahko pripravimo vrhunsko kosilo v samo 15 minutah. Njegovo kuharsko oddajo, v kateri recepte iz svoje knjige predstavlja tudi v praksi, večkrat ujamem na televizijskem programu 24Kitchen in nemalokrat malce v nejeveri opazujem, kako mu res uspe vse pripraviti v 15 minutah. Zato sem onega dne preostalim Bormašincam predlagala, če preizkusimo, ali tako hitrostno kuhanje lahko funkcionira tudi v domači kuhinji. V domači kuhinji, v kateri a) kuhamo laiki in b) nam po koncu snemanja nihče ne pospravi nereda, ki je ostal. Jamie je namreč resda ekspresno hiter, ampak v kateri domači kuhinji je pa prednost 15-minutne kuharije ta, da potem še eno uro pospravljaš? No, jaz raje kuham malce dlje in imam ob koncu kuhe tudi vse (sproti) že pospravljeno.
Pa pojdimo k praksi. Jaz sem si za tale Jamiejev eksperiment izbrala Prekrasnega grškega piščanca z zelenjavnim kuskusom z zelišči in tzazikijem. Sestavine in recept prilagam kar direktno iz knjige, dodatna pojasnila in obrazložitve pa sledijo.
Takole med nosečnostjo je človek kar načaka. Ne bom niti začela o tem, kako dolga doba je v resnici devet mesecev. No, saj itak na sploh v življenju preveč čakamo. Vsak teden znova čakamo na petek in z njim vikend, potem celo leto čakamo poletje in dopust, pa mogoče čakamo še novoletne praznike ... Samo čakamo, da se čas obrne in da se znajdemo na tisti dolgo pričakovani točki. Kaj pa potem?
Na začetku sem po prvih pregledih zavidljivo pogledovala proti veliko večjim trebuhom drugih nosečnic, ki so čakale na zadnje preglede v nosečnosti. Komaj čakam, da bom tudi jaz lahko hodila h ginekologinji vsak teden, sem si mislila. No, sedaj, ko res hodim na preglede vsak teden, komaj že čakam, da bom prišla potem po porodu na prvi pregled po šestih tednih od poroda. Pa saj sploh ne vem, kaj tako čakam. Večkrat se moram opomniti, da je treba uživati v 'tukaj in zdaj'. In tako se opomnim, da uživam v kobacanju te male kepe v mojem trebuhu, uživam v tem, ko ugotavljam, s katerim delom telesa je bitje uprlo ob moj trebuh in ga izbočilo. Včeraj sem pol ure uživala med poslušanjem CTG-ja in srčnega utripa, ki je v povprečju bilo nekje s 135 udarci na minuto, na vsake toliko pa poskočilo do 160. Nisem si prinesla s sabo nobene knjige, telefon je bil lepo na tleh v torbi, samo poslušala sem enakomerne udarce, ki so zveneli nekako tako, kot da če bi ženska s petkami udarjala ob asfalt na poti domov iz službe. Na trenutke je pospešila korak, kot da bi lovila avtobus.
Prejšnji teden sem bila grozno nestrpna in neučakana. Tako dolgo že čakam in res me zanima, kako bo dete izgledalo, komu bo podobno. Bo kaj spalo? Se bo dojilo? Bo vse v redu? Prav opomnit se moram, da naj le še počaka kakšen teden ali dva v trebuhu, naj še malo zraste, sedaj, ko ima direktno povezavo z vsemi njami dobrotami, ki jih zaužije preko mene. Saj bo, vse ob svojem času. To si moram ponoviti približno tako pogosto, kot si ponavljam tisto, da je žensko telo ustvarjeno za rojevanje in da bo vse v redu. Vdih, izdih.
Dokler ne rodim, lahko popolnoma brez skrbi uživam v nekaterih dobrotah. Zadnjič sva jedla sladko-kislo kitajsko zadevščino z govejim mesom. Tale recept si le prihranite, ko bo v Lidlu spet aktualen azijski teden.
