Praznična večerja: Za piko na i, apple cider

Takole smo počasi, a zanesljivo prikorakali do zadnjega letošnjega recepta v sklopu božične večerje. S polnimi trebuhi, odpetimi hlačami in malo zarolanimi pajkicami, smo se prebile do sladice, ob kateri smo si že tako polne trebuhe še dodatno polnile z jabolčnikom.

Praznična večerja: Pomarančno čokoladni kozarčki

Pa je še eno leto skoraj naokrog. Kot so to pred mano storile že ostale Bormašince, se bom tudi sama v, verjetno zadnjem letošnjem zapisu, osredotočila na povzetek leta, ki bo kmalu za nami.

Kaj naj rečem, tole 2016 je pa bilo nekaj posebnega, zmedenega in norega. Vsaj zame. Ko razmišljam o preteklem letu, se počutim kot na vrtiljaku sredi kampa v Maredi. Tistemu, ki je najbolj sumljiv, pa ne veš ravno, če bi se res prepustil njegovim dogodivščinam, ki se znajo končati dokaj klavrno.

Priznam, lanskega vstopa v novo leto se nisem niti najmanj veselila. Strašila me je negotovost, ki jo je leto prinašalo s seboj in grenak priokus, da se stvari morda ne bodo iztekle tako, kot sem si želela. Danes, ko tole pišem lahko rečem, da je bil strah delno upravičen. Leto je bilo vsekakor čustveni vrtiljak, z najboljšim zaključkom, na kar si v začetku letošnjega januarja nisem upala niti pomisliti.

Torta za dušo

No, sedaj, ko pa mi kronično primanjkuje časa (popravek, ne da mi ga primanjkuje, ampak odločila sem se, da ga vsega posvetim naši najmlajši), si pa lahko izbiram, kdaj in kakšne torte bom pekla. In v teh treh mesecih sva z Gajo končno uspeli ujeti tak ritem, da si njene vmesne dremeže in trenutke, ko se sama zamoti v igralnem centru, brez skrbi sama privoščim za ustvarjanje v kuhinji. Takole pozno pozimi/zgodaj spomladi se pri nas že začne sezona rojstnih dni in prav super se je bilo zadnjič premišljeno lotiti peke tele čokoladno-pomarančne lepotičke. 

Aha, vas zanima še kaj o dojenčku? Trije meseci so mimo. Ponoči je že zelo lepo spala, pa je na to pred 14 dnevi uspešno pozabila in tako me ponoči vrže pokonci tam nekje minimalno trikrat, včasih pa tudi petkrat. Tam nekje ob 4. uri zjutraj ponavadi tudi ne bi več nazaj zaspala, takrat v igro vstopi še Denis, pa čeprav mora zjutraj v službo. Se je pa mala mrhica končno uspela malce bolj konkretno in "v šusu" najesti. Čeprav sem z dojenjem skoraj obupala že po 14 dneh, so sedaj trije meseci mimo in ... no, prsne blazinice so še vedno v igri, hehe. Je pa otroček pri tej starosti že hudo zanimiva reč. Smeji se, včasih ji uspe odgovoriti z "abu, agu, ee, oo, grhdgrgr", največja fascinacija v tem trenutku so pa njene roke, natančneje desnica. Gledala bi jo lahko pol ure, nato jo v naslednje pol ure želi pojesti. Krave pase že hudo suvereno, to, da bi se obrnila iz trebuha na hrbet pa je zaenkrat zgolj še teorija, na prakso bo potrebno malce počakati. Veliko že zna, zaspati sama še vedno ne. Bo že. 

Gremo k tortici. Torta s pomarančno peno, čokoladnim ganašem in orehovim biskvitom.

