SMUTIJI spotoma: Zeleni.

Zjutraj je tako težko vstat. Tema je še, zunaj mraz, po možnosti tako kot danes še sneg, in ves kaos se zdi tako lahko zamudljiv pod toplo odejo... Ampak nič, treba je v svet, najprej pa še kaj dobrega zaužiti! Pripravila sem tri zelenkote, vsi so na bazi špinače in manga, ker, ne boste verjeli, oboje imam na zalogi in oboje obožujem.

Sem pa tekom dveh tednov, kar bolj pridno blendam v ranem jutru, ugotovila, da sem dopoldne manj zaspana, če zjutraj pijem tele dobrote. Prej sem pojedla kak rogljiček, sendvič, kosmiče oziroma nič, pa se mi je začelo okoli 10.ure res spati. Zdaj se mi zdi, da smuti prime bolj kot kava! (Ampak, da vas vseeno potolažim, kava je le kava, zjutraj tako fino zadiši, ko pridem na delo, da ji težko rečem ne. Tako zdrava jutra bi bila pa že čist antibormašincastajl!)

Torej, veselo na delo, blenderji Slovenije! Trgovinski seznam je malo daljši, ampak nič ne de, malo prevetrite omare, poiščite vso suho sadje in oreščke, ki jih je prinesel Miklavž, pa jih dodajate tem smutijem. Prav tako lahko sledi sezam, lanena semena, chia semena, prosena ali ajdova kaša (oboje pred blendanjem kuhano!), pirini kosmiči... Samo da je. Telo vam bo za tak jutranji pogon hvaležno, povrnilo pa vam bo z energijo čez cel dan.

SMUTIJI spotoma : Krepki.

Ko se ti mudi, pride prav vsaka sekunda. Zato jaz izkoriščam minute sedenja na troli, da pojem zajtrk. Ker spim pa prav preveč rada, da bi sedela zjutraj za mizo in grizljala včerajšnjo žemljo.

In ker je res hecno, da nesem namazan kruh z nutelo, je precej bolj praktična reč smuti. Ko se enkrat navadiš, se v bistvu razvadiš. Ker dati vse v blender in zmiksati, potem pa popiti, je precej lažje kot kaj speči, umazati posodo, pribor, pomivati za sabo, itd.

Danes vam najprej ponujam dva krepka. Krepka zato, ker sta najmanj 6 decilitrska, pa tudi zato, ker je prav res krepki zajtrk. Meni zdrži do kosila brez problema, lakota ni moj stil:)

Sladki sadni smuti

Dobile smo nalogo pripravo smutijev, kot je v prejšnjem zapisu povedala Nina. Nisem bila navdušena. Pa ne zato, ker jih ne bi marala. No, do njih gojim podoben odnos kot ga je slikovito opisala Nina, si pa vseeno kdaj doma pripravim kakšnega. Predvsem iz sestavin, ki jih imam doma in navadno ne dodajam neke hude zelenjave, mogoče kdaj kak korenček. Tako da sem bolj od preprostih in sladkastih smutijev, če že. Zato sem si oddahnila, ko se je Bernarda, naša dežurna ljubiteljica smutijev, javila, da lahko spiše recept še namesto katere od nas. Bila sem prva, ki je dvignila virtualno roko in prosila za nadomeščanje v tokratnem izzivu.

No, ja ... pa vseeno pišem tole današnjo objavo. Včeraj sem si seveda za zajtrk pripravila smuti, in kljub temu, da ni bil ravno neka čudovita kombinacija okusov, sem se odločila, da ga poslikam in delim recept z vami. Nekako ne morem iz svoje kože in reči, da ne bom sodelovala v izzivu samo zato, ker nisem izvirna. Pa kaj! Mogoče bo pa kdo malo bolj navdušen nad bolj jedljivim (a manj zdravim/hranljivim?) smutijem. Torej, tukaj je moj sladki smuti s kakijem in ribezom.

Otvoritev tedna smutijev a.k.a. zeleni smuti s kivijem in jabolkom

Nič, zgleda, da smo tudi Bormašince podlegle januarskemu trendu generalnega čiščenja telesa. Če se zanj že na začetku meseca nismo odločile same, so nas zdaj na to opomnili kolegi iz Mercatorja. Več kot očitno so opazili, da se trenutno na našem blogu čisto preveč pogosto pojavlja beseda Nutella, ki ji občasno družbo dela kakšna torta pa sladoled in naprej v tem stilu. Čisto nič januarsko. Bomo pa zato mesec zaključile z očiščevalnimi smutiji! V tem tednu tako poskušamo popraviti grehe, ki se nabirajo že od decembra in smo jih pridno prenesle v novo leto.