Na prvem "resnem" pregledu v nosečnosti (to je tisti, ko dobiš materinsko knjižico, pa prve fotografije, na katerih je morda že vidna kakšna roka ali noga, pa še ginekologinja ti reče kakšno na račun kilogramov, ki jih lahko (ali pa tudi ne) pridobiš v devetih mesecih (oziroma preostalih sedmih)) mi je ginekologinja poleg vseh ostalih nasvetov o osnovnem vzdrževanju telesa in duha med nosečnostjo na srce položila tudi to (in to povsem smrtno resno), da naj se pa interneta kar pridno izogibam.
Pa v resnici internet ni najhuje, kar se lahko zgodi nosečnici.
Najhujša stvar na tem planetu, ki se lahko zgodi internetu (!) je prvič noseča ženska.
Pušenjak bi vedel, o čem govorim.
No, pa za tiste, ki vas čarobni svet forumov med.over.net še ni povsem potegnil vase, naj na kratko razložim, o čem oziroma o kom govorim. Dr. Stanko Pušenjak, alfa in omega slovenske ginekologije in porodništva, je moderator (po mojem mnenju) enega najbolj obiskanih forumov (takoj za Starševskim čvekom). To je košček interneta, kamor se zgrinja vsak dvom in sum in problem sleherne paranoične nosečnice v Sloveniji. Če kdo ve, ve Pušenjak. Če je Pušenjak rekel to pa to, potem to drži. Pušenjak je za slovensko ginekologijo to, kar je sestra Vendelina za domačo kuhinjo. Do njega čutim samo najglobje spoštovanje - pa na tem mestu pustimo ob strani vso strokovnost, ki jo premore, človek mora namreč imeti hudo jeklene živce in skrajno natreniran jezik (oz. prste), da s prvič nosečimi ženskami komunicira na takem nivoju, kot ga je moč opaziti v njegovih odgovorih.
Sama na ABC ginekologije in porodništva zahajam predvsem zato, da ujamem tiste dragocene trenutke, ko je dr. Pušenjak s svojimi besedami tako spreten, da v odgovor uspe zapakirati ne samo strokovno medicinsko mnenje, temveč obenem navrže še kakšno globoko življenjsko modrost ali pa zgolj nastavi ogledalo. O čem govorim? "Ne znam vam odgovoriti, kolikšna je verjetnost da bo naslednja ultrazvočna preiskava pokazala plodov utrip. Možnost je popolnoma enaka, kot da vas za vogalom hiše čaka dinozaver - 50 % za DA ali NE." Da sploh ne omenjam verige sporočil na temo listerioze ali salmonele ali toksoplazmoze - treh najbolj "strašnih" okužb s hrano, ki lahko doletijo nosečnice. Teme o tem, kaj je dotična oseba v tem pa tem tednu nosečnosti pojedla in kje in kako je bila salama narezana in na kakšnem krožniku postrežena in da je domačo skuto zajela z bronasto žlico in da je prodajalka v delikatesi kajmak v posodico nadevala z levo roko, medtem ko je bila oblečena v moder pulover ... no, temu kar ni in ni konca. Saj ne rečem, ko te zagrabi panika, luštno vsekakor ni. (Tudi mene je zadnjič pregnalo na sosednji forum Ortodontija, ker se mi pač po 4 letih fiksnega aparata in stabilizacijski žički, ki jo imam trenutno nalepljeno na zobe, le-ti še vedno misteriozno premikajo.) Pušenjak po tem, ko z racionalnimi argumenti (listerija ni običajna bakterija, ki bi bila prisotna kar v mleku in mlečnih izdelkih povsod ampak je ena od redkih infekcij; problem so le mehki siri nepreverjenega oziroma nesledljivega izvora, večinoma butične, domače proizvodnje) ne doseže želenega učinka, na moje veliko veselje postreže s sledečimi vrsticami:
Glejte. To paniciranje nima nobenega smisla. Tudi preko ceste gre kdaj človek zamišljen in ne pazi, pa se večinoma ne zgodi nič.
Vedno se ponavljajo iste reči: najprej "njam" potem "joj"! Potem pa študiramo, kaj bi utegnilo biti v kajmaku, siru, maslu, salami, majonezi itd. ipd.
