Meal prep: Tortilja wrap na 3 načine

Nedavno sem odkrila tole domislico za tortilla wrap oziroma zavitek s tortiljo, če poskusim posloveniti. V Ameriki je takih malic malo morje, odličitev, kaj boste v tortiljo zavili pa v resnici povsem vaša. Jaz vam danes ponujam 3 malce bolj zdrave različice, polne beljakovin, ki jih vsi še kako potrebujemo. Predvsem pa tisti, ki se želimo znebiti še kakšnega kilograma.

Za nadeve sem uporabila tri glave vire beljakovin - jajca, tuno in piščančja prsa. Zraven še obilica zelenjave (no, toliko, da wrap lahko še vedno elegantno zavijemo), polnozrnata tortilja in malica je pripravljena.

• 

• 

• 

Sestavine:

• 3 polnozrnate tortilje
• 100 g piščančjih prsi + lahki kremni namaz
• ena velika odcejena tuna + 50 g skute + žlička gorčice + 50 g koruze
• 3 jajca
• zelenjava po želji

Priprava:

Za tortiljin zavitek s piščančjimi prsmi sem na tortiljo namazala malce kremnega sira, čez njega razporedila meso in kasneje že zelenjavo (motovilec + kislo papriko.)

Tortilja s tuno je nastala tako, da sem zmešala eno odcejeno tuno skupaj s skuto in gorčico, namaz razmazala po tortilji, posula s koruzo in motovilcem.

V zadnji opciji z jajci pa sem najprej v posodi razžvrkljala 3 cela jajca, jih posolila in popoprala ter iz njih spekla debelo palačinko oziroma bolj omleto. Položila sem jo na tortiljo, nadevala z zelenjavo (motovilec in sveža kumara) in zavila.

• 

• 

• 

PO-velikonočni #MealPrep: Štefani pečenka

Danes sledi recept za toplo malico, ki si jo lahko pripravite za dva ali tri dni vnaprej in pri kateri lahko hitro porabite do štiri trdo kuhana jajca, ki so ostala od velikonočnih pojedin. Receptov za štefani pečenko je veliko, ampak kolikor sem na hitro uspela pregledati, je najbolj v uporabi tisti, ki od vas zahteva uporabo kruha, ki ga namočimo v mleko. Jaz sem precej prepričana, da je omenjena pečenka s tem dodatkom izvrstna, ampak taka priprava je za moje #MealPrep kriterije že malce preveč obsežna, hehe. Sama sem recept zato poenostavila, končni rezultat pa je še vedno tak, da ga je moja mati pospremila z besedami: "Tina, ti pa zdaj kuhaš že bolje kot jaz."

Sestavine:

• 1 kilogram mletega mesa (katerega koli)
• 4 trdo kuhana jajca
• 1 surovo jajce
• 3 žlice drobtin
• 1 manjša čebula
• Česen v prahu (ali 1 strok svežega), mleta paprika, poper, sol
• Sesekljan čemaž in peteršilj (za slabo pest obojega)

Priprava:

Sesekljamo čebulo, česen (v kolikor ne uporabimo takega v prahu), peteršilj in čemaž. V posodo damo meso, surovo jajce, drobtine, sesekljana zelišča in začinimo s poprom, soljo in rdečo papriko. Vse fino pregnetemo, najbolje kar z rokami. Maso položimo na pekač in v sredino naredimo jamico po celi dolžini, kamor položimo jajca. Nato izoblikujemo štruco in jo v pečici pečemo na 180° C približno eno uro.

PO-velikonočni #MealPrep: Jajčna solata

Te dni nas z vseh strani obkrožajo recepti za takšne in drugačne potice, velikonočno dekoracijo in načine barvanja pirhov. Kot pri vsakem velikem prazniku je tudi tukaj, jasno, v ospredju hrana. Saj ne rečem, tudi jaz se veselim vseh dobrot (čeprav nekoliko raje posežem po božičnih jedeh), ampak letos si nisem mogla kaj, da ne bi v duhu mojega MEAL-PREPanja razmislila malce o tem, kaj bom v torek, ko prazniki minejo, z vsemi ostanki jajc in šunke. Vsa leta doslej sta namreč omenjeni dve jedi še kar nekaj dni po praznikih samevali v hladilniku in čakali, da se ju kdo usmili.