Ko se preprosto ... ne moreš ustavit.

Zadnjič sem v roke dobila Oreo piškote. Uf, slabo se je končalo, hudo slabo. Kupila sem jih z namenom, da z njimi oplemenitim wannabe Oreo torto, pa sem jih na koncu morala prelomiti na polovičke, da sem komaj zbrala dovolj koščkov samo za dekoracijo. Hja, ko je kriza, je pač kriza. Nekateri se ne morejo upreti mesu, spet drugi alkoholu, mene bo najverjetneje pokopal sladkor. Lani takle čas sem bila že globoko v mojem abstinenčnem podvigu, letos pa pač ... ne gre. Konstantno hočem izboljšati moje prehranjevalne navade, ki same po sebi res niso katastrofalne (dokler po kosilu ne napadem česarkoli sladkega), pa nič ne kaže na izboljšanje, kvečjemu je iz leta v leto slabše, hehe. Optimistično zrem v prihodnost in potencialne boljše čase, čakam na čudež bodisi v obliki hude discipline, ki bi me zaobjela, bodisi na izpad vseh zob, na primer, do takrat pa se sladkam kolikor se morem. 

Največji sladoledni overdose mojega življenja - SIGEP 2015

Ko sem se danes zjutraj ob četrti uri kašljajoč opravičevala mojemu sospalcu, ki se je resno poigraval z idejo romanja na kavč, sem se spomnila, kako sem se pretekle tri dni mastila s sladoledom. Odprla so se mi nebesa. Za sladkosneda mojega kalibra, je bil tale tridnevni obisk enega večjih, če ne celo največjega sejma slaščičarstva in pekarstva v Evropi, precej drzna poteza. Je kdo kdaj obiskal GAST Expo, ki se zadnjih par let konec januarja odvija v Ljubljani? Pomnožite to z 10 in dobite SIGEP v Riminiju.

Jed tisočerih posodic

Danes pa res nimam ničesar pametnega za napisati. Se pozna, da je izpitno obdobje. Čas, ko se pisarniški stol najbolj obrabi, čas, ko mora Pesjanka najbolj trpeti in zadrževati lulanje/kakanje, samo toliko, da jaz spišem so konca še tisti stavek teorije, čas, ko je na jedilniku predvsem kuhan krompir in zelje, ker za kaj drugega ni ne časa ne energije. Letošnje izpitno obdobje me je obdarilo s štirimi seminarskimi nalogami in ja, strinjam se, da je tipkanje kvazi znanstvenih besedil vseeno lažje kot učenje za izpite, a sama si moram še kako ponavljati, kako sem si včasih, ko sem ure in ure ponavljala snov za izpite, hrepenela po tem, da bi imela za napisat samo eno seminarsko nalogo. Potem je malo boljše. 

Čokoladno-Nutellina pita

To, da obožujem Nutello, smo že razjasnili. Tudi o mojem najljubšem načinu uživanja v njej smo že govorili. Vendar pa na žalost vsi vemo, da se obiskov ne spodobi postreči le z veliko žlico in loncem Nutelle. No, če se sama kdaj znajdem pred vašimi vrati, si želim natanko in samo to, pa vseeno. Ko sem se nazadnje upirala, da ne bi iz na pol praznega lonca postrgala še preostanek te božanskosti, sem se odločila, da jo raje uporabim za kaj bolj koristnega. Saj ne, da se mi rast procenta maščobe v mojem telesu ne zdi koristno, ampak če je le možno, skušam ob enem še poskrbeti, da v začetku julija na plaži ne bo nerodno le meni.

Nedeljsko kosilo, ki to ni

Angleške čajne kolačke sem spekla, ker nisem bila prepričana, kako mi bodo uspele lepinje. Za vsak slučaj, ne morem ostati brez objave. No, zato pa imam zdaj dve. Nič hudega, ne? :)

Kot pri večini kruhov, se tudi pri lepinjah sestavine kaj veliko ne razlikujejo: kvas, voda, moka, sol, sladkor, voda/mleko ... Tudi pri lepinjah ni veliko razlike. Za recept tokrat nisem nič raziskovala, ampak sem ga vzela kar iz knjige Kruh in kruhki, ki sem jo podedovala od none. Zadeva gre tako ...

