Tako kot sem se pred nekaj leti rada vozila z avtobusom v službo, ker sem lahko za tistih nekaj deset minut pobegnila v domišljijski svet knjig, ki sem jih prebirala, se danes le stežka odločim, da ne bi šla s kolesom v službo. Kar pa je bilo v zadnjem tednu nekoliko težje izvedljivo, saj je cele dneve bolj ali manj deževalo. Na srečo sem pri noni pred nekaj meseci odkrila ogromno pelerino, ki kar dobro opravlja svoje delo, mi pa manjka še par stvari, ki bi mi res omogočale vožnjo s kolesom, ne glede na to, koliko dežuje. Kapuca mi namreč ali drsi dol iz glave, ali pa mi popolnoma zapira vidno polje pri straneh, kar je precej tečno, saj ne vidim avtomobilov, ki morda zavijajo desno čez kolesarsko stezo (in med dežjem ne pričakujejo kolesarjev). Poleg tega mi gredo dežne kaplje v oči in je tečno gledati. Kar pa je obvezno pri vožnji s kolesom. ;) Pa sem prišla na idealno rešitev, seveda! Že nekaj časa sem razmišljala, da bi bilo dobro, če bi si kupila čelado, pa sem si vedno premislila, ker je bila predraga, ali pa sem z njo izgledala hecno. No, našla sem eno, ki je bila cenovno ugodna in sem se za varnost požvižgala na izgled. Sem pač hecna, kaj zdaj. Druga izboljšava, ki jo pa še moram izpeljati je ta, da 'oblečem' noge nekako od kolena navzdol z nečim nepremočljivim. Pelerina je sicer v zmernem dežju čisto dovolj, če pa imam kakšno torbo več s sabo (za telovadbo ali službeni prenosni računalnik), pa ni več tako prijetno in pridem na cilj s precej mokrimi hlačami. Ideje?
Lazanja vsekakor ni rešitev za mojo kolesarsko zagato, je pa vedno dobrodošla rešitev za dobro kosilo. Enega od teh deževnih dni sem pripravila špinačno različico in z njo pocrkljala najina želodčka. Danes na meniju torej špinačna lazanja s feta sirom.
Začela sem s predpripravo. Skuhala sem 900 g zmrznjene špinače (2 paketa Mercatorjeve), ki sem jo začinila s česnom, poprom in soljo. Nato sem pripravila bešamel. Recept zanj si zlahka zapomnite, saj imajo vse sestavine enako številko v količini: 50 g masla, 50 g moke, 0,5 l mleka. Stopila sem maslo, na njem popražila moko in počasi, med mešanjem prilivala mleko, da sem dobila gladko zmes. Vse skupaj sem začinila z malo soli, popra in muškatnega oreščka ter kuhala, da se je malo bolj zgostil.
Prižgala sem pečico in jo ogrela na 200°C. Iz omare sem vzela pekač in ga naoljila. Položila sem prvo plast testenin za lazanje, jo pokrila s plastjo špinače, oblila z bešamelom in dodala nekaj feta sira.
Postopek sem parkrat ponovila, dokler nisem prišla do zadnje plasti testenin, ki sem jih samo zalila s preostalim bešamelom (pozabila sem kupiti kislo smetano, s katero navadno pokrijem zgornji del) in nanjo nadrobila (lahko tudi naribate) dve mozzarelli.
V pečico sem na spodnji del postavila prazen pekač, saj sem svojega z lazanjo kar obložila in sem bila prepričana, da se bo iz nje cedilo. Preventiva - raje operem pekač, kot drgnem dno pečice. :) Nato sem v pečico, na srednjo višino postavila še lazanjo in jo v pečici pustila vsaj 20 minut, da so se testenine pokuhale in sir dobro stopil.
Lazanjo sem pustila počivati še vsaj 10 minut, saj sem ugotovila, da se mi preveč razleze, če jo serviram takoj. Odvečna tekočina se v tem času absorbira in okusi se bolj premešajo. Se splača počakat, v glavnem.
V otroštvu in mladosti, pa tudi danes zelo rada pojem doma pripravljen pire krompir, špinačo in jajce na oko. Zato sem si rekla, zakaj ne bi lazanji dodala še jajca? In sem ga. Spekla sem ga na oko in ga enostavno položila na kos špinačne lazanje. Za vsak slučaj sem pred tem lazanjo fotografirala tudi brez jajca. Če ne bi bila dobra z. No, tudi fotografija z je pristala na blogu, tako da lahko sklepate, da jajce ni bil slab dodatek. Dozdeva se mi, da bi bil tudi na mesni različici te italijanske jedi prav dobra zamisel. Poskusim naslednjič.
[yumprint-recipe id='84']
Ni komentarjev:
Objavite komentar