Saj ne vem kje naj začnem. Verjetno bo najbolje, da z opravičilom ostalim Bormašinam. Saj vem, da smo se dogovorile, da bodo v prihodnje naše objave nekoliko krajše in bolj smiselne ampak samo še tokrat mi prosim, prosim dovolite, da blog izrabim kot osebni dnevnik. Obljubim, da vam v zahvalo prinesem čokoladno pito, velja?
Od zadnje objave se je pri meni marsikaj spremenilo. Šele sedaj, ko tole pišem, se počasi zavedam, da se je vse v resnici zgodilo. Da to ni prehodno obdobje in nekaj, kar bo minilo. Ne bo. Konec je. Od danes in za zmeraj. Pa brez skrbi, za vse zunanje opazovalce to ni nič drastičnega. Je nekaj, kar se je večini od nas že zgodilo in vsi, ampak res čisto vsi smo in bomo preživeli. Res je, da čas celi vse rane ampak to vmesno obdobje, tisto, ko boli tako, kot te še ni bolelo a se zavedaš, da ni zdravila, ki bi ti olajšalo bolečino. Ko se zavedaš, da bo bolelo še nekaj časa in si želiš, da bi vsaj enkrat v življenju lahko čas prevrtel naprej na tisti trenutek, ko boš spet pripravljen sprejeti dejstvo, da si sam. In da to ni nič slabega.
Vsi potrebujemo čas. Čas, da se ob spremembah v življenju navadimo na 'new normal'. Na nov ritem vsakdana in mu dovolimo, da je lahko še boljši kot je bil prejšnji, kljub temu da smo sami. In kaj nas pri tem najbolj omejuje? Vse tiste prepreke, ki si jih večinoma postavimo sami. S pretiranim razmišljanjem, premlevanjem, obsojanjem samih sebe. Ugotavljanjem, kaj bi morali narediti drugače, da se to ne bi zgodilo, spraševanjem, če smo sami res tako presneto zakomplicirani, da smo nezmožni funkcionirati v normalnem razmerju. Ampak veste kaj, včasih pride čas, da rečemo fu** it in se nehamo obsojati. Da pridemo do spoznanja, da si zaslužimo, da ponosno dvignemo glavo in gremo naprej. Ker nas bo nekje, nekdo pripravljen sprejeti čisto takšne kot smo. Občasno psihotične, globoko zakompleksane in pretirano čustvene. In to samo zato, ker nas bo tisti nekdo imel iskreno rad! Jp, samo zato. Call me crazy ampak še vedno verjamem, da je prava ljubezen nekaj, kar premaga vse ovire in lahko z malo vloženega truda in potrpljenja traja vse življenje. In dokler je nimam z nekom drugim, jo bom imela sama s seboj. Pa kakorkoli se že to sliši.
Včasih je stvari težko postaviti v realne kontekste. Ne dvomim, da se vsi zavedamo, da so v življenju veliko hujše in pomembnejše stvari kot je heartbreak in veliko nas je že bilo na tej točki, ko smo si dejansko želeli, da bi se namesto z drugimi težavami soočali z zlomljenim srcem. Ker je to ozdravljivo in mine, medtem ko druge stvari morda ne. Ampak ko se dejansko zgodi, je težko pogledati na situacijo z daljave. Jo primerjati z nekaj veliko hujšega, kar smo že preživeli. Ker enostavno preveč boli. In čeprav se globoko v sebi zavedamo, da ni vredno jokati, včasih pomaga samo to. To, da se nehamo nadzorovati, da kričimo, brcamo in jočemo, dokler nam ni lažje. Pomaga. Govorim iz izkušenj.
Priznati moram, da sem v času prebolevanja prišla do enega, glede na moje depresivno razpoloženje, presenetljivo pozitivnega zaključka. Morda si še ne znam izbrati partnerja ampak veste kaj, pri prijateljih sem imela srečno roko. Sedaj, ko tole pišem, mi res da po licih ponovno tečejo solze ampak zgolj zato, ker sem spoznala kakšne ljudi imam okrog sebe. In to, da sem ostala brez fanta je v primerjavi z njimi le majhna kaplja v morje, ki se bo čez čas izgubila. Te pravi, srčni ljudje, ki me obkrožajo vsak dan in me bodo tudi v prihodnje, so razlog, da sem srečna. In najbolj čudovito je, da polovici izmed njih lahko rečem sodelavci. In ne, prav nihče me ni obsojal, ko sem v ponedeljek v službi točila krokodilje solze, hlipala, kradla robce z njihovih miz, moja produktivnost pa je bila na ravni nilskega konja. V zameno sem dobila iskrene besede, objeme in čokolado. In Nutellin mafin in neskončne pogovore ob kavi in sprehode in kino in večerje in nakupovalne izlete in še bi lahko naštevala. Samo zato, ker so me sprejeli tako, kot sem in ker čisto vsak izmed njih ve, da bom tudi jaz tam, ko me bodo potrebovali.
Kakorkoli obračam življenjske situacije in premlevam pretekle dogodke, vedno pridem do istih spoznanj. Iskrenost in poštenost sta tisti, ki se vračata. Življenje po načelu, da se do drugih obnašaj tako, kot si želiš, da se sami obnašajo do tebe je ključ do zadovoljstva. Sama se poskušam tega držati, se včasih ugrizniti v jezik, ko bi najraje kričala, se drla, zmerjala vse po vrsti in svetu pokazala, da sem mogoče zrela za pošteno terapijo, zato, ker si ne želim, da bi se ostali tako vedli do mene. Vsak dan se držim pravila, da nastale situacije rešujem tako, da lahko zvečer mirno zaspim. Da lahko vsakemu brez slabe vesti pogledam v oči in ga pozdravim, ko ga srečam na ulici. Zakaj bi kuhali zamere, ko pa poznamo eno tako čudovito stvar kot je karma? Ta super prijetna, stara gospa … she's got you're back.
Na vseh terapijah, ki so mi jih v zadnjem času nudili sodelavci in prijatelji in za kar sem jim neizmerno hvaležna, sem prejela več uporabnih nasvetov in čisto vsi so mi na neki točki pomagali. Ampak včasih to ni dovolj. Včasih moramo pozabiti na vsa načela, nasvete, zdrave sladice, na telovadbo, delo in si rečt fu** it dons je dan za čokoladno torto, Bridget Jones in škatlo robčkov. Kaj pa jutri? Jutri je nov dan, dan za frizerja in revenge body, za vse, kar smo si že od nekdaj želeli početi pa nismo zbrali dovolj poguma in tudi za to, da iz nečesa slabega poskušamo izvleči nekaj dobrega. Da se pogovorimo sami s seboj in si priznamo, da smo delali napake, jih sprejmemo in se potrudimo, da nas ta spoznanja naredijo še boljše in močnejše. Ampak danes, danes je dan, da si dovolimo, da pojemo svoja čustva. S pomočjo spodnje lepotice bo veliko lažje.
[yumprint-recipe id='142']
Ni komentarjev:
Objavite komentar