Sladki kruhki za ob čaju

V petek sem zaključila izobraževanje, ki sem ga obiskovala tekom preteklega meseca. Po eni strani sem vesela, da sem zaključila z delom, saj me ni pretirano veselila in veliko dvomov sem imela o celotni zadeve že pred začetkom. Po drugi strani pa sem bila ob zaključku kar malo žalostna. Z menoj so se v to izkušnjo spustili še trije, v družbi katerih je bil pretekli mesec ne samo znosen, ampak prijetna izkušnja. Od njih sem se veliko naučila in predvsem spoznala ljudi, s katerim se bom z veseljem kdaj dobila tudi v prihodnosti. Delo smo si namreč olajšali z veliko mero druženja ob kavah in čajih, na katerih smo presedeli skoraj polovico časa. Izmenjali smo si kopico izkušenj, mnenj in priporočil za dobre filme, glasbo in zabavne nadaljevanke. V četrtek zvečer sem se zavedla, da bi lahko kaj dobrega spekla za pod zob za zadnji dan, ampak sem bila enostavno prepozna, da bi se česa lotila. No, včeraj sem ugotovila, da bi lahko pripravila simpatično angleško čajno pecivo.

Zarečenega kruha (brez gnetenja) se največ poje (z zaseko in zelišči)

Danes vam predajam še druga dva recepta za kruh. Prvi je najenostavnejši kruh vseh časov, ki je tako brezvezen recept, da se ga dolgo sploh nisem lotila, ker se mi je zdel larifari. Ker, kaj točno naj bi dobrega prišlo iz recepta 'vse nameči skupaj, zmešaj, pusti dolgo časa, potem pa speči'?

''Mmmm, česnov je dober ko pes!''

Tole je bilo prijateljičino sms sporočilo, ki je zapiskalo v poznih (ali že mogoče zgodnjih) urah, kar pomeni, da je bil nočni prigrizek res dober, moje darilo pa pravkar zaužito. Ponosno sem se obrnila na drugi bok in se v mislih potrepljala po rami. Kaj češ, včasih mi rata.

Društvo anonimnih mehovčkov

 

Meh. Saj se trudim biti pozitivna in ne razmišljati o stvareh, ki me tarejo, predvsem zato, ker so tako zelo banalne, da me je sram že samo, ko o njih razmišljam, ampak nekako se vedno znova vrnejo nazaj in me ulovijo med čakanjem avtobusa, brisanjem ploščic pod tušem do suhega, čakanjem, da se Pesjanka na travniku pokaka in tako dalje. Mislim, da sem v zadnjih petih, šestih letih, ko je bila ponovoletna motivacija moja zvesta spremljevalka, izčrpala svoje zaloge le-te ... motivacije torej. Presedam se iz enega stola na drugega in samo sanjam o dneh, ko je bila rutina moja najboljša prijateljica, tesno za petami pa ji je sledila disciplina.

Novoletne (ne)zaobljube in egipčanski prispevek kruhom sveta - flatbread

Ko smo s puncami v zadnji polovici decembra posedale za polno obloženo mizo je beseda nanesla tudi na januarske kuharske podvige. Čeprav smo, ko je govora o hrani, ponavadi precej enotne in složno odpiramo usta vsem dobrotam, pa se je okrog novoletnih prehranjevalnih navad vnela precej vroča razprava. Pa brez skrbi, nismo se lasale, krožniki so ostali celi in še vedno ostajamo nerazdružljiva, pretirano glasna in nenavadno požrešna petperesna deteljica. Vendar pa so si nekatere izmed nas zadale, da bodo januarja malce bolj pridne, kar se tiče vnosa kaloričnih dobrot v svoje želodčke, medtem ko s(m)o jih druge le postrani pogledale in zagovarjale prehranjevanje po načelu: če ti paše, jej.

Kita. Janeževa.

Sibirske temperature so se malo omilile, snega pa je ostalo samo še toliko, da si naša Pesjanka obriše tace, na katere se že z največjim veseljem in radostjo lepi blato na sosednjem kakališču (t.j. sosednji travnik delno znanega lastnika, ki služi kot dežurna postaja polnih mehurjev in črevesij okoliških štirinožcev). Še vseeno pa Bormašince nadaljujemo z našimi krušnimi prispevki v tem in prihodnjem tednu - kruh gor ali pa dol, topla pečica, ki prijetno pogreje naše bivalne sobane je tista, ki nas pri tem projektu še najbolj osrečuje.

Naan, kruh po perzijsko

O MOJ BOG, NAAN. Vedno, ko sem ga jedla v indijski in bengalski restavraciji s hitro prehrano, sem oboževala to različico kruha, ki izhaja iz južne in srednje Azije. Všeč mi je bil okus in struktura, saj ni bil presušen, kot so tortilje, je pa dovolj tanek, da si iz njega lahko pripravil zavitek z najljubšim nadevom. Doma si ga nikakor nisem upala poskusiti pripraviti, v resnici mi niti na misel ni prišlo. Pripravljali so ga na nek poseben način in pekli na čisto nenavadni kupolasti zadevi. Zdelo se mi je nekaj, kar zagotovo ne bo tako dobro, če ga bom pripravila sama doma.

