Poletje na prelomu v jesen je eden mojih najljubših delov leta. Pomeni, da je vreme še vedno primerno za krajše morske izlete, hkrati pa obala gosti samo še zdolgočasene nemške upokojence. Starši so namreč že zdavnaj spakirali male vreščače v varčne enoprostorce in si najbrž precej oddahnili, ko so jih malo prestrašene pustili v šolskih klopih. Ali ergonomsko oblikovanih naslanjačih. Ali s čim že mladež zabavajo v devetletki. Kakorkoli, jutri s Pobom pojdeva za nekaj noči malce razpihati burjo, za vas pa je tule en glažasta sladica.
Priznam, sivko sem izbirala zaradi njene sposobnosti, da je ... lepa. O pomenu fotogeničnosti je oni dan pisala Beti. Saj imate vsi v glavi tiste fotografije z juga Francije, ki se utapljajo v vijolični barvi glavnega akterja Lenor mehčalcev? No, to je bil glavni navdih te sladice. Da bo na fotkah videti lepo. In ja, priznanje številka dve, na fotografijah je skoraj malo lepša, kot je v resnici dobra. Ampak samo skoraj. Je kar fina tale mehčalec krema. Precej mlečna, minimalno sladka in predvsem robidasta. Postrežena hladna pa tudi sorazmerno osvežilna. Recept pa, kot ponavadi, v okvirčku spodaj. : )
Dovolj slastno, da se poplačajo doživljenjske obiralne brazgotine, ki si povprečen obiralec pridobi na srednje dolgem lovu na robide. 'Br tek!
[yumprint-recipe id='76']
Ni komentarjev:
Objavite komentar