Pica? Pita? Pitca. In knjige.

Knjige. Zelo imam rada knjige. No, do konca sedmega razreda OŠ res nisem marala brati. Najbrž zaradi prisile in obveznosti. Potem pa se je nekaj zgodilo (ni skrivnost, samo ne vem, kaj) in sem začela brati kot nora. Najbrž sem največ knjig prebrala v teh nekaj sledečih letih. Seveda obvezne literature še vedno nisem marala preveč, ker sem bila uporna najstnica. Ne more mi biti všeč nekaj, kar je v šoli obvezno. Se ne spodobi. :) Na faksu me je upornost nekoliko minila, saj je bilo obvezne literature na pretek in nekaj nje tudi zelo zanimive. Mi je pa tekom študijskega leta zmanjkovalo časa in volje za branje leposlovja. Sem pa za to izkoristila poletne počitnice, kjer sem se razvajala z manj zahtevnimi mladinskimi knjigami, med njimi je bilo kar nekaj fantazijskih.

 Tudi v zadnjih letih moj interes za branje variira. Kakšno leto preberem veliko knjig, spet drugič 'se mu ustavi' in ne morem prebrati niti ene knjige. Tako je bilo celo prvo polovico letošnjega leta. Lotila sem se branja kar nekaj knjig, pa jih enostavno nisem prebrala do konca. Na srečo je tu dopust in morje, kjer si uspem vzeti dovolj časa in imam dovolj motivacije za branje. Tako sem nadoknadila in prišla na 6 prebranih knjig, eno pa pravkar zaključujem. Za motivacijo za naslednjih nekaj mesecev mi je pa bralni izziv, ki sem ga na spletu zasledila pred nekaj dnevi. Knjigo v roke!

Danes ta knjiga ni bila leposlovna, niti fizična, ampak kar elektronska in kuharska. Ker je spet poletje in ker polovici mojega hladilnika kraljujejo bučke, nekaj malega je zraven paradižnikov in paprik, pa še kakšen drobec druge zelenjave se najde, sem iskala recept, s pomočjo katerega bom vsaj malce povečala prostor za kakšno stopljeno čokolado. In evo, našla sem tale recept, ki sem ga seveda naredila malce po svoje in vam povem, da je izpadel super. Tukaj je moja poletna pitca.

Zakaj pitca? Izgleda kot pica, vendar testo ni vzhajano, prav tako pa tudi pita ni ravno. Torej pitca. Recepta sem se lotila kar pozno, ker je pomenilo, da nisem imela časa za vzhajanje testa. Poleg tega pa je pica že kar klasika in sem želela poskusiti nekaj novega. Po možnosti s sestavinami, ki jih imam doma.

Testo torej. V mešalnik sem natrosila 170 g moke, 35 g pšeničnega zdroba in dobro žličko soli. Na kocke sem narezala 85 g masla in ga na hitro primešala moki. Ubila sem dve jajci, ju malce razžvrkljala in dala na stran dve žlici, ostalo pa sem med mešanjem dodala moki. Dobro sem zmešala, da sem dobila gladko testo, ki se lahko še malo drobi (moje se ni). Če se vam zdi, da je preveč 'pocasto', dodajte še malo moke, če pa je presuho, bo v redu kakšna žlička vode. Testo sem zavila v plastično folijo in ga dala počivati v skrinjo za eno uro (sicer bi moral počivati vsaj 2 uri v hladilniku, ampak kaj, ko nisem imela časa!). :)

Preden sem vzela testo iz skrinje, sem pripravila nadev. Zmešala sem eno malo (180 g) kislo smetano z enim razžvrkljanim jajcem ter mešanico začinila s ščepcem kajenskega popra, žličko soli, nekaj česna (lahko je svež ali v prahu) in vanj na drobno nasekljala svežo baziliko in origano (timijan se mi je posušil). Zelišča dodajte po okusu, vendar ne se jih nič bati. ;) Polovico kisle smetane lahko zamenjate za ustrezno količino skute. Zmes na tak način ne bo več tako tekoča, kar se bo izkazalo za dobro malo kasneje.

Narezala sem 70 g sira (gauda ali kaj podobnega bo čisto v redu, lahko pa se igrate tudi s katerim koli drugim sirom, ki vam je všeč; kakšen kozji bi bil najbrž super) in naribala 30 g parmezana. Sir bi bilo bolje, če bi naribala. Sir sem nato dodala kisli smetani, parmezan pa pustila, ker sem ga kasneje potresla po vrhu. Narezala sem še zelenjavo: nekaj češnjevih paradižnikov, polovico manjše bučke in nekaj kolobarjev pora. Seveda lahko uporabite tudi drugo zelenjavo, recimo papriko, jajčevce, čebulo ... po okusu. Vendar ne pretiravajte z njihovo količino. Preveč nadeva je preveč nadeva. ;)

Testo sem na papirju za peko razvaljala v bolj ali manj krog. Nanj sem polila mešanico s kislo smetano, ki je bila kar tekoča, tako da sem hitro 'zaprla' robove čez. Če bi vedela, da se bo tako hitro razlila po testu, bi pohitela z zelenjavo vsaj ob robovih, da bi je bilo nekaj tudi pod skorjico. Tako sem nekaj bučk malce na silo vtaknila pod rob, sicer pa razporedila z ostalo zelenjavo po površini ter potresla s parmezanom.

Pitco sem vtaknila v pečico, ki sem jo ogrela na 220°C. Ko sem ugotovila, da me na pultu čaka še pljunek jajca, sem ptico na hitro vzela iz pečice in skorjico pomazala še z jajcem. Kar bi seveda morala storiti, preden sem jo potisnila v vročino. Med procesom se mi je zvil pekač (!), tako da takih čarovnij ne počnite doma. ;) Pitca se je pekla kakšnih 25 minut (če bi delala po receptu in jo pekla 45 minut, kot veleva, bi jedla oglje).

Pitca je odlična, ko je še topla, a ne prevroča, hladna, kot prigrizek ali pogreta kot malica za naslednji dan v službi. Meni je bila sveža zelo okusna, ko pa je nekaj časa počivala, se je zdrob v testu še nekoliko bolj omehčal, zato je bila skoraj boljša naslednji dan. Pa ne bodite tako neučakani kot jaz, in jo lepo okrasite s še kaj svežimi zelišči.

[yumprint-recipe id='68']P.S. Oprosti, Beti, za fotke v temi, vem da niso tako lepe, kot bi bile podnevi. Nikakor je nisem uspela speči ob dnevni svetlobi. Še jedla sem veliko prepozno. ;)