Paradajzova župa po Jamieju

Če bi gospe Mami povedala, da se v njenem kuhinjskem svetišču nameravam lotiti preizkušanja receptov Jamieja Oliverja, bi me najbrž razdedinila. In če bi ji na ušesa prišlo, da nameravam recept izpeljati v petnajstih minutah, bi me najbrž kar takoj postavila pred prag in zamenjala ključavnico. Mislim, da je še nisem videla bolj nervozne kot takrat, ko gleda svetlolasega angleškega kuharja, kako soli vrelo vodo z višine dveh metrov. Zgornja veka ji začne trzati, ko vidi, kako kuhinje ne pospravlja sproti ali kako neuvidevno pušča prižgan plin. Ampak! Nisem se dala in se kuhe pogumno lotila v soboto ob pol devetih zjutraj. Da bi ob morebitnem zafrku uspela zglancati štedilnik in pult, da bi v miru pripravili klasične sobotne zrezke v omaki.

Še odlomek iz privat življenja, ki ga brez skrbi preskočite, ker je vse prej kot bistven za pripravo kosila:

Moram se še tule malo potožiti, ker imajo prijatelji mojega pritoževanja najbrž že vrh glave - zadnji mesec živim sredi gradbišča, ker je uprava študentskih domov presodila, da ne moremo več živeti z dvajset let starim pohištvom. Ne, pečice ne dobimo, niti novih kopalniških pip. Imamo pa protivlomna vrata in končno tudi zidano steno, ki meji na hodnik. Tudi to je nekaj. Ampak! Svinjarije in prahu je toliko, da smo s cimrami uspele razviti instant obliko astme. Prvi teden smo se še trudile s sprotnim čiščenjem, pa smo kmalu obupale zaradi nenapovedanih prihodov delavcev, ki imajo najbolj umazano obutev v zgodovini človeštva.

Še najbolj čisti prostor v stanovanju je hladilnik, do katerega pa trenutno tako nimam dostopa. Za noč ali dve so nas nič hudega sluteče preprosto vrgli iz stanovanja. Začasno nastanjena pri Pobu se trudim z nadvse damskim in priljudnim obnašanjem, da me še on ne zabriše iz svojega brloga. Nisem čisto prepričana, če mi gre dobro. Tako, konec z dnevno dozo jamrarije, naj vam v teh novembrskih dneh naredim malo skopim z vročim poletnim receptom za mehiško paradižnikovo juho.

V okvirčku pod zapisom vas čaka prepis originalnega recepta (v knjigi na strani 204, angleška različica), sledi pa moja poenostavljena in predvsem cenejša različica Jamiejevega recepta. Izveden kuhar bi ga naj premagal v pičlih 15 minutah, v času, v katerem jaz ne uspem niti s sekljanjem čebule. Pa saj ne, da bi se imela za izvedeno, ali, bohnedaj, kuharico. Zato sem malo pogoljufala ter čebulo in česen zmaličila že pred pred začetkom kuhinja, prav tako sem odprla vse pločevinke in kozarce, skrbno po navodilih zavrela vodo in sestavila palični mešalnik. Zanašala sem se na indukcijsko ploščo, ki je več kot očitno še najbolj zanesljiv del moje kulinarične verige. Ta hudič ga greje ko šus, nimaš kaj. Pa vendar mi kljub vsem bližnjicam in histeričnemu zamahovanju s kuhalnico štoparice ni uspelo ustaviti pred 31. minuto. Če prištejem še čas izbire recepta (vi se kar smejte, ampak poskušajte se vi dokopati do njegovih eksotičnih sestavin; obvezni sveži koriander sem mirne duše izpustila), nakup sestavin, ki jih je za tako preprost recept malo morje, in POSPRAVLJANJE, sem za kosilo porabila kakšne tri ure. Računica ni ekonomska, je pa slastno žmohtna in rdeča.