Letos sem zato zase (in za vse vas) pripravila štiri ideje, kam z ostanki jajc in šunke. Pripravila sem štiri ideje za obroke, ki jih lahko pripravite kot #MealPrep in nesete s seboj v službo ali šolo za malico - od tega sta dve jedi hladni, dve pa topli.

Pa začnimo z jajci. Jajčna solata. Čez lužo precej poznana jed, ki pa je zalita z obilico majoneze. V resnici me original spominja na našo francosko solato. Samo da je brez vse zelenjave in krompirja. Ker pa ne samo, da se želimo otresti velikonočnih ostankov, ampak morda tudi kakšnega velikonočnega kilogramčka viška, je spodnji recept malce bolj fit.

Sestavine:

• 4 trdo kuhana jajca
• 150 g grškega jogurta (če pazite na vnos maščob in kalorij, naj bo manjmasten)
• pest sesekljane mlade čebule (zelen del)
• pest sesekljanega peteršilja in čemaža
• čajna žlička gorčice
• sol in poper

Priprava:

Ni neke hude znanosti - sesekljamo čebulo, peteršilj in čemaž, jajca narežemo na srednje velike kocke, dodamo grški jogurt, gorčico, zelišča in začinimo s soljo in poprom. Vse dobro premešamo. Poleg postrežemo kakšen kos dobrega kruha, lahko pa tudi drug vir ogljikovih hidratov (ali pa ne).

Čokoladni mousse. Brez 28 pripomočkov.

Uh, se spomnim, ko sem prvič delala mousse. Seveda je bil po receptu Julie Child, kaj pa drugega. Ena posodica za topit čokolado in maslo. Druga posoda za stepat beljake v sneg. Tretja posoda za stepat rumenjake s sladkorjem. Ne pozabimo termometra. In podaljška. In še eno posodo z vodo, ker rumenjaki se stepajo nad soparo. In potem imamo najbrž še en kup druge opreme, pa sem ta kompliciran postopek že nekaj časa nazaj poteptala globoko v spomin, do katerega ne dosežem več. Ker taka priprava je preprosto - too much. Tu mač. Ni čudno, da so američani iznašli enostaven mousse - ko stopljeno čokolado vmešajo v stepeno smetano. (Kar, seveda, ni tapravi mousse.) Saj ne rečem, dober je in če je treba je treba, ampak za nek preprost posladek kar tako, da vse skupaj izpade malo bolj fino in elegantno in da ga lahko (malce vinjeni) postrežemo za silvestra ... je pa preveč. Ampak, sedaj imamo SlverCrestovega Monsieur Cuisina. Nič več ni preveč. Sedaj je vse samo ... en dva tri. 

Pomarančno-lešnikov brownie

Brownije lahko pečemo celo leto, če pa jim dodamo temno čokolado s pomarančo, postanejo pa še toliko bolj zimski in praznični. Čokolada - pomaranča je namreč ena tistih kombinacij, ki mene vedno asociirajo na zimo. Tudi ta poslastica je pripravljena s pomočjo SilverCrest Monsieur Cuisine naprave. Tule je še posebej prav prišla funkcija kuhanja oziroma segrevanja, saj smo v eni posodi najprej segreli oziroma stopili maslo in čokolado, nato pa samo dodali vse ostale sestavine. Nič izgubljanja časa z mikrovalovko, 13 različnimi posodicami in komplicirano pripravo. No, pa pojdimo kar na recept.

Pita z rdečo peso in feto

V spodnjem receptu vam ponujamo malce nenavadno uporabo rdeče pese. Večina si jo privošči v solati, nekateri v juhi, popularna je tudi v burgerjih, jaz pa sem jo tokrat uporabila v slani piti. Kombinacija je malce nenavadna in priznam, tudi sama sem bila skeptična. Zaman! Teli okusi so ravno dovolj prefinjeni, da tale pita lahko služi kot sofisticiran silvestrski prigrizek oziroma predjed. Ostanki pa drug dan (ali pa še za cel teden, če je bo slučajno kaj ostalo) za malico v službi. (Ob predpostavki, da 2. januar ne postane zopet praznik, hehe, tako dolgo namreč pita definitivno ne bo preživela.) Aja, in seveda - o A do Ž je tale pita narejena v SilverCrest Monsieur Cuisine aparatu. In krhkega testa definitivno nikoli več ne boste mesili na roke, to vam zagotavljam.

