Pehtran me vedno spomni na babico

Potica ni ravno moja najljubša sladica. Ponavadi se zelo hitro posuši, orehov nadev je težek in na splošno mi ni ne vem kaj. Seveda maram babičino potico, a še raje imam njen jabolčni štrudelj (z veliko masla!). Kakorkoli pa že čutim do orehove potice, se stvar precej spremeni pri pehtranovi. Z dovolj skute je sočna in osvežilna, pehtran pa ima poseben okus, ki mi je zelo všeč. To potico pa maram. In tudi to peče moja babica. Tu sem prvič spoznala pehtran in se z njim takoj spoprijateljila. Srečevala ga nisem pogosto. Kaj šele kje drugje. In zato je postal zame eden tistih 'eksotičnih' okusov, ki si jih privoščiš samo sem pa tja. Sama ga nisem uporabljala. V moji glavi je bil pač v potici in to je bilo to. Tudi doma na vrtu ga nismo imeli, niti mama, niti nona ga nista uporabljali. Na neki točki pa sem dojela, da ga lahko dam tudi v drugo pecivo. Še vedno nisem imela svežega s svojega vrta, sem ga pa našla v trgovini, posušenega. Tudi ta je v redu, ne izgubi na okusu oz. ga spremeni, kot nekatera zelišča.



Spekla sem mafine. Po nekem receptu, ki sem ga preko Twitterja našla na spletu. Nekajkrat sem jih spekla. Pa sem ponovno pozabila nanj. Kakšna krivica! Ubogi pehtran. Nekaj tednov nazaj me je poklicala tašča in mi povedala, da ji je soseda dala šop svežega pehtrana, ter me vprašala, ali bi ga želela tudi sama nekaj. Seveda sem bila takoj za. Evo, ponovno je čas za mafine. Poiskala sem osnovni recept za jogurtove mafine in se lotila dela.

[yumprint-recipe id='165']Mafini so eno tako hvaležno pecivo. Vse sestavine zmečeš skupaj, zmešaš, vliješ v modelčke in spečeš. Pa jih lahko že pohrustaš. Nobene umetnosti. Nobenega oblikovanja, kot pri piškotih, nobenega sestavljanja, kot pri tortah, nič dela po kosih kot pri pitah, nobenega hlajenja ... Precej enostavno. Fini so tudi zato, ker so priročni. Nič jih ni treba narezati na koščke, kot recimo pri kakšnem biskvitnem pecivu. Enostavno so pripravljeni. No, lahko se z njimi poigraš in iz njih narediš tortice oz. cupcake-e. Ni pa treba.

 



Kakorkoli, hotela sem povedati še nekaj o teh konkretnih mafinih. Bili so zelo okusni. Pehtrana sem dala veliko, zato so imeli poln okus in nisem potrebovala nobene dodatne arome ali česa podobnega. Priznam pa, da sem pogrešala skuto. Skuta bi dodala še nekoliko kislosti in je prav tista sestavina, ki bi še malo bolj poudarila pehtran. Ali pa je to samo nostalgija po babičini pehtranovi potici. Vsekakor naslednjič preizkusim še s skuto. Poročam. Če pa preizkusite recept in mu dodate skuto, preden uspem sama, se priporočam za namig v komentarju. o/