Kot že veste, nas je Lidl povabil k sodelovanju v Lidlovi SLADOLEDoteki, kjer smo sodelovale kot žirija in pomoč pri ocenjevanju sladolednih kombinacij, ki ste jih prispevali vi, kupci in obiskovalci Lidlove Facebook strani. Naloga izbora najboljših kombinacij je bila težka in med vsemi predlogi (bilo jih je skoraj 15.000!) smo se s težavo odločili za 30 kombinacij. Za dodaten izbor pa ste nam stopili na pomoč ponovno vi in izbor skrčili na 5 finalistov. Bormašince smo kot del komisije nato odšle v Ajdovščina, v podjetje Incom, kjer smo se žrtvovale in za vas preizkusile 9 različnih okusov sladoledov, od vsakega po dve možnosti ...
Kombinacije: #1: navaden kornet + grški jogurt + gozdni sadeži + preliv iz gozdnih sadežev + mandlji, #2: veliki karo kornet + gozdni sadeži + vanilija + preliv črni ribez + hrustljave žitne kroglice, #3: navaden kornet + limona + pomaranča + preliv limeta + maringe, #4: čoko kornet + bela čokolada + toffee karamel + preliv mlečna čokolada + karamelni koščki, #5: čoko kornet + kokos + mlačna čokolada + preliv mlačna čokolada + mandlji[/caption]
Saj poznamo tisto zgodbo ... se vselimo v novo stanovanje, ali pa samo v novo kuhinjo. In razmišljamo, katere naprave vse potrebujemo - poleg loncev, krožnikov, kozarcev in pribora, se ve. Naša Sanja bi o tem lahko kaj povedala, nedavno je postala lastnica svoje pečice (to je najbpomembneje, hehe!) in seveda vsega drugega, kar pride poleg. Kar precejšen stres, kaj ne? Ko pa enkrat človek dobi otroka, se število aparatov, ki jih potrebujemo, še za enega ali dva poveča.
Pa poglejmo, katere aparate vse potrebuje mlada ženska (z otrokom) v kuhinji. Ker je zdravo življenje (in z njim smoothiji) sedaj tako popularno kot leta 1998 Esmeralda, seveda za začetek potrebujemo dober blender. Saj veste, tak, s stekleno posodo, ker plastična hitro postane umazana in grda, pa da je dovolj velik in močan. V njem lahko pasiramo tudi kakšne juhe, ampak kdo bo 2 litra zelenjavne juh prelival v stekleno posodo, v takem primeru je obvezen tudi palični mešalnik, seveda. No, ampak palični mešalnik zna zelo fino spasirati, kaj pa, če želimo samo malo nasekljati? Potem je obvezen sekljalnik. Tak manjši, priročen, da ga hitro vzamemo iz predala in v njem sesekljamo zeliščni nadev za bagete. Ampak brez njegovega velikega brata, multipraktika, pa spet ne gre. Le kje bomo ribali jabolka za štrudelj? Pa mesili krhko testo in drobili piškote z maslom za tortno podlago? Dodamo še to na pult! Zdaj imamo pa res že skoraj vse. Opa, ne, še eno stvar smo pozabili - zmogljiv mešalnik! Bor mašino za punce, po domače. No, za kakšno hitro stepanje smetane za sadno kupo ali pa mase za palačinke bo čisto zadostoval ročni mešalnik. Zdaj pa, ker dober biskvit res ni tak, kot mora bit, če ga nekdo 10 minut neusmiljeno ne pretepa, je pa več kot dobrodošel tudi tista ornk bor mašina za punce, stoječi mešalnik! Pa ta nam zgnete tudi tako kvašeno testo za potico, da bi se še moja babica v grobu obrnila od navdušenja. Imamo že vse? Ah, kje pa - imamo vendar otroka! Obvezen je soparnik. Saj veste, da nam vitaminčki in minerali ne pobegnejo vsi v vodo med klasičnim kuhanjem.
Zdaj imamo pa res vse. Kar veliko, ane? Vam je ostalo še kaj prostora na pultu? Vsaj za eno desko in nož, na kateri boste sekljali čebulo?
