Biti fotogeničen je, po moji skromni, čisto objektivni presoji, ane, ena najboljših lastnosti, ki jih lahko objekt ali subjekt poseduje. Recimo. Eni ljudje so pač lepi. In to jim jaz zelo rada povem, tudi večkrat v kratkem času. Kakorkoli, jih postaviš, se dolgočasijo ali so angažirani, kamorkoli gledajo, ob katerikoli uri že, lepi so. Premorejo faktor lepote, ki izžareva iz njih na petek in svetek. Drugi se za to trudimo, pa nam uspeva ali pa ne. Bolj ne. Fraza, da 'se bolje znajdem za objektivom, kot pred njim' je zame čisto na mestu. Face, ki jih obvladam, so samo za hipni snepčet krasna dopolnitev in svoje prijateljice osrečujem na dnevni bazi - Nizakej*, ko pa je treba upodobiti lepoto za večne albumske spomine in instagram osrčenje, pa raje stopim na stran. Vsaka tritisoča fotografija zna biti bežno podobna meni. Prav zelo podobno se godi, če pogledamo na področje hrane. Za nekatere jedi, najsibodo še tako zdrave/pregrešne s sestavinami/neomahljivo okusne, prav tako ni druge rešitve, kot da jih postaviš na dosti bolj fotogeničen krožnik, pladenj, prt, ob retro pribor, za velikanski šopek hortenzij ali dopadljivim dekorjem v ozadju ali pa kar vse namečeš skupaj in zmedeš oko, da ne zapazi čudne barve juhe ali pa česa v narastku. Bolj je skrita, bolj je fajn.
Ampak! Torte! In pite. In kolači. Kolački. Piškotki. Rezine in čokoladice. Te so zvezde. Te so kot tisti večno lepi ljudje. Postaviš jih na prazen bel prt in zasijejo. Postaviš ob uvelo cvetje, pa ga kar ne opaziš več. Zato se vedno razveselim, ko pridem pred tortice in kolačke in mafinčke in piškote. Takrat si vzamem čas. Pofotkam iz vseh strani, enkrat tako, drugič tako, pa od spodaj, postrani, drži gor, ne, zdej drži malo nižje, spusti nož, prste malo zamakni, zareži, ja, dobro, krasno, krožnik obrni, še malo, stop, supeeeeerr, vau, kr malo odreži, ne ne, ne še jest, punce, Ne!, samo malo še,... In potem naval pritožb, ki bi bile zrele za haaško sodnijo, ker omejujem osnovne pravice človeka pri prehranjevanju.
Okej, okej, potem pa jejte. In grem fotkat odrezano torto.
Tale jagodna lepotica je prišla z Nino vred na naš tivolski piknik. Nini vedno rade volje prepustimo sladice, to je stvar, ki jo obvlada in od tega imamo korist vsi. Če vam povem, da sem ji, ko je praznovala rojstni dan, poleg vseh standardnih želja, kot je 'da ti nikoli ne bi zmanjkalo cukra in pecilnega', zaželela tudi (predvsem), da bi sredi junija našla čas, da bi mi naredila kakršnokoližebožanskočokoladno torto za rojstni dan, potem sem povedala dovolj. Želje je treba povedat naglas, in jaz svojim prijateljicam želim samo najboljše stvari.
Nina se je odločila, da nas posladka s presno torto. Na spodaj priloženi povezavi je našla nadev, podlago pa sestavila iz sestavin, ki so ji bile pri roki. Okrasila jo je čisto enostavno in tudi zato je bila tako dopadljiva očem. Po vsem, kar smo že pojedle do takrat na pikniku, smo na torto vseeno samozavestno navalile. Se ne spomnim, jo je sploh kaj ostalo?
[yumprint-recipe id='74']
Ni komentarjev:
Objavite komentar