Slavnostna večerja - zelenjavni quiche, prva glavna jed

Ker sem včeraj zvečer utopila možgane v bifteku in maslu, sem tvegala, da me vržejo iz kluba vražjih babnic, ker sem preprosto spregledala štafetno palico slavnostne večerje, ki mi jo je v torek predala Ana. Po tem ko sem preživela eno izjemno neudobno potovanje z nacionalnim potniškim prometom, okrasila drevešček (ki bi lahko mimogrede pobral nagrado za najbolj kičasto božično stvaritev na severni polobli – nič ne more premagati testeninskih angelov), se okopala v pohanju in sorazmerno uspešno preživela družinski popoldan, se mi, čisto po pravici, ni dalo kuharskih miselni paketkov zavijati v besedne.

Zdaj pa zamujam že več kot en dan, skregala sem se z vso tehnologijo in polovico žlahte, in če hočem zvečer na koncert vaškega pevskega zbora, da znižam povprečno starost publike, moram pohiteti z zapisom. Moja naloga je bila priprava brezmesne glavne jedi, čemur nisem nameravala posvečati posebne pozornosti, dokler me punce niso prijazno obvestile, da kuhana zelenjava s koščkom masla baje ne šteje za slavnostno. V navalu panike sem med nakupovanjem božičnih daril sebi kupila še čisto nov pekač za quiche, ki na prvi (in amaterski) pogled zgleda tako prijetno neuporaben, da mi je kot pisan na kožo.

 Quiche ali slana pita je kulinarična stvaritev, ki prihaja iz francoske kuhinje, bojda pa je precej priljubljena po celem svetu predvsem kot ''party food''. Lahko razumem zakaj, pripraviš vnaprej in lahko poješ hladno. Ali pa pripraviš testo in na njem zapečeš vso hrano, ki se ti valja po hladilniku in omari. Še ena jed, ki je bolj kot ne pripravljena po posameznikovem okusu. Iz očitnih razlogov ("Sanja, ti pripravi zelenjavno glavno jed!") sem v trgovini obstala pred goro zelenjave in se odločila za pito bučkami in čisto malo jajčevca. Nato sem ugotovila, da bo zadeva z več barve veliko bolj fotogenična in v voziček vrgla še rumeno papriko in češnjev paradajz.

 

Kako je torej videti priprava quicha ''iz nule''? Medtem ko je Ana pekla lososa, sem se jaz lotila priprave testa, ker mora pripravljena masa pred zaresnim delom vsaj pol ure počivati v hladilniku, da se vse sestavine dobro povežejo med seboj. Stehtamo 200 g ostre moke, jo presejemo in dodamo 100 g na kocke narezanega, vendar hladnega masla. Nato s prsti na hitro premešamo in razdrobimo maslo, da dobimo nekakšne drobtine. Dodamo približno pet velikih žlic hladne vode in sestavine ponovno premešamo. Ne se ustrašit, tako kot sem se jaz – testo je drobtinasto in se ne drži skupaj (ko se bo speklo, bomo dobili krasno krhko skorjico), vendar vseeno poskušamo oblikovati kepo testa, ki jo pokrijemo s folijo za živila in postavimo v hladilnik.

Nato poiščemo nekoga, ki se dolgočasi, mu v roke potisnemo dve srednji veliki bučki in nanj preložimo odgovornost, da se odloči, na kakšne kose bo nasekljal zelenjavo. Nina, ki se je izkazala za odličnega kuharskega asistenta (tako, mimogrede, če kdo ponuja kakšno službo) je bučki narezala na kocke, obdelala še četrtino jajčevca, jaz sem pa na kolobarje nasekljala dve mladi čebuli in polovico stare rdeče.

Na vročem olivnem olju sem na hitro popražila narezano zelenjavo, jo začinila z žlico soli, ščepcem popra in malo timijana. Odstavila sem jo z ognja, da se je malo ohladila, nato pa v isti ponvi še malo bolj na hitro popekla polovičke češnjevega paradižnika in kolobarje rumene paprike, ki so mi kasneje služili za dekoracijo pite.

Medtem ko se poskušala ne preveč umazati Bernardinega štedilnika, sem Nino zadolžila za najbolj sitni del priprave quicha. Z maslom je namastila pekač (uporabile smo takega s snemljivim dnom) in ga obložila s testom. Gre počasi in na silo. Ker je zelo drobljivo, uporabimo prste, da dodobra vse skupaj pritisnemo v obliko pekača. Testo na dnu pekača sem nato še na gosto prepikala z vilico.

No, med čebulo, bučke in jajčevec smo umešala 250 g skute, malo mocarele in dve jajci. Z zmesjo sem nadevala pripravljeni pekač, nato pa sva skupaj z Nino vrh pite poskušali zaranžirati v nekaj gledljivega. Sem in tja sva prestavljali zelenjavo, dodali polovičke tamalih okroglih mocarelic in še malo sira brie. Quiche smo nato za približno pol ure zaprli v 180° C ogreto pečico.

 

Dežurna svetovalka Tina mi je priporočila, da zraven pite postrežem še »nekaj listkov solate«. Jaz sem to vzela precej zares in kot se za ljubitelja klorofila spodobi, sem očistila goro motovilca, na polovičke narezala preostanek češnjevega paradižnika in vse skupaj primešala k preostanku Ninine rukole, ki je še ostala od priprave prve predjedi. Začinila sem izdatnimi količinami balzamičnega kisa in kancem olivnega olja.

Po tem ko smo že skoraj do konca pospravile cel pekač slastno zakamuflirane zelenjave, smo s polnimi želodci ugotovile, da mogoče tisti del, ko smo načrtovale dve glavni jedi, ni bil preveč premišljen. Med zelenjavno in mesno glavno jed se je namreč pretihotapil napačni veznik: ali eno, in ne obojega. (Pa ne misliti, da je kaj ostalo. Samo jamranje s polnimi želodci je bilo malo glasnejše.)

 Na slasten božič in požrtijo brez prebavnih motenj!

 

 

[yumprint-recipe id='22']