Priporočajo izogibanje svojih vzornikov, ker se bojda rado zgodi, da moraš nato kakšen popoldan preživeti v družbi razočaranja in sladoleda. In ker je Roald Dahl pod rušo šel žurat že davno preden sem sama ugledala luč tega sveta, dobronamernemu nasvetu nisem posvečala prevelike pozornosti. Potem pa je v naš elektronski poštni predal priletelo nadprijazno povabilo na predstavitev nove kolekcije Polonapolona šalc in sem vse spustila iz rok ter odfrčala v bistro na vogalu, nekaterim poznan tudi po najboljši kavi v mestu.
Preden se kdo obregne v neustrezno strokovno podkovanost in ocenjevanja napačnih parametrov piva … Mu povem, da ima popolnoma prav. Sem velik ljubitelj piva, sploh od kar sem se začela navduševati nad malimi slovenskimi pivovarji, ki jih počasi, vendar nadvse vztrajno spoznavam v družbi pivskih prijateljev. Sem pa dalečdaleč od kakršnegakoli poznavalca. Tako sem tudi opozorila Lidlovce, ki so pred dnevi po tviterju iskali preizkuševalce za piva, s katerimi bodo v naslednjih dneh založili Lidlove police. Pa so se vseeno strinjali, da bodo podprli hitrejši razpad mojih jeter in mi v varstvu pustili piva treh slovenskih pivovarn.
Pri ocenjevanju mi je na pomoč priskočil brkati Poba, glavni partner v mojih zločinih. Morda naj kot referenčno točko pri določevanju najinega okusa izpostavim, da je njegova ljuba sorta Bevogov Kramah, moja pa Starvation od Reservoir Dogs.
Po tehtnem premisleku sva ugotovila, da bo zadeva najbolj pregledna, če piva preizkušava po znamkah. Pri vsakem sklopu naj bi začela s tistim z najvišjo vsebnostjo alkohola in nadaljevala proti šibkejšim. Preden sva zamenjala okus, sva splaknila kozarec (Skromna zaloga študentske posode je kriva za izbiro kozarca na spodnjih fotografijah. Ni bilo bolj primernega). »Da bodo pogoji objektivni,« je pripomnil on. Jaz pa sem na hitro potlačila pomisleke o tem, koliko zares objektivna pogoja sta vedno bolj pivnjena preizkuševalca.
Odkar imam svojo kuhinjo, kuham na indukciji. Zadeva je super, po parih letih trpljenja ob čakanju, da voda za makarone zavre na steklokeramični plošči, je indukcija pravi balzam na želodec. Ne vprašajte, koliko nezdrave hitre hrane in prigrizkov lahko človek zmeče vase med čakanjem, da zavrejo 3 litri vode. Noro. No, indukcija pa prinaša drugačne izzive. Posoda. Kadarkoli opazim kakšen lep lonec ali ponev, najprej hitro preskeniram, kje se nahaja znakec za indukcijo. Žal ga vse prevečkrat ne najdem. Smrk.
Zadnjič sem na poti s sprehoda videla našega poštarja, kako je z motorjem hitel proti pošti, na prtljažniku pa je imel prav hecno pripet en sam paket. No, ta paket je bil moj. Ko sem ga naslednji dan prevzela, sem v trenutku raztrgala škatlo in pričakala me je fenomenalna Tefalova ponev Ingenio. Z njo nas je razveselil Mercator, da bomo še bolje kuhale. S puncami smo se dogovorile, da bo ponev kar krožila, vsak mesec bo pri eni. Potujoča ponev. Ponev prijateljstva.
Okej, priznam … spet sem zapravljala težko prigarane evre. Tokrat na Islandiji in niti malo mi ni žal. Sem pa seveda mislila tudi na vas, ki ste, medtem ko sem sama nosila tri bunde, flis in vetrovko (naenkrat afkors), pridno sedeli v pisarni, na nekoristnem predavanju na faksu ali pa samo uživali v deževnem vremenu, ki je v tednu moje odsotnosti zajel naše konce. Zato, da bi vam lahko kar najbolje predstavila islandsko kulinariko, sem jedla mlačno juho, napol stopljen sladoled in spila nekaj smutijev s centimetrsko usedlino … vse za potrebe vsaj na pol dobrih fotografij.
