Avtorica: Nina
Že
eno uro ždim za računalnikom in razmišljam, ali naj začnem s pisanjem
seminarske naloge, katere rok za oddajo se nezadržno približuje, ali naj se
raje posvetim pisanju za blog. Jp, ena ura, ki je nikoli v življenju ne bom
dobila nazaj in dobro se zavedam, da bi v tej uri spisala konkreten del ene ali
druge naloge. V kateremkoli drugem primeru odločitev ne bi bila tako težka,
ampak tale pa je. In to zelo. Razlog? Ozimnica!
O ozimnici vem približno
toliko, kot se spoznam na napeljavo elektrike. Vem, kakšen je njen končni
proizvod in vem, zakaj je pomembna. Računalnik, wifi, luč … marmelada, vložene
paprike, slivovi cmoki. Ozadju nastanka ene ali druge stvari ne posvečam
pretirane pozornosti. Situacija pa se je spremenila, ko smo s puncami sprejele
odločitev, da bo naša naslednja tema ozimnica. Ne, o električni napeljavi še
vedno ne vem nič, če crkne varovalka, v temi čakam na prvega družinskega člana,
ki pride domov, in stiskam pesti, da to ni mami. Sem pa ugotovila, kako
narediti slivove cmoke! Najprej sem se lotila navadnih, ker pa sem želela biti
inovativna in v skladu s svojo kuharsko filozofijo o malo bolj zdravih
'glavnih' jedeh, sem se odločila za eksperimentiranje.
Še
preden vam postrežem z receptom, vam dolgujem opravičilo. Zdi se mi, da že
celo večnost nisem prispevala recepta, mislim, da sem se nazadnje javila iz
Škotske. Brez skrbi, na dlani imam izvrsten izgovor. Pravzaprav več njih. Prvi
je ta, da sem bila nekaj časa brez kuhinje oziroma sem imela doma lastno
verzijo odprte kuhne. Pa ne v prenesenem
pomenu, kot se to ob petkih dogaja v
Ljubljani. V takem pravem, neprijetnem duhu. Še posebej če pomislite, kakšno
poletje smo imeli. V dobri veri, da nam bo vreme naklonjeno, smo menjavo
kuhinje planirali za avgust. Pa dež bi še nekako preživeli, če bi imeli
krožnike iz katerih bi lahko jedli. Ja, prav ste prebrali. Moja mati je, kot do
sedaj že veste, neverjeten kuharski genij. Odločila se je, da v novo kuhinjo
spadajo novi krožniki in po hitrem postopku opravila s starimi, ki so nesrečno
pristali v smeteh. Ne, ni pomislila, da nas do nove kuhinje ločita še slaba dva
tedna, in da bomo v tem času, ne boste verjeli, jedli! Z bratom sva, ne vem
sicer kako, rešila tri srečne primerke. Enega globokega in dva navadna krožnika.
Nedeljsko juho smo tako jedli glede na hierarhični red v družini. Najprej glava
družine, potem brat in nato jaz. Mati se je zadvoljila s srebanjem juhe iz sklede za solato. Ko smo le preživeli
tole robinzonsko poletje in ko sem imela čas, in bi se lahko lotila
eksperimentiranja pa sem naletela na novo oviro.
Sledi
izgovor številka dve. Do sedaj verjetno že vsi veste, da se naša šefica Tina
trenutno uri pod budnim očesom šefa Bineta, v priljubljnem resničnostnem šovu komercialne televizije. Teoretično
tega sicer ne morem prodati kot zadosten izgovor, saj sama nimam dosti s tem,
ampak saj veste, vsak izgovor je dober. Kako naj kuham, če pa držim pesti, da
se bo čim bolje izkazala na predizborih in kako naj kuham po tem, ko jih je
konec, ko pa moram bogo revo zasliševati in vse svoje sive celice prisiliti v
skovanje zvitega načrta, ki bi me pripeljal do zaupnih informacij. Ni mi uspelo.
Še ena ura, ki je ne bom dobila nazaj. Tina je ostala neomajna in tako sem šele
teden kasneje izvedela, kako je s Poletno
sestro gibanice navdušila šefa. Poleg tega me je Tina pred svojo vselitvijo
v hišo in z njo karanteno, pooblastila, da uradno upravljam z njenim
življenjem. Predvsem govorim o študijskih obveznostih. Ja, zaupala mi je svoj vpis
na podiplomski študij. Tako se lahko po mili volji odločim, ali se bo naslednje
leto učila veščin obramboslovja, spoznavala tehnike klekljarstva ali pa pozorno
spremljala in si zapisovala trike cirkusantov. Le kdo si ne želi delati v
cirkusu? Sigurno obstaja kakšna akademija kamor jo lahko vpišem?!
No,
šalo na stran. Ji bom dovolila, da se do konca izuči za komunikologinjo in ji
nato predlagala nadaljne izobraževanje v zgoraj naštetih panogah. Na Tino smo
seveda vse punce zelo ponosne in ko jo takole gledam na televiziji, kako sledi
svojim sanjam, si ne morem pomagati, da si tudi sama ne bi želela podobnega.
Ampak tale začetna evforija me je ob spoznaju, da sem za takšne podvige vseeno
prevelik strahopetec, minila. Ko je bil potešen moj avanturistični duh, sem se
z Nutello in veliko žlico v rokah zavalila na kavč. Zaenkrat se bom zadovoljila
s spremljanjem šova in sledenje svojim sanjam odložila za nedoločen čas. Med
tem pa seveda zapisala recept za lahke
slivove cmoke.
Potrebujete:
500 gramov lahke skute
6 do 10 žlic polnozrnate pirine moke
6 žlic pšeničnega zdroba
dve jajci
dve žlici olivnega olja
malo soli
slive
Vse
sestavine, razen sliv, stresete v posodo in zgnetete enotno testo. Če se vam bo
to zdelo premehko, dodajte moko, vendar pa ne pretiravajte. Ob večji količini
moke bo namreč testo bolj zbito, cmoki pa ne preveč rahli. Testo zavijte v
prozorno folijo in postavite v hladilnik. Tam naj bo približno pol ure, lahko
tudi dlje. Medtem predlagam izkoščičevanje sliv. Ko ste pripravljeni na
izdelavo cmokov, testo vzemite iz hladilnika. Oblikujte poljubno velike
kroglice, v njihovo sredino pa položite po eno slivo. Če so te manj sladke
lahko dodate kocko sladkorja, drugače pa ta ni nujno potreben. Ko so cmoki
pripravljeni, jih lahko, v slogu ozimnice, zamrznete in v njih uživate kasneje.
Če pa se odločite izdelek preizkusiti takoj, zavrite vodo, ki jo rahlo solite.
Ko voda zavre, zmanjšajte ogenj, dodajte cmoke in jih na zmerni temperaturi
kuhajte od 15 do 20 minut.
Po končanem kuhanju jih previdno odcedite, so namreč
zelo rahli in imajo visoko stopnjo potenciala za razpad. Na maslu pripravite
drobtinice, nato pa v lonec dodajte cmoke in jih dobro povaljajte v drobtinicah.
Pred jedjo jih po želji potresite s sladkorjem.
P.S.
Zdaj si verjetno mislite, da je lahka verzija cmokov nepotrebna, saj bomo
nadaljnih nekaj mesecev nosili bunde, kar pomeni, da se lahko bašemo do
nezavesti. Ampak garantiram vam, da mi boste na prvi dan diete, 1. januarja, še
hvaležni.
Dober
tek!
