Obstajajo okusi, ki jih imamo večno v spominu. Najsibodi zaradi ene same sestavine v jedi, enega zamrznjenega trenutka v času, ene osebe, s katero deliš spomin ali pa zaradi okolja. Prikličejo nazaj tisti rahel vetrc in sol v zraku, glas osebe na desni, čebljanje nerazumljivega jezika v ozadju, glasno trobljo trajekta in občutek lahkotne rumene obleke na koži. Prikliče občutke, zaveš se lastnega nasmeška in za trenutek si spet tam, kjer si živel sanje. In ko padeš spet nazaj v sivi skorajnovember...no, raje ne bi. To je sicer zgodba za kdaj drugič, danes želim z vami deliti druge spomine. Bolj... mrzle. Kar se tiče letnega časa. In vroče, kar se tiče okusov.
Če pomislim, katera od hrane ali pijače je tista, ki mi da največ spominov, mora biti to kava. Najprej mamina kava, ki jo skuha vsako jutro, sladka in mlečna, da je že posladek in ne nujno zlo na megleno jutro. Voden kapučino iz vrečke iz študenstkih časov, ki sva jo s sodelavko srkali, ko ni bilo nobene stranke v trgovino. Skoraj identično voden kapučino 3v1 v ateljeju faksa, ko smo se vsedle na razmajan kavč in namesto čopičev mahale z jeziki, da nas je profesor vedno znova priganjal k delu. Liter McCafe, ki mi ga je z velikim objemom in sočnimi besedami vred prinesla Tina, ko mi je bilo hudo. Pa njena ledena kava na terasi, ko je sonce počasi zahajalo na vroče dni in smo znale povedati kako pametno na račun sveta. Espresso s Tanjo na porokah, ko se nama zdi, da nujno rabiva kofein v žilo, da lahko pleševa dalje in dočakava torto. Caramel Macchiato s Teo v praškem Starbucksu po tem, ko uspeva sleči stoto plast oblačil, ker je zunaj tako mrzlo, da ne čutiš več nosu in prstov na stopalih. Pa tudi dunajski Starbucks, ko nagaja wifi in se smejiva najinim velikim podočnjakom in zmačkanima pogledoma. Nazadnje pa še Illy, ki me pričaka vsako jutro skuhana, ker to ni le kava, ampak je kava, postrežena z dvema zvedavima nasmeškoma in široko odprtimi očmi, ki čakajo, da se dober dan začne.
Tale kava, ki pa je danes na tapeti, je nekaj, kar loči ljudi samo na dvoje. Tiste, ki zmajujejo z glavo, ker je to res najbolj precenjena kava na svetu, in na nas, ki stojimo sredi Dunaja pred Starbucksom 15 minut na prvega v letu, ker se nam tako zelo lušta ene vroče venti Caramel Macchiato. In ker je postal zdaj že kar obred, kava na prvo januarsko jutro, je skoraj brezveze debata o tem, koliko kave je sploh v tem famoznem zvarku. Važni so spomini, okusi, ljudje, s katerimi si deliš zgodbe in važno je srce, ki uživa.
In ker bo treba počasi spet malo v inozemstvo na špancir, na kavo in po spomine, sem se ob nabiranju idej za jesenski izziv Mercatorjevega projekta KuhaM, katerega del smo tudi Bormašince, spomnila na Starbucks Pumpkin Spice Latte. Pinterest je poln nasvetov in receptov okoli tega, izbrale smo enega in se tako skušale približati originalu. Mislim, da nam je precej dobro uspelo, vabim pa vas, da nam podate še svoje mnenje, če boste recept uporabili. Ostali, ki originala še niste poskusili, pa vam zagotavljam, da ne boste razočarani nad okusom. Ker je ravno čas čarovnic in buč, smo si kavo posladkale še s čokoladnimi duhci. Precej enostavno in hitro so narejeni, pa prav pašejo zraven.
Kava je ena taka čisto postranska stvar na svetu, ki ji ne dajemo dovolj zaslug za to, koliko spominov imamo ob njej. Zato vam dam izziv. Skuhajte kako dobro kavo, povabite osebo, ki je že dolgo niste videli ali povejte komu, da ga pogrešate, mogoče, da vam lepša dan ali pa povabite koga, ki vam je všeč, in bi ga radi bolje spoznali. Nenazadnje, kava je precej pomembna reč.
[yumprint-recipe id='88']
Ni komentarjev:
Objavite komentar