Pa začnimo na začetku, jah vem, moja izvirnost ne pozna meja. Verjetno vas, tako kot ostale slovenske soturiste, zanima, zakaj sva se tokrat odpravili ravno na Islandijo. Po uvodnih vprašanjih o tem kaj študirava, koliko sva stari in zakaj potujeva brez boljših polovic (sklepanje, da jo imam, jemljem kot kompliment, khm khm … ) je vedno sledilo zanimanje, zakaj sva se znašli ravno na Islandiji. Po njihovem mnenju bi namreč morali uživati nekje na Tajskem ali pa kakšni drugi, 'žurerski' destinaciji. Z odgovorom, da imava res radi naravo in da sva si sem želeli že dolgo, se nikakor niso zadovoljili. So pa razumeli, ko sva prvi ugasnili luči v hotelski sobi in jih poslušali, ko so se pozno ponoči, močno podkrepljeni z Brennivinom, vračali v 'bazo'. Žurerki pa taki.
Islandija je popolna destinacija za vse tiste, ki ste spomladi, skupaj z obilno večerjo in polovico velike Milke, požrli tudi svoje novoletne zaobljube. Za dodatne maščobne obloge se ne boste preveč sekirali, ko boste nase, sicer zelo na tesno, vlekli že drugo bundo. Manjša težava se lahko pojavi le ob obisku Modre lagune, kjer obstaja možnost, da se ob obilici miniaturnih kitajskih turistov, počutite kot dinozavri, vendar vam bo ob pogledu na ostale slovenske tete in dede srednjih let, ki so kondicijsko nekako tako dobro pripravljeni kot ste sami, nekoliko lažje. Če vam tudi to ne bo v pretirano uteho, pa vam lahko obljubim, da bodo skrbi o lepi postavi izginile ob nakupu smutija v 'vodnem' baru, ko boste za 2 deci odšteli 5 evrov. Takrat vam bo šla po glavi le še skrb za preživetje, ko se suhi kot islandska klima vrnete na domača tla.
Zdaj pa k hrani. Kulinarična Islandija v treh besedah? Challenge accepted! Juha, jagenček, riba. Najhuje je, ko pride do združenja dveh. Jagenčkova juha na primer. Priporočam vam jo le, če ste ljubitelj mesa IZREDNO intenzivnega okusa. Boljša izbira sta jastogova ali pa zelenjavna juha, ki ju, skupaj z jagenčkovo seveda, lahko dobite na vsaki postojanki v bližini večjih turističnih točk. Juhe so tudi najcenejša hrana, ki jo boste dobili na Islandiji, vse ostalo je precej drago za naše plitke slovenske žepe.
Sva si pa, ne glede na ceno, privoščili dve gurmanski večerji, za kateri sva odšteli približno toliko kot za tri pare Victoria Secret kopalk, ki jih, glede na večerje, itak ne bi nikoli oblekli. Prva je bila v restavraciji Perlan. Na večerjo sva odšli milo rečeno sestradani, kar je bila napaka tisočletja. Meni s tremi hodi je namreč minil brez posebnih presežkov, če govorimo o hrani. Za predjed morsko nabodalo z bakalarjem in lososovim karpačom. Za glavno jed kaj drugega kot zvezda Islandije, jagenček. Verjetno mi ni potrebno poudarjati, da sem bila po dveh, sicer oblinih hodih, še vedno pošteno lačna. Mirno kri sem ohranjala le zaradi misli na sladico, ki bo ublažila mojo lakoto. No, vsaj tako sem mislila, preden se mi je svet razsul na milijon koščkov, ko sem pred sabo zagledala eno kepico sorbeta iz rdeče pese in borovnic, aja pa da ne pozabimo na dve žlici kupljenega vanilijevega jogurta. Sama sladica je bila sicer okusna, vendar pa bi potrebovala najmanj tri porcije, da se kasneje v hotelski sobi ne bi basala z riževimi vaflji.
Je bil pa zato razgled ob večerji presežek v vseh pogledih. Restavracija Perlan stoji nad Reykjavikom, in njegova steklena kupola se med vašim 'gurmanskim uživanjem' vrti in omogoča pogled na celotno mesto.
Veliko boljša je bila večerja v restavraciji slovenskega lastnika Marjana. Marjan več kot očitno ve, kaj je dobra hrana, saj je bila večerja popolna. Čeprav sama nisem velika ljubiteljica rib, bi si točno tistega lososa, ki ga gledate spodaj na sliki, namesto kumaric in sladoleda zaželela v osmem mesecu nosečnosti. Večerja se je sicer začela bolj klavrno, saj je bila predhodno predvidena čebulna juha tik pred zdajci nadomeščena z jastogovo, ki nam je vsem že pošteno presedala. Nam ne-ljubiteljem so vseeno hitro ustregli s caprese solato, pa je bil volk sit in jagenček cel.