Če bi bile reči res tako usodne, bi ljudi na svetu že zdavnaj ne bilo več. Saj ste verjetno kdaj peljali skozi rdečo luč na semaforju? Vas je takoj povozil tovornjak? Verjetno ne, le malce večji verjetnosti za tak dogodek ste se izpostavili.
Če želite, da se vam zagotovo ne bo zgodila prometna nesreča, se zaprite v stanovanje in če se v vašo hišo ne zaleti ravno tank ali rudniški tovornjak, prometne nesreče ne boste doživeli. Če je to praktično, je seveda drugo vprašanje.
Bodite torej malo bolj kritični in realni in ne nasedajte vsaki histerični prijateljici, ki mora nujno okrog sebe širit skrbi in strah, da je srečna.
Mislim, da bo dovolj. Skočimo sedaj na hitro še k včerajšnjem kosilu: enchillade z mletim mesom.
Trenutno sedim na relativno trdi klopci v zdravstvenem domu za Bežigradom in čakam, da bo ura pol devetih, ko bom vpoklicana na drugi odvzem krvi za preverjanje nosečniške sladkorne bolezni. Potem bom morala čakati še eno uro na tretji odvzem krvi. Časa torej toliko, kot je mamljive ponudbe v pekarni čez cesto. In tako sedim in čakam in tuhtam, kaj za vraga sem mislila, ko sem pred enim mesecem v Wordpressu shranila tale osnutek z naslovom spremembe. Povezati pojma nosečnost in spremembe in o tem kaj pametnega napisati, je absolutno preobširna naloga za nosečnico z blažjo obliko pregnancy brain sindroma.
Sprememb v nosečnosti je res ogromno. Nič ni tako, kot je bilo. Imamo dobre spremembe - izostanek menstruacije, na primer, kar je povsem blagodejni stranski učinek, ki za nekaj časa celo prav prijetno vpliva na denarnico (vse dokler se prvič ne sprehodimo v kakšno otroško trgovino), pa malce muhast apetit, ki včasih (ob redkih priložnostih) povzroči tudi to, da človek ne popade celega paketa lešnikovih napolitank, ampak raje poseže po hruški. No, ampak če potegnem črto, nosečnost vseeno prinese večji kupček fizičnih sprememb, ki prej negativno vplivajo na počutje. Celulit se mi je po stegnih razpasel kot čreda ovac po travniku pod Šmarno goro. Tisto nekaj malo mišičnega tkiva, ki se ga je prej skrivalo nekje pod salom in vsaj dajalo malce občutka, da športno le nisem čisto povsem za odstrel, je izginilo bog ve kam. Pogrešam lahkotnost, s katero sem si poprej lahko (SAMA!) zavezala čevlje. Še bolj pogrešam trenutke, ko sem lahko na kavču ležala na hrbtu in ob tem (v popolnem mirovanju!) ne bila zadihana. Si morete zamislit.
Cel kup enih sprememb, največja me pa v resnici sploh se ni doletela. Ta pride novembra. In če bom mišice že pridobila nazaj s kakšnih obiskom Šmarne gore, na spremembo, ki prihaja, se nekako ne znam sistematično pripraviti. V resnici se niti nočem. V resnici sploh ne vem, zakaj bi se mi bilo treba. Zaupam temu, da je to najbolj naravna sprememba, ki me lahko doleti in da bo vse okej.
So pa tudi slastne mesne kroglice z limetino omako le en klik stran.
Če tako malce generalno pogledamo na življenje - a je sploh še kaj drugega, kot eno samo dolgo izmenjevanje krvavic s kislo repo/zeljem in sataraša/filanih paprik? Kaj hočem reči - neke te tipične sezonske jedi, ki jih, hočeš nočeš, moraš jesti, ker je pač, no, sezona. Letos sem o filanih paprikah sanjala že junija, ko sem šla prvič na dopust. Pa so po trgovskih centrih za njih zahtevali še *vrtoglave* slabe tri eure in me je kar malo srce zabolelo. Ampak na našem vrtu paprike tradicionalno ne obrodijo najbolje (čeprav se letos situacija malce obrača!). No, sedaj je sezona paprik na vrhuncu, cene so padle, paradižnik (če se odločite za domačo mezgo) je tudi ponorel, tako da res ne vem, kaj še čakamo. Filane paprike! Poletna klasika številka ena!