Bananin kruh

Obožujem poimenovanje tega peciva. Ker roko na srce, to je pecivo, kolač, sladica in nič drugega. Poimenovanje kruh pa je priročno samo za to, da ga lahko poješ kakšen košček več in nimaš slabe vesti. Še več, nanj še celo namažeš nutelo! No, zdaj pa šalo na stran. (Kar ne pomeni, da ga dejansko nisem pojedla v kombinaciji z nutelo, ampak pšt!) Tole je bil prvi recept, ki sem ga izbrala za pripravo v prihajajočem SilverCrest Monsieur Cuisine mašini, in če odštejem eno posodo, v kateri sem tehtala sestavine ter dva kosa pribora, je bilo to tudi vse, kar umazala. Posodo in rezilo Monsieur Cuisina, namreč. Rezultat pa je najbolj mehek in bananasto dišeč bananin kruh, kar sem jih kdaj jedla. 

Vipava, part 1

Tam nekje v sredini aprila nas je Bratinov povabil k sodelovanju na festivalu Okusi Vipavske 2016. Že lani sem zasledila, kako so nekateri kulinarični blogerji sodelovali v čudovitem ambientu dvorca Zemono in samo upala sem, da bo še katera od Bormašinc za akcijo. In res, prvi majski vikend smo Bernarda, Sanja in moja malenkost preživele hudo delovno. Napele smo možgančke in povprašale brbončice, s katerimi okusi bi razvajale zahtevno publiko. Malce lažje delo smo imele, ko sta nam kot glavni sestavini bili določeni ovčja skuta in med, še lažje pa smo se še vse pod vplivom našega testeninskega tematskega sklopa hitro odločile, da pripravimo sladek kakavov raviol. Ker naju je z Beti najin čokoladni raviol tako zelo navdušil, pa še mislile smo si, da bo primorsko občinstvo navdušeno nad pašto, tako kot naša Ana ... 

In res so se okusi odlično ujeli. Kakavovo testo z nadevom iz albuminske skute z orehi ... vse skupaj v, tako kot je spesnila Beti, medeni kopeli.

Pirini ravioli s špinačno skutnim nadevom

Zase lahko trdim, da nisem klasični ljubitelj testenin. Ja vem, šok! Večina vas prisega na testenine vseh okusov in oblik. 100 procentni OH direkt v žilo. Pa da se razumemo, tudi sama sem definitivno ZA direktno OH injekcijo, ampak za razliko od večine ne izberem testenin ampak, saj veste, Nutello. Pa da ne zaidem s poti in še eno objavo posvetim moji največji strasti in bistvu mojega obstoja ... Testenine, Nina, testenine. Bernarda je dala nalogo, focus woman!

Testenine: Zelena rustikalna pašta

Če bi se zgodilo nekaj res strašnega in bi morala izbrati eno samo samcato jed, ki bi jo lahko jedla do konca življenja - samo ob misli na tako katastrofo me oblije ledeni hlad - bi po sicer kratkem, a tehtnem razmisleku izbrala špagete bolonjez po domčem receptu. Pa tudi sicer so testenine moja ultimativna izbira tolažilne hrane, ko gre vse narobe, ali pa se v študentski kuhinji ne najde drugega. (Nekoč vam bom zaupala recept za smetanovo omako s tuno, kateri s Cimro najverjetneje dolgujeva preživetje polovice študentskih let.)

Brezsramno priznavam, da se domače izdelave zakladnice ogljikovih hidratov do pričujočega izziva nisem lotevala. Gospod Oče je nekoč kupil mašino za izdelavo testenin, jo uporabil enkrat za pripravo širokih rezancev in jo nato pospravil na neznano lokacijo. Vse moje testeninske izkušnje (ni jih malo, lahko mi verjamete) so tako povezane izključno s konzumacijo, kar pa me ni ustavilo, da se ne bi lotila našega novega tematskega sklopa.

Testenine: Hitri pirini široki rezanci

Torej, a smo pripravljeni? Smo!

A bomo zmogli? Bomo!

Trišterzdaj! Tole bo verjetno najhitrejše doma pripravljeno kosilo. Zato najprej malo poduka.