Za najboljšo lokalno hrano, ki vam bo v denarnici vseeno pustila nekaj evrov za težke čase ob vrnitvi, pa priporočam turkizno modro podrtijo z imenom Sea Baron, kjer vam postrežejo z, ne bodite presenečeni, jastogovo juho in različnimi morskimi ražnjiči, za pogumne pa spečejo tudi kita.
Če imate nekoliko slabo vest, lahko v restavracijah v prestolnici dobite tudi presenetljivo okusno solato s piščancem, v vrednosti le enih kopalk.
Tako, to je to, kar se hrane tiče. Če povzamem, Islandija je obljubljena dežela za ljubitelje morske hrane in jagenčka. Obljubljena dežela je tudi za tiste, ki sovražite morsko hrano in jagenčka, saj boste ob prihodu domov pripravljeni na sezono bikink kot še nikoli doslej … #vpotovalkoskrijtekilojabolk. Vsi na Islandijo torej!
Prvič sem za čemaž slišala pred kakšnima dvema letoma. Da je to neke vrste divji česen, mi je bilo razloženo. Naivno sem si predstavljala, da okrog bukev v lokalnem gozdu pač rase bolj kilavi bratranec merkatorjevega bohotnega preganjalca vampirjev. Do danes dopoldan, ko sem se se prvič zares (internetno) spoznala z njim ugotovila, da v bistvu gre za užitne šmarnice. Ali solzice, kot jim pravi Prežihov Voranc. Na videz se razlikujejo le po obliki cveta, sicer pa čemaž na daleč izdaja že močan vonj po česnu.
Listi čemaža, ne šmarnic.[/caption]Z denarnico počasi prebolevava najino prvo letalsko izkušnjo, ki se je končala na ulicah nekega angleškega mesta. Londona. Mesta, v katerem sem na vsakem drugem vogalu našla asociacijo na Harryja Poterrya, na vsakem četrtem pa na Sherlocka Holmesa. Odločena, da ga poskusim - in opozorjena, da bom najbrž razočarana - sem štiri dni oprezala za popolno ponudbo angleškega junk fooda fish'n'chips. Na koncu sem pristala v lokalu pri Indijcih. Globoko zamrznjen file ribe so globoko ocvrli in mi zanj zaračunali šest funtov. Hrana je v Londonu brutalno draga.
Oborožen z informacijami pa vseeno ne pričakuješ, da cene sadja in zelenjave niso na kilogram, ampak na kos. Banana? 20 penijev. Srednje veliko jabolko? 60. Pripravljen trikotni sendvič, malo večji od povprečnega toasta? 3,5 funta, tam nekje. Najbolj sem bila presenečena nad ponudbo mlečnih izdelkov - mali milijon različnih pakiranj mleka in double creama, za navadni jogurt pa moraš očitno prodati ledvico. V petih dneh rednega pregledovanja Tescovih in Sainsburyjevih hladilnikov smo ga našle dvakrat. Enkrat v izključno polkilski izdaji. No, s študentskimi prihodki in prihranki v London ne greš jest (niti spat), seveda pa to ne pomeni, da smo se prijateljicami lahko uprle Pizza Hutu. Za dobrih šest funtov se lahko kar fino naješ, če si pripravljen deliti svojo pico.
Ker lahko običajne faktografske podatke o skupini Čedahuči najdete na njihovi spletni strani, smo jih me povprašale o njihovih kulinaričnih preferencah ter dogajanju za odrom in štedilnikom.
»Je kaj narobe, če rečemo, da nismo gurmani?« so vprašali, ko so rahlo zadihani sedli za mizo. Blaž, Romana, Matjaž in Danijel so pritekli naravnost s snemanja vtisov z njihovega zadnjega koncerta v enem od ljubljanskih lokalov. Tisti večer so bosih nog z melodijami napolnili prostor in skupaj z godalnim kvartetom zazibali občinstvo na notah skladb s Severnice, albuma, ki jim ga je v fizični obliki uspelo izdati s pomočjo zbiranja sredstev njihovih podpornikov. V času snemanja, ko so se zaprli v studio in nosove pomolili ven sredi noči, so ugotovili, da je odprt samo bližnji Petrol. Tam jih je navdušil hotdog s popolnim razmerjem gorčice, ki je rešil njihovo polnočno lakoto.