Prva novoletna zaobljuba in medenka

Z bormašincami smo se dobile na nedeljo, dopoldne, skoraj dva tedna pred silvestrovim, da smo pripravile tole silvestrsko večerjo za blog. Pojedle smo jo za kosilo. Toliko o silvestrski večerji. ;) Ko sem odhajala domov, sem razmišljala o tem, kako sem se imela. Bilo je fino. S puncami se vseeno ne vidimo veliko, saj ima vsaka svoj urnik in se je včasih kar težko uskladiti. Je pa zato toliko bolj zabavno, ko smo skupaj. In, pravzaprav, sem razmišljala, je bila ta prezgodnja 'silvestrska večerja', ki je bila v resnici decembrsko nedeljsko kosilo, prav prijetna in ne vem, zakaj se ljudje ne srečujemo na takšnih 'slavnostnih' dogodkih pogosteje. Še dobro, da imamo s puncami blog in sem pa tja pripravimo kakšno kosilo, večerjo, piknik, ali pa srečanje kar tako, na katerem skuhaj kuhamo, se družimo in nasmejimo. In zakaj ne bi začela pisati novoletnih zaobljub že danes. 1. večkrat povabi prijatelje k sebi in jim pripravi kaj dobrega za pod zob. Kljub polnemu urniku si za to vzemi čas. Bogato boš poplačana. Evo, prva novoletna zaobljuba. Ali ena od stvari, ki si jih želim početi 'nekoč', pa jo lahko zares že zdaj, danes, jutri. Pogosto najdem tisoče izgovorov, da ne počnem stvari, ki me veselijo in ki bi jih rada počela. No, zaobljuba je, da se bom potrudila in se nehala izgovarjati. :)

Čeprav, moram priznati, da je včasih pomanjkanje časa tudi dober motivator in ne samo izgovor. Hitreje se odločam, bolje se organiziram, bolje izkoristim svoj čas, prej naredim stvari, ki bi se jih morda sicer ustrašila oz. o njih predolgo razmišljala in jih analizirala. Prav slednje se je zgodilo, ko sem se odločala za jed, ki jo bom pripravila tokrat. Malce sem bila pozna in sta mi v tabeli izmed vseh hodov preostala samo glavna jed ali sladica. In sem sprejela izziv - sladica. Potem nekaj časa nisem razmišljala o tem, kaj bi pripravila. Naposled pa se je začela le bližati nedelja in morala sem začeti načrtovati pripravo. Torej sem morala vedeti, kaj bom pravzaprav pripravila! Izkoristila sem redke proste trenutke in na kolesu na poti domov razmišljala o silvestrski sladici. To mora biti nekaj malce bolj posebnega. Želela sem si tudi, da bi pripravila nekaj, ki vključuje zimske okuse (oziroma okuse, ki jih povezujemo z zimo). Po nekaj različnih zamislih, sem si rekla, da bi naredila nekaj medenega. Zvečer sem sedla za računalnik in gospoda Googla prosila, da mi najde kakšno medeno torto. Ker torta je malce bolj slovesna. In sem naletela seveda na marlenko, medovik, medeno torto, ali kakorkoli ji hočemo reči. Ko sem razmišljala o torti in medeni, sploh nisem pomislila, da je to marlenka. Ampak ideja se mi je zdela odlična. Toliko plasti biskvita naredi vtis. Medena torta it is! No, bom priznala, ustrašila sem se teh neskončnih plasti biskvita - kako bom kdajkoli tako na tanko prerezala biskvit? In potem sem prebrala recept in videla, da mi sploh ni treba tega delat. Medenka it is! :)

Pljučna pečenka s pomarančo, žajbljem, pečeno zelenjavo in dvojnim pirejem

Uf. Pa smo pod streho spravile še en izziv. Ekodar je prijazno v dar poklonil svoje izdelke, kuhanje z njimi je bil velik čiračara projekt, ampak za na konec sem prihranila še nekaj dobrega. Ma kaj dobrega, božanskega. In za lačne želodčke idealno kosilo v teh poletnih dneh. Je lahko, brez moke, brez jajc, za pire pa sva z Nino uporabile sladki krompir in grah. Posebej slednjega se najprej nisem pretirano veselila, ker mi nikoli ni predstavljal posebnega zadovoljstva v klasičnem rizibizi rižu, pa je potem Nina po svoje čarala in dodala meto, kar je naredilo pire bogat z okusi, ki se fino prepletejo. Mogoče mi bo zdaj grah kaj bolj všeč, kaj se ve.