Uf. Pa smo pod streho spravile še en izziv. Ekodar je prijazno v dar poklonil svoje izdelke, kuhanje z njimi je bil velik čiračara projekt, ampak za na konec sem prihranila še nekaj dobrega. Ma kaj dobrega, božanskega. In za lačne želodčke idealno kosilo v teh poletnih dneh. Je lahko, brez moke, brez jajc, za pire pa sva z Nino uporabile sladki krompir in grah. Posebej slednjega se najprej nisem pretirano veselila, ker mi nikoli ni predstavljal posebnega zadovoljstva v klasičnem rizibizi rižu, pa je potem Nina po svoje čarala in dodala meto, kar je naredilo pire bogat z okusi, ki se fino prepletejo. Mogoče mi bo zdaj grah kaj bolj všeč, kaj se ve.
Zadnjih par mesecev se s prijatelji enkrat mesečno dobimo pri enemu od treh sodelujočih parov in se malce kulinarično pocrkljamo. Ta mesec je bila gostiteljica naša mansarda, midva pa sva se že kar nekaj tednov poprej zakopala v kuharske bukve in iskala, kaj dobrega bi gostom pripravila. Vsak mesec je gostujoči par zadolžen za glavno jed, ostala dva pa prineseta sladico in predjed. No, čeprav si jaz v kuharskih knjigah na moji polici pridno označujem zanimive recepte s post-it listki, pa tokrat nisem našla recepta, ki bi mojo glavno sestavino, ki me je čakala v hladilniku, umestil na krožnik tako, kot sem si jaz zamislila. Vse od kar sem nazadnje delila del poti z avtobusom domov s prijateljico, katere mož je odličen kuhar, in njenim pripovedovanjem o odličnem chiliju con carne, ki ji ga on skuha, se mi ta čili kar ni in ni hotel izmuzniti iz glave.
Raziskava je bila obširna - najprej sem prečesala vse kuharske knjige. En recept sem našla v knjigi Novakovih, pa me ni prepričal. Potem sem poguglala, kako zadevi streže še Napotnik, ampak na koncu sem se odločila, da se posvetujem kar z omenjenim možem. Telefonski pogovor je bil dolg, sporočilo pa kratko in jasno - ob kuhi razmišljaj, kako se določene sestavine obnašajo, vzemi si čas in končni rezultat je bil zares fenomenalen.
V zadnjih tednih sem se borila s pomanjkanjem časa. Nekako enostavno nisem uspela podelati vseh stvari, ki jih običajno. Malo več je bilo dela v službi, predvsem pa je bilo ogromno priprav na poroko in potovanja v domače kraje, da smo se vse dogovorili, uredili, pospravili in pripravili. Kot nalašč se je med pripravami znašel še naš junječji kulinarični izziv (mimogrede, na tej povezavi lahko še ta in prihajajoča dva tedna glasujete za recepte bormašinc). Nič hudega, sem si rekla, kakšno urico si bom že vzela, da kaj okusnega skuham in pofotkam. Potem sem pa vprašala gospoda Gugla, kaj bi lahko pripravila iz govejih rebrc in dobila predvsem takšne in drugačne bbq različice. Nah, to je preveč enostavno in stereotipno, poleg tega nisem najbolj domača z žarom. Tako da sem se odločila za nekaj bolj svežega, zelenjavnega ... Rebrca v zelenjavni kopeli.
Kar je bilo vse lepo in prav, razen dejstva, da sem morala meso čez noč marinirati, narezati tono zelenjave in potem še 3 ure peči. Zastrašujoče, ampak zares recept, ki je precej preprost (čeprav sem tudi sama vmes malce zatavala). Aja, pa lotila sem se ga pripravljati v sredo zvečer, v soboto pa smo imeli poroko. Malce sem se jezila nase zaradi tega, zares pa je prišel v petek zelo prav, da smo vsaj nekaj kuhanega pojedli med vsemi pripravami, med njegovo peko v četrtek pa sem si med peko malce spočila.