Bormašinc najverjetneje nikoli ne boste ujeli na samohvali o tem, kakšne kuharske sposobnosti posedujemo - roko na srce, večino časa se med (ne)uspehi bodrimo z mislimi "fake it 'till you make it" (pretvarjaj se, dokler ti ne uspe). Vsaj moje osebno mnenje je tako, da nikoli ne moreš znati in vedeti vsega. Vedno je prostor za izboljšavo. Po drugi strani pa so stvari strašne samo toliko časa, dokler so ti neznanka. Učenje, učenje in še enkrat učenje. Pa hoditi po svetu z odprtimi očmi.
Zadnje čase smo tule na blogu malce zimsko polenuharile, ampak za naslednjih 14 dni pa smo si izbrale vrhunsko družbo. Pisalo, peklo, kuhalo in jedlo se bo samo in zgolj z eno velemojstrico v mislih - Julio Child. Sama sem Julio spoznala preko filma Julie&Julia. (Nas je kar nekaj takih, kaj ne?) Mastering the Art of French Cooking je bila prva knjiga (oziroma dve), ki sem ju naročila preko svetovnega spleta, v slovenskih knjigarnah jih takrat še niso imeli. In ravno ta knjiga (oziroma dve, hehe) bo naše vodilo po raziskovanju francoske kulinarike.
Ko sem se danes zjutraj ob četrti uri kašljajoč opravičevala mojemu sospalcu, ki se je resno poigraval z idejo romanja na kavč, sem se spomnila, kako sem se pretekle tri dni mastila s sladoledom. Odprla so se mi nebesa. Za sladkosneda mojega kalibra, je bil tale tridnevni obisk enega večjih, če ne celo največjega sejma slaščičarstva in pekarstva v Evropi, precej drzna poteza. Je kdo kdaj obiskal GAST Expo, ki se zadnjih par let konec januarja odvija v Ljubljani? Pomnožite to z 10 in dobite SIGEP v Riminiju.
... do konca še enega leta. Še en krog je sklenjen, nekateri dogodki se nam bodo za vse večne čase vtisnili v spomin, druge bomo po hitrem postopku pometli pod preprogo.
Za nami je uspešno leto, polno prelomnic, velikih in manjših korakov, složnega sodelovanja, tudi brez občasnih paničnih izbruhov ni šlo. Kakorkoli že, me bodo danes nazdravljale na prihodnost in se pogumno podale v liho leto (za katere je dokazano (s strani Tine), da so slabša leta, hehe), kjerkoli že bomo. Vsem bralcem pa želimo ... uf ... uspešno, optimistično, mirno, okusno, zmerno, najbolj od vsega pa prijetno leto 2015. Pustimo se presenetit, kaj vse čaka. Pa po pameti. ;)
Sicer se bolj ali manj uspešno pretvarjam, da moj zamaš(č)en možgan filam s kupom informacij, ki bi mi naj bolje pomagale razumeti, kako zavraga svet deluje. Meh. Bolj kot za karkoli drugega predizpitne dneve izkoriščam za samopomilovanje in nažiranje z mokastimi stvarmi iz bližnje pekarne. Čisto po Ninino sem študijske obveznosti hotela izrabiti kot izgovor za ogib še enemu tematskemu receptu, pa so me trije prazni ovitki čokolade kruto soočili z vsesplošno požrešnostjo in neproduktivnostjo.
Zadnji mesec sem kot sokol lebdela nad Ljubljano in njeno širšo okolico.
Nina je povzročala, da so se po moji tipkovnici valile reke sline. Ano človek preprosto mora brat in imeti rad. Beti s svojimi fotkami (no, v resnici z vsem, kar ustvari) riše nek čarobni svet. Sanja pa preprosto ni iz tega sveta. Vključno z mano je to ekipa, od katere od sedaj naprej lahko pričakujete dobrote in poslastice.
In ker smo dekleta rada organizirana in sistematična, smo si za naslednjih 14 dni zamislile temo oz. sestavino, s katero bomo eksperimentirale. Kot že naslov razkriva, bodo glavna atrakcija v naših kuhinjah bučke!
Sezona je, me pa vam bomo skušale predstavit naše najljubše recepte, nekatere povsem običajne, druge malo bolj posebne ... Kakorkoli že, me se bomo zabavale, vas pa lepo vabimo k branju in upamo, da izveste kaj novega. Bučke sicer na blogu Bor mašina za punce niso neznanka, najdete lahko že recepta za bučkine polpete in bučkino omako.