    

Pomlad je tu z zavitki vred!

Pomlad je prišla! In za to se spodobi, da naredimo spomladanske zavitke!

Meta-objava, ki ni recept z meto

Vsakič, ko se znajdem pred novo objavo, se hočem na vsak način spomniti neke fine teme ali dogodka, o katerem bom pisala. Po možnosti tako, da bo zabavno in da ne bom ponovno pisala neke refleksije na neko temo. Za današnji vnos sem se jih kar nekaj spomnila. Vsakič, ko sem začela tipkati, sem se zavedla, da gre ponovno za refleksijo nečesa. In tako sem se odločila, da bom napisala meta-refleksijo, refleksijo mojih refleksij.

S tem se toliko obremenjujem zaradi tega, ker bi rada stopila ven iz svojega okvirja in naredila korak v neko drugo smer, ki mi bo omogočila malo več širine. Rada bi se učila novih stvari in rada bi ponudila več, ker vem, da sem tega zmožna. Tako da to je naloga za vnaprej. Prvi del te naloge bo, da v svojem vsakdanu najdem teme, ki bile vredne deljenja z drugimi. (Saj ne da jih trenutno ni, imam dve, ki mi pobirata veliko časa in misli, vendar o njih (še) ne bi rada pisala.) Potem pa, vaja, vaja, vaja, ne? Tako kot v kuhinji. Danes sem se vadila v pripravi sladice v lončku, ki ni panna cotta. Med Julijinimi recepti sem našla slavno in njej ljubo pomarančno bavarsko kremo.

SMUTIJI spotoma : Krepki.

Ko se ti mudi, pride prav vsaka sekunda. Zato jaz izkoriščam minute sedenja na troli, da pojem zajtrk. Ker spim pa prav preveč rada, da bi sedela zjutraj za mizo in grizljala včerajšnjo žemljo.

In ker je res hecno, da nesem namazan kruh z nutelo, je precej bolj praktična reč smuti. Ko se enkrat navadiš, se v bistvu razvadiš. Ker dati vse v blender in zmiksati, potem pa popiti, je precej lažje kot kaj speči, umazati posodo, pribor, pomivati za sabo, itd.

Danes vam najprej ponujam dva krepka. Krepka zato, ker sta najmanj 6 decilitrska, pa tudi zato, ker je prav res krepki zajtrk. Meni zdrži do kosila brez problema, lakota ni moj stil:)

Pa so mi le uspeli!

Prva stvar, ki sem se je naučila kuhati je bila pašta (testenine) z gorgonzolino omako. Potem so sledile druge omake. Za tem pa sem počasi prijela tudi kakšno kuharico v roke in se lotila različnih receptov. Za slane, predvsem pa sladke jedi. Slanih nisem veliko kuhala, ker sem stanovala še doma in je bila za to navadno zadolžena mama. Sama pa sem, sladkosneda kot sem, rada pripravljala sladice. Torte, biskvite, palačinke, ... Vse mi je kar dobro uspevalo in bila sam zadovoljna s svojo predstavo v kuhinji. Nekega dne sem se odločila, da bom poskušala speči piškote. Niso mi uspeli. Ajde, se zgodi, sem si rekla. Pa jih vseeno kar nekaj časa nisem več pekla. Potem sem se znova opogumila in jih spekla. Nope, nič boljše. Poskusila sem še nekajkrat in rezultat je bil vedno bolj ali manj enak, torej neuspešen. Piškoti so bili premastni, preveč drobljivi, premalo drobljivi, so se razlezli ... vse kar si lahko predstavljate, da gre lahko narobe s piškoti, je šlo narobe. Prav zaradi tega sem se našega novega izziva, torej peke piškotov, kar malo ustrašila. Hkrati pa sem si zadala, da sem bom resnično potrudila in jih pekla, dokler mi ne bodo uspeli.