Testenine so iznašli Italijani Kitajci tako Kitajci kot Italijani, vsak po svoje , kdo točno jih je kam prenesel (Marco Polo naj bi jih s svojih raziskovalnih odprav, čeprav so nudeljne in 'lasane', podobno obliko današnji lazanji Italijani že poznali), so bolj domena zgodovinskih črvov, zakaj so to tako popularna hrana in praktično znana vsakemu predelu sveta, pa niti ni skrivnost. So ena najcenejših in hkrati hranljivih obrokov, pripraviti jih je mogoče na zilijon različnih načinov, hkrati pa so v testeninah tako osnovna živila, da jih najdemo povsod. In redkokdo je med nami, ki bi se nad testeninami zmrdoval.

Hitro kosilo, sem samozavestno zatrdila malo višje. Ja, res! Jamie Oliver, ki me je par let nazaj navdušil in pripravil do tega, da sem sama poskusila, je naredil testenine od moke do kuhanih testenin na krožniku v slabih 3 minutah. S tem, da je zraven govoril in pokal šale. Kar zmorem tudi jaz, valda. In sem šla v boj in odkrila, kar so mi pravile že stare izkušene kuharske tete - testa se ne smeš bati. Bolj s samozavestjo delaš z njim, boljši je rezultat. Jamie v posnetku zgoraj naredi preprosto računico; eno jajce in 100g moke na osebo. Poleg tega potrebuješ desko za rezanje in nož. Vse ostalo so bližnjice - valjar, The mašina za testenine, mikser,... Zato res nimate izgovora, da vam manjka kak poseben del opreme, da bi se lotili. Tule pa vam Gennaro krasno razloži, kaj in s kakšno lahkoto naredite testenine, ki vam jih bodo zavidali prijatelji. In hoteli na kosila. Kar naprej. In ne bodo hoteli kuhati sami. In se jih ne boste znebili. Eh, rajši ne glejte.

Spomini, ki kipijo

    Hrana so zame v prvi vrsti spomini. Jesenski jabolčni štrudelj. No, ne povsem jesenski, kar poznopoletni je bil, takrat, ko prva jabolka že začnejo padati na tla. Rojstnodnevna torta z anansom iz kompota, sladko smetano in instant vanilijeve kreme. Poletni pehtranov biskvit. Nedeljski piščanec iz pečice in tenstan krompir. Vse to so klasike moje mame, okusi pa mi bodo ostali v spominu za vedno. Sama sem nase kar malce jezna - še večerje mi ne uspe vsak večer rutinirano izpeljati (ponavadi do kosila še nekako gre, potem pa zaplavam v nešteto prigrizkov brez kakršne koli logike in reda), kaj šele, da bi imela par tipičnih posladkov, ki bi zaznamovali naš vsakdan. Okej, ja, za rojstne dneve vedno spečem torto, ampak kaj, ko je (skoraj) vsakič drugačnega okusa. In sedaj, ko imamo podmladek v hiši, bi vsekakor bilo fino razmisliti, da ji nekoč, v prihodnje, ko bomo skupaj jedli in bili veseli, v spomin zapišem tipične okuse naše družine in našega življenja. Saj vem, da je kuharija sedaj sila moderna, treba je znati azijsko, špansko, italijansko, malo francoskega, pa kakšen ameriški burger, kje se najde še kakšna slovenska klasika ... Ampak jaz bi rada prenašala spomine. Rada bi, da bi se moji otroci nekoč preko hrane in poznanih okusov vračali v brezskrbne dneve mladosti.

Jaz se neštetokrat spomnim še zajtrka, ki sem ga vedno dobila pri moji stari mami. Ne, ni mi kuhala pudingov, gresa, ni mi mazala tisoč in en namaz na kruh ... Dobila sem skodelico tople, sladke bele kave in rezino kruha. Mmm, kolikokrat sem poizkusila zadeti pravo mešanico proje, in kneippa, pa še kar mi ni uspelo, da bi bila bela kava tako okusna, kot je bila njena. Smo pa zadnjič s puncami to kombinacijo kruha in bele kave malce predrugačile. Nastali so kipniki z belo kavo. 

Pa na zdravje in veliko jajc!

Takole. Pa smo Bormašince priromale do zadnje objave v letu 2015. Nisem največja pristašica lihih številk in po pravici povedano se tudi letošnje leto ni pričelo najbolj optimistično. No, pa me poglejte sedaj. Moji dnevi se vrtijo okrog dobre štiri kilograme težkega in občasno precej glasnega bitja. Vse je lepo in prav in točno tako, kot mora biti in v resnici še časa nimam pomisliti na sode in lihe letnice in potencialne povezave med dobrim in slabim letom.

