Mladiči, maline in maskarpone

Med vsakimi počitnicami pod našo streho nekaj dni preživi bratranec, s katerim si Mulc deli čisto vsa internetna zanimanja. Letos je njegov prihod sovpadel (nihče ne verjame, da po naključju) z dopustovanjem višjih inštanc iz našega gospodinjstva. Milo rečeno to za mladiča, ki ju hormonska ravnovesja odbijajo od sten in zdrave pameti, pomeni popolno svobodo buljenja ekranov. Ko sem prišla domov, sta me po pičlega pol dneva odsotnosti staršev pozdravila s krvavo rdečimi očmi. Upam priseči, da so bile tudi malo bolj kvadrataste kot sicer.

Kljub temu da sicer najbrž ne bi umrla od lakote – založena sta bila namreč vsaj s petimi paketi toastov in pol kilograma sira – so me pod pretvezo pogrešanja po kakšnem mesecu tavanja po prestolnici le pripravili do prihoda domov, da bi za podmladek pripravila kakšen kuhan obrok. In pazila, da ne zažgeta hiše. Ker danes ni več problem v tem, da bi najstniška zabava, ki nenadzorovano uide izpod nadzora, poskrbela za razpad siceršnjega hišnega reda. Ne, danes lahko zaradi preobremenjenega električnega omrežja pride do kratkega stika, ki bi stokrat presušeni parket zakuril kot seno.

Potem ko sem odraščajoča dva nahranila z lazanjo (v moji različici testenine zamenjajo palačinke), v kateri je bilo zagotovo najmanj deset tisoč kalorij, smo skorajda soglasno ugotovili, da je čas za nekaj sladkega. No, kdaj pa ni, če smo že čisto iskerni. Onadva sta v treh požirkih izpraznila dva litra kokte, jaz pa sem se lotila mozganja o pravi izbiri posladka za tokratni tematski Bormašina podvig. Pite so mi res ljube, sploh od nabave pekača z lažnim dnom, ki najbolj preprostim jedem poveča njihovo estetsko vrednost.

Letošnja letina malin je presegla vse meje sprotne porabe, zato je bila izbira sadnega dela nadeva očitna. Maline bodo. In ker jih je gospa Mati veliko večino že zapakirala v ozimniška agregatna stanja, pri svojem obiranju pikastega grmovja pa je bila tako temeljita, da svežih malin ni ostalo več kot za slabo pest, sem večji del malinovega nadeva za pito pripravila kar iz domačega zamrznjenega jagodičevja. To je pa tudi edini del tokratne sladice, ki zares potrebuje dodatno sladkanje. Maline znajo bit kar zahrbtno kisle. V maskarpone nadev s kislo smetano (natančna navodila in količine sestavin najdete v okvirčku pod zapisom) sem tako dodala samo dve vrečici vanilijevega sladkorja in malo limonine lupinice za prijetno svežo aromo.

In še nekaj nasvetov, da bo sestavljanje pite lažje:

• Ne splača se varčevati z maslom, valjanje krhkega testa bo tako veliko lažje.


• Za valjanje ne potrebujete moke, če testo raztegujete na papirju za peko. Pa še transport med pultom in pekačem bo lažji.


• Za pripravo pitine »mreže« priporočam upoštevanje navodil tele simpatične kuharice. Super se obnese, preverjeno. : )


• Če delate z zamrznjenimi malinami, jih po odtajanju nujno odcedite, sicer vam bo sok »utopil« maskarpone del nadeva. Škrlatno tekočino lahko dodate testu namesto vode. To ga bo obarvalo v prijetno roza barvo, ki bo v večji meri med peko sicer izginila, vendar bo testo ohranilo prijetno svetlo barvo, ki daje krasen kontrast živim malinam.


• Med peko pito v pečici previdno vsaj enkrat obrnite, sploh če je tudi vaša bolj muhaste sorte in v zadnjem delu greje bolj intenzivno. Tako boste dobili bolj enakomerno zapečeno pito na vseh koncih.


• Ne režite še vroče pite, ker se bo najbrž nemarno razlezla. Pa še nemarno se boste popekli po grlu, kot se je to zgodili avtorici zapisa.

[yumprint-recipe id='133']