Odkar sem postala bormašinca, sem pa vsekakor postala veliko bolj drzna v kuhinji oz. sem začela delati kljukice na seznamu jedi, ki sem si jih želela pripraviti. Zaradi tega sem pred časom za temo predlagala kruhe sveta. Vsekakor je bil naan tista stvar, ki sem jo imela v mislih, da jo bom pripravila. Sicer nisem še nikoli poprej iskala recepta za ta kruh, tako da nisem bila prepričana, da bom dejansko tudi prišla do realizacije. Če ne bi imela ustreznih pripomočkov za njegovo pripravo, bi se pač morala prilagoditi in pripraviti katerega drugega od 'ploščatih' kruhov, ki so, mimogrede, tudi izjemno okusni.

Sirovi obročki

Sem začela pisati o tem, kako sem že kar globoko zabredla v "krizo počasi iztekajočih se študentskih let", pa sem zaplula v tako melanholične vode, da sem se po treh vrsticah premislila. Nočem pisati jamrajočega bloga. Teh je vsepovsod že dovolj. Nikoli ne bom najbolje razumela tistih, ki se odločijo zapisati nek slovnično in stilistično perfekten zapis, samo zato, da lahko celih 796 besed v jeznem tonu udrihajo po tem in onem. Or is it just me?

Kakorkoli že, je rekla, in še naprej ignorirala glavobol. Trenutno sem zasidrana za mojo pisalno mizo, spopadam se še z zadnjimi vrsticami krajše študijske naloge (no, in tudi tale zapis se ne piše kar sam, kaj ne), ki jo moram oddati danes, z mislimi pa že malce zaskrbljujoče pogledujem proti prihodnjim tednom, ko me čaka oddaja kar lepega zalogaja seminarskih nalog. Ampak, nikar otožno in jamrajoče pogledovati v mojo smeri (to velja predvsem zame), kar je treba, se da, in samo opominjam se lahko, kako sem si včasih med maratonskimi učenji za kakšen zoprn izpit želela, da bi morala napisati samo seminarsko nalogo.

Je pa ta vikend v naši mansardi dišalo po kruhu. In siru. Po sirovih obročkih, natančneje.

Bolj enostavno kot tako ne gre.

Bil je torek zvečer, na enem od družabnih ali družbenih, kakorkoli jih že želite imenovati, sem zasledila povezavo do nekega italijanskega kuharskega bloga oziroma do recepta za neko zelo čokoladno in po izgledu zelo sočno in sladko sladico. Pa sem morala iti pogledati, kako se jo pripravi. Kar enostaven recept, ki sem ga ozvezdičila za naslednjič. Pa sem še malo pogledala po blogu, kaj gospodična sicer pripravlja. Izgubila sem se v čisto preprostih receptih za različne sladke prigrizke. Nakar sem se odločila, da imam nekaj minut časa in da 'se mi kuha', zato sem poiskala recept, za katerega sem imela vse sestavine doma, in ga preizkusila. Čez slabe pol ure sva se že sladkala z zvitki iz listnatega testa z Nutello.

Prva v dva petnajst.

Te prve januarske dni brez problema enačim s poporodno depresijo. Saj ne, da sem jo kdaj imela, poporodno depresijo namreč, ampak znam si predstavljati, da je podobno, ko občutke vznemirjenosti, pričakovanja, vzhičenja in evforije pred tisto odločilno sekundo, ki prevesi staro leto v novega, zamenjajo občutki ... gremo še enkrat od začetka. A se človek tega kdaj naveliča? Konstantnega krogotoka, vsakoletnega ponavljanja določenih dogodkov? No, bom raje kar zaključila s to ponovoletno melanholijo. Niti misliti si ne morete, kako zelo sem v resnici čakala tole novo leto, pa čeprav je 2015 liha številka in te mi resnično niso najljubše. Leto 2014 je bilo tako dobro, da je samo še potrdilo pravilo uspešnih in epskih sodih let, tako da grem z rahlim dvomom novemu letu naproti. Vseeno pa imam rada nove začetke in prazne liste in ... vse to. Rada imam pa tudi torte.

Mislim, da bodo torte vedno moja ljubezen številka 1, ne glede na to, kaj vse novega stestiram in poizkušam. Nekako sem se navadila, da torte ustvarjam po svojem okusu, to pomeni, da imam v bazi receptov nekaj receptur za biskvit, nekaj za različne kreme, par sadnih različic, nato pa samo sestavljam skupaj in ustvarjam. Tik pred novim letom smo praznovali z belo čokolado in gozdnimi sadeži v naši sredi.