Jutri bomo vsi pokonci malce dlje, kot smo ponavadi. Bormašince smo imele generalko že danes zgodaj zjutraj, malo čez polnoč so bile namreč Nina, Beti in Sanja za radijskimi mikrofoni Prvega programa Radia Slovenija v oddaji Nočni obisk. Klik na tole povezavo, pa boste lahko preposlušali, o čem vse s(m)o se dekleta razgovorila.

Ne bom dolgovezila. Z dekleti smo se zadnjič podružile in tudi slastno najedle. Jaz sem v zadnjem momentu izbrskala recept za "pijačo", ki pa v resnici ni taka tipična silvestrska alkoholna poslastica, je pa vsekakor tale Eggnog oz. Jajčni liker super za prihajajoče mrzle večere. 

Še preden pa preidem k receptu pa samo še ... vse lepo in dobro v 2016. Veliko slastnih receptov, čim manj zažganih posod, en kup inovativnih idej in uspešnih eksperimentov v kuhinji in še in še in še. Bor mašince si v 2016 najprej najverjetneje vzamemo malce počitka, potem za novimi močmi nazaj za štedilnike.

Tako, sedaj pa Eggnog!

Sivi lasje in orehovi rogljički

Na predvečer 23. rojstnega dneva se je pod neusmiljeno razsvetljavo študentske kopalnice na vrhu moje glave nekaj zasvetilo. Večkrat. Na narastku. Še preden sem dvakrat pomislila, so moji prsti izpulili lase, ki so se prav po hinavsko začeli obnašati zelo … starikavo. Osiveli so. Sive lase imam. Siva je tako dokončna. Še nikoli se nisem počutila tako mlado, kot prejšnji teden. Premlado, da bi se mi dogajale stvari starih ljudi!

In če mislite, je bilo tole dramatiziranje, vam očitno še nisem razložila, kako sem oktobra brata peljala k frizerju in se nato na stol usedla še sama (ponavadi me postriže cimra). »A se barvaš?« »Ne.« *frizerka zdrsi s prsti med lasmi* »Aha, saj vidim zdaj, da se vidijo sivi lasje.« Do takrat sem imela vsak siv las preštet. Sedem jih je bilo do letošnjega oktobra. Pogovor s frizerko se je na tej točki nehal, tako kot tudi upanje na večno mladost.

Na poti domov sva se s tamilim ustavila v drogeriji, kupila barvo za lase in dve uri kasneje in eno kopalniško katastrofo kasneje sem samo čisto malo obžalovala svojo odločitev. In te male sive barabice so si drznile pogledati ravno na vrhu glave, da jih nisem mogla zapaziti že prej, ampak šele po dveh centimetrih življenja. No, sedaj sem v procesu sprijaznjenja s staranjem (zelo slabo mi gre) in poskuša preživetja veselega decembra (še malo slabše).

Kakorkoli, leto je okoli in jaz sem nad peko piškotov navdušena ravno toliko kot lani. Nisem.

Babyshower presenečenje in cakepops-i

Prejšnja nedelja je bila posebna. Tako za nas, povabljene, kot za bodočo mamico Tino. Dva meseca priprav, usklajevanj in bolj ali manj uspešnega prikrivanja s strani bodočega očka Denisa, so se udejanjile v zabavi presenečenja, ki smo jo prav po slovensko prekopirale od 'bolj naprednih' američanov. Ah, vsak izgovor za dodatna darila je dober in se ga kot tipična predstavnica ženskega spola držim bolj kot vaški pijanec svojega zadnjega piva. Torej, baby shower it is!

Tinin baby shower je bil moj prvi. Baby shower seveda! Če dobro pomislim, ima sicer otroke kar nekaj mojih prijateljic in sorodnic … hm … so mogoče pričakovale, da bom jaz kaj organizirala?!? Okej, trenutek tišine. Ah, bi pa dale kakšne bolj konkretne namige. Vsega pa tudi ne morem razbrati med vrsticami. Se jim bom očitno morala oddolžiti s kupovanjem daril v času odraščanja njihovih malčkov. No, pri Tini nismo zamočile, saj je vso organizacijo odlično vodila Tjaša, Tinina dolgoletna prijateljica in edina mamica, ki je bila med ostalimi nevednimi edina primerna za organizacijo takega dogodka, ki bi se ga ostale verjetno lotile na tisoč in en 'neustrezen' način.