Priprava pa gre nekako takole: na dveh žlicah močno segretega olivnega olja sem na hitro prepražila dve pesti na drobno nasekljane šalotke, štiri stroke stisnjenega česna, pol korena peteršilja in 100 g basmati riža. Zalila sem z 800 g paradižnikov v kosih iz pločevinke in dodala še 450 g dobro odcejene vložene rdeče paprike. Nato sem zadevo utopila s približno 800 ml vrele vode. Solila sem sem po receptu in dodala še poper. Kar precej, da je bilo vse skupaj malo bolj ostro, saj sem vedela, da moja "pekoča" omaka ne bo tako huda, kot je Jamiejeva. Pri feferonih sem namreč vedno pazljiva, ker zaradi pomanjkanja izkušenj nikoli ne vem, na kako pekočo hrano sem bom obsodila. In ker sem te župe nakuhala za tavelik lonec in sem za pomoč pri "pospravljanju" potrebovala še ostale družinske člane, sem bila še sploh previdna.

Pod pokrovko sem juho pustila vreti na nižji temperaturi in se lotila priprave pekoče jogurtove omake in koruznega čipsa. Tega seveda nisem pripravljala sama (Omejeni smo na 15 minut, se še spomnite?) ampak sem že kupljenega potresla z naribanim sirom in nasekljanim feferonom. Za nekaj minut sem ga zaprla v pečico na kakšnih 200°, da se je malo zapekel. Prerezala in izdolbla sem dva avokada (ki se v navodilih originalnega recepta izmuzneta neznano kam), ga dodala navadnemu jogurtu in dvema nasekljanima feferonoma, nekaj koščkom sira brie ter zalila s sokom polovice limete. S paličnim sem sestavine sicer zmaličila do neprepoznavnosti (na podoben način sem nato lotimo še paradižnikove juhe), vendar še vedno nisem dobila niti približno tako homogene zmesi, kot je to uspelo angleškemu kuharju. Pa dobro, saj so rustikalne stvari sedaj v modi. : )

Saj res! Nekje med kuho sem se spomnila, da ne vem, kam s pripravljenimi češnjevimi paradižniki, pa se je po že petnajstem branju recepta izkazalo, da jih je Jamie namenil zgolj okrasju. Juho postrežemo s pokapanim in rahlo umešanim jogurtom in koruznim čipsom. Malo se lahko pozabavamo pri dekoraciji, samo poglejte te barve!

Bom se jaz raje držala Jamiejevega YouTube kanala, kjer krasno posnete sestavine frčijo po kuhinji, jaz pa se med grizljanjem surovega korenčka* vprašujem, kakšen honorar ima Jamiejeva čistilka. Če lahko, recimo, domov odnese obrok, ki ga je tisti popoldan pripravil veliki ljubitelj svežega koriandra, bom začela razmišljati o prekvalifikaciji. : ) In še namig za tiste, ki jim je blizu buljenje v kratke filmčke: meni posebej ljubo je bilo Jamiejevo sodelovanje s štosno Hannah Hart, glavno zvezdo kanala My Drunk Kitchen. Oja, to je točno tisto, kar mislite, da je - punca se kuhanja loti vedno loti s kozarcem izbranega alkohola. Kje vmes se - kako priročno - najde tudi kak recept za premagovanje mačka. Hahljanje zagotovljeno.

*jedilne čokolade, ker je ostalih v omari za nujne primere že zmanjkalo

Pa še ena za konec, preden si z zvarkom poparimo jezik - izjemno okusno obrok, pa vendarle ne vreden hitenja, niti denarja, če se podviga, tako kot sem se ga jaz, lotevate izven sezonskih mesecev za paradižnik. Z nakupom skoraj vseh sestavin (z izjemo česna in čebule) sem svojo študentsko denarnico stanjšala za kakšna tri čisto solidna kosila na študentski bon. Če pa se lahko vaša shramba pohvali z domačo vloženo papriko, v skrinji skrivate že pripravljeno kašo iz domačega paradižnika in lahko od bratranca, ki se je pred kratkim iz neznanih razlogov vrgel v botanične vode, dobite kakšen doma vzgojen čili, pa je ta recept vsekakor za vas.

Dober tek! In da bi vam ne kakšna rdeča kaplja kanila na novo bluzo. Naš palični mešalnik ima zaradi močne jušne barve en tak korenčkast odtenek, ki se ga najbrž ne bomo znebili nikoli več.

[yumprint-recipe id='90']