Geronimo

Glasba. V meni prebuja različna občutja in jo obožujem, ko me spremlja na moji življenjski poti, ko lahko v njej najdem nekoga, ki je v podobni situaciji, kot sem jaz, nekoga, ki me razume, ki je z mano. Ne glede na vse, glasba je vedno tu. Samo izberem si tisto pesem, ki si jo želim in sem že lahko nekje drugje.

Vem, kamorkoli grem,
najdem te nekje,
kjer oba sva, kot da sva doma.

Pred par dnevi sem sedela v pisarni, odprla sem spletno stran Čedahučijev in začela poslušati njihove pesmi, da bi ena navdahnila za kuhanje po njihovi glasbi. Nisem si najbolje predstavljala, kako bom glasbo spremenila v kosilo, je pa vsekakor pomagalo, da sem bila med poslušanjem lačna. No, ob vsaki pesmi mi niso nemudoma prišli na pamet tisočeri recepti, sem si pa izbrala tisto, ki mi je v tistem trenutku spregovorila, Geronimo. (Najdete jo na njihovi spletni strani, kjer tudi sicer lahko poslušate njihove pesmi.) Ko sem jo še enkrat ali dvakrat poslušala, pa sem razmišljala še o okusih in takrat je začela postajati slika bolj jasna.

Odločila sem se, da bom poskušala narediti pire krompir z zeliščnim maslom in pikantne perutničke. Pesem na nek način povzema pozitivne občutke in pogled naprej, ki me spremlja zadnje mesece. Kar je bilo v preteklosti, je začinilo moje življenje, mu je dalo okus.

Ko veter ti polepša obraz,
spet veš da živ si in imaš čas,
da najdeš vse stvari,
ki si jih že poznal.

Na preglodanih kosteh sem si nabrala izkušnje, ki mi danes pomagajo, da na njih vidim sočno meso in hrustljavo skorjico (saj vemo, da je to najboljši del perutničk, ne?). Zeliščni pire krompir je pa tista lahkotnost in polnost, ki jo čutim danes, veselje, da hodim po tej poti, veselje ob ljudeh, ki se sprehajajo z mano. Bogat okus zelišč in masla me spominjata na to, kako mi je lepo.

Vsi iščemo to svojo pot,
čeprav na njej stojimo že ves čas
in vse, kar rabiš, je ritem za korak.

Dovolj osladnosti, še dobro, da je današnja jed slana!

Kuhanja sem se lotila po občutku, zato se opravičujem vsem, ki bi si želeli čim bolj natančnih napotkov in usmeritev. Ko sem na blagajni poravnala račun za manjkajoče sestavine, sem dragemu naročila, naj ogreje pečico na 200°C, da bom lahko čim prej dala peči perutničke, kar vzame največ časa. Doma sem perutničke dala v pekač, jih polila z oljem in začinila s kajenskim poprom, čilijem in česnom v prahu (je pač hitreje, pa prsti ne smrdijo še tri dni). vse začimbe sem dobro vtrla v meso in popazila, da je bilo olje razmazamo povsod, kjer mora biti, torej okoli in okoli perutničk. V pečico sem jih dala za 45 minut, vmes sem jih enkrat obrnila.

Olupila sem krompir, ga zrezala na kose in ga dala kuhati v slano vodo. Medtem sem pripravila zeliščno maslo. Nekaj sem imela svežih, ostale sem uporabila kar suhe. V mali mešalnik sem dala maslo, nekaj listov peteršilja, bazilike in par bilk drobnjaka. To je bilo sveže, zato je bila njihova količina malce večje, v primerjavi s suhimi zelišči. Njihova količina, če na grobo ocenim, je bila za noževo konico, morda dve. Dodala sem namreč še rožmarin, timijan in pehtran. Mislim, da se mi je razmerje kar dobro izšlo, saj so zadnja tri zelišča na nek način bolj močnega okusa in nisem želela, da bi prevladala. Dodobra sem sestavine zmiksala in pustila malo počivati. (Masla mi je nekaj ostalo. Spravila sem ga v hladilnik, da si ga bom jutri namazala na svež kruh za malico.)

Krompir sem pripravila, kot bi delala običajen pire, torej sem mu dodala malo mleka in radodarno žlico kisle smetane, namesto navadnega masla pa sem mu primešala sveže pripravljeno zeliščno. Krompir sem zmečkala, iz pečice vzela perutničke in jih postavila na krožnik. Sledil je kratek fotošuting, ker sem bila že čisto nestrpna, da preizkusim svoj nov eksperiment.

Mmmmm.

[yumprint-recipe id='51']