Bodoča mamica je cel mesec živela v zmoti, da gre prav tisto nedeljo na nogometno tekmo. Vse smo bile sicer v dvomih, da so na zabavo povabili 'tapravo' Tino, saj tista 'naša' nikoli ne bi šla na nogomet. V živo in na mraz?! Ne, ne, pa ne 'naša' Tina. Ko smo razjasnili dvome in njen pristanek na športno popoldne opravičili z nosečniškimi možgani, ki nam vsem mešajo štrene že dobrih 7 mesecev, smo lahko nemoteno nadaljevali priprave. Pa da se razumemo, tekma, na katero je bila povabljena Tina je bila izvedena v soboto in bodoča mamica jo je gledala po televiziji. Medtem ko si je Denis pogrizel nohte na obeh rokah in nogah, je gospa noseča neprizadeto mislila, da bo pač jutri še ena. Ista. No, kaj sem vam rekla! Zdaj razumete naše dvome?

Zabava je torej uspela, Tinina zmedena faca, ko nas je videla na hodniku, vse iz različnega obdobja njenega življenja, punce, ki se med seboj še nikoli nismo srečale, a smo stale tam in jo, z rahlo rosnimi očmi, zaradi prehlada seveda ;), gledale in jo prav nečloveško objemale, pa je to potrjevala. Z Bernardo sva se, prav po Bormašinsko javile za pripravo sladic. Na jedilniku so bili Nutellini cakepopsi in limonino makovi mini mafini. Precept za prve sledi danes. Kdaj bo na vrsti drugi, pa je odvisno od 'lenobe' in zaposlenosti naše velenjske Pike Nogavičke.

 

[yumprint-recipe id='82']

 

Nosečnost za telebane, šestič: gnezdenje.

Gnezditveni sindrom.

Menda se dogaja, da nosečnice v zadnjem tromesečju neprestano samo čistijo, perejo, likajo, ali kako drugače pripravljajo vse potrebne pripomočke za prihod otroka. Nekateri viri navajajo, da se to lahko zgodi šele par dni ali par ur (!!!) pred porodom, spet druge o gnezdenju začnejo razpredati že kmalu po tem, ko se na polulani palčki pojavita dve črtici ali plusek. 

No, jaz še kar čakam. Priznam, da lahko povsem mirno presedim celo dopoldne na kavču in prav nič me ne motijo pasje dlake na preprogi, umazana skodelica čaja od pred-pred-pred-včerajšnjim ter dejstvo, da skozi okno ne vidim tako bistre slike, kot bi jo lahko, če bi bila okna očiščena. V resnici se moram popraviti - vse našteto me že moti, ampak absolutno ne do take mere, da bi dejansko vstala in celo dopoldne obsesivno čistila. No, spodobi se, da na tej točki priznam (prav nič s težkim srcem), da res nisem najbolj redoljubna in disciplinirana oseba, ko pridemo do gospodinjskih opravil. Dobro, ni ravno tako hudo, da bi mi nekega dne zmanjkalo čistih spodnjih hlačk ali pa da ne bi bilo v omari čistega kozarca. Načeloma je mansarda v čisto okej stanju, mene bolj jezi to, da ne morem vzpostaviti takega nivoja discipline, kot sem ga imela na izmenjavi v Španiji. Res je, da se nas je tam ponavadi v kuhinji gnetlo pet hkrati in da drugače, kot da posodo, v kateri si kuhal, pomiješ, še preden sploh poješ, res ni šlo. Doma pa imam absolutno preveč posode, pa pomivalni stroj in potem se mi to nabira in nikakor ne pridem s posodo na zeleno vejo. Ko pomijem tisto od zajtrka, je že umazana nova od kosila. Vsekakor pa se lahko pohvalim s tem, da po tuširanju vedno do suhega pobrišem celotno tuš kabino (beri: ploščice in steklo), prav tako po vsakem umivanju rok/zob pobrišem tudi umivalnik. Ha!

Okej, pustimo moje običajne navade glede čiščenja ob strani. Gnezdenje. Recimo, da ga lahko razdelimo na dva dela: prvi del obsega priprave oz. nakupovanje vsega potrebnega, drugi del zajema že prej omenjeno obsesivno čiščenje. S prvim delom nimam težav - v resnici imam že kar precej stvari pripravljenih, manjka mi samo še kakšna malenkost, ki pa spet ni tako zelo tragična. Plenice imam, bombažne vložke za čiščo tudi, oblačila za otroka, v glavnem, načeloma vse štima. Na obsesivno čiščenje pa še čakam. Fino bi bilo res še enkrat počistiti okna, pa pospraviti tam en vogal v kuhinji, kamor zadnje leto kar nalagam in nalagam vse tisto, za kar ne vem, kam spada, pa še par malenkosti bi bilo fino pospraviti in posortirati, ker si predstavljam, da bo potem še večji kaos.

Ampak moja najtrdnejša teorija do sedaj o tem gnezdenju pa je ta, da je to v resnici en velik nateg. Placebo. Da se bom morala kar sama zmotivirati in vse postoriti, da v resnici ne obstaja neka čudežna nevidna sila, ki me bo spravila v stanje obsedenega čiščenja. Bom poročala. 

Sicer pa je danes na sporedu sladkanje s karamelnim sladoledom.

Breskovi mafini z jogurtom

Tako dolgo sem spodnji recept pustila na intenzivnem valjanju med osnutki, da me je prihtel Piknik teden, ki ga je pred kratkim otvorila Tina. Pa ker nismo ravno picajzlaste, bomo recept za jogurtove mafine podtaknile med ostale piknik dobrote. Konec koncev so mafini majhni, prenosljivi in sladki, kar jih - če bi obkljukali še kategorijo "imajo okus po čevapih" - praktično naredi za idealno piknik hrano. Še posebej, ko jim dodamo domače breskve, ki jih letos v našem mini sadovnjaku v izobilju. In kako dišijo!

Robide prvič.

Ha! To sezono mi je Tino, robidno pionirko, uspelo prehiteti z robidovim receptom. Lani je pripravila domač robidov sladoled, letos pa me je poskušala pripraviti na robidenje (nabiranje malin, op. a.) z naslednjimi nasveti: obvezne superge, rokavice, dolge hlače, dolgi rokavi, pršilo proti komarjem, čelada in ščitniki za gležnje. Še dobro, da je nisem upoštevala, ker sem v sandalih in krilu veliko lažje porabila kalorije, ki sem jih kasneje zaužila s slaščico v spodnjem receptu. Če nimaš desetletne fitnes karte, se je pač treba znajti pri ohranjanju linije.

Limonina skutna torta

Poletje je čas, ko vas kulinarične revije, blogi in kuharske oddaje z vseh strani bombardiramo z najrazličnejšimi recepti za sladice, ki jih ni potrebno pripravljati v pečici. Sama nikoli nisem bila velika oboževalka takšnih lahkih poletnih dobrot. Kaj pa vem, grški jogurt s sadjem zame pač ni sladica … prej okusen zajtrk. Mogoče se razlog skriva tudi v dejstvu, da se mi še nobena sladica z želatino ni posrečila ali pa da sem ena izmed redkih izjem, ki nam kalorična kosila in sladice pašejo tudi poleti. Vročina gor ali dol.

 

Kaj me najbolj razjezi

Sama se imam za precej artikuliranega človeka. Saj vem, zdaj bom izpadla kot sila samovšečna, ampak če sem v življenju na kaj ponosna, sem pa na svoj jezik. Nikoli nisem blestela po športnih dosežkih, tudi moja intelektualnost je povsem v mejah normale, ampak moj jezik pa na trenutke res uspe sproducirati domislice, na katere sem ponosna. (Obenem naj dodam, da me velikokrat spravi tudi v težave, ampak očitno eno brez drugega ne gre, kaj ne?) Zato me najbolj iz tira ne vrže to, da so ljudje idioti. Ne, iz tira me ne vrže niti to, da dejansko obstajajo ljudje, ki se zdirajo na naključne mimoidoče. Iz tira me tudi sploh ne vrže to, da nekdo zmoti moj jutranji sprehod, ko je še vse tako lepo mirno in želim samo malo uživati sama s sabo.

Edina stvar, zaradi katere si še nadaljnjih 15 min razbijam glavo, je ta, da v takem momentu nisem sposobna mojemu jeziku primerno artikuliranega odziva.