Skoraj kitajski devžej

Z gosti imam zelo malo opravka. Malo zato, ker na moji levi rami čepi gospa Mati, ki pravi, da moraš pred prihodom obiskov nujno pobrisati prah tudi po najvišjih policah (moji lenobi se pa kaj takega seveda ne da), malo pa zato, ker študentska soba ni ravno kraj, zaradi katerega bi Gatsbyjev organizator zabav padal po tleh. No, če se kak obisk ustavi v mali študentski kuhinji, pripravim palačinke, ki so tako že uveljavljena študentska sladica. Veliko raje sem sama gost. Ni boljšega, ko te nekdo postreže, pa četudi "samo" z sirovim toplim sendvičem.

Kvazi kitajski navdih za spodnje Bor mašina prigrizke se je pretihotapil iz poznonočnih pogovorov s cimro, ko obe sanjava o dostavi iz zaprtih kitajskih restavracij. In s ''kitajskim navdihom'' mislim predvsem na sojino omako, ki je v naši domači kuhinji precejšnji neznanec.

Moji prigrizki so tako improvizirana zadeva, zaradi katere brat ni govoril z mano še nekaj ur po tistem, ko sem mu jih ponudila za kosilo. Pa ne zato, ker ne bi bili dobri (priznam, poleg njega sem bila edini, najbrž obupno pristranski preizkuševalec), ampak ker sem baje užalila njegova gurmanska čustva (?!), ker sem poleg popolnoma dobrega kosa mesa podtaknila zelenjavo. Bolj kot sem ga poskušala prepričati, da je so za nenavaden okus krive začimbe, ki jih ni vajen, bolj je užaljeno vihal nos in si pripravil koruzne kosmiče z mrzlim mlekom. Toliko o gurmanskih čustvih.

Pa poglejmo malo bolj natančno, kakšna kombinacija živil izbirčnega petnajstletnika vrže iz tira. Dva puranja zrezka, ki sta bo njegovem mnenju bila namenjena za v smetanovo omako, sem razrezala na kocke in hitro popekla na olivnem olju. Nato sem v isti posodili popražila na drobno nasekljano rdečo čebulo, da je posteklenela, in dodala tanke (no, ja, "tanke", glede na moje spretnosti s kuhinjskimi rezili) rdečega želja. Čisto malo sem posolila, da je zelenjava spustila vodo, pokrila in dušila nekaj minut. Nato sem zelenjavi dodala puranje meso - morali bi slišati bratov ogorčeni krik - in začinila s curryjem, rdečim poprom in sojino omako. Spet bom napisala nekaj, kar sama v kuharskih receptih najbolj sovražim, ampak če pa pri slanih jedeh RES ne gre drugače: količine dozirajte po občutku. Ne pozabite pa, da je sojina omaka precej slana že sama po sebi in zato se lahko dodatnemu soljenju izognete.

Iz dveh zrezkov 1/4 zeljne glave lahko "napolnite" približno 250 g listnatega testa. 

 

   

Medtem ko je v posodi cvrčalo, sem na tanko razvaljala odmrznjeno (nekoč ga bom pripravila sama, obljubim) listnato testo in ga s pomočjo večjega kozarca razrezala na kroge. Se vam zdi, da ste to že brali? Ne motite se, tudi dragi sorojenec me je opozoril na mojo nenavadno ljubezen do polkrožnih oblik in na to "da sem uničila celo soboto, ker kdo sploh jé zelje". Kljub poskusom ignoriranja ni prenehal s teroriziranjem, zato so bili nujni ukrepi v obliki hitrega preganjanja po dnevni sobi. : )

No, ko se je prvi z mezincem zabil v kavč (mnja, to sem bila jaz) in se je perutnina dodobra prepojila z vonjem po zelju, sem se lotita najbolj kuhinjskega opravila, ki je na lestvici zamudnosti takoj za luščenjem orehov. Na sredo kroga sem položila žličko nadeva in žepke poskušala prisiliti, da so ostali skupaj. Pomagala sem si z vodo in beljakom, ki sem ju namazala po robovih, in za silo je zadeva celo držala. Samo eden se je v pečici v celoti razlepil. Pekla sem jih na papirju za peko, pri 180° C približno 15 minut.

Mogoče bi bilo bolje, če bi namesto listnatega uporabila vlečeno. Sicer sem vedela, da bo pečeno "naraslo", vendar si pravih končnih dimenzij žepkov nisem znala predstavljati. In drobi se. Joj, kako zelo! Fino je bilo, da sem nadev malo bolj začinila, sicer bi se okus kar malo izgubil v plasti testa. Naslednjič zraven zagotovo pripravim še kakšno osvežilno omako ali solato: ko sem se z žepki basala pred televizijo, sem imela občutek, da mi nekaj manjka. Plus, še bolj kot topli, so me očarali mrzli. Sicer pa tako verjamem v pravilo, da je hrana, ki je okusna tudi mrzla, zares dobro pripravljena. Tako. To sta moja dva kvazi kitajska grižljaja. 

Držite se nad mizo, sicer vam sesanje po odhodu gostov ne uide. Dober tek! : )

[yumprint-